Pogovor z nagrajenko Tjašo Stipanič: “Ženske si zaslužimo ta dan”

8. 3. 2019

Moč in odločnost, empatija in odprtost, pozitivne vrednote in zavedanje resnosti sindikalne funkcije so, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, odlike naše sogovornice, nasmejane in odprte Tjaše Stipanič, že tretji mandat predsednice Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) Doma na Krasu ter letošnje dobitnice priznanja ZSSS za enake možnosti roža mogota, s katero v naši največji sindikalni organizaciji tradicionalno obeležujemo 8. marec, mednarodni dan žensk. 

Tvoj sindikalni boj je bil opažen in nagrajen ob mednarodnem dnevu žensk. Obstaja ženski in moški boj, ali je to vse skupaj le boj?

Boj je vseskozi, če je ta ženski ali moški, ne vem. V poklicu in funkciji se moraš vedno znova nekaj dokazovati in napredovati, za seboj vleči kar nekaj stvari. Mislim, da ženske to počnemo malo drugače, širše, vlečemo ne le en voz, dva in tri, vidimo še kaj pa še kaj zraven, pa se bolj čustveno, empatično vpletamo in smo itak bolj obremenjene. Pristop je gotovo drugačen kot pri moških. Oni so bolj ciljno, ozko usmerjeni.

Ženske si zaslužimo ta dan. Splošno gledano smo še vedno v slabši poziciji kot moški, to je čutiti. Ne vem, če je to le slovenska posebnost, ampak učijo nas biti tiho, molčati, potrpeti. To te že v zibelki učijo. Ves čas poslušaš, da je govoriti skorajda napačno: kdor molči, stotim odgovori. To je popotnica, ki jo dobimo zelo hitro. Ko nekaj rečeš, je to že malo čudež: glej jo, ona se je izpostavila.

In ti si se izpostavila in zaradi tega dobila tudi kaj neprijetnega. Si sploh pomislila, da se izpostavljaš?

Nikoli. Tega se nisem zavedala, takrat sem to storila čisto po neki nuji, potrebi okolice. Prejšnja sindikalistka je odhajala, videli smo, da se nam prav zelo lepo ne piše, saj sogovornik v tistem trenutku ni bil najbolj ljub. In kaj se mi je zdelo v tistem trenutku najhujše? Da ostanemo brez vsega, torej še brez nekoga, ki nam je zunanja pomoč, sindikat, ki ti lahko pomaga, kamor se lahko še obrneš. V nekem trenutku sem tako klonila in sprejela funkcijo. In stopila v te škornje, absolutno prevelike. Malo si naiven, neumen sigurno, pa pokimaš.

Hitro si videla veliko problemov in nekje si se jih morala lotiti. Kako?

Imela sem malo sreče, saj smo v tistem obdobju velikih stisk in pritiskov kolegice druga za drugo zanosile in šle na porodniško. Takrat je vstopil in me nadomeščal kolega Milan Žerjav, ki pa je bil delavec z zelo dolgim stažem in sama sem ob tem vsaj približno videla, kako je treba peljati dialog v takem aparatu. Bil je na delovnem mestu ekonoma in je poznal, kdo je kaj, tako da sem bila z njim v zvezi, da sem določene stvari razumela.

Povratek pa je bil potem trd pristanek. Takrat sem za lahko čtivo prebirala zakonodajo in bila vseskozi povezana z Bojanom (Kramar, sekretar na območni organizaciji ZSSS, op. a.), ker je bilo potrebno stvari pospešeno  znati. Najprej ločiti zakon o delovnih razmerjih od kolektivne pogodbe pa še marsikaj zraven, da si potem lahko videl razmere, ker so nam jih zanalašč prodajali drugače.

Če hočeš biti uspešen sindikalist oziroma sindikalistka, moraš veliko vedeti. Je to nauk, ki si ga spoznala?

Moraš vedeti in se moraš znati vsaj obrniti kam, da prideš do podatka. Vzpostaviti dober odnos z območnim sekretarjem in našo pravnico na dejavnosti (zdaj sekretarko SZSSS Mojco Šumer Korman, op. a.) je pravzaprav nujno, če ne, ostaneš zaprtih ust. Nasprotniki na to računajo, sami pa so močni in vešči. In ko se ti to dvakrat zgodi, se hitro učiš, zato ker je pritisk biti odgovoren toliko članom, in to ne le iz ozkega fokusa, to so mame, z družinami, z življenjem doma.  Postane te strah in začneš drugače gledati na to.

Je to tisti pozitivni strah, ki daje moč?

Tako. Pogum odpreti usta in jih včasih tudi pravi čas zapreti.

Je pa potem težava, kot pri vsaki stvari. Ljudje smo le ljudje in se potem začne odvijati tudi na osebni ravni. In to je tisto, kar je mene najbolj spodneslo. Podli, nizki udarci, od nagajanja, nenapredovanja, nedovoljenih pavz … Na koncu nisem smela sploh z nikomer več spregovoriti. Za karkoli sem odprla usta, so leteli očitki, da je vse zgolj sindikat, in so mi celo šteli minute, ki sem jih porabila za to. Tako da sem bila na koncu praktično izolirana, tudi drugim sem povzročala škodo, tudi drugi so imeli težave, če so se obračali name.

Postala si kužna, nekdo, ki se ga je treba izogibati. Kako to, da se nisi zlomila do konca?

Imela sem dobro ekipo. In ta je zagrabila z vsemi štirimi in z Bojanovo pomočjo so vlekli zadevo dobro naprej. Seveda sem sama, kljub temu da sem ostala doma, bila ves čas z njimi v zvezi in stala za njimi.

Kaj vse je bilo narobe v zavodu s tako lepim imenom Dom na Krasu? Videti je, da so bili skrhani odnosi, da ni bilo ustreznega vodenja.

Problem so bila praznična nadomestila, varnost delovnega okolja, precej stvari … Ne da je zdaj vse v redu, ampak se je usmerilo v reševanje: vsaj nekdo ima posluh za reševanje in pomen tega, da je dobro počutje delavca edina kakovost, ki jo lahko tak dom ima. Če tega ni, oskrba ni dobra.

Skrbite za zelo ranljive skupine ljudi, vaši varovanci imajo osebnostne motnje, so težki bolniki.

To je ena težjih populacij, ki izčrpava. Ni le težko fizično delo, tu so hude zgodbe posameznikov, ki se te dotaknejo, saj nismo roboti. Psihofizična kondicija zaposlenega mora biti res visoka. Če tega ni, dolgoročno tam težko preživiš. Že načeloma naj bi bile v takih poklicih omejene delovne dobe, kar kažejo določene statistike, če pa so še pogoji dela totalno obremenjujoči … To so pri nas navsezadnje izkazovali zelo visoki odstotki bolniških odsotnosti. Precej je bilo izgorelosti na delovnem mestu. To pa kazalec, da pri nas zadeve generalno niso bile dobro urejene.

Letošnja lavreatka je po izobrazbi zdravstveni tehnik, opravlja pa poklic varuhinje v javnem, posebnem socialnovarstvenem zavodu, ki je namenjen institucionalnemu varstvu odraslih oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in z motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju. Zgodbe, ki jih spremlja poklicno, so zelo obremenjujoče, dodatno je ob tem prevzela še naporno delo sindikalistke v času, ko je bilo v zavodu nakopičenih veliko problemov. Foto M. B.

Ste pretežno ženski kolektiv?

Pretežno smo ženske in to za seboj potegne  še kaj drugega, tudi bolniške zaradi nege otrok in starejših. Večkrat je že bilo izkazano, da je bil tudi beg v nego lahko princip umika iz takega okolja.

Zdaj imamo na določenih delovnih mestih nekaj novih. Predvsem bi izpostavila direktorja, ki se zelo trudi v odnosu in korektnem dialogu, in kar smo se do zdaj dogovarjali, tudi uspešno pelje naprej. Za tem, kar se dogovorimo in kar reče, stoji, si ne premisli. Stvar rajši trikrat prej predebatiramo, ko pa je sprejeta odločitev, je ta dokončna. Ni pogovora s figo v žepu. Na ta način je večja tudi varnost, saj prej nisi vedel, kaj bo naslednji dan. To vliva zaupanje.

Počasi rešujete odprte probleme. Katere?

Hud problem so bili urniki, velik problem praznična nadomestila. To je še vedno aktualna zgodba, odprta tudi na sodišču; počasi se izkazuje, da smo imeli prav. Od tega leta naprej je to tudi urejeno, kdor ne dela, dobi nadomestilo tako kot  vsi drugi v tej državi.

To je sistemski problem, saj so nam govorili, da moramo tisti, ki delamo v zdravstvu, razumeti, da delamo tudi ob nedeljah in praznikih. Na ta račun smo morali te ure »notri prinesti«. In vendar je zakon za vse enak. Seveda je to krivica, zamislite si, kaj to pomeni za neko družino, koliko več je bil tak starš na ta račun odsoten. In potem, ko imaš za sogovornika, ki vztraja na okopih, prav tako ženske in matere, ti ni vseeno. Ko dopoveduješ, kaj je prav, pa te poskušajo utišati, raje kot razmisliti o vsebini povedanega. Spraševala sem se, ali jaz česa ne razumem. Težko razumeš zakaj. Pri nas je bilo čutiti, da je to, da smo si enaki, privilegij in ne pravica. Potem pa za nameček dobiš odgovor: pa saj imate veliko dopusta.

Samoumevne pravice so vam očitali kot bonus?

Nekako tako. To so pravice, ki so za moj okus krvavo potrebne.

Pravijo, da imamo ženske večjo toleranco, ko pa nam je dovolj, stopimo prve na okope. Se je kaj takega zgodilo pri vas?

Ja, s formiranjem stavkovnega odbora se je zgodilo točno to. Čez noč so ga formirale sodelavke in se izpostavile točno na tak način. Zraven je bil tudi kakšen sodelavec, ampak pri nas jih je malo.

Za skrbstvene poklice so odločajo v glavnem ženske. Je to po tvoje družbeno pogojeno?

Mislim, da se zadnja leta tudi to malo spreminja. Zdaj ko prihajajo k nam na pripravništvo, je videti, da je v teh šolah sorazmerno vse več fantov. Prve vrste iz tega poklica so najprej zasedli reševalci, zdaj pa opažamo, da je tudi v teh šolah več fantov.

To pomeni, da je v kolektivih zdaj mogoča drugačna dinamika?

Sigurno. Sploh pri taki populaciji, ko moška forma samo zato, ker je, veliko pomeni. Bila je že ideja, da bi nočne izmene pokrivali samo moški.

S skrajnostmi ni pretiravati, kombinacija je tista najboljša tudi v tem primeru.

So vaši oskrbovanci mešana populacija?

Precej mešana. Morda je teh mlajših, ki so po sklepu sodišča, več moških. Vsaj tistih, ki izkazujejo agresivne težnje. Potem ko so recimo forenzični del pet let nekje preživeli, jih nastanijo v take domove, kot je naš. In izkaže se, da so bili prej nadzorovani ali pod nadzorom pravosodnega policista, potem so pri nas prisotni le sestra, negovalka in varuh.

V Delavski enotnosti smo že pisali tudi o nasilnih dogodkih, ki so bili uperjeni proti vašim zaposlenim. Je to bil sprožilec večjih sindikalnih aktivnosti v vašem zavodu?

To so pa potem zadeve, ki jih je treba obravnavati tudi na višji, državni ravni. V preteklosti so te taki dogodki skrivali pod preprogo, česar ni problematiziral niti nihče iz države. Lani poleti pa smo ta dogodek izkoristili tako, da bo zadeva zdaj sprožila na državni ravni drugačno obravnavo.

Pred mojimi očmi se je namreč zgodil zelo hud incident, in če ne bi oskrbovanci posredovali, še danes ne vem, kako bi se končalo. Na kraju samem sem klicala ministrstvo.

To ti je vodstvo zavoda zelo zamerilo?

Grozno. Imela sem zagovore. Očitali so mi veliko stvari, od prekoračitve pooblastil, da sem prekoračila pogodbo o zaposlitvi. Moram priznati, da je gospa Simona Zagorc z ministrstva (za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, op. a.) stala ob strani, ko sem imela hude pritiske, in se vključila v zgodbo tako, da se mi ni nič zgodilo. Takrat so mi celo malo mahali s knjižico.

Ta stvar je sistemske narave. Tukaj je sigurno nekdo, ki je užaljen, ker bi morda moral to sprožiti še pred menoj.

Problem sem imela tudi zato, ker sem za naš časopis Delavska enotnost slikala prazno sobo, oni pa so pripeljali televizijske kamere, ki so posnele še kaj drugega. Tudi takrat sem se uprla.

Človek niti ne ve, koliko stvari se bo zgodilo, ker misliš, da je tako prav. Šele potem vidiš, koliko imamo pri nas višjo toleranco do stvari, ki jih niti ne vidimo več. Reči ne, ne bom, tega si ne želim, to mi ne paše, za to je pri nas meja bistveno drugačna.

Tudi sicer zaradi narave dela v zavodu vidite precej stvari, ki niso običajne.

Tako. Duševna bolezen ni rana ali zlom, ki se zaceli. Tako je tudi pristop do te bolezni čisto drugačen, tudi v šoli nas učijo, da je psihiatrija drugačna. Ko nekomu narediš prevezo, lahko greš, pri psihiatriji ne moreš kar iti stran. Dinamika tega poklica je drugačna.

Če bi se še enkrat odločala, bi se ponovno odločila za ta poklic?

Sigurno bi se, ne vem pa, če bi delala v tem zavodu (smeh). Zrasla sem v taki družini, že mama je opravljala tak poklic, tudi sestra ga.

To pomeni skrb za druge. Tudi sindikalno delo je skrb za druge.

Pa saj, tudi mama nima dlake na jeziku (smeh).

Je mednarodni dan žensk treba praznovati?

Da, sigurno. Na svetovni ravni so ženske ponekod zelo zatirane.

Z rožami ali z zahtevami za večje plačilo?

Tudi z rožami in tudi z zahtevami. Da ne bi slučajno pozabili na rože (smeh). Tudi v Sloveniji še ni ženska v popolnoma enakem položaju. Za naše plače, ne glede na to, kaj si, se je treba boriti, saj gre za boj za preživetje. Z našo minimalno plačo se ne da preživeti. Ne vem, kako preživi družina z otroki in v mestu.

Spet je treba postaviti tudi boj za osemurni delovni čas. Precej je izkoriščanja in bojazni, tako si tiho, ker sploh imaš službo. Marsikaj je dopuščeno, zato je boj pomemben, zato je pomemben tudi osmi marec.

Tukaj gre tudi za boj za usklajenost zasebnosti s službo.

Točno tako. Veliko škodo nam dela tudi mobilna telefonija. To, da si na razpolago v prostem času in da te delodajalec kliče na tvoj zasebni telefon, je postalo samoumevno.

Bi morali imeti pravico do odklopa?

Nujno. Pogosto smo za to tudi sami krivi, ker imamo slabo vest, če ne pokličemo nazaj. Kje je tu svoboda?

Sami se ujamemo v to zanko. Ampak hvaležen ni nihče, plačani tudi nismo nič bolje. Se ti zdi, da ti zrastejo oslovska ušesa.

Sindikalisti pogosto ugotavljajo, da dobivajo udarce z vseh strani, tako od spodaj kot od zgoraj.

Ni šans, da si pohvaljen, ali je samoumevno ali pa si nebodigatreba. Sama nikoli nikogar ne prepričujem, naj se včlani v sindikat, naj govorijo dejanja in naj se vsak sam odloči. Če nekoga prepričuješ, si tudi sam odgovoren za njegovo odločitev. Tisti, ki so se odločili sami, so potem tudi bistveno bolj aktivni. To se pozna tudi pri nas. Tisti, ki so bolj zraven, vedo, koliko napora je vloženega v sindikalno delo. Pri sindikalnem delu ne moreš izpreči, tudi doma ne. Zadaj je toliko energije, toliko oseb, usod, pričakovanj.

Vsakemu je njegov problem največji.

In ker je tako, od tebe pričakujejo, da moraš stresti rešitve iz rokava. Ko misliš, da to moraš, hitiš in iščeš rešitev. Ko so stvari manjše, še gre, ko pa se nakopičijo, kot so se pri nas, moraš naštudirati stvari, jih sam dobro razumeti in jih potem razložiti ljudem na njim primeren način. Pri nas je bilo recimo v nekem trenutku težko razumeti, kaj je hišni problem in kaj problem na sistemski državni ravni.

Če hočeš izkazovati zaupanje, moraš znati. Če ne, lahko zapreš barako. Moraš biti jasen in suveren v odgovorih. Zakonodaja ni »mislim si«, ampak je »ja« ali »ne«.

Kakšen je tvoj nasvet tistim, ki stopajo na sindikalno pot?

Tisti, ki se za to odloči, je to v njem, in kakega nasveta ne potrebuje. Hvala bogu pa, da je vedno dostopen kdo v regiji, da si potem z njim v navezi. Ta stik je treba vzpostaviti čim prej. Prvič zato, ker je tak človek neobremenjen z razmerami v konkretnem delovnem okolju, drugič pa zato, ker ko nekaj zavre, lahko takoj prideš k težavi, saj se nimaš  časa itivljudnostne fraze. Mreža regijskih sindikalnih pomoči je ena ključnih. Pogosto sama med službo nimam niti časa za nekatere stvari. Poleg tega se tako tudi veliko naučim. Sama tudi funkcioniram v timu, z ekipo, in mislim, da je to edini način dobrega dela.

Nasvet je tako: vzpostaviti dober dialog in dobro sodelovanje z zunanjim sindikalnim sodelavcem.

Ostati je treba kredibilen. Mi smo morali nekatere stvari dokazovati do ministrstva in za tem stati ter dokazovati, da smo enakovreden sogovornik. Dočakali smo tudi pisno zahvalo ministrstva za korektno sodelovanje. Tudi direktor pove, da kot sindikat vejemo zaupanje, da smo resen partner.

Kaj ti pomeni roža mogota?

To je gotovo neko priznanje in dokaz, da je mogoče tudi s tem delom doseči nekaj, kar te razveseli. Pa tudi, da so drugi opazili tvoje delo. Veseli me zlasti, da se tudi na sistemski ravni premika naprej.  

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share