»Naj živi Prešernov duh! Naj živi beseda! Naj živi kultura! Naj živi sindikalno gibanje … za več in boljše namesto za manj in slabše!« – Sindikata Glosa in Zasuk ob kulturnem prazniku

6. 2. 2026

V nedeljo je 8. februar, Prešernov dan in slovenski kulturni praznik, to pa tudi pomeni, da sta se ob tej priložnosti oglasila sindikata iz družine ZSSS, ki pokrivata področje kulture, umetnosti, tudi varstva narave, ter delavke in delavce, ustvarjalke in ustvarjalce, aktivne v omenjenih dejavnostih. To sta Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa ter Sindikat za ustvarjalnost in kulturo Zasuk.

»Poznavalci pravijo, da Poezije predstavljajo skrbno izbrane pesmi doktorja Prešerna, ki so izšle 15. grudna 1846, vendar z letnico 1847, v 1200 izvodih, natisnjenih v tiskarni Jožefa Blaznika. (Doktor Prešeren je v zbirko uvrstil tudi Zdravljico, katere sedma kitica je slovenska himna, a kot je bilo tedaj običajno, je moral zaprositi za cenzorski pregled, da bi dobil imprimatur, dovoljenje za natis. Dunajski cenzor za slovenska besedila, menda največji slavist vseh časov Franc vitez pl. Miklošič, se z objavo tretje kitice, ki udarja po sovražnikih in zatiralcih slovenske svobode ter poziva k uporu in prostosti, ni strinjal, zato Zdravljica ni bila del Poezij.) Doktor Prešeren je v Poezijah zapisal bolečino in upanje, ljubezen in upor, lepoto jezika in drznost misli. Njegove besede so most med posameznikom in narodom, med intimo in zgodovino. V njih utripa želja po ustvarjalni, osebni in narodovi svobodi, ki še danes ostaja ena naših najdragocenejših vrednot. Njegove pesmi niso le del slovenske kulturne dediščine, s svojo univerzalno tematiko ljubezni, svobode, domoljubja in človekovega dostojanstva nagovarjajo tudi sodobnega človeka. Njegov jezik, ki je oblikoval temelje moderne slovenske književnosti, nas spremlja v šoli, kulturi in celo vsakdanjem razmišljanju o tem, kdo smo kot narod,« so uvodoma pri sindikatu Glosa zapisali v svoji poslanici .

»Zapuščina doktorja Prešerna ostaja živa, ker v vsakem času najdemo nove pomene in navdih v njegovih verzih. V spevih doktorja Prešerna šumí reka naših misli. V njegovih rimah se ziblje srce naroda in v njegovi besedi še vedno najdemo pogum, da smo to, kar smo — in sanjamo, kar še lahko postanemo. Včasih se nam zdi, da doktor Prešeren hodi z nami bolj tihotno, kot ga slišimo, a bolj močno, kot si priznamo. Njegova izrazna zakladnica ni zgolj učna snov ali zgodovinski spomin, je notranji glas, ki se oglaša v trenutkih, ko iščemo pogum, dostojanstvo ali preprosto lepoto svetá. Ko se srečamo z njegovimi pesmimi, se ne srečamo le z besedami, marveč z občutkom, da nekdo razume naše dvome, naše iskanje in naše sanje. Doktor Prešeren je sopotnik slehernega časa, učí nas, da se je vredno boriti za svobodo, da je ljubezen ranam navkljub vredna tveganja in da ima človek svojo največjo moč takrat, ko ostane zvest samemu sebi. Njegov duh ostaja živ v našem jeziku, kulturi in v tem, kako doživljamo lepoto. Ko beremo njegove stihe, se zavémo, da smo del zgodbe, ki se ni končala z njim, ampak se nadaljuje skozi nas. Doktor Prešeren še danes vpliva na nas. Ne vsiljivo, ne glasnó. Preprosto tako, da nas spominja, kako pomembno je imeti srce odprto, misli svobodne in besede, ki znajo tudi zdraviti. Ob tej obletnici se ne spominjamo le Pesnika, temveč tudi močí literature. Učí nas, da je jezik več kot sredstvo sporazumevanja: je dom, ki ga nosimo s seboj; je prostor, kjer se rojevajo ideje; je svetloba, ki nas vódi skozi temne čase. Njegove Poezije nas opominjajo, da kultura ni okras, marveč podlaga, na kateri stojí skupnost. Naj nas 180 let Poezij še posebej spodbudí k negovanju slovenskega jezika, podpiranju ustvarjalnosti in ohranjanju poguma, ki ga je doktor Prešeren tako neomajno izžareval. Naj nas njegova dediščina povezuje, navdihuje in opominja, da je prihodnost vedno v naših rokáh, če jo le znamo misliti, čutiti, izgovoriti.«

 

Naj živi Prešernov duh! Naj živi beseda! Naj živi kultura! Naj živi sindikalno gibanje … za več in boljše namesto za manj in slabše!, so še med drugim zapisali in se ozrli na prihajajoče državnozborske volitve (glej okvir)

POSEBNI DODATEK SAMO ZA ZANESENJAKE

Volitve prihajajo in (novi) oblastniki z njimi … Zato terjamo:

1. Negujte kulturo in naravo, brez njiju bi nas že zdavnaj
2. Izkoreninite zmoto, ki vidi zgolj številke in ne zasleduje osnovnega smotra po ohranjanju in brezpogojni skrbi za naravno in kulturno dediščino.
3. Nočemo postati nevidna družba! Hočemo usposobljeno in trdno politično oblast, ki bo zagotavljala sredstva kulturi in naravovarstvu oziroma utrjevala ti krhki doméni.
4. Okrepíte sodelovanje med državnimi organi, lokalnimi skupnostmi in vsemi, ki z gnusom zavračamo kvaziracionalizacije in psevdovarčevanja, saj ta najbolj udarijo po prizadevnih in nič krivih.
5. Zavedamo se zahtevnih časov in njihovih izzivov, zato smo pripravljeni vzajemno trdó delati za zavarovanje in vzdig dosežene ravní socialne varnosti ter takšne kulturne podobe, ki nas bo vodíla iz uspešne preteklosti v še uspešnejšo bodočnost, da bomo obranili nacionalno samobitnost in ojačali človeško dostojanstvo. Sladkobesednih manipulantov imamo dovolj, pljunimo jim v ksiht.
6. Vsi ukrepi, ne glede na vsakokratno politično garnituro, morajo biti v prid dobremu, pravilnemu, pravičnemu. Biti morajo strateški, institucionalni, usmerjeni, ustrezno finančno težki.
7. Akoravno smo sindikat kulture in narave, smo občutljivi na celokupne razmere in odnošaje v Sloveniji ter na stanje slehernega njenega prebivalca. Kdorkoli bo prevzel oblast, bo primoran konstruktivno (so)delovati, da bomo lažje zapluli v boljši jutri.
8. Oblastniki, dolžni ste:
   − vzpostaviti in izvrševati resen in trden (socialni) dialog ter se hipno odzivati na izzive;
   − dati prednost strokovnosti in kvalificiranosti ob kadrovanjih v državnih/javnih podjetjih in drugih pravnih osebah javnega ali z njim povezanega sistema;
   − zagotoviti neodvisnost in apolitičnost pri opravljanju funkcij direktorjev, predstojnikov in drugih odločevalcev v javnih zavodih;
   − poskrbeti za dosledno spoštovanje pravnih pravil o javni rabi slovenščine;
   − poskrbeti za spodobno, še višje financiranje javnih zavodov na področju kulture in varstva narave, ki so naša velika primerjalna prednost;
   − odpraviti čakalne dobe v zdravstvu in zagotoviti vsem dostopno javno mrežo zdravstvenih/zdravniških storitev, kajti človek je naše največje bogastvo in njegovo zdravje je predpogoj vsega;
   − izboljšati pogoje dela in odpravljati prekarnost ter nestanovitne delovne razmere;
   − vsestransko varno, zdravo in spoštljivo delovno okolje, katerega bistven del je tudi urejen delovni čas, postaviti za zakon nad zakoni;
   − sanirati podplačanost strokovnega, tehničnega in organizatorskega kadra (slabi delovni pogoji ogrožajo marsikatero ustanovo; zaradi nevarnega zmanjševanja števila zaposlenih in možganskega bega so javni zavodi kadrovsko podhranjeni in delavstvo je izčrpano; nujni so takojšnji ukrepi, saj javne službe vse težje parirajo zasebnemu sektorju; siromašenje javnega sektorja bo pripeljalo do njegovega zloma);
   − stremeti k načelu »Dostojno delo in plačilo za vse!«;
   − omogočati/spodbujati kulturno raznolikost in vključenost (ne ozirajoč se na narodnost, versko prepričanje, spolno usmerjenost, invalidnost; podporo dati jezikom gluhoslepih!);
   − vzpostaviti dostopnost kulturne ponudbe za vse prebivalce Republike Slovenije, ne glede na ekonomski ali geografski položaj, krepiti regijsko kulturo in infrastrukturo (kultura kot javno dobro!);
   − narediti vse za prepoznavnost pomena kulture in njenih učinkov v javnosti (domá in natujem);
   − povezovati kulturo z družbo (zavedanje, da ljudje živé v zavetju drug drugega, spodbujanje visoko okoljsko ozaveščene kulturne produkcije);
   − kulturno mednarodno povezovati se in plodno sodelovati;
   − vključevati kulturne politike v druga področja/sektorje (npr. vzgoja, izobraževanje, znanost, zdravje, okolje, urbanizem);
   − krepiti avtonomno medijsko krajino (spodbujanje neodvisnega in kakovostnega – zlasti preiskovalnega – novinarstva, boj proti dezinformacijam in drugim manipulacijam);
   − ozaveščati in promovirati kulturo v smeri njene znatne vloge pri zdravju in dobrem počutju;
   − promovirati nesporno dejstvo, da kultura odpravlja ali vsaj zmanjšuje neenakopravnost in zagotavlja enake možnosti;
   − vzpostaviti konsistentno kulturno-umetnostno vzgojo od vrtca do univerze.
   Sanjajmo naprej …

Neenaka družba je tudi nekulturna družba

»V mestih, kjer je mogoče izvajati kulturno produkcijo, si z njo ni mogoče plačati računov,« pa je zapisano v uvodu poslanice sindikata Zasuk ob kulturnem prazniku. Sindikat opozarja, da v današnjih razmerah vedno več delavcev v kulturi razmišlja o odhodu iz sektorja. Kot poudarjajo, je sindikalno organiziranje danes za marsikoga od njih edino upanje, da bo lahko ostal v kulturno-ustvarjalnem poklicu. V poslanici so se navezali na letošnjo raziskavo Delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju, ki se je peto leto zapored poglobila v razmere dela in življenja slovenskih ustvarjalcev na področju kulture. Izstopa ugotovitev, da največ delavcev, odkar opravljajo raziskave, razmišlja o odhodu iz sektorja. Kot je pokazala raziskava, o tem, kdo se lahko poklicno ukvarja z umetnostjo, že dolgo več ne odločajo nadarjenost, občinstvo, strokovne komisije, mediji ali trg, temveč to selekcijo opravlja denar. Selekcija je narejena tako rekoč že ob rojstvu, saj je možnost umetniškega udejstvovanja vse bolj odvisna od družinskega zaledja umetnika.

Sindikat opozarja tudi, da draginja zahteva popolno podreditev silnicam trga, in zgolj tisti, ki lahko zaobidejo visoke stroške bivanja, imajo na voljo dovolj časa in sredstev za ustvarjalnost. Ob tem javne kulturne ustanove vse raje izkoriščajo prekarno delo in hkrati najdejo vse mogoče načine, da zunanjih izvajalcev ne plačujejo. Po prepričanju sindikata vse navedeno ne vpliva zgolj na usodo kulturno-ustvarjalnih delavk in delavcev, temveč tudi na samo kulturno krajino in njeno umetniško produkcijo. Pri sindikatu se sprašujejo, kakšne vsebine bodo uprizarjali, snemali, pisali ali oblikovali umetniki in umetnice, katerih življenjske izkušnje so omejene na urbano bivanje višjega srednjega sloja. Težava ni zgolj v tem, da zaradi razredne enoličnosti trpi kakovost umetniške produkcije, temveč da je ta dobila funkcijo statusnega simbola.

Zasuk je opozoril, da je vedno poudarjal, da so ustvarjalci delavci kot vsi drugi. Da se ravno tako spoprijemajo s prekarnostjo, negotovostjo in revščino, ki jih z delavskim razredom bolj povezuje, kot ločuje. Ob tem spoznavajo, da morajo njihovi boji segati široko, saj brez dostopnih stanovanj, javnega šolstva in zdravstva, dostojnih plač in pokojnin ter robustne socialne države tudi ustvarjalnost postaja nedostopna. Predstavniki Zasuka so prepričani, da si delavci boljših razmer ne bodo priborili tako, da poskušajo zase izpogajati nekaj privilegijev, temveč si jih morajo priboriti z aktivno podporo vsem delavkam in delavcem. In prav tukaj vidijo priložnost, da se med ustvarjalnimi delavci in vsemi drugimi znova spletejo vezi in da kultura v širši družbi spet dobi povezovalno vlogo. »Nenazadnje se lahko vsi strinjamo: ustvarjalnost je prepomembna, da bi jo zaupali bogatašem,« še piše v poslanici Zasuka.