Ob svetovnem dnevu migrantov: Kakšen je položaj migrantskih delavcev v Sloveniji?

18. 12. 2020

18. decembra že 19 let obeležujemo svetovni dan migrantov. Leta 1990 je namreč Skupščina Združenih narodov sprejela Mednarodno konvencijo o zaščiti pravic delovnih migrantov ter članov njihovih družin. Deset let pozneje pa je bil ta dan tudi razglašen za mednarodni dan migrantov. Ob tej priložnosti objavljamo daljše razmišljanje Marka Tanasića, strokovnega sodelavca ZSSS, ki se ukvarja predvsem z migrantskimi delavci.

Predvčerajšnjim je bila na enem od televizijskih kanalov predvajana dokumentarna oddaja Grenki sadeži Evrope, v kateri nemška novinarja med iskanjem razlogov za nizke cene sadja in zelenjave v največjih nemških trgovskih verigah razkrivata nehumane pogoje dela na poljih in kmetijskih obratih Španije in Italije za več deset tisoč ekonomskih migrantov in beguncev iz Afrike. Poleg nehumanih življenjskih pogojev ter odsotnosti vsakršnih ukrepov za varno in zdravo delo, je v oddaji posebej izpostavljeno, kot pravijo, nesramno nizko plačilo za delo t. i. nedokumentiranih migrantov – cca 3,5 evrov na uro. Oddaja je bila posneta julija 2018, približno takrat, ko sem se v Sloveniji ukvarjal s primerom dokumentiranega 19-letnega sezonskega delavca iz BiH, ki je opravljal delo na eni izmed kmetij na obrobju Ljubljane na podlagi podjemne pogodbe. V evidenci ur, ki jo je potrjeval »naročnik dela« je bilo zabeleženih neverjetnih 812 neto ur dela v zgolj 56 delovnih dneh in plačilo 1.913,00 evra oziroma 2,35 evra na uro od obljubljenih 3 evrov. S poznejšo poravnavo pa bi mu, če ne bi moral plačati še stroškov brezplačne pravne pomoči, celo uspelo doseči višino plačila njegovih sicer nedokumentiranih kolegov v Španiji in Italiji. Zagovornikom ograj se torej ni treba bati, da bodo ti prišli k nam delat.

V znamenju novega koronavirusa

Obdobje med lanskim in letošnjim dnevom migrantov je tako kot vse drugo zaznamovala pandemija novega koronavirusa in med drugim tudi položaj, delo ter življenje delavk in delavcev migrantov v Sloveniji. Spomnimo se »lockdowna«, ko se je v prvih tednih med državami ustavil promet. Za delavce migrante, ki so se znašli v Sloveniji, je ta pomenil ločitev od njihovih družin za dalj časa. Za tiste, ki so se takrat nahajali v  svojih domačih državah, je to pomenilo, da se ne morejo vrniti na svoja delovna mesta. Na tisoče delavcev migrantov, ki pa je v tem času delalo na deloviščih po zahodni Evropi, se je po zaprtju vrnilo domov. Vozniki tovornjakov so poročali, da so se iz najbolj ogroženih regij v Italiji, umaknili zahodnoevropski prevozniki, da se cene prevoza v in iz teh regij poskočile, kar so s pridom izkoristili vzhodnoevropski, med njimi tudi slovenski prevozniki.

V Sloveniji pa so čistilke, ki so povečini družinski člani prej navedenih delavcev, poročale, da so v strahu pred izgubo službe prisiljene brez ustrezne zaščitne opreme čistiti kabine tovornjakov, ki so prihajali iz Italije. Delavke in delavci v skladiščih in trgovinah so poročali o izjemnem povečanju obsega dela, saj so večkrat na dan morali zalagati police z življenjskimi potrebščinami. Več delavk in delavcev pa je poročalo, da so prejeli odredbe o čakanju na delo, vmes pa so vseeno morali delati. Številni so poročali o neizplačilu kriznega dodatka ali njegovi kompenzaciji pri kakšnih drugih izplačilih, najpogosteje pri dnevnicah ali presežnih urah. Vrstile so se prekinitve pogodb o zaposlitvi, neredko tudi nezakonite odjave delavcev iz zavarovanja, dokler so bili ti bodisi po karantenah bodisi so bili poslani domov na čakanje. Še najbolj sprejemljive so bile odpovedi pogodb iz poslovnega razloga ali nepodaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ta način je delavkam in delavcem zagotovil vsaj minimum socialne varnosti, tudi ohranitev dovoljenj za prebivanje in delo za čas prejemanja nadomestila za brezposelnost, v perspektivi pa tudi možnost ponovne zaposlitve. Vendar niso bili vsi te »sreče«, saj ni malo tistih, ki so bili brez opozorila zgolj odjavljeni iz zavarovanja, ko so čakali na odprtje meja ali na povabilo na delo. Te odjave so bile pogosto narejene za nazaj, pogosto pa so jih spremljala neizplačila zadnjih plač. To se je seveda dogajalo tudi prej, toda v teh izrednih okoliščinah so marsikaterim popustile zavore.

Za tiste, ki so imeli srečo, da so se pravočasno obrnili na nas, smo zahvaljujoč zavodu za zdravstveno zavarovanje pridobili dokazila o njihovih odjavah in ugotavljali, da so te bile opravljene na podlagi naknadno izpolnjenih bianco sporazumov o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki so jih delavci podpisovali ob sklenitvi delovnega razmerja, nekateri sporazumi so bili podpisani z zlorabljenim, skeniranim ali ponarejenimi podpisom delavcev, ponekod so to bile izredne odpovedi pogodb, ki so jih delodajalci »vročali« na naslove, za katere so vedeli, da delavcev tam ni, hkrati pa so bili to fiktivni naslovi, ki so jih sami zagotavljali delavcem, ali pa so odpovedi slikali na »oglasnih deskah« v svojih pisarnah, dokazujoč, da so bile te zakonito vročene, ali pa so sami podpisovali prejem odpovedi in podobno. En delodajalec je bil tako neučakan, da je poslal izredni odpovedi delavcem na fiktivni naslov že isti dan, ko ju je poslal domov, trdeč v odpovedi, da od tega dne dalje delavca nista prišla pet dni na delo. Večine teh odpovedi ni težko izpodbiti, tako da se ni bati za izid sodnih sporov. Vendar je glavni problem migrantskih delavcev v tem, da te odpovedi veljajo, dokler sodišče ne ugotovi nasprotno. To zanje v vsakem primeru pomeni izgubo pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, neredko pa tudi izgubo ali nezmožnost podaljšanja delovnih dovoljenj, nezmožnost podaljšanja pravice do ponovne zaposlitve ter vrnitve domov.

Pogosto je edina rešitev pridobitev novih dokumentov za zaposlitev, saj se od čakanja na konec spora ne da živeti. Tudi, če delavec zmaga, pa ni nobenega zagotovila, da bo tožena stran poravnala terjatve.

Odziv politike

Kaj pa politika, oblast – ali ta reagira na vse omenjen anomalije na trgu dela, ko gre za migrante? Ali spreminja zakonodajo, krepi nadzor, sprejema ustrezne ukrepe proti kršiteljem in »podjetjem-poštnim nabiralnikom«? Seveda, ta še kako reagira, in sicer na delavce, ki delajo pri takih podjetjih. Ne, ni napaka, dobro ste prebrali, za to državo so očitno večji problem delavci kot taka podjetja. Kako? Tako da so najprej upravnim enotam izdali navodila, potem pa pripravili spremembe zakona o prijavi prebivališča z namenom končne rešitve oziroma odprave fiktivnih prijav prebivališč delavcev migrantov. Napovedane so brezkompromisne spremembe zakona o prijavi prebivališča, ki bodo delavke in delavce migrante spet silile v iskanje alternativnih rešitev njihovega položaja. Problematična se zdi predvsem ta splošna hajka, katere žrtve so tudi delavke in delavci, ki so zakonito zaposleni in prijavljeni v zavarovanje pri slovenskih delodajalcih, vendar zaradi narave dela (mednarodni vozniki, napoteni delavci) dejansko ne prebivajo na prijavljenih naslovih. Tukaj država dela krivico ljudem, ki delajo v skladu z izdanim dovoljenjem in s svojim delom prispevajo v slovenski proračun, namesto da bi preganjali le tiste, za katere ugotovijo, da slovensko dovoljenje za prebivanje zlorabljajo oziroma ga ne uporabljajo za namen, za katerega jim je bilo izdano.

V tej smeri je Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo že leta 2014 vsem upravnim enotam poslal dopis z naslovom »Problematika prijave prebivališč tujcev, napotenih na delo v tujino«, v katerem je bilo upravnim enotam dano navodilo, da morajo v primeru, ko je na naslovu prijavljeno prebivališče že večjega števila tujcev, in se ob tem dejstvu poraja dvom v resničnost prijave, preveriti tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi ter njeno vsebino, iz katere izhaja narava dela, ali zahteva potrdilo delodajalca, ki to izkazuje. Le dve leti pozneje pa taisti direktorat zaostri svojo retoriko in prekliče prej omenjeni dopis. Hkrati pa izda navodilo, da v primeru, »ko se na določenem naslovu masovno prijavljajo tujci, je to dejstvo podlaga za uvedbo postopka preverjanja resničnosti podatkov prijave po sedmem odstavku 7. člena ZPPreb.« Ob ugotovljeni kršitvi zakona o prijavi prebivališča pa je podan predlog za uvedbo postopka na Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve, v primeru suma kaznivega dejanja pa na podlagi kazenskega zakonika tudi ovadba na policijo.« Kot je že povedano, taka brezkompromisna politika in represija silita ljudi v iskanje alternativnih poti namesto, da bi razmišljali preventivno in za »zakonite« delavke in delavce poiskali primerno »win-win« rešitev.

 

Neživljenjske zakonske spremembe

S sloganom »Hočemo delavce, ne pa ljudi in ne njihovih družin«, bi lahko najkrajše opisali predlagane spremembe zakona o tujcih. Ena od takih predlaganih sprememb je podaljšanje čakalne dobe tujca za združitev družine, in sicer z enega leta na dve leti njegovega prebivanja v Sloveniji, z povsem neutemeljeno obrazložitvijo, da bi ta rešitev lahko pozitivno vplivala na zagotavljanje ustrezne tuje delovne sile. Vendar utegne biti po poteku teh dveh let čakalne dobe združevanje družine ob teh napovedanih spremembah nemogoča misija, zlasti ob takih plačah, kot jih imamo, in katerih socialni korektiv so nesorazmerna povračila stroškov. Iz nabora priznanih sredstev za preživljanje, ki jih mora tujec izkazati ob vlogi za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje, bodo izvzeta povračila stroškov v zvezi z delom – malica, prevoz in dnevnice. Izvzetje stroškov prevoza na delo, dejanskih seveda, bi nekako razumel, toda črtanje malice in dnevnic v celoti pa je nelogično.

Če ima delavec med delom ali na službeni poti zagotovljeno prehrano – kaj drugega je to kot pa zagotovitev preživljanja vsaj za čas, ko bodisi dela bodisi dela in prebiva zunaj kraja svojega prebivanja. Saj takrat, ko dela, ali pa je na poti, ni v breme družinskega proračuna. Potemtakem mu ostane zgolj neto plača in morda regres. Tudi če mu uspe preskočiti to oviro in dokazati zadostna sredstva ob vložitvi vloge, ga bo čakala naslednja past, saj naj bi moral biti pogoj zadostnih sredstev za preživljanje izpolnjen ves čas trajanja dovoljenja za prebivanje, kar naj bi periodično preverjali. Če premaga tudi to oviro, bo moral družinski član že pri prvem podaljšanju dovoljenja za prebivanje priložiti dokazilo o znanju slovenščine na osnovni, A1 ravni, češ da bo to pospešilo vključevanje te osebe v Slovenijo. Tuji delavec, t. i. »sponzor« družinskega člana, pa bo to znanje, in sicer na ravni A2, potreboval šele po petih letih, če zaprosi za stalno prebivanje. Do takrat torej sponzorju vključenost v družbo ni potrebna. Pravzaprav mu pet let ni treba znati ničesar, razen delati. Manj kot ve, lažje ga bodo izkoriščali. Po petih letih pa bodo od njega zahtevali vključenost, torej da po petih letih napotitve v Nemčiji ali vožnje tovornjaka po Evropi obvlada slovenski jezik na stopnji A2, sicer ne bo dobil stalnega prebivališča. Če pa mu ne uspe, bo še naprej odvisen od volje delodajalca in delovnega dovoljenja, zato bo še bolj ranljiv, potrpežljiv in ubogljiv. Če pa slučajno premagajo oviro sredstev za preživljanje in jim nekako uspe spraviti družino v Slovenijo, lahko njihov obstanek v Sloveniji omejimo le na tiste, ki jim uspe narediti izpit iz slovenščine na ravni A1. In kaj, če se mami, ki ima doma dojenčka in otroka v vrtcu, žal ne uspe integrirati do te mere, da opravi izpit? Jo bodo z otrokoma pregnali ali bo prevladala korist otroka? Gospodarstvo bi zaposlovalo tuje delavke in delavce brez kakršnihkoli omejitev – manj kot znajo jezik, boljše je, lažje se jih izkorišča – država pa bi se z vsemi mogočimi omejitvami znebila njihovih družinskih članov in članic.

Uradna politika in delavci migranti

O reakciji trenutne politike na delavce migrante, zelo zgovorno pove tudi nedavna izjava notranjega ministra ob sprejetju novembrskih protikoronskih ukrepov: »Nič več preživljanja vikendov v Bosni in Srbiji!« Omenjeni izjavi je sledil prispevek v dnevniku RTV Slovenija o odzivih voznikov tovornjakov na najnovejše ukrepe, ki jih je sprejela vlada v zvezi s prehodom meja, pri katerem so vozniki iz tretjih držav napovedali celo bojkot, če vlada do konca meseca nečesa ne spremeni in jim ne omogoči preživljanja tedenskih počitkov doma z družinami. Olje na ogenj so dodajali tudi delodajalci, potem ko so prejeli navodila od delodajalskih združenj, saj so že v petek – čeprav je ukrep vlade začel veljati od ponedeljka, začeli delavcem pošiljati opozorila, da voznikom iz tretjih držav, ki imajo prijavljeno prebivališče v Sloveniji, odhod domov v tujino ni več dovoljen in da bodo tisti, ki bodo kršili ta odlok, oglobljeni s 400 evri. Vlada je v odgovoru na naše protestno pismo v zvezi z novimi ukrepi poudarila, »da ne drži naša trditev, da vozniki po spremembi ne smejo zapustiti Republike Slovenije« in še enkrat, da to »ne pomeni, da je tem voznikom (ki imajo v Sloveniji prijavljeno prebivališče, op. a.) onemogočen stik z družino ali tedenski počitek v svoji državi, le ob vrnitvi morajo predložiti negativen izvid testa na covid-19«. Policija na mejnih prehodih pa je izrekala globe voznikom in to še vedno počne. Potemtakem se sprašujem, ali so policija in delodajalske organizacije prejele kakšna druga navodila in pojasnila, ali pa je tisti, ki je pisal odgovor, pozabil navesti, da je ta dovoljeni izstop iz Slovenije treba plačati. Dodatno zmedo in negotovost so povzročale informacije, da so celo na istem mejnem prehodu nekateri vozniki prečkali mejo brez problemov, drugi pa so bili zadržani do plačila 200 evrov, to je polovice izrečene globe.

Marko Tanasić