O razbremenitvi regresa za letni dopust z Andrejo Poje

3. 6. 2019

Andreja Poje je izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) za ekonomsko področje in z njo smo se na kratko pogovorili o tem, kaj nedavna razbremenitev regresa za letni dopust pomeni v praksi in kakšne spremembe prinaša.

4. maja, pred mesecem dni, sta začeli veljati noveli zakonov o dohodnini ter o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kakšne spremembe v povezavi z regresom za letni dopust prinašata? 

V ZSSS smo si zelo dolgo prizadevali, da bi dosegli razbremenitev določenih prejemkov iz delovnega razmerja. Govorim o regresu za letni dopust in delu plače za poslovno uspešnost (božičnici oziroma trinajsti plači ali kakšni drugi obliki nagrajevanja uspešnosti ob koncu leta). Pri razbremenjevanju plačila za poslovno uspešnost nam je prišel nasproti že nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor, ki je te vrste izplačil najprej davčno razbremenil v višini 70 odstotkov, pozneje pa v višini 100 odstotkov. Zdaj pa se je aktualna vlada lotila razbremenitve regresa za letni dopust, in sicer v višini 100 odstotkov povprečne plače. Po hitrem postopku, mimo drugih sprememb na področju davkov in prispevkov, so razbremenitev uveljavili že letos. V preteklosti smo na regres v celotnem znesku plačali dohodnino, kar pomeni, da je bil bruto znesek regresa enak za vse, neto znesek pa odvisen od tega, kakšno olajšavo je posameznik uveljavljal, kako visoka je bila njegova plača in v kateri davčni razred se je uvrščal. Ko pa je bil bruto znesek regresa višji od 70 odstotkov povprečne plače predpreteklega meseca, je bilo treba plačati še prispevke za socialno varnost. Po novem je regres za letni dopust razbremenjen plačila dohodnine in prispevkov za socialno varnost do višine 100 odstotkov povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji. In vlada je pohitela, da je do sprememb prišlo že maja, kajti v skladu z zakonom o delovnih razmerjih mora biti regres za letni dopust izplačan do konca junija.

Kdo vse bo torej dobil večji regres?

Dejstvo je, in na to sem opozorila tudi vlado, da večina zaposlenih dejansko prejema regres v višini zakonsko določene minimalne plače, tako kot to predpisuje zakon. Zato bodo največ pridobili tisti, ki delajo v podjetjih, v katerih podjetniške kolektivne pogodbe določajo višje zneske regresa. Kar 62 odstotkov zavezancev je v preteklosti prejemalo regres v višini od minimalne plače do 70 odstotkov povprečne plače, regres v višini od 70 odstotkov do 100 odstotkov povprečne plače pa je prejemalo samo 10 odstotkov zavezancev. Nad 100 odstotkov povprečne plače pa zgolj 1,63 odstotka zavezancev. Tudi v večini kolektivnih pogodb dejavnosti prevladujejo zneski regresa v višini zakonsko določene minimalne plače. Zato menim, da bo od razbremenitve regresa dejansko največ imela elita oziroma tisti najbolj premožni, ne pa delavke in delavci. Bo pa vse skupaj odvisno tudi od tega, kako uspešni bodo naši sindikati pri pogajanjih za reformulacijo zapisov v kolektivnih pogodbah in kako uspešni bodo sindikalisti na ravni podjetij pri zahtevah o tem, da naj bo regres izplačan v višini 100 odstotkov povprečne plače.

Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki so regres pred uveljavitvijo omenjenih zakonskih sprememb že prejeli?

Zakonodajalec je poskrbel, da bo, če je bil regres že izplačan, pristojni organ izdal organ odločbo in že v letošnjem letu povrnil akontacijo dohodnine. V predlogu zakona pa je enako zapisano tudi za prispevke za socialno varnost. Preveč obračunane oziroma odtegnjene prispevke bodo torej vrnili zavezancu. To pomeni, da bodo tako dohodnina kot prispevki povrnjeni še letos.

Na ZSSS smo v preteklosti opozarjali na nevarnost, da bi delodajalci večji del plač oziroma rednih prejemkov in uskladitev prelili na primer v neobdavčen znesek plačila za regres. Kaj to v praksi pomeni in na kaj je s tem v zvezi treba biti pozoren?

Večkrat smo opozorili, da so zneski, ki jih na ministrstvu za finance predvidevajo za popolno razbremenitev, previsoki. Zato bi se znalo zgoditi, čemur smo že priča na terenu, da bi podjetja, ki se gredo t. i. davčno optimizacijo in govorijo, kako je država požrešna in potratna in da plačevanje v steber socialne varnosti, v pokojninski in zdravstveni sistem nima smisla, začela izvajati različne pritiske. In sicer, da ne bi usklajevali plač, da se te ne bi zviševale ali pa da bi se celo znižale na račun različnih neobdavčenih prejemkov, ki bi jih dobili zaposleni. To prinaša več problemov: na eni strani sami sebi na dolgi rok znižujemo socialno varnost, obenem pa uničujemo socialno državo, saj je na ta račun manj prilivov, sredstev za zdravstvo, pokojnine in druge javne dobrine. Nenazadnje je tudi pokojninska osnova odmerjena od posameznikovih prejemkov v celotnem obdobju, ko je delal oziroma od njegovih najboljših štiriindvajsetih let. Kar pomeni, da bi vse skupaj lahko imelo daljnosežne posledice. Gre enostavno za previsok znesek, ki je popolnoma davčno razbremenjen.

Pri obdavčitvi regresa za letni dopust pa velja opozoriti tudi na tolmačenje Finančne uprave RS, kajne?

Drži. Gre za to, da se za pravico, opredeljeno po delovni zakonodaji, šteje pravica, opredeljena v zakonu, kolektivni pogodbi in kolektivnem ali individualnem pravnem aktu delodajalca ter tudi pravica na podlagi npr. sodne odločbe. Regres mora delodajalec v skladu z delovno zakonodajo tako izplačati najpozneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, razen ob določenih izjemah (npr. sklenitev pogodbe o zaposlitvi po tem datumu, ali če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določen kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega leta). Izhajajoč iz navedenega se načeloma izplačila, opredeljenega kot regres, na podlagi pravice, določene po 1. juliju tekočega leta, davčno ne more obravnavati kot regres. Pravica do regresa pomeni delavčevo pravico, zato mora biti višina regresa za letni dopust vnaprej določena, vključno z navedbo, da bo izplačana v več obrokih, nepogojna in neodvisna od bodočega poslovnega rezultata in likvidnosti družbe, saj je to v korist in varstvo omenjene delavčeve pravice, kar omogoča njeno predvidljivost in tudi iztožljivost.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je že potrdila, da iz zakona o delovnih razmerjih (sicer starega, vendar imajo določbe v tem delu enako vsebino tudi v ZDR-1) jasno izhaja, da je delodajalec dolžan izplačati celoten regres v zakonskih rokih (to je do 1. julija tekočega koledarskega leta). Navedeni roki tako zavezujejo delodajalca za celoten obseg pravice in ne le za njeno minimalno višino. Navedeno pomeni, da mora biti celoten regres (razen, ko je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti dogovorjeno, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca regres lahko izplača najkasneje do 1. novembra tekočega leta) izplačan najkasneje do 1. julija, ne glede na njegovo višino. Dohodek, ki bi bil kot pravica določen v nasprotju z zakonom in kot tak tudi izplačan, se z vidika davčne obravnave ne more obravnavati po 13. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in se šteje za drugi dohodek iz delovnega razmerja, ki se v celotnem izplačanem znesku všteva v davčno osnovo. Tako torej mora biti celoten regres (razen, ko je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti dogovorjeno, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca regres lahko izplačan najkasneje do 1. novembra tekočega leta) izplačan najkasneje do 1. julija, ne glede na njegovo višino. Treba je opozoriti, da bi dohodek, ki bi bil kot pravica določen v nasprotju z zakonom in kot tak tudi izplačan, davčno predstavljal drug dohodek iz zaposlitve.