Včlanjevanje v sindikate: Organiziranje platformnega delavstva je polno preprek in izzivov

24. 2. 2026

Vse več delavk in delavcev dela prek spletnih platform, vendar je delež njihovega članstva v sindikatih še vedno majhen. A visoka podpora sindikalnemu gibanju in številni protesti v različnih panogah platformnega gospodarstva dajejo upanje, da sta delavsko organiziranje in kolektivno ukrepanje smiseln korak tudi pri tej prihodnosti dela.

Platformno delo namreč že dolgo ni več obrobna »gospodarska niša« različnih priložnostnih del. Dostava hrane, prevozi na zahtevo, storitve na domu na poziv in oddaljene spletne naloge so danes del vsakdanjega življenja več kot 43 milijonov prebivalk in prebivalcev Evropske unije, model dela prek aplikacij pa se zaradi za delodajalce stroškovno ugodnega avtomatiziranega razporejanja in spremljanja uspešnosti širi tudi v druge gospodarske panoge. Sindikati v Evropi se zato vse bolj ukvarjamo s praktičnimi vprašanji organiziranja delavk in delavcev, aktivnih v platformnem gospodarstvu. Z uveljavitvijo evropske direktive o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu decembra letos se namreč povečujejo izzivi za zagotavljanje enakovrednih razmerij moči med delavci in platformami, še posebej zaradi vključevanja vse bolj raznolike, pogosto migrantske, tuje delovne sile v sindikalno organiziranost. V naših sindikalnih razpravah se tako srečujemo z dilemami, kako premagati razdrobljenost in negotovost, ki sta značilni za delo prek aplikacij, kako okrepiti kolektivno pogajalsko moč v pogojih algoritmičnega nadzora ter kako zagotoviti, da novi segmenti delavstva ne bodo ostali zunaj organiziranih oblik zastopanja.

V tem okviru se kažejo štiri med seboj tesno povezane teme. Najprej vprašanje, zakaj je sindikalno organiziranje platformnih delavcev tako zahtevno in katere strategije so se kljub številnim oviram v praksi izkazale za učinkovite. Nadalje vprašanje, kako bo izvajanje omenjene direktive vplivalo na stopnjo sindikalne organiziranosti v različnih segmentih platformnega gospodarstva – od dostave hrane in prevozov do oddaljenega digitalnega dela. Tretja razsežnost se nanaša na vlogo migracij v teh oblikah dela: kolikšen del platformne delovne sile so tuji državljani, ali jezikovne in kulturne razlike res odločilno vplivajo na včlanjevanje ali pa so pomembnejši drugi socialni in ekonomski dejavniki. In nazadnje, katere konkretne prakse in pristope lahko sindikati uporabimo za uspešnejše organiziranje rastoče migrantske delovne sile – ne le v platformnem delu, temveč širše – ob upoštevanju izkušenj in pobud velikih konfederacij v Italiji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Španiji.

Koristna referenčna točka je raziskava o pripravljenosti platformnih delavcev za sindikalno organiziranje, ki so jo za Mednarodno organizacijo dela (ILO) na podlagi anketnih vprašalnikov iz 14 evropskih držav pozimi 2024 pripravili raziskovalci Evropskega sindikalnega inštituta (ETUI). Študija je preučila sindikalno članstvo v platformnem gospodarstvu, pripravljenost delavstva za sindikalno vključitev in družbene razmere, ki oblikujejo te odločitve. Njeno osrednje sporočilo nam daje izhodišče, ki ga sindikati lahko izkoristimo: sindikaliziranost v platformnem delu je razmeroma skromna (13,4 odstotka), a so delavci in delavke sindikalnemu organiziranju pogosto naklonjeni. Več kot dve tretjini (69,2 odstotka) jih ima namreč pozitiven odnos do sindikatov, med nesindikaliziranimi platformnimi delavci pa se jih tretjina želi vanje včlaniti (28 odstotkov). Ta razkorak med simpatijami do sindikatov in dejansko včlanitvijo medtem v sebi skriva več problemov in tveganj.

Delo brez delovnega mesta

Platformne delavce in delavke je težko sindikalno organizirati iz več praktičnih razlogov. Prva ovira je negotovost njihovega statusa. Mnoge platforme delavce namreč »zaposlujejo« kot samozaposlene tudi takrat, ko platforma nadzira ključne elemente njihovega dela: dostop do nalog, izračun plačila, kazalnike uspešnosti in sankcije. Ker je status delavcev in delavk nejasen, niso prepričani, katere pravice zanje veljajo, sindikati pa pogosto oklevajo glede najučinkovitejše poti (kolektivna pogajanja, sodni postopki, lobiranje za zakonodajno regulacijo). Kolektivna pogajanja tako postanejo pravno in institucionalno sporna, zlasti tam, kjer samozaposlitev sproža strahove pred kršitvami konkurenčnega prava. To ni obrobno vprašanje – vpliva na to, ali delavci verjamejo, da je kolektivno dogovarjanje »dovoljeno«, ali lahko platforme zavrnejo pogajanja (nečlanstvo v delodajalskih združenjih) in ali sodišča spore obravnavajo kot delovne konflikte ali kot tržne transakcije.

Druga ovira je algoritemsko upravljanje: pogosto vsakdanja realnost, ki jo delavci najbolj občutijo. Ko je dohodek odvisen od stopenj sprejemanja, rangiranja ali ocen strank, se lahko izpostavljanje težav zdi tvegano, ker je sankcija nevidna: manj nalog, slabše izmene ali celo deaktivacija. Hkrati delo za aplikacije zmanjšuje stične točke za povezovanje kolektiva. Ni skupnega prostora za odmor in ni stabilne ekipe, zato je solidarnost težje graditi. Fragmentacija deluje multiplikativno: fluktuacija je visoka, delavci menjajo platforme ali hitro vstopajo in izstopajo, ponudba dela pogosto namerno variira. Tudi ko delavci protestirajo, je mobilizacijo težko pretvoriti v stabilno članstvo, če se vsak mesec zamenja kohorta kurirjev, voznikov ali izvajalcev raznih mikro nalog.

Nekaj organizacijskih praks, s pomočjo katerih lahko prehajamo jezike in meje

Polna sindikalna vključitev po načelu »delavec je delavec«: Izogibajte se vzporednim, »drugorazrednim« strukturam za tuje delavce in delavke – enako plačilo, enake pogoje in enako zastopstvo obravnavajte kot osnovno načelo organiziranja.

Večjezična, dostopna sindikalna infrastruktura: Zagotovite informiranje o pravicah in obravnavo primerov v ključnih jezikih; zaposlujte osebje/organizatorje, ki lahko premostijo jezikovne, razredne in statusne težave.

Organizacija na ulicah in »potujoči« sindikalizem (»Sindikate na ulice«): Pojdite tja, kjer se delavci dejansko zbirajo. V mislih imamo: dostavna in logistična središča, bencinske črpalke, mestne soseske ipd. – namesto da čakate, da delavci pridejo v sindikalne pisarne.

Vzpostavitev digitalnih »delavskih skupnosti«, ne da bi jih poskušali nadzorovati: Podpirajte delavske mreže, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih in v okviru aplikacij, kot so Facebook, Signal, WhatsApp, Viber, hkrati pa ohranite njihovo delavsko vodenje, saj te mreže pogosto nadomeščajo klasično zbiranje na delovnih mestih.

Kombinirajte orodja za reševanje konfliktov z institucionalnimi orodji: Stavke in lobistične kampanje lahko odprejo vrata, kjer jih terenski protesti ne morejo; inšpektorski nadzori, kolektivna pogajanja in sodni spori lahko zagotovijo različne pridobitve – nobeno od teh pa ne deluje dobro samo po sebi.

Vendar primeri iz tujine kažejo na priložnosti, če se sindikati organizirajo okoli realnih omrežij, kjer se delavke in delavci združujejo. V raziskavi ILO je tretjina anketiranih poročala, da so vpeti v sindikatom naklonjena družbena omrežja, pogosto pa je bilo tudi sodelovanje v spletnih skupnostih, povezanih z delom. Ta omrežja so pogosto tam, kjer se organiziranje začne: delavci primerjajo plačila, novincem razlagajo pravila aplikacije, delijo opozorilne znake o nepoštenih kaznih in koordinirajo kolektivni pritisk, kot so usklajene terenske akcije. Za sindikate je strateška implikacija preprosta: rekrutiranje se izboljša, ko sindikati vstopijo v prostore, kjer si delavci in delavke že izmenjujejo informacije – in ko sindikati ponudijo praktične korake sodelovanja, ki se zdijo varnejši kot formalno članstvo od prvega dne dela.

Francija in Italija: od »uberizacije« do sistemske organizacije

Ene boljših lekcij prihajajo iz Francije in Italije, kjer so raziskovalci spremljali platformne delavke in delavce v Parizu in Milanu, nato pa še v drugih, manjših mestih. V Franciji je »uberizacija« postala skupna okrajšava za deregulacijo in skrajno prekarizacijo. Sindikalne konfederacije, kot sta CGT in CFDT, so platforme obravnavale kot opozorilni znak za ves svet dela: če se platformni modeli razširijo, tvegamo, da bodo bolj regulirane panoge izrinjene z delom na zahtevo s šibkejšo socialno zaščito. Tak okvir je sindikatom pomagal nagovoriti standardno zaposlene, vendar je terensko delo pokazalo tudi, zakaj »vpliv« brez »članstva« ni dovolj.

Spletne platforme so pogosto nepripravljene vstopiti v strukturiran dialog, zato lahko institucionalna komunikacija trči ob zid. Bolj produktiven vzorec organiziranja je bil hibriden: konfederacije so prinesle pravno strokovnost in organizacijsko infrastrukturo, medtem ko so kolektivi, kot je CLAP (pariški kolektiv voznikov), prinesli neposrednost, legitimnost med delavci in stalni stik z vsakodnevnimi problemi. Tam, kjer so sindikati te kolektive obravnavali kot partnerje in ne kot konkurente, ki jih je treba absorbirati, je bilo bolj verjetno, da se organiziranje premakne od protesta k trajnemu zastopanju.

Podobno se je zgodilo v Italiji, kjer se je organiziranje voznikov razvijalo lokalno od leta 2016 dalje, pri čemer se je projekt Deliverance oblikoval okoli protestov v Torinu. Pozneje so v Milanu, Bologni (zlasti Riders Union Bologna) in Firencah nastale podobne skupine, včasih povezane z uveljavljenimi sindikalnimi organizacijami, kot je CGIL, včasih pa so delovale same. Z lobiranjem jim je uspelo leta 2019 italijanski parlament spodbuditi k sprejemu zakona, ki ureja dostavo hrane in blaga prek platform ter ponazarja tako potencial kot omejitev političnih rešitev: zakon je določil zahteve po pisnih pogodbah in minimalni zaščiti ter postavil nekatere omejitve pri samovoljnemu določanju plačila, vključno z dodatki za posebne okoliščine. Toda italijanski primer kaže tudi, da pravne spremembe same po sebi ne zgradijo trajnega članstva. Tam, kjer so sindikati združili ulično rekrutiranje, takojšnjo pravno pomoč in dolgoročnejšo institucionalno strategijo, je bilo bolj verjetno, da bodo delavci in delavke ostali vključeni tudi po tem, ko je protestni val popustil.

Direktiva vzvod za boljše sindikalno organiziranje

Evropska direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu je pomembno orodje za sindikalno organiziranje, saj spreminja dva temelja moči platform: napačno klasifikacijo dela in avtomatizirani nadzor. Izvajanje direktive bo otežilo ohranjanje »prisilne samozaposlitve« tam, kjer usmerjanje in nadzor kažeta na delovno razmerje. Obenem direktiva krepi pričakovanja glede transparentnosti in človeškega nadzora, kadar avtomatizirani sistemi oblikujejo dostop do dela, plačilo in sankcije. Za sindikate to temeljno spreminja teren, saj zmanjšuje strahove, da »se ne da nič«, algoritemsko upravljanje pa postavi kot legitimno temo pogajalskih zahtev namesto anonimne črne skrinjice.

Pogajalski vzvod se bo verjetno precej razlikoval po posameznih dejavnostih. Pridobitve pri sindikalnem organiziranju so najverjetnejše pri storitvah na lokaciji, kjer je nadzor močan in so delavci prostorsko skoncentrirani, zlasti pri dostavi hrane in prevozih na zahtevo. Študija ILO namreč kaže, da je pri dostavljavcih hrane v Evropi sindikaliziranost posebej nizka (7,5 odstotka), in to kljub odmevnim protestom, kar kaže na znan problem: mobilizacija obstaja, a fluktuacija in odpor platform blokirata pretvorbo v stabilno članstvo. Oddaljeno delo prek aplikacij in razpršene spletne naloge ostajajo težje za organiziranje delavk in delavcev, ki jih opravljajo, saj nimajo skupnih stičnih točk, izvajanje nadzora pa je pogosto čezmejno, kar oslabi občutek, da lahko lokalni sindikat zagotovi rezultate.

Jezikovne in kulturne razlike so lahko spodbuda

Platformno delo pogosto vsrka ljudi, ki se soočajo z ovirami pri dostopu na »standardni« trg dela, še posebej migrante. V različnih državah so migranti posebej vidni pri dostavi hrane in prevozih na zahtevo, migrantke pa so močno zastopane pri skrbstvenem platformnem delu. Kar je enako v vseh državah EU, je mehanizem vstopanja: nizke vstopne ovire in omejene alternative tujce in tujke usmerijo v platformno delo – včasih kot začasno rešitev, včasih kot glavni vir dohodka.

Pogosto je lahko problem jezik, vendar ta ne neposredno vpliva na nizko sindikaliziranost teh delavk in delavcev. Glavna težava sta strah pred tveganjem in prosti čas. Če ste za dohodek odvisni od platforme, se bojite deaktivacije ali pa vas skrbi, da bi vidnost v javnosti lahko vplivala na vaš status prebivanja ali delo, zato se sindikalno članstvo pogosto zdi kot nepotrebno osebno izpostavljanje. ILO sicer nasprotuje ideji, da delovnih migrantov ni mogoče organizirati. V vseh preiskovanih 14 državah je bilo namreč sindikalno članstvo med ljudmi z migrantskim ozadjem pogostejše med platformnimi delavci (16,2 odstotka) kot med neplatformnimi delavci (10,7 odstotka). To ne pomeni, da so migranti sami po sebi organizirani, pomeni pa, da migrantski delavci in delavke lahko postanejo močna baza, ko so tudi sami pripravljeni zmanjšati praktične ovire (članarina). V praksi pa so odločilni dejavniki za nesindikaliziranost pravna in ekonomska ranljivost, odvisnost od platforme, šibko poznavanje lokalnih institucij in širša družbena izolacija, ki jo ustvarja sam ustroj platformnega dela.

Kaj lahko sindikati storimo že jutri?

Najučinkovitejše strategije za včlanjevanje so mešane. Primeri iz Francije kažejo pomembnost tega, da se regulacija platformnega dela vzpostavi kot del širše obrambe socialne zaščite, obenem pa se partnerstvo gradi s kolektivi, ki jih vodijo delavci in imajo že terensko kredibilnost. V Italiji večje sindikalne konfederacije – CGIL, CISL in UIL – povezujejo boje voznikov s širšimi strategijami boja proti prekarnemu delu, pri čemer organiziranje ostaja zasidrano v mestih, kjer se vozniki dejansko srečujejo. Italija ponuja tudi konkretno ponazoritev pogajalskih poti onkraj samega plačila za delo: leta 2022 so italijanske sindikalne konfederacije denimo javno predstavile dogovor s spletno platformo Just Eat kot prvi korak glede algoritemskega in podatkovno vodenega upravljanja.
V Nemčiji je sodba tamkajšnjega Zveznega delovnega sodišča iz decembra 2020 o množičnih delavcih pogosto obravnavana kot referenčna točka v razpravah o tem, kdaj lahko digitalno upravljano delo pomeni delovno razmerje. Praktična lekcija je, da »pogajanje o algoritmu« ni slogan, temveč konkretna zaveza, ko sindikati zahtevajo pravila o uporabi podatkov, omejitve nadzora in smiselno človeško presojo.

V Španiji so velike sindikalne konfederacije, kot je UGT (in v praksi tudi CCOO), večkrat kombinirale sodne postopke, politični pritisk in regulativno strategijo za pravilno klasifikacijo dela na platformah. Španska lekcija je, da so pravne zmage trajne le, če jih sindikati pretvorijo v stabilne članske strukture na delovnem mestu in v stalne storitve za članstvo.

Izkušnje iz Slovenije pa nam kažejo, kakšne so te lekcije v manjšem svetu dela. Sindikat dostavljavcev, ki deluje v okviru Sindikata Mladi plus, se s platformo Wolt po več vidnih terenskih protestnih akcijah pogaja za kolektivni dogovor, kljub temu da se sooča z nizko reprezentativnostjo. Slovenski model združuje organiziranje s pravno strategijo, vključno z vložitvijo prve tožbe, usmerjene v ugotovitev delovnega razmerja tam, kjer delo spominja na »prisilno samozaposlitev«. Vzporedno ZSSS krepi politične pritiske na zakonodajalca, da mora izvajanje večkrat omenjene direktive postati priložnost za krepitev socialnega dialoga, kolektivnih pogajanj ter zaščite prekarnih delavk in delavcev.

Platformne delavce je zahtevno sindikalno organizirati, saj je njihovo delo zasnovano tako, da je pravno zamegljeno, individualno upravljano in organizacijsko fragmentirano. Vendar zgoraj opisani primeri odločno nasprotujejo sindikalni resignaciji. Najučinkovitejše strategije včlanjevanja združujejo terensko nagovarjanje, digitalno organiziranje, pravno jasnost in pogajanja o algoritmičnih pravilih. Čeprav bo direktiva o platformnem delu izboljšala vzvod za organiziranje – zlasti pri storitvah na lokaciji –, delavk in delavcev ne bo »organizirala« sama. Članstvo raste, ko sindikati znižajo vstopni strošek, zmanjšajo tveganje, dosežejo prve vidne zmage in nato te zmage pretvorijo v strukturne ukrepe.

Razvijmo enoten program za delo na platformah in s tujci

Sindikalno organiziranje platformnih delavcev in organiziranje rastoče tuje delovne sile moramo torej obravnavati kot enoten projekt. Izhodišče je polna vključitev: enake pravice, enako zastopanje in jasna pot do članstva, brez vzporednih »drugorazrednih« struktur za migrante oziroma tuje delavce. Večjezična zmogljivost mora postati trajna infrastruktura, zgrajena prek kadrovsko podprtih kontaktnih točk, zaupanja vrednih jezikovnih mostov in migrantsko vodenih internih struktur, ki lahko od znotraj oblikujejo prioritete sindikata.

Sindikati se moramo organizirati tudi tam, kjer se delo dejansko odvija: v dostavnih podjetjih, pri logističnih vozliščih, sosedskih stičnih točkah in v spletnih skupnostih, ki jih delavci že uporabljajo. Prvi cilj naj bodo hitre, vidne zmage, ki gradijo zaupanje – na primer izterjava manjkajočih plačil, izpodbijanje nepoštenih kazni, samovoljnih deaktivacij ter zahteva po transparentnosti o tem, kako algoritmi določajo plačilo in razdeljujejo delo. Od tu naprej lahko sindikati stabiliziramo članstvo z združevanjem kolektivnega delovanja, pravnih in političnih vzvodov ter doslednega zastopanja, ki sledi delavstvu prek različnih pogodb in platform, namesto da predpostavlja eno samo, stabilno delovno mesto.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Včlanjevanje v sindikate – ideje in strategije (februar 2026) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Včlanjevanje v sindikate – ideje in strategije pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: