Med molkom in spektaklom: kako zeleni marketing in dezinformacije spodkopavajo podnebno pravičnost

31. 7. 2025

V času vse hujše podnebne krize so evropske vlade, podjetja in institucije javno podprle prehod v nizkoogljično gospodarstvo. A za bleščečo fasado poročil o trajnostni potrošnji in zelenem oglaševanju se skriva zaskrbljujoča realnost. Zeleno zavajanje — pretirano prikazovanje okoljske odgovornosti — in njegov tišji sorodnik, zeleni molk — strateško prikrivanje okoljskih posledic —, ne zavajata le potrošnikov in regulatorjev, temveč slabita pravice delavstva in upočasnjujeta nujne reforme za pravičen in trajnosten prehod.

Zaradi onesnaženosti zraka, ki ga povzroča kurjenje fosilnih goriv, letno umre več ljudi kot zaradi kajenja in malarije skupaj. Kljub temu se fosilna industrija manipulativno oglašuje kot nekaj, kar aktivno prispeva k reševanju problema onesnaževanja zraka. Časnik Guardian je v študiji, ki jo je objavil v začetku leta 2022, za 78 izrazov, povezanih s podnebjem, analiziral oglase, ki se nam prikažejo med rezultati iskanja v Googlu, pogosto kot prvi zadetek. Rezultati analize so pokazali, da so več kot 20  odstotkov oglasov objavila podjetja z velikimi interesi za fosilna goriva. Fosilna industrija torej plačuje, da se njihovi oglasi prikažejo, ko uporabnik povpraša po določenih izrazih. Oglasi so privlačni za podjetja, ker so po videzu zelo podobni rezultatom iskanja: več kot polovica uporabnikov namreč ne zna razlikovati med oglasom in običajnim Googlovim rezultatom.

Študija Feeding Us Greenwash (slov. Zeleno zavajanje na naših krožnikih) nevladne organizacije Changing Markets, ki se osredotoča na razkrivanje okoljsko neodgovornih korporativnih praks, je leto pozneje razkrila več kot 50 zavajajočih okoljskih trditev na izdelkih mesne in mlečne industrije, kot sta »ogljično nevtralno« in »podnebju prijazno«, ki so jih uporabljala največja svetovna živilska podjetja, med njimi JBS (eden največjih proizvajalcev mesa na svetu), Danone (francoski prehrambni velikan, znan po mlečnih izdelkih) in Nestlé (največje prehrambno podjetje na svetu). Obenem so rezultati pokazali, da polovica potrošnikov v Veliki Britaniji in Nemčiji pozorno spremlja trajnostne oznake na živilih. Med njimi jih je tretjina pripravljena izdelek kupiti, če ima trajnostno oznako, in od 29 do 36 odstotkov ljudi bi za tak izdelek celo plačalo več.

Dva obraza korporativnega oglaševanja

Takšne poslovne prakse, s katerimi mednarodna podjetja komunicirajo v jeziku trajnosti, pri tem pa zgolj minimalno spremenijo osnovne prakse produkcije, imenujemo »zeleno zavajanje« (angl. greenwashing). Gre za pristope zavajanja javnosti, da so poslovanje podjetja in/ali njegovi proizvodi in storitve prijazni do okolja in širše družbe. Takšen način poslovanja podjetja lahko kot trajnostno promovira bodisi celotno organizacijo bodisi njeno storitev, proizvod ali dejavnost, hkrati pa v resnici še naprej deluje na družbeno in okoljsko škodljive načine.

Izraz je bil prvič uporabljen v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v eseju okoljevarstvenika Jaya Westervelda, v katerem je kritiziral prakso hotelirske industrije s pozivom »shranite svojo brisačo za pozneje«, s katero so izkoriščali okoljsko ozaveščenost gostov. Čeprav naj bi s tem pomagali hotelom varčevati z vodo in reševati planet, je hotelskim verigam to zgolj zmanjšalo stroške pranja, vpliv na porabo vode pa je bil minimalen. Za podjetja, ki prakticirajo zeleno zavajanje, pa je značilno, da porabijo veliko več časa in denarja za trženje »okoljske prijaznosti« svojih izdelkov kot za zagotavljanje njihove trajnosti.

Vzemimo po drobnogled izraz »fotorazgradljiv«, ki je v uporabi za nekatere plastične izdelke in pomeni, da se razgradijo na sončni svetlobi. Ko se ti materiali odlagajo na odlagališča in premešajo z drugimi odpadki, je izpostavljenost soncu manjša in izdelek nima trajnostnega učinka. Podobno je z nekaterimi drugimi izrazi, na primer »biorazgradljiva plastika«, ki se nanaša na materiale, ki bi jih sicer razgradile aerobne bakterije, ko pa so zakopani na odlagališčih, do tega ne pride.

Na drugi strani se vse bolj uveljavlja t. i. zeleni molk (angl. greenhushing), ki označuje poslovne prakse, ki namerno prikrivajo načine produkcije svojih izdelkov in storitev, da bi se izognile kritikam, tožbam ali obtožbam zelenega marketinga. Poročilo z naslovom Destination Zero, ki ga je lani objavilo švicarsko globalno podnebno mislišče South Pole, to potrjuje in razkriva, da se tudi najbolj trajnostna podjetja poslužujejo zelenega molka. Raziskava v 1400 podjetjih iz dvanajstih držav in štirinajstih različnih panog je pokazala, da jih slaba polovica (44 odstotkov) meni, da je zunanja komunikacija o podnebnih ciljih v zadnjem letu postala bolj zahtevna. Kar 58 odstotkov jih v strahu pred obsodbami sploh ne komunicira z javnostmi ali pa ne namerava objaviti svojih znanstveno utemeljenih ciljev.

V ZDA je zeleni molk povezan z nevtralnim političnim stališčem, ki ga v glavnem poganja protiokoljska retorika Republikanske stranke. Trajnost je postala sporna tema, republikanski državni uradniki pa so sprožili vrsto preiskav bank in upraviteljev premoženja, ki jih sumijo, da so »preveč zeleni«. Izvršni direktor ene največjih investicijskih družb na svetu BlackRock Larry Fink je junija 2023 izjavil, da ne bodo več uporabljali trajnostnih marketinških izrazov, in sicer zaradi njihove prekomerno politizirane narave.

Kljub temu je glede na izsledke South Pole vodilna celina pri zelenem molku prav Evropa. Namerno umikanje podnebnih sporočil iz javnosti je med evropskimi podjetji najbolj razširjeno v sektorjih, ki so vse bolj pod drobnogledom, kot so finance, naftna ter plinska industrija in podobno. Kar 79 odstotkov švedskih in 83 odstotkov francoskih podjetij priznava, da se ukvarjajo s to prakso.

Kako prepoznati zeleno zavajanje (greenwashing)?

Povzeto po poročilu The Seven Sins of Greenwashing (2009), narejenem na podlagi analize zavajajočih in neutemeljenih okoljskih trditev na več kot tisoč izdelkih v severnoameriških trgovinah.

• Zamolčanje: Trditev, ki na podlagi nekaterih lastnosti, brez dajanja pozornosti drugim pomembnim okoljskim aspektom, navaja, da je izdelek »zelen«. Primer: Papir ni nujno okolju prijazen samo zato, ker izvira iz trajnostno upravljanega gozda. Drugi pomembni okoljski vidiki v procesu proizvodnje papirja, kot na primer izpusti toplogrednih plinov ali pa uporaba klora pri beljenju, so lahko enako pomembni.

• Neobstoj dokaza: Okoljska trditev, ki je ni mogoče podpreti z enostavno dostopnimi informacijami ali potrdilom priznane in uveljavljene tretje osebe. Primer: Papirnati robčki ali toaletni papir, za katere se trdi, da so narejeni iz več odstotkov recikliranega starega papirja, ne da bi za to preskrbeli dokazila.

• Nejasnosti: Trditev, ki je tako slabo ali široko definirana, da bo potrošnik njen pravi pomen verjetno napačno razumel. Primer: »Vse naravno.« Arzen, uran, živo srebro in formaldehid se vsi pojavljajo v naravi in so strupeni. »Vse naravno« tako ni nujno »zeleno«.Prevarantske oznake: Izdelek, ki z besedilom ali grafiko daje vtis potrdila tretje osebe, potrdilo pa v resnici ne obstaja. Primer: Proizvajalci, ki izdelku dodajo svojo lastno oznako s slikami in trditvami, na primer »Ta izdelek se bori proti globalnemu segrevanju«.

• Nepomembnost: Okoljska trditev, ki je sicer lahko resnična, a je nepomembna ali pa ne pomaga potrošniku, ki išče okolju prijazne izdelke. Primer: »brez CFC«. To je pogosta trditev navkljub temu, da so klorofluoroogljikovodiki prepovedani z zakonom.

• Manjše zlo: Trditev, ki je lahko znotraj neke izdelčne skupine resnična, a lahko potrošnika odvrne od večjih vplivov na okolje, ki jih ima ta izdelčna skupina. Primer: Ekološke cigarete in terenska vozila z učinkovito porabo goriva.

• Laganje: Okoljske trditve, ki preprosto ne držijo. Primer: Izdelki, ki lažno trdijo, da imajo potrdilo o energetski učinkovitosti.

Evropska zakonodaja proti zelenemu zavajanju in mit o trajnostni potrošnji

Ker se pritiski na podjetja, naj delujejo okoljsko odgovorno, hitro stopnjujejo, je zeleni marketing postal ena največjih ovir za dejansko podnebno ukrepanje. Evropska unija se je na to odzvala s celovitim zakonodajnim svežnjem – najprej z Direktivo (EU) 2024/825, znano kot direktivo o zavajajočih okoljskih trditvah (angl. Greenwashing Directive), in prihajajočo direktivo o zelenih trditvah (angl. Green Claims Directive), ki bo začela veljati leta 2026 ter bo uvedla pravno odgovornost za zavajajoče okoljske trditve, ki so bile doslej prepuščene predvsem tržnemu samoreguliranju.

Študija Evropske komisije iz leta 2020 je namreč pokazala, da je bilo kar 53  odstotkov okoljskih trditev v EU nejasnih, zavajajočih ali neutemeljenih, medtem ko jih 40  odstotkov ni imelo nobene dokazne osnove. Veliko trditev se je naslanjalo na izraze, kot sta »okolju prijazno« ali »ogljično nevtralno«, medtem ko so izdelki, označeni s to oznako, pogosto uporabljali sporni sistem ogljičnih kompenzacij, med drugim emisijskih kuponov, ki v resnici ne zmanjšujejo emisij, nekateri pa so temeljili celo na fiktivnih kreditih.

Direktiva o zavajajočih okoljskih trditvah (zelenem zavajanju) iz marca 2024 zdaj podjetjem odločno preprečuje uporabo takšnih trditev brez neodvisno preverjenih dokazov, javno dostopnih, z razkritimi znanstvenimi analizami izdelkov in metodologijami. Če bo podjetje trdilo, da je izdelek »zelen« ali »trajnosten«, bo moralo razkriti tudi, s čim je primerjava podprta – vključno z virom podatkov, časovnim okvirjem in obsegom primerjave. Pri kršitvah so predvidene kazni do štirih  odstotkov letnega prometa, izključitev iz javnih naročil in objava nepravilnosti.

Prihodnja direktiva o zelenih trditvah bo to še nadgradila: podjetja bodo morala predložiti analizo življenjskega cikla izdelkov in trditve dati v presojo neodvisnim strokovnjakom. Ti rezultati bodo dostopni potrošnikom – na primer prek QR‑kod ali spletnih baz. Prav tako bo urejeno označevanje z različnimi ekoznaki, od katerih jih je v EU že več kot dvesto – nad mnogimi pa ni nobenega nadzora, prav tako niso standardizirani.

Poleg praktičnih dilem pa zakonodajni odziv EU odpira še globlje, ideološko vprašanje: ali je trajnostna potrošnja v kapitalističnem sistemu sploh mogoča? Čeprav vse več politik spodbuja potrošnike, naj »izbirajo zeleno«, številni kritični glasovi opozarjajo, da potrošnja – v svoji industrijski in materialni obliki — ne more biti trajnostna. Tudi razprave v evropskem parlamentu opozarjajo, da označba izdelka kot »trajnostnega« zamegli dejstvo, da je bil ta proizveden, prepeljan in zavržen v sistemu, ki že presega planetarne meje. Ideja, da lahko trg in posamezni potrošniki sami rešujejo ekološko krizo, postaja prepoznana kot oblika ekološkega neoliberalizma, kjer je odgovornost preusmerjena s sistemskih reform na posameznikovo izbiro v trgovini.

Ta kritika ni zgolj teoretska. V zadnjih letih opažamo razcvet »trajnostne« potrošnje ravno v panogah, ki so med najbolj obremenjujočimi za okolje — moda, tehnologija, mobilnost. Leta 2023 je Volkswagen znova postal tarča kritik zaradi promocije električnega vozila ID.3 kot podnebne rešitve, čeprav še naprej prodaja milijone dizelskih in bencinskih vozil ter v ozadju lobira proti strožjim emisijskim standardom. Podobno je bilo podjetje H&M v več evropskih državah tarča pravnih postopkov zelenega zavajanja zaradi reklamne kampanje »Conscious Collection«, čeprav ni dokazalo, da se proizvodnja te kolekcije dejansko razlikuje od preostalih.

Zgovoren primer je tudi kampanja podjetja TotalEnergies, ki se je v zadnjih letih agresivno pozicioniralo kot »energetski akter prihodnosti«. V svojih oglasih v evropskih mestih in na letališčih je podjetje poudarjalo svoje »zelene naložbe« in »sončno prihodnost«, čeprav je še naprej večino kapitala usmerjalo v širitev pridobivanja nafte in plina. Leta 2023 je francosko sodišče odločilo, da je bila kampanja podjetja zavajajoča, saj je prikazovala TotalEnergies kot bolj trajnostno podjetje, kot je bilo v resnici. Primer jasno kaže, kako lahko zeleni marketing deluje kot prevara znotraj javnega prostora, hkrati pa podjetju omogoča ohranjanje statusa quo — vse pod krinko prehoda v »čistejšo prihodnost«.

Izjema pa niso niti tehnološki velikani. Apple na primer oglašuje uporabo »100-odstotno recikliranega aluminija«, a hkrati prejema kritike zaradi načrtovanega zastaranja izdelkov in pomanjkljivih podatkov o okoljskem in socialnem vplivu svoje dobavne verige. Takšne kampanje ne le zavajajo potrošnike, temveč tudi ustvarjajo iluzijo sistemskega premika, ki ga v resnici, ni in dokazujejo, da je pravni nadzor potreben.

Regulativni pristop EU sicer kaže premik k znanstveno utemeljeni odgovornosti, a hkrati razkriva meje regulacije v sistemu, ki še naprej temelji na gospodarski rasti in tržnih rešitvah. Ključno vprašanje ostaja: ali lahko model množične potrošnje — in globalni ekstrakcijski sistem, ki ga podpira — sploh postane združljiv z načeli podnebne pravičnosti in planetarnih omejitev? Dokler ne bodo obravnavani temeljni vzroki netrajnosti — izkoriščanje, neenakost, hiperprodukcija — bodo tudi najbolj ambiciozne direktive ostale le delne rešitve. Pravo vprašanje ni, kako prepoznati zeleno zavajanje, temveč kdaj bomo pripravljeni, da ga ne potrebujemo več.

Delavstvo na obrobju zelenega prehoda

Evropski zeleni dogovor in koncept pravičnega prehoda, kot ga definira Mednarodna organizacija dela, poudarjata, da podnebno ukrepanje ne sme poglabljati družbene neenakosti. V praksi pa je delavstvo pogosto izključeno iz oblikovanja zelenih sprememb v svojih panogah. Namesto da bi delavke in delavci sodelovali pri načrtovanju prestrukturiranja, se soočajo z odločitvami korporacij, sprejetimi za zaprtimi vrati — te se pogosto oglašujejo kot inovacije ali trajnostni ukrepi, na terenu pa pomenijo odpuščanje, krčenje delovnih mest in porast prekarnih oblik dela. Od jeklarstva do avtomobilske industrije delavci in delavke izgubljajo tla pod nogami v imenu »okoljske nujnosti«.

Korporativna retorika o trajnosti je pogosto podkrepljena z zelenim zavajanjem in molkom. Podjetja objavljajo nejasne ali pavšalne podnebne cilje, medtem ko se izogibajo dejanskim spremembam, ki bi vplivale na izboljšanje delavskih pravic. Informacije o dolgoročnih okoljskih strategijah pa so pogosto nedostopne, kar onemogoča sindikatom, da bi se pravočasno vključili v pogajanja o prekvalifikaciji, reorganizaciji dela ali varnosti zaposlitve. Tako se pod krinko zelenega prehoda pogosto izvaja umikanje delavcev iz procesov, ne pa vključujoča preobrazba delovnega okolja.

To protislovje se še dodatno poglablja z uvedbo t. i. trajnostnih prostotrgovinskih sporazumov (FTAs), ki jih EU sklepa z državami po svetu. Čeprav ti vključujejo podnebne in delavske klavzule, pogosto nimajo učinkovitih mehanizmov za uveljavljanje in delujejo predvsem v duhu liberalizacije trga, ne pa socialne ali okoljske pravičnosti. Evropske korporacije tako pridobivajo dostop do surovin in izvoznih trgov pod zeleno nalepko, medtem ko je delavstvo – tako v Evropi kot v partnerskih državah – soočeno z nizkimi standardi zaščite, z okoljsko škodo in izkoriščevalskimi delovnimi pogoji. Čeprav sporazumi krepijo fleksibilnost dobavnih verig, ne prevzemajo odgovornosti za njihove posledice.

Zgovoren primer tega protislovja je trgovinski sporazum med EU in državami južnoameriškega trgovinskega bloka Mercosur, ki sicer vključuje okoljske in delavske klavzule, vendar brez zavezujočih mehanizmov za njihovo uveljavljanje. Kritiki opozarjajo, da bi lahko prispeval k še večjemu krčenju amazonskega pragozda in oslabitvi delavskih pravic, ob tem pa evropskim podjetjem omogoča prednostni dostop do kmetijskih in surovinskih trgov. Podobno se je tudi sporazum med EU in Čilom oglaševal kot »zeleno partnerstvo« zaradi vsebine o litiju in vodiku, vendar so čilski sindikati in domorodska gibanja opozorili na pomanjkanje vključujočega posvetovanja. Takšni primeri kažejo, kako lahko jezik trajnosti v prostotrgovinskih sporazumih pogosto prikrije ekstraktivno in neenakopravno logiko izmenjave, namesto da bi zagotavljal pravičen prehod.

Brez preglednosti in demokracije ni pravičnega prehoda

Če želi Evropa doseči svoje podnebne cilje brez poglabljanja različnih vrst globalnih neenakosti, mora biti zeleni prehod utemeljen na preglednosti podjetij, javnem nadzoru in vključevanju delavstva. Ključen instrument v tej smeri je direktiva EU o poročanju podjetij glede trajnostnosti (CSRD), ki nalaga obvezno razkrivanje vplivov na okolje in človekove pravice. A čeprav pomeni napredek, ne določa obvezne vloge sindikatov pri načrtovanju razogljičenja ali spremljanju trajnostnih ukrepov. Uspeh bo zato odvisen od dodatnih mehanizmov, ki bodo omogočili dejansko soudeležbo delavstva, verodostojno preverjanje okoljskih trditev in razširjeno skrbnost v dobavnih verigah — da podnebna pravičnost ne bo temeljila na socialni izključenosti ali izkoriščanju drugod.

Zelene iluzije in delavsko izkoriščanje onkraj Evrope

Čeprav evropska podjetja pogosto prevladujejo v razpravah o zelenem marketingu in podnebni odgovornosti, je materialna osnova zelenega prehoda globalna. Ključne surovine, ki poganjajo električna vozila, sončne celice in digitalno infrastrukturo, se le redko pridobivajo, predelujejo ali odlagajo znotraj evropskih meja. Namesto tega prihajajo iz skupnosti na globalnem jugu – iz okolij, kjer je delo cenejše, okoljski standardi šibkejši, politična odgovornost pa pogosto omejena ali je ni. Tisto, kar na Zahodu razumemo kot tehnološki napredek, drugje izkušajo kot razlastninjenje, onesnaženje in pavperizacijo.

Proizvajalci mobilnih telefonov in druge potrošniške elektronike promovirajo svoje izdelke kot »čiste« ali »trajnostne«, vendar kobalt – ključno sestavino litij-ionskih baterij – pridobivajo iz neformalnih rudnikov v Demokratični republiki Kongo (DRK), kjer leži približno 70 odstotkov svetovne zaloge kobalta in kjer pogosto delajo tudi otroci. Kljub javnemu pritisku številne multinacionalke niso zagotovile sledljivih in pravičnih dobavnih verig – nekatere pa so tiho odstranile zaveze iz svojih trajnostnih poročil, kar je primer zelenega molka, kjer se odgovornost prikriva z molkom.

V Braziliji so obsežna območja Amazonije postala prizorišče »ogljikovih kompenzacijskih projektov«, ki jih financirajo podjetja iz Evrope in Severne Amerike v želji po doseganju »ogljične nevtralnosti«. Toda številne od teh shem so se izkazale za neučinkovite ali zavajajoče: pogosto se kot »rešeni gozdovi« štejejo območja, ki sploh niso bila ogrožena, medtem ko domorodna ljudstva izgubljajo dostop do svojih zemljišč in tradicionalne rabe naravnih virov. Ogljične kompenzacije so na papirju rešitev v Londonu ali Frankfurtu, v praksi pa omogočajo ohranjanje obstoječih emisij, zavito v govorico o trajnosti.

V Boliviji se pod slanimi planjavami slanega jezera Salar de Uyuni nahajajo največje neizkoriščene rezerve litija – ključne surovine za svetovno baterijsko industrijo – na svetu. Nekdanja vlada Eva Moralesa je skušala pridobivanje litija nacionalizirati, da bi država ohranila nadzor nad dobički in postopki ekstrakcije. Njen nenadni padec leta 2019 je sprožil val ugibanj o vplivu zahodnih interesov; tvit lastnika korporacije Tesla Elona Muska – »Državne udare bomo izvajali, kadar bomo hoteli!« – je te sume še dodatno podžgal. Primer Bolivije kaže, kako se lahko zeleni razvoj prelevi v geopolitični vzvod, in sicer pod krinko inovacij in okoljske nuje.

Na vzhodu, v Indoneziji, medtem poteka nikeljska mrzlica, ki jo prav tako spodbuja rastoče povpraševanje iz sektorja električnih vozil. Vlada želi državo uveljaviti kot globalno središče za redke kovine, potrebne za izdelavo baterije, zato je v državo privabila veliko tujih investitorjev, predvsem iz Kitajske in Evrope. A lokalne skupnosti se soočajo z onesnaževanjem voda, krčenjem gozdov in razlastninjenjem, medtem ko delavci pogosto delajo v nevarnih, slabo reguliranih razmerah. Čeprav vlada podaja trajnostne zaveze, nadzor ostaja šibek, podjetja pa v tujini še naprej razglašajo svoje »nizkoogljične uspehe«.

Predstavljeni primeri razkrivajo globljo resnico: zeleni marketing in molk nista zgolj komunikacijski strategiji, temveč orodji globalne neenakosti. Ne služita le prepričevanju javnosti o vrlinah podjetij, temveč prikrivata dejanske odnose moči, ekstrakcije in izključevanja, ki podpirajo zeleni kapitalizem. Globalna delitev dela – kjer so surovine in okoljska tveganja skoncentrirana na globalnem jugu, dobički in simbolni kapital pa na severu – ostaja v veliki meri nespremenjena. Spremenil se je le besednjak: od »ogljičnega odtisa« do »krožnih modelov«, od »čiste tehnologije« do »ničelnih emisij« – retorika je prehitela realnost.

Zeleni spektakel in selektivna resnica

V sodobni informacijski krajini dezinformacije o podnebju niso vedno preproste laži. Pogosto delujejo kot spektakel, motnja in preusmerjanje pozornosti, ki spodkopavajo skupno razumevanje krize in omalovažujejo prizadevanja za sistemske spremembe. Tovrstno dinamiko uteleša Elon Musk, ki hkrati promovira električna vozila in sončno energijo ter ustvarja digitalni hrup z memi in špekulacijami, kot je Dogecoin. Takšne medijsko-finančne distrakcije spodbujajo individualistične, špekulativne odzive – prav v času, ko bi bila nujna jasna, skupna pot do podnebne pravičnosti.

Toda še nevarnejša od viralnega hrupa je selektivna resničnost, ki jo ustvarja zeleni kapitalizem. Musk denimo predstavi Teslo kot rešitev za podnebje, a zamolči energetsko potratnost proizvodnje baterij in odvisnost od virov, pridobljenih na globalnem jugu pod pogoji okoljske degradacije in delavskega izkoriščanja. Primer pridobivanje litija v Boliviji in geopolitičnih napetosti, povezanih z njegovim izkoriščanjem, opozarja, da lahko tudi zelene tehnologije reproducirajo neokolonialne prakse. Ko podjetja kritike utišajo z idejo, da »rešujejo planet«, gre v resnici za izogibanje odgovornosti, kjer se resnica uporablja selektivno – kot orodje za utrjevanje moči in preprečevanje razprave o pravičnem prehodu.

Resna razprava o zelenem prehodu se mora zato nujno razširiti onkraj evropskih meja – ne le zaradi podnebne pravičnosti, temveč zato, da razkrije dobavne verige zelenega kapitalizma, ki povezujejo periferna območja, polna surovin, z globalnimi trgi. Podnebna politika, ki te dinamike ignorira, tvega, da bo postala nova oblika okoljskega kolonializma, izvajanega prek trgovine, financ in trajnostnega oglaševanja. Tako potrebujemo ne zgolj bolj zeleno, temveč dekolonizirano gospodarstvo – zasnovano na pravični trgovini, vključujočem upravljanju in popravi zgodovinskih krivic, ne pa na nadaljevanju ekstraktivnih modelov z zeleno preobleko. Ko se podnebni roki nezadržno približujejo, prihodnosti ne smejo oblikovati oglaševalske agencije ali karizmatični tehnološki milijarderji, temveč vključujoči demokratični procesi.

Za resnično pravičen prehod je torej potrebna drugačna zasnova gospodarskih odnosov – takšna, ki bi uskladila trgovinsko politiko, industrijsko strategijo in okoljske cilje z delavskimi pravicami, demokratičnim upravljanjem in okoljskimi omejitvami. To pomeni, da moramo preseči logiko »trajnostnega trga« in začeti na novo postavljati pravila produkcije in izmenjave. Brez slednjega bo zeleni prehod ostal zgolj nadaljevanje zgodovine razlastninjenega dela in izkoriščevalske globalizacije – le da tokrat z zeleno nalepko.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

Ta članek je bil pod naslovom Med molkom in spektaklom avtorja Mihe Poredoša najprej objavljen v tematski številki z naslovom Pravični prehod za vse! (junij 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Pravični prehod za vse! pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:

Ne prezrite tudi:

Za pravičen podnebni in socialni prehod po meri delavstva ter okolja

Zelene obljube, pravične zahteve: Evropa na razpotju industrijske preobrazbe