Kako naprej po koronakrizi? Pot Slovenije je odvisna od odločitev velikih

20. 7. 2020

Koronakriza je udarila nepričakovano. V nekaj mesecih je ohromila gospodarstvo dobršnega dela sveta in v karanteno spravila skoraj tretjino njegovega prebivalstva. Kapitalizem, sistem, ki temelji na nenehni gospodarski rasti, je bil začasno ustavljen, kar bo imelo dolgoročne posledice. Zgodovinsko gledano gre za izjemen položaj. Obenem pa nevarnost novih valov virusa nikakor ni minila. S strokovnjaki smo se pogovarjali o tem, kakšne bodo posledice epidemije ter kako bi morali nanje odgovoriti politika in sindikati.

Analitik in ekonomist Franček Drenovec pojasnjuje, da je zadnji šok še dodatno prizadel sistem, ki je že kar nekaj časa v hudi in vse hujši stiski: »Neoliberalni establišment že dolgo živi v nenehnem strahu, skoraj paniki. Od svojih dveh centralnih bank (natančneje: ene in njene čezatlantske podružnice) predvsem po letu 2008 zahteva nenehno naraščajoče monetarno subvencioniranje kapitalskih trgov, ki je v zadnjih letih postalo že prav ekstremno in bo po izbruhu virusa šlo še bolj v to smer. Na omenjeno nadvse labilno stanje sistema je potem priletel še novi koronavirus.« V zadnjih letih sta namreč tako ameriška kot evropska centralna banka za spodbujanje sistema v težavah s programom t. i. kvantitativnega sproščanja v finančni sektor vbrizgali na tisoče milijard evrov. Koronakriza pa je položaj še poslabšala, zato tudi tokrat ni šlo brez injekcij v finančni sektor, pri čemer pa obstajajo različni odzivi. Sociolog in profesor na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kovačič pri tem opozori na razlike med ZDA in Evropo: »Pri obeh sistemih je šel odziv v smeri ’tiskanja’ denarja. V Evropi so sredstva v obliki različnih vrst pomoči, vrednotnic, subvencioniranja delovnih mest in podobno namenjena ljudem. V ZDA pa je ’monetarna emisija’ šla korporacijam in se odraža v poslovnih rezultatih na Wall Streetu. Zanje ni to nič novega, saj se podobno dogaja že desetletja. Vrednost delnic korporacij ni pretirano povezana z realnim gospodarstvom. Proizvodnjo namreč korporacije organizirajo povsod po svetu, kjer je to pač zanje ugodneje. Wall Street pa je od realnega gospodarstva popolnoma odtujen.«

Pospešitev procesov deglobalizacije

Dr. Miroslav Stanojević, profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede, kjer že vrsto let raziskuje industrijske odnose in sociologijo dela, meni, da bo koronakriza pospešila proces deglobalizacije, ki se je, kot pojasnjuje, začela oblikovati po izbruhu zadnje svetovne ekonomsko-finančne krize leta 2008. »Ta pospešek bo spodbudil nadaljnjo upočasnitev oziroma ustavitev gospodarske rasti in poglabljanje splošne nestabilnosti. Ti procesi so primerljivi s krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja.« Kot še dodaja, poznamo tako načine reševanja kot posledice omenjene krize. Kako bomo rešili današnjo krizo, pa še ne vemo. Stanojević upa, da vse skupaj ne bo podobno obdobju med letoma 1939 in 1945, ko so svet pretresala grozodejstva druge svetovne vojne. Celo v akademskih krogih je pogosto spregledano, da je tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja ‒ tako kot danes ‒ vladala ideja nevidne roke trga in nevmešavanja v njegovo delovanje. Kot opozarja sogovornik, pa so negativne posledice omenjene paradigme začele nadomeščati tri različne »vidne roke« države. »Nacifašizem, ’komandna ekonomija’, s katero so hoteli ukiniti trg, in ameriški New Deal. Vsaka od teh ‘vidnih rok’ je temeljila na notranjih medrazrednih razmerjih. Do začetka prenove nevidne roke trga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na razvitem Zahodu sicer prevladovala logika New Deala.« Potem pa se je v ospredje vrnila ideja poveličevanja svobodnega in prostega trga s čim manjšim vmešavanjem države, kar danes poznamo kot neoliberalizem.

Sociolog Gorazd Kovačič meni, da imamo danes le malo ljudi, ki so zmožni razvijati in promovirati alternativne ideje in strategije, s katerimi bi presegli neoliberalni model. Zato, kot pravi, tudi njegov propad v zdajšnji krizi ni samoumeven.


Pragmatičen odziv Evropske unije

Tudi zadnjo finančno krizo so odgovorni reševali z neoliberalnimi ukrepi. V nasprotju z obdobjem pred desetletjem, ko je v EU vladalo varčevanje in ostro pogojevanje za pridobitev posojil, pa so ob koronakrizi v ospredje prišle nekatere keynesijanske ideje iz tridesetih let 20. stoletja, ki so se takrat odrazile tudi v omenjenem programu New Deal. Gorazd Kovačič meni, da so keynesijanske politike zgolj poskus, da bi s tiskanjem in razdeljevanjem denarja prebivalstvu ohranili obstoječi sistem. Ko bo virus premagan, pa se bomo vrnili k starim neoliberalnim politikam, ki trajajo že zadnjih 40 let. Te po njegovem mnenju za realni sektor nikoli niso dale dobrih rezultatov. »Zanj so kvečjemu porazni. Moramo jih razumeti kot posledico odločitev lastnikov kapitala, da bodo z intenziviranjem izkoriščanja ohranili svoje profite, ki jih niso zmogli več ustvarjati z normalnim produkcijskim procesom. V tem smislu je neoliberalizem bolj kot produktivna zgodba parazitska politika izčrpavanja na kratek rok, brez dolgoročne perspektive,« je kritičen strokovnjak.

Izdatna evropska sredstva

V nasprotju z odzivom na zadnjo krizo, ki so jo odločevalci z varčevalnimi ukrepi še poglobili, so se tokrat znotraj EU reševanja lotili nekoliko drugače. Z izdatnim financiranjem (kakšen bo točen dogovor prav v teh dneh odločajo voditelji držav EU) bodo poskušali pospešiti okrevanje nacionalnih gospodarstev. S sredstvi novega sklada za obnovitev in ohranjanje naj bi namenila približno EU članicam 560 milijard evrov (od česar je 310 milijard evrov nepovratne pomoči in 250 milijard evrov kreditov). Iz kohezijskega sklada maj bi bilo na voljo še dodatnih 55 milijard evrov in 40 milijard iz sredstev za pravični prehod v brezogljično družbo. Skupno je tako predvidenih za približno 750 milijard evrov. Sloveniji naj bi bilo od omenjenega zneska na voljo nekaj več kot 5 milijard (od tega nekoliko več kot polovica nepovratnih sredstev). Medtem Evropska centralna banka reševanju krize dodaja še 1600 milijard evrov. Slovenija bo imela iz tega naslova na voljo 7,9 milijarde. Skupni znesek razpoložljivih evropskih sredstev za Slovenijo tako znaša skoraj 13 milijard evrov. Ker gre za znesek, ki je višji od slovenskega proračuna, bi o njegovi porabi morala potekati široka javna razprava.

Sociolog in publicist dr. Marko Kržan podobno meni, da gre pri vsem skupaj bolj za pragmatičen odziv Evropske unije: »Tokrat so se nemško-francoski vladajoči razredi ustrašili koronakrize v Italiji in Španiji. Ne pravim, da bi EU brez teh ponujenih milijard razpadla, ampak bankrot Španije in Italije bi jim povzročil neskončno več škode kot koristi. Kar delajo, delajo izključno v svojem interesu.« Obenem opozarja, da gre zgolj za kratkoročno »rešitev« evropskega vprašanja. Problemi povečevanja neenakosti so, kot pravi, vkovani v samo EU, »ki je imperialistična tvorba: južna in vzhodna Evropa sta bazen poceni delovne sile in donosnih investicij. Tam je mogoče delavstvo bolj izkoriščati in državam plačevati manj davkov. Dokler bo tako, bodo razlike samo naraščale, po epidemiji pa bodo zlasti južnoevropske države zaostale še bolj, ker so bile bolj prizadete in imajo manj sredstev za subvencioniranje kapitala.« Tudi Drenovec je prepričan, da od obstoječega sistema ne gre pričakovati preveč. Po njegovem se na podlagi argumentirane razprave ne bo spremenil.

Miroslav Stanojević meni, da so časi za sindikate izjemno neugodni. Poleg osredotočenosti na včlanjevanje pa bi se po njegovem sindikalne organizacije morale posvetiti sistematični obrambi javnih storitev, od zdravstva, šolstva do celotnega sistema socialnega zavarovanja. Foto M. M.

 

Slovenija posnema vplivne

Tudi vlada Janeza Janše je v nasprotju z obdobjem pred osmimi leti, ko je sprejela razvpiti varčevalni Zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf), obrnila ploščo in se odločila za pomoč prebivalstvu v obliki različnih prejemkov, subvencioniranja čakanja na domu in skrajšanega delovnega časa, turističnih bonov ipd. Gorazd Kovačič poudarja, da gre zgolj za sledenje politikam, ki jih narekuje EU, še posebej njena najmočnejša država Nemčija. Obenem opozarja, da so nekatere politike, kot je npr. jamstvena shema državnih poroštev za bančne kredite, precej neučinkovite. »Precejšnje naključje je, da zdaj oni na oblasti izvajajo takšne politike,« je prepričan. Spomnimo, da je prav na pobudo Janševe stranke pred ustavnim sodiščem pristala pritožba, ker naj vlada Marjana Šarca zaradi prenizkega presežka v proračunu ne bi spoštovala fiskalnega pravila. Vladajoča koalicija pa bo zdaj z izrazitim trošenjem povečala luknjo v proračunu in še dodatno zadolžila državo. Gre za popolnoma drugačne politike od tistih, ki so jih zagovarjali v opoziciji, kar je Janša v državnem zboru pospremil z besedami, da nevidno roko trga zamenjuje vidna roka države. Tudi Marko Kržan je podobnega mnenja kot Kovačič: »Marsikdo je presenečen, da je Janševa vlada odreagirala nasprotno kot leta 2011, ko se je trudila čim bolj razvrednotiti kapital in osiromašiti delavstvo ter oslabiti socialno državo. Ampak v resnici je takrat, enako kot tokrat, samo izvajala enako politiko kot njeni nadrejeni v Bruslju in Berlinu. Ker politika zastopa kapital, je jasno, da so ukrepali z namenom, da bi vse ostalo po starem. Preprečili so množično brezposelnost in nezadovoljstvo tistih, ki še hodijo na volitve. Obljubljajo pospešitev investicij v beton, ki naj bi bile v javnem interesu, v resnici pa bo imel od njih koristi domači gradbeni kapital, ki s pomočjo medijev seveda vpliva na priljubljenost vlade

Denar v vojsko, ne pa v zdravstvo

Kržan še opozarja, da ob vseh milijardah za zasebni kapital ostajajo podhranjeni domovi za starejše, zdravstvene ustanove in osiromašena zdravstvena blagajna nasploh. Kljub temu da je kriza pokazala, kako pomembni so ti javni sistemi, pa na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) celo razmišljajo o krčenju zdravstvenih pravic: »Namesto, da bi zdravstvo in socialno skrbstvo vsaj zdaj, po tej hudi preizkušnji, izboljšali in okrepili, ga bodo pustili še naprej propadati. Te javne storitve so sicer ena redkih priložnosti za širitev kapitala in domačih kapitalistov. Industrijo, finančni in prevozni sektor ter trgovino so tako ali tako že prepustili tujemu kapitalu.« Čeprav je naše zdravstvo kronično podhranjeno in že vrsto let čakamo npr. na izgradnjo nove infekcijske klinike, do nje očitno v kratkem še ne bo prišlo. Ob tem sogovornik spomni na izjavo ministra za zdravje Tomaža Gantarja o tem, da bo za novo infekcijsko kliniko, ki naj bi stala dobrih 130 milijonov in bo upravičena tudi do evropskih sredstev, iz proračuna težko priskrbeti vsak milijon, medtem ko naj bi vlada za nabavo oborožitve v letih 2021–2026 brez težav zagotovila kar 780 milijonov oziroma 130 milijonov letno.

Kako globoka bo kriza in kakšne spremembe prinaša?

Svetovna zdravstvena kriza pomeni veliko grožnjo za svetovno gospodarstvo. V zgodovini še ni bilo primera, ko bi se zaradi takšnega dogodka na tako širokem območju ustavil kapitalizem, sistem, ki temelji na nenehni rasti. Skoraj gotovo bo na globalni ravni sledil padec bruto domačega proizvoda (BDP). To se je do zdaj zgodilo zgolj štirikrat v zgodovini: leta 1954, 1982, 1991 in 2009. Mednarodni denarni sklad za svetovno gospodarstvo napoveduje 3-odstotno krčenje, še na začetku leta pa so napovedovali 3,3-odstotno rast. Za Slovenijo so napovedali kar 8-odstotni padec. Manjši padec (6,5 odstotka) napovedujejo v Banki Slovenije in še manjšega v Evropski banki za obnovo in razvoj, in sicer 5,5 odstotka. Gorazd Kovačič na podlagi do zdaj objavljenih analiz pravi, da Slovenija ne bo med najhujše prizadetimi državami: »Imamo kakovostno izvozno industrijo, ki je odvisna od nemških proizvodnih verig. Nemčija se sicer lahko znajde v strukturnih težavah. Če bodo drugje problemi še hujši in bo na podlagi politične odločitve sledilo reševanje s helikopterskim denarjem, da bi preprečili prihod fašistov na oblast, bomo tudi mi deležni teh emisij in bomo relativno ugodno preživeli krizo. Seveda ob rasti brezposelnosti, padcu dohodkov, blaginje, kupne moči in podobno. Kriza je zelo resna,« še opozarja sociolog. Evropsko unijo naj bi sicer prizadela najhujša recesija do zdaj. Maja je Evropska komisija namesto pred tem napovedane 1,2-odstotne rasti napovedala rekordni 7,4-odstotni upad gospodarske aktivnosti. Kriza pa bo še toliko večja, če pride do novih valov virusa.

Toda ali lahko ob vsem tem govorimo tudi o koncu kapitalizma? Kovačič je skeptičen, kot pravi, tudi globoka kriza ne pomeni nujno konca kapitalizma: »Bolj verjetno pa bo šlo za zaton Zahoda, ki je dolgo časa vodil svetovni-gospodarski sistem. Njegova moč je že desetletja vidno pešala. Aktualno dogajanje pa lahko te procese še pospeši.« Marko Kržan opozarja tudi na neenake pogoje menjave »med razvitimi državami in državami v razvoju. Zahod v tej menjavi dobiva bistveno več, kot daje. Delavci so za enako delo plačani bistveno manj, kot bi bili na Zahodu, stroški za socialno varnost so neprimerljivo nižji, s tem pa tudi omenjena varnost. Za izkoriščanje naravnih virov ni nobenih ovir, zato je večja okoljska škoda.« Strinja se, da lahko pride do zatona Zahoda: »Globalni razvoj omogoča skupinam držav, kot je Kitajska, da odpravijo monopol Zahoda, ki omogoča omenjeno neenako menjavo. Oviri sta samo ameriška vojaška moč in kratkoročni interesi lokalnih vladajočih razredov. Če se bodo delovni ljudje v tretjem svetu spet ’prebudili’, kot so se v času osvobodilnih bojev in socialističnih revolucij 20. stoletja, bosta ti dve oviri odpadli in potem bo sprememba družbene ureditve na dnevnem redu tudi pri nas.«

»Namesto da bi zdravstvo in socialno skrbstvo vsaj zdaj, po tej hudi preizkušnji, izboljšali in okrepili, ga bodo pustili še naprej propadati,« opozarja Marko Kržan in dodaja, da je vlada za vojaško oborožitev za obdobje šestih let takoj našla 780 milijonov evrov. Foto Željko Stevanić

 

Vloga sindikatov in progresivnih gibanj

Kržan sklepa, da lahko zaradi spora s Kitajsko pride tudi do selitve industrije v države vzhodne Evrope. »Toda če ob tem ne bomo izsilili boljših pogojev dela, ne bomo dosegli nič. To pa lahko dosežejo samo sindikati in resnične delavske stranke. Politični razredi omenjenih držav so namreč v službi kapitala. Ne znajo drugega kot tekmovati v tem, kdo bo ponudil nižje davke, nižje plače, kdo bo ceneje razprodal naravna bogastva in privatiziral socialno državo,« je kritičen Kržan. Glede najboljše strategije za sindikate pa Gorazd Kovačič meni, da gre za izjemno težko vprašanje. »Sindikati so organizacije, ki so se vsaj v povojnem obdobju razvile v to, da branijo interese zaposlenih in zaposlenost. Gre jim dobro, ko gre dobro delavcem na trgu dela. O tem govori celotna zgodovina 20. stoletja. Ko pride do gospodarske depresije, se možnost ukrepanja in doseganja omenjenih ciljev drastično skrči. Krizna nihanja so za sindikate neugodna. Ljudje izgubljajo službe in živijo vse bolj prekarno, dninarsko, zatekali se bodo v espejevstvo in podobno,« razmišlja ter dodaja, da je omenjeno dejstvo za sindikate problematično tudi zato, ker zaenkrat ne zmorejo uspešno nagovoriti baze prekarnih delavk in delavcev.

Namesto presežka primanjkljaj

Po ocenah Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) bi lahko leto namesto presežka v višini 0,8 odstotka BDP zaključili z 8,1-odstotnim primanjkljajem. Javne finance so ob negativnih posledicah epidemije v prvem četrtletju imele primanjkljaj v višini 739 milijonov evrov ali 6,6 odstotka BDP. Javni dolg je ob koncu prvega četrtletja znašal 33,41 milijarde evrov ali 69,6 odstotka BDP. V primerjavi s koncem leta 2019 se je povečal za 5,3 odstotka oziroma za 1,67 milijarde evrov. Napovedi glede letošnjega padca gospodarske rasti se gibljejo od minus 8 odstotkov (kot napoveduje Mednarodni denarni sklad) do minus 5,5 (tako pravi Evropska banka za obnovo in razvoj). Umar je pred kratkim nekoliko izboljšal ocene in zdaj napoveduje 7,6-odstotni upad. Napovedi so sicer vedno samo približki dejanskega stanja: ker ne vemo, kako se bo v prihodnje razvijala pandemija nove koronavirusne bolezni, pa jih gre tokrat še toliko bolj jemati z rezervo.

Neugodne razmere

Tudi Miroslav Stanojević razmišlja podobno in opozarja na izzive, ki jih bodo prinesli negativni ekonomski kazalci ter povečevanje števila brezposelnih. Napoveduje, da bodo odgovorni slednje reševali s krajšanjem in fleksibilizacijo delovnega časa ter s spodbujanjem prekarnih oblik dela: »Pritiski na vse kategorije zaposlenih se bodo stopnjevali, interesni razcepi med strateškimi jedri zaposlenih z boljšimi in tistih s slabšimi plačami ter pogoji dela pa se bodo še poglabljali.« Marko Kržan prav zato izpostavlja pomen solidarnosti. »Ta bo še bolj pomembna kot kadarkoli prej. Solidarnost v praksi pomeni, da se sindikati bolje situiranih delavcev izrecno zavzamejo za tiste, ki so v najslabšem položaju in so hkrati tudi najšibkejši. Če bo vsak sindikat branil samo svoje najožje interese, bodo proti državi in kapitalu prešibki. Vsi bodo prej ali slej izgubili, pritiski na vse kategorije delavstva pa se bodo potem samo še stopnjevali.« Stanojević obenem opozarja, da so razmere za sindikate izjemno neugodne: »V teh razmerah se morajo sindikati ukvarjati z vsakodnevnimi politikami ohranjanja in pridobivanja članov, saj je to pogoj za njihovo preživetje.« Poleg osredotočenosti na včlanjevanje bi se sindikalne organizacije po njegovem mnenju morale posvetiti sistematični obrambi javnih storitev, in sicer od zdravstva, šolstva do celotnega sistema socialnega zavarovanja ter obrambi javnega sektorja in njegovih temeljnih funkcij. »To bi zagotovilo ohranitev ’varovalk’ pred tveganji, s katerimi se delavci srečujejo na trgu dela in na delovnih mestih,« še meni strokovnjak in opozarja, da je to, skupaj s prenovo omenjenih »varovalk«, pogoj za preživetje sindikatov.

Je na vidiku konec neoliberalizma?

Gorazd Kovačič meni, da propad neoliberalnega modela v zdajšnji krizi ni samoumeven. »Kriza je priložnost za premik proizvodnje in potrošnje v smeri javnih storitev za boljšo kakovost življenja, vendar bi potrebovali močne subjekte, ki bi promovirali takšno alternativo. Dobro bi bilo, da bi imeli v družbi subjekte, ki bi razvijali in se zavzemali za popolnoma alternativno strategijo delovanja, proizvodnje, potrošnje in zaposlovanja. Ne vem pa, če so sindikati v položaju, da bi lahko vodili tovrstno diskusijo.« Pri tem opozarja na širšo in kompleksnejšo raven prisotnih problemov. »Neoliberalizem deluje kot močan ideološki aparat. Indoktriniral je široke množice tehnokratov in akademskih ideologov. Zato imamo danes malo ekonomistov, ki so zmožni in usposobljeni za razmišljanje zunaj zakonodajnega okvira in novega gospodarskega sistema. Ker tega ni, ne moremo biti optimistični, da je z neoliberalizmom konec.« Marko Kržan rešitve vidi v povezovanju ter organizirani akciji na državni in tudi na mednarodni ravni: »Naloga nacionalnih sindikatov in političnih organizacij, tudi v Sloveniji, je, da si izborijo višje plače, nato več socialnih pravic, v končni fazi pa nadzor nad gospodarstvom. Dokler ga obvladujejo nosilci kapitala, bo kapital delal v njihovo korist, in sicer na račun družbenega ter delavskega standarda (javnih prihodkov in plač). Danes se to sliši nemogoče, ampak še pri generaciji naših staršev in starih staršev je bilo možno, torej je – prilagojeno novim okoliščinam – mogoče tudi zdaj.« Na mednarodni ravni vidi rešitve v izenačevanju pogojev menjave med ekonomsko bolj razvitimi državami in državami v razvoju. Odgovori na ključna vprašanja današnjega časa bodo zato po njegovem morali biti internacionalni.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share