Kultura naj (še ne) gre na trg!

7. 2. 2019

Na predvečer kulturnega praznika smo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, vprašanje kulture postavili nekoliko drugače, a vedno (znova) aktualno. Vprašali smo se o položaju kulture v razmerah t. i. tržnega gospodarstva in odgovore poiskali tudi pri predsedniku sindikata Glosa.

V Sloveniji, kjer je država na področju kulture in umetnosti največji zaposlovalec in naročnik, kulturniki pogosto veljajo za nesramne porabnike davkoplačevalskega denarja, za na državne jasli prisesane pijavke, kultura pa za luknjo brez dna, v kateri izginjajo milijoni. Zato naj bi jo bilo treba spraviti na trg, slišimo nemalokrat.

Ekonomist Mićo Mrkaić, sedaj zaposlen v Mednarodnem denarnem skladu, sicer pa nekdanji kolumnist časopisa Finance in predsednik strateškega sveta za gospodarstvo pod prvo vlado Janeza Janše, je pred leti denimo zapisal, da je kultura kriva za pomanjkanje sredstev v zdravstvu, zaradi česar naj bi celo umirali rakavi bolniki. Mrkaić, takrat znan po svojem senzacionalističnem pisanju in arogantnem, pokroviteljskem odnosu do tistih, ki se niso strinjali z njegovimi neoliberalnimi nazori, je seveda – milo rečeno – pretiraval. Kulturni resor je pri nas med bolj podhranjenimi in slabše financiranimi.

Sijaj državotvornosti

Sodobni kulturi in umetnosti v Sloveniji ni lahko. Na eni strani se je drži sijaj državotvornosti, saj so tako v uradnih dokumentih, kakršen je denimo predlog novega nacionalnega programa za kulturo 2018–2025, kot tudi v splošni javnosti pogosti zaključki, kako je bila kultura v preteklosti kot narodotvorna, narodnoobrambna in državotvorna dejavnost gradnik in temelj naše identitete. In da smo se Slovenci za razliko od drugih narodov prepoznavali ter pred drugimi narodi legitimirali kot narod kulture, celo kot narod z neke vrste »vrojeno kulturnostjo«.

S svojo kulturo, jezikom, umetnostjo smo, kot pogosto pravijo, stali in obstali skozi stoletja ter na koncu dobili lastno državo. Danes ta v imenu javnega interesa, ohranjanja in razvijanja lastne identitete zagotavlja javne kulturne dobrine in skrbi za razvoj kulture. To počnejo različni javni zavodi in institucije, kot so muzeji, galerije, knjižnice, gledališča in druge kulturne ustanove, ter tudi samozaposleni v kulturi, ustvarjalci, ki samostojno opravljajo specializiran poklic na področju kulture.

Med kladivom in nakovalom

Po drugi strani na kulturo v Sloveniji vplivajo tudi aktualni, širši družbeni, ekonomski, politični procesi ter trendi. Ti v prvi vrsti ustvarjajo svet, v katerem so javne dobrine (kakršna je tudi kultura) in storitve pod udarom, mnoga netržna in neprofitna področja naših življenj pa predmet komercializacije, privatizacije in monetizacije. Tudi s kulturo torej ni nič drugače. Še pred leti je odmevalo v javnosti, ko so v SNG Drama Ljubljana oddali svojo prostore za snemanje šova Slovenija ima talent televizije POP TV, da bi del svojih sredstev za delovanje, kot od njih pričakuje država, zaslužili sami. Danes, ko svoje prostore za snemanje omenjenega šova že vrsto let oddaja SNG Opera in balet Ljubljana, to ne moti nikogar več. Nad kulturo pa se pogosto spravlja tudi določen del politike, predvsem tiste bolj konservativne in (skrajno) desne, ki ji gre v nos njena potencialna kritičnost, subverzivnost in svobodomiselnost.

Slovenska kulturna politika pa ima tudi nekaj bolj praktičnih težav. Po mnenju Andreja Srakarja, kulturnega ekonomista, je področje kulture strokovno podhranjeno, saj nimamo inštitutov za raziskovanje kulturnega trga in z njim povezanih politik, prav tako ni zasebnih fundacij, ki bi financirale kulturo in umetnost, podporno podjetniško okolje je omejeno, poleg tega pa nas pesti pomanjkanje tradicije mecenstva in nizka vrednost kulture, kar v praksi pomeni, da je podjetnikov, ki bi izdelke slovenskih umetnikov imeli za poslovno naložbo, malo.

Beseda sindikalista

Za boljši vpogled v to, kdo in zakaj pošilja v Sloveniji kulturo na trg, smo se obrnili na Mitja Šuštarja, predsednika Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa. Da se podredi tržnim mehanizmom, danes v Sloveniji od kulture zahteva več interesnih skupin, pravi sindikalist. »Saj lahko povemo, razne iniciative za posodobitev javnega sektorja v kulturi in razni strokovnjaki, ki modrujejo, kako je kultura edino področje v Sloveniji, ki naj ne bi doživelo tranzicije. Jaz pravim, hvala bogu, da je ni. Ne razumem, zakaj bi morala kultura kar tako na trg oziroma kaj to sploh pomeni, razen tega, da gre za znane težnje po zmanjševanju ali ukinjanju mreže javnih zavodov. Poleg znanih dejstev, da ima kultura pri nas državotvorni pomen, da nas je kultura kot narod izoblikovala, da smo z njeno pomočjo stali in obstali, v našem sindikatu menimo, da kultura preprosto mora ostati v javnem interesu in da mora biti po sprejemljivih cenah javno dostopna vsem. Ne smemo je nekritično pošiljati na trg, saj bi bila brez državnih subvencij manj dostopna in na voljo res samo eliti.« Pri razglabljanju o trgu pa nastopi tudi čisto praktičen problem, pove sindikalist. »Kulturni trg v Sloveniji po mojem sploh še ni vzpostavljen, še zlasti, ko gre za položaj samozaposlenih delavk in delavcev v kulturi. Velika večina jih živi in dela v človeka nevrednih ustvarjalnih pogojih in se bori predvsem za drobtinice z bogataševe mize. Gre za preveč občutljivo področje, da bi na vrat na nos spreminjali stvari. Kot pravimo za ustavo, da jo moramo spreminjati s tresočo roko, moramo tudi kulturni trg pri nas pazljivo formirati, vpeljati jasna pravila za delovanje ter vzpostaviti normalne pogoje dela. Poleg tega bi v našem primeru to še vedno moral biti trg, na katerem bi zaradi zaščite najranljivejših imela pravico intervenirati država. To je tudi stališče našega sindikata, ki nasprotuje privatizaciji javnega sektorja, kulture pa sploh.«

Država namreč, kot že rečeno, posredno ali neposredno financira velik, odločilen del kulturnih dejavnosti v Sloveniji. Od financiranja različnih kulturnih programov, financiranja zaposlovanja v javnih kulturnih zavodih in institucijah do naročanja umetniških del, subvencioniranja založništva in podobno. Pri uvajanju morebitnih tržnih mehanizmov na področju kulture in umetnosti moramo zato biti še posebej pazljivi. »A da ne boste mislili, da smo a priori proti slehernemu trgu. Potencialni kulturni trg bi moral biti namreč dobro reguliran, nadzorovan in ne bi smel biti prepuščen stihijskim ukrepom. Zlasti pa ne bi smelo iti za klasičen trg v smislu gole ponudbe in povpraševanja oziroma po načelu ‘pobrigaj se zase in zasluži’. Če ti pa ne uspe, pa si sam kriv, zato se ne pritožuj. Slovenski kulturni trg je pač premajhen in omejen, zato se moramo temu prilagoditi.«

Dovolj za topove in tanke, za kulturo pa ne

Slovenska kulturna politika se ravno zaradi omenjene majhnosti po Šuštarjevem mnenju sooča z določenimi težavami: »Slovenci smo pustili v svetu marsikateri pečat, tako na športnem kot znanstvenem in, seveda, na kulturnem področju. Žal naše kulturne dosežke – z redkimi izjemami – v tujini premalo poznajo in cenijo, obenem pa po mojem mnenju dajemo v nacionalnih kulturnih programih in drugih visokozvenečih dokumentih kot tudi v splošni kulturni politiki premalo poudarka promociji naše kulture in umetnosti v tujini. Manjka nam načrtne politike in konkretnih ukrepov v tej smeri.«

Po drugi strani se, kot opozarja sindikalist, vselej najdejo sredstva za vse drugo, samo za kulturo ne. »Če imamo dovolj za topove, tanke, brzostrelke, potem moramo imeti tudi denar za kulturo. Žal se na koncu vedno znova ustavimo pri vprašanju sredstev za kulturo in umetnost.«

Šuštar se sicer zaveda, da je do vzpostavljenega, dobro urejenega in delujočega kulturnega trga še daleč. »Trg bomo vzpostavili takrat, ko bomo sprejeli ustrezen zakon o samozaposlenih, ki jim bomo kot prekarnim delavkam in delavcem zagotovili ustrezno varnost ter jim omogočili kolektivna pogajanja in dogovarjanja. Čeprav so razmere med prekarci v kulturi različne: biti prekarec oziroma prekarka na področju baletne umetnosti je nekaj drugega kot delati prekarno na področju igralstva. V Sloveniji imamo samo dva stalna baletna ansambla, in sicer v Ljubljani ter Mariboru, gledališč pa je denimo že več. Tisti redki samozaposleni, ki imajo srečo, zelo dobro služijo, tisti, ki je nimajo, pa ne zaslužijo skoraj nič. In to kaže na dejstvo, da trg ni urejen.«

Preveč ali premalo?

Pogost, ekonomistični argument za to, da se mora kultura preseliti na trg, pravi tudi, da je pri nas za majhno okolje z dobrima dvema milijonoma prebivalcev preveč kulturnih in umetniških institucij, zavodov in dejavnosti. Bi bilo zato bolj smiselno spodbujati res vrhunske ustvarjalce, druge pa pač prepustiti samim sebi oziroma nekakšnemu trgu?

»Po mojem mnenju kulture ni nikoli preveč. Sicer so nas včasih učili, da se še najboljše pesmi preobješ, če jo preveč poslušaš, ampak osebno menim, da kulture ni preveč, kvečjemu premalo. Prav tako je težko soditi, koliko oper, baletnih ansamblov, muzejev in podobno je dovolj. Kdo bo sodil in odločal, kaj je vrhunska kultura in umetnost, pa je že drugo vprašanje. Po mojem je problematično, če bi o tem odločala, na primer, država, poleg tega pa ljudi ne smemo podcenjevati, saj znajo kakovost še kako dobro prepoznati. Kultura tudi ne more biti v službi vsakokratne oblasti. Ta je dolžna predvsem zagotoviti pogoje za razcvet kulture, financirati jo mora redno in obilno, vtikati se v to, kaj je vrhunsko in kaj ne, pa bi bilo v nasprotju s svobodomiselno naravo kulture same. Kultura in umetnost morata biti kritični in družbi nenehno nastavljati ogledalo,« je neposreden sindikalist.

Obvarovati našo primerljivo prednost

Kako pa pravzaprav priti do trga v kulturi? »Najprej je treba to zapisati v nacionalni program za kulturo, nato vpeljati ustrezen zakon ter zagotoviti pogoje, da bodo tudi samozaposleni nesporno prepoznani kot delavci. Zdaj jih oblast in zakonski predpisi obravnavajo kot delodajalce, čeprav ne zaposlujejo nikogar drugega razen samih sebe. Treba jih je zaščititi in jim podeliti delavske pravice, kot jih imajo redno zaposleni, vključno s plačano bolniško odsotnostjo,« odgovarja Šuštar, ki se tudi zaveda, da je treba določene vidike kulture v Sloveniji izjemno skrbno negovati.

»Tudi če imamo vzpostavljen in razvit kulturni trg, moramo vseeno varovati stalne ansamble v gledališčih, operi, filharmoniji in podobno. Ne gre za to, da bi potem kar ukinili javne zavode, ampak bi bilo treba okrepiti oboje. Javni sektor in trg. Redno zaposlene in samozaposlene. Ali drugače povedano: Ne smemo krčiti pravic javnih uslužbenk ali uslužbencev, ampak okrepiti te, ki trenutno manjkajo v zasebnem sektorju. Prekarne delavke in delavce je treba dvigniti in približati tistemu, kar imajo redno zaposleni.«

Kako potem odgovoriti nekomu, ki pravi, da naj gre kultura v Sloveniji končno na trg?

»Kultura ne sme iti na trg, če trg ni urejen. Trg pa pri nas ni urejen, ker sploh še ni vzpostavljen. Treba je vedeti tudi, da človek ne živi samo od kruha, in dovolj žalostno je, da pri kulturi, umetnosti, znanosti, šolstvu ipd. gledamo čisto na vsak cent. Menim, da je denarja dovolj, vendar ni pravično porazdeljen. Ko pa bo potencialni trg vzpostavljen, mora biti reguliran, pod budnim očesom države, in popolnoma prostovoljen. Nikogar ne smemo prisiliti, da gre na trg. Javni zavodi in institucije na področju kulture pa so tako ali tako naša primerljiva prednost pred drugimi državami, ki tega nimajo več.

Zato moramo skrbno paziti nanje. Če bomo s tem občutljivim področjem delali kot svinja z mehom, bo propadlo tudi vse drugo, vključno z zasebnim sektorjem. Delavci bodo imeli veliko manj pravic, sindikati pa bodo izgubili moč. Trg torej zavračamo, dokler ni urejen in reguliran,« zaključuje Mitja Šuštar.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

P. S.: Pismo Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa oblastnikom ob letošnjem kulturnem prazniku je mogoče prebrati tukaj.

Share