Nobena delavska pravica ni samoumevna – Poročilo z letošnjih prvomajskih prireditev ZSSS ob prazniku dela
6. 5. 2026
Tudi letošnje prvomajske prireditve v organizaciji ZSSS so bile odmevne ter dobro obiskane. Tako na predvečer, ko so (za)goreli kresovi, kot na dejansko na dan praznika dela. Letošnji praznik smo sicer zaznamovali v času, ko je na obzorju nova kriza, in sicer huda energetska kriza s kompleksnimi posledicami za ves svet, vključno z draginjo, naraščajočimi cenami različnih življenjskih potrebščin, inflacijo ipd., doma pa znova dobivajo velik zalet slaboumne, škodljive in nevarne ideje, kot so t. i. razvojna kapica in podobno, ki rušijo socialno državo in javno dobro nasploh. Na to, pa še na marsikaj zraven, so v svojih nastopih po vsej Sloveniji opozorili tudi sindikalni govorci in govorke.
Skupaj moramo braniti, kar smo izborili
Ljubljanski Rožnik je bil tudi letos eno osrednjih prizorišč praznovanj praznika dela, in sicer kot po navadi tako 30. aprila zvečer kot tudi 1. maja dopoldne. Na predvečer praznika dela se je trlo obiskovalcev, dober obisk pa je bil tudi naslednje jutro, k čemur je pripomoglo čudovito vreme.
Na Rožniku sta bili, kot narekuje zdaj že železni prvomajski repertoar, pripravljeni dve, s sindikalnim materialom bogato obloženi stojnici ZSSS. Na prvi so bili aktivisti in aktivistke Sindikata Mladi plus, na drugi pa predstavniki in predstavnice sindikata upokojencev. Ker sta bili priročno postavljeni na sam vhod prizorišča, sta bili eno glavnih središč dogajanja z dobro razpoloženimi sindikalistkami in sindikalisti različnih generacij, ob katerih so se pogosto najprej ustavili obiskovalci in obiskovalke prireditve.
»Delavec in delavka nista zgolj strošek dela«
Pred prižigom kresa in po prvem glasbenem odmerku za katerega so poskrbeli člani glasbene skupine Road Crew so zbrane nagovorili vodje sindikalnih central. Prva je spregovorila namestnica generalnega sekretarja Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) Martina Vuk, ki je najprej poudarila, d a so bile delavske pravice, od 8-urnega delovnika dalje, izborjene s pogumom in enotnostjo, ne podeljene. Ostro je nastopila proti zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki da »ni zakon za razvoj, temveč zakon za bogate«. Posebej je izpostavila t. i. menedžersko razvojno kapico, ki bi zvišala neto plače le tistim z več kot 7.500 evri bruto prejemkov. V KSJS nasprotujejo tudi združitvi resorjev dela in gospodarstva, ki po njenem mnenju povečuje tveganje, da se socialni standardi začnejo obravnavati kot strošek konkurenčnosti. »Delavec in delavka nista in ne smeta biti zgolj strošek dela ali postavka v bilancah,« je bila jasna. Pozvala je k enotnosti in sklenila: »Solidarnost je naša moč. Pravična in socialna Slovenija pa je naš cilj.«
Socialna država ni samoumevna
Drugi govorec, Jakob Počivavšek, predsednik Sindikata Pergam pa je dejal, da ne gre zgolj za materialne pravice, temveč za pravično razdelitev ustvarjenega v družbi in za enake možnosti, ki se z ukinitvijo enakopravnega resorja za delo »simbolično briše iz imen ministrstev«. Nastajajočo četrto Janševo vlado je primerjal z »zlobno mačeho, ki skrbi samo za svoje ljubljence, za ostale pa ji je vseeno«. Opozoril je, da bo solidarnost po novem podrejena fleksibilnosti, blaginja pa stroškovni učinkovitosti. Poudaril je, da so delavske pravice bile izborjene in sindikalnim bojem nadgrajene ter da boj za njihovo ohranitev zahteva enotnost. »Sindikati smo pripravljeni in smo enotni ne samo mi, ki smo danes tukaj, ampak vsak dan – naša vrata so vam odprta,« je sklenil.
»Nič o nas, brez nas!«
Andrej Zorko, predsednik ZSSS, pa je povedal, da je letošnje praznovanje posebno, saj se sindikati soočano s konkretnimi zakonodajnimi grožnjami. Spomnil je, da nobena od pravic, ki jih danes jemljemo za samoumevne, ni bila podarjena – vsaka je bila rojena iz poguma, solidarnosti in enotnosti. Zbrane je pozval, naj to ostane glavno sporočilo dneva: skupaj smo glas, ki ga slišijo, skupaj smo sila, ki je nihče ne more zaustaviti. Opozoril je tudi, da ukinitev ministrstva za delo »ni tehnična sprememba« – gre za odločitev, ki lahko pravice delavcev in delavk preobrazi v orodje za doseganje interesov kapitala in s tem ogrozi vrednote socialne države. »Rdeča črta za sindikate« je tudi zakon o interventnih ukrepih, ki po njegovem spodbuja prekarnost, prisilno upokojevanje in krepi premožnejši sloj na račun ostalih. Delodajalcem in politikom, levim in desnim, je jasno sporočil: »Nič več se ne odločajte o prihodnosti brez ljudi,« ter zaključil z opominom iz zgodovine: »Če smo narazen, izgubimo. Če smo skupaj, zmagujemo. In ni te sile v tej državi, ki bi nas lahko zaustavila, če skupaj rečemo: dovolj je.«
Po uvodnih nagovorih, so se sindikalni vodje odpravili do kope na hribu pod cerkvijo Marijinega obiskanja, kjer so ob pomoči tabornikov prižgali letošnji prvomajski kres. Nato pa se je množica ob zvokih glasbene skupine Šank Rock veselila do zgodnjih jutranjih ur.
Od mlaja do baklade
Letošnje prvomajske prireditve v organizaciji ZSSS so se, kot to veleva že tradicija, tudi letos začele s postavitvijo mlaja na Trgu zmage v Murski Soboti v četrtek, 30. aprila, dopoldne.
V sončnem, a nekoliko hladnejšem vremenu je dogodek je otvoril Pihalni orkester Murska Sobota, ki je zaigral koračnico, nato pa je zbrane pozdravil murskosoboški župan Damjan Anželj, ki je med drugim povedal: »Mlaj, okrašen z zelenjem, ni le znanilec prebujajoče se narave, ampak je mogočen simbol naše enotnosti in delavskih pravic. Prvi maj je praznik, ki ga tradicionalno napovedujejo budnice, kresovi, njegovo bistvo pa ostaja vprašanje naše skupne varnosti.« Praznik dela nas vsako leto znova opominja, da pravice, ki jih danes pogosto jemljemo kot samoumevne, niso bile podarjene, temveč priborjene. Le s sodelovanjem, z medsebojnim spoštovanjem in enotnostjo zato lahko gradimo družbo, v okviru katere bo delo cenjeno, človek pa postavljen v središče razvoja, je razmišljal.
V imenu ZSSS je kot slavnostna sindikalna govorka nastopila Mojca Stropnik, sekretarka Območne organizacije ZSSS Savinjska in predsednica Svobodnega sindikata Slovenije. »Simboli sami po sebi ne izboljšujejo življenja delavk in delavcev. Spremembe prinašajo le konkretna dejanja in politične odločitve. In ta dejanja danes od odgovornih tudi zahtevamo. Mlaj, ki ga postavljamo, je rezultat skupnega dela. Je simbol sodelovanja in solidarnosti. Prav solidarnost pa je v sodobni družbi vse prepogosto potisnjena na rob. Nadomeščena je z individualizacijo, negotovostjo in pritiskom na delavstvo, da samo nosi breme vse večje družbene neenakosti. Tega ne sprejemamo, Ob tem pa ne smemo pozabiti, da solidarnost ni le beseda iz preteklosti, temveč živi tudi danes, v skupnostih, sindikatih in tudi med mladimi,« je izpostavila ter se aktualnega družbenega trenutka dotaknila tudi z druge strani: »Zveza svobodnih sindikatov prihodnji vladi jasno sporoča: Pričakujemo dejanja, ne deklaracij. Pričakujemo takojšnje ukrepe za dvig najnižjih plač in pravično plačno politiko, ki bo zagotavljala, da delo omogoča dostojno življenje. Zahtevamo konec sistemskega širjenja prekarnih oblik dela ter učinkovito zaščito dela delavcev in delavk, ne glede na njihov zaposlitveni status. Pričakujemo okrepitev javnega zdravstva, ki mora ostati dostopno vsem nam, ter pokojninski sistem, ki zagotavlja varno starost po desetletjih dela. Socialna država pa ne sme ostati orodje varčevanja na račun najranljivejših.«
Prvič osrednje kresovanje
Popoldne smo se premaknili v Polano pri Murski Soboti, kjer so letos prvič pripravili osrednje kresovanje Mestne občine Murska Sobota, s katerim so torej v mestu zaznamovali praznik dela. Dogodek so organizirali v Športno-rekreacijskem centru Polana, kjer se je zbralo lepo število obiskovalk in obiskovalcev vseh generacij. Seveda pri tem ni izostala hrana, pijača, živa glasba, pa tudi kotiček za otroke.
Že pred večernim prižigom kresa oziroma bolj na začetku glavnega dogajanja sta zbrane nagovorila župan Murske Sobote Damjan Anželj ter poslanec Gibanja Svoboda Matej Grah, medtem ko je bila slavnostna govorka Zdenka Bobovec, sekretarka v Regijski organizaciji vzhodne Slovenije ZSSS in, kot vedno, neumorna soorganizatorka vseh prvomajskih dogodkov ZSSS v Prekmurju. »Zbrali smo se na predvečer prvega maja, ki ni le uvod v praznik, ampak trenutek skupnega spomina, spoštovanja in upanja. Je večer, ko se ob ognju, glasbi in druženju povežemo v skupnost. Ker vemo, da delo ni le preživetje, temveč del identitete, našega dostojanstva in naše prihodnosti. Predvečer prvega maja je tudi večer simbolov. Ogenj, ki ga prižigamo, ni le kres. Je simbol topline, ki nas povezuje. Je simbol budnosti, da ne pozabimo, da so vrednote solidarnosti, spoštovanja in skupnosti nekaj, kar je treba nenehno negovati. Kot ogenj. Če zanj ne skrbimo, ugasne. Postavljanje mlaja za prvi maj je v Sloveniji tradicija, ki simbolizira praznik dela, pomlad in veselje. Naj stoji kot opomin, da je praznik dela praznik človeka in naj nas spremlja kot zaveza, da vrednote, ki so se dvignile, ostajajo žive tudi v prihodnje,« je med drugim povedala.
Baklada spet navdušila
Tudi tradicionalna prvomajska prireditev v organizaciji ZSSS v turistično-športnem centru Trate v Gornji Radgoni, ki je bila nato na vrsti zvečer, je, kljub nekoliko nižjim temperaturam kot prejšnja leta, znova navdušila. In sicer predvsem s tradicionalnim pohodom z baklami, s katerimi je velika skupina večinoma otrok v spremstvu staršev prižgala veličasten pagodast kres. Kot je to v navadi, so ga postavili člani Prostovoljnega gasilskega društva Gornja Radgona, ki so skrbeli tudi za varnost vseh prisotnih. Na samem kresovanju pa je bila z dobro obloženo stojnico prisotna tudi ZSSS.
Uradni program je povezovala Nika Škof, zbrane pa je pozdravila tudi radgonska županja Urška Mauko Tuš, ki je poudarila, da se je potrebno vseskozi boriti proti revščini ter za boljše življenje vseh delavcev in državljanov na sploh.
Tina Skubic, predsednica Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) in slavnostna govorka v Gornji Radgoni, pa se je v svojem nastopu med drugim spomnila krvavega, grozljivega dogodka z Zaloške ceste v Ljubljani 24. aprila 1920, ko so »orožniki Kraljevine SHS s streli v množico zadušili splošno stavko železničarjev. Epilog je bil grozljiv: 13 mrtvih delavcev, več kot 60 ranjenih, med njimi ženske in celo otrok. Med žrtvami je bila tudi komaj petletna Ljudmila Erbežnik. Njena smrt ostaja najbolj boleč simbol te tragedije – opomin, da krogle niso izbirale in da je oblast takrat streljala v lastno ljudstvo, v očete in otroke, ki so zahtevali le kruh in osemurni delavnik. Ti ljudje so umrli pod streli samo zato, ker so zahtevali človeka dostojno življenje in kruh za svoje otroka. Takratni delavski tisk je v globoki žalosti zapisal besede, ki še danes odmevajo: “Kri slovenskega delavca je tekla v potokih po ljubljanskih tleh. Ne za tujo zemljo, ne za tuje gospodarje, ampak pod streli domačih orožnikov, ker je delavec hotel živeti kot človek”.« Politični odziv takratne oblasti je bil hladen, je nadaljevala. Namesto dialoga so uvedli policijsko uro, cenzuro in preganjanje preživelih. »Danes na tem mestu stoji spomenik kiparja Borisa Kalina, ki v bronu ohranja spomin na tisti usodni dan in opominja, da nobena pravica – ne bolniška, ne dopust, ne dostojna plača – ni bila podarjena. Tragedija na Zaloški cesti nas uči, da je socialna varnost krhka dobrina, ki zahteva nenehno budnost. Danes, ko se svet dela znova hitro spreminja, naj nam bo pogum teh ljudi navdih. Dolžni smo jim več kot le spomin – dolžni smo jim varovanje pravic, za katere so oni plačali najvišjo ceno. Naj kri, prelita pred več kot stoletjem, ne bo le zgodovinski zapis, temveč vest, ki nam ne pusti upogniti hrbta pred nepravičnostjo. Danes marsikdo misli, da so socialne pravice nekaj samoumevnega. A resnica je drugačna. Večina pravic, ki jih danes uživamo, je bila trdo priborjena s strani sindikalnih gibanj. Vse te pravice so nastale v neposrednem nasprotju s prvotno logiko nebrzdanega kapitalizma, ki je v delavcu videl le strošek. Če ne bi bilo organiziranih delavcev, ki so znali stopiti skupaj in reči ‘ne’, bi danes še vedno delali v nemogočih pogojih. Tudi danes, v času digitalizacije in nenehne dosegljivosti, se moramo vprašati: kje je tistih naših osem ur za življenje? Ko se meja med službo in domom briše, ko so pritiski po večji produktivnosti vse večji, moramo biti še bolj budni. Kar je bilo izborjeno, je treba vsak dan znova ohranjati in braniti pred tistimi, ki bi pravice v imenu večjega dobička radi spet omejili. V Gornji Radgoni veste, kaj pomeni pošten kruh. In ko govorimo o dostojanstvu, moramo spregovoriti tudi o tistih, ki so gradili to družbo pred nami. O naših upokojencih. Ljudje, ki ste desetletja delali in ustvarjali – danes pa je vse preveč takih, ki komaj preživijo. Pokojnina ne bi smela biti miloščina! Je odloženo plačilo za minulo delo in mora omogočiti dostojno starost. Država, ki ne zna poskrbeti za svoje upokojence, izgublja svojo človečnost.«
Primimo se za denarnico, saj bo samo manjšina imela več
Lepo sončno vreme je privabilo več tisoč ljudi tudi na največje posavsko prvomajsko praznovanje, in sicer ob Tončkov dom na Lisci, kjer so najprej nastopili sevniška godba in mažoretke.
Zbrane je nato pozdravil podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana Sevnice Janez Kukec, ki je med drugim izpostavil, da delo ni zgolj vsakodnevna obveznost, temveč vrednota, ki pomembno oblikuje našo družbo in skupnost.
Dogodek je sicer povezovala sodelavka Območne organizacije ZSSS Dolenjska, Bela krajina in Posavje Ivica Sotelšek, ki je med drugim dejala: »Danes mnogi zmotno mislijo, da so sindikati preživeti, da je praznovanje delavskih pravic in obujanje zgodovine delavskega razreda nepotrebno. Da so pravice, ki jih imamo, samoumevne, toda samoumevne pravice lahko hitro izgubimo. Številne, že dosežene, so danes že pod vprašajem. Letošnje sindikalno sporočilo ob prazniku dela je, da bomo tudi v teh zaostrenih razmerah delavstvu, mladim, starejšim in upokojenkam ter upokojencem enotno krili hrbet ter branili in tudi širili socialno državo, njene pridobitve in javno dobro nasploh.«
Zbrane pa je kot slavnostna govorka nagovorila predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) in nekdanja predsednica ZSSS Lidija Jerkič. Spomnila je, da mineva že 140 let od znanih protestov v Chicagu, ko je delavstvo zahtevalo svoje pravice. Od takrat do danes se je po njenih besedah spremenilo marsikaj. »Ali vemo, da so takrat delali še po 16 ur na dan, da takrat ni bilo zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, da ni bilo pokojnin in da so povprečno živeli samo do 45 let. Torej se je marsikaj spremenilo, zato se splača boriti za to, da pridobimo nove pravice in da ohranimo tiste, ki jih že imamo,« je izpostavila. Ocenila je, da je Slovenija danes socialna in tudi še pravna država, kar pa ne pomeni, da pridobljenih pravic ni mogoče izgubiti. »Napadi na socialno državo so vedno bolj pogosti, svet se vrti vedno hitreje in vedno več je glasnih pozivov, da imajo slovenski delavci preveč pravic,« je opozorila. Zato se lahko po njeni oceni tudi zgodi, da se kakšne pravice izgubijo, pravzaprav se to zgodi lažje, kot se jih pridobi. Delavske pravice po njeni oceni ogroža »kapital, ki se je oblekel v ovco in v imenu ljudi razlaga, kako je treba sprostiti zakonodajo, ki da nas zavira pri ustvarjalnem delu, ter kako je treba pustiti prosto pot kapitalu, da bomo vsi lažje živeli«. Upam, da vsemu temu ne verjamemo. Dovolj smo zreli in dovolj izkušenj imamo, da točno vemo, kam pes taco moli, je opozorila Lidija Jerkič. In še dodala: »Ko vam obljubljajo višje plače, bodite pozorni, primite se za denarnice, ker to pomeni, da bo samo manjšina imela več.«
Praznik dela je simbol delavske neupogljivosti
Osrednja prvomajska slovesnost na Dolenjskem je tudi letos, tradicionalno potekala na Debencu pri Mirni. Tokrat je bilo še posebej množično; na prostor pred kočo na najvišjem vrhu občine Mirna, so po rdeči nagelj prišle pohodnice, pa tudi pohodniki, iz najrazličnejših smeri; iz Mokronoga, Mirne in celo Trebnjega. Vzdušje so začeli ogrevati članice in člani Občinskega pihalnega orkestra Trebnje pod vodstvom Jerneja Korbarja, orkester v letošnjem letu obeležuje 100-letnico delovanja. Zaplesale so tudi trebanjske mažoretke.
Po pozdravu sekretarja tamkajšnje območne organizacije ZSSS Igorja Iljaša in župana občine Mirna Dušana Skerbiša je zbrane nagovorila slavnostna govornica, izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) Mateja Gerečnik.
»Delodajalce, ki se hvalijo z dobički, obenem pa plačujejo minimalno, naj bo sram«
Gerečnik je poudarila, da praznovanje prvega maja ni le proslavljanje preteklih zmag, temveč klic k budnosti. »Živimo v času, ko se zdi, da je človek postal le moteči faktor v tabelah dobička, kapital pa novo božanstvo. Toda delo ni blago in delavec ni orodje, ki se ga odvrže, ko se izrabi,« je bila jasna. Vladi je napovedala, da sindikati pričakujejo dejanja, ne besedičenja – takojšnje ukrepe za dvig najnižjih plač, konec sistemskega širjenja prekarnih oblik dela, ki mlade potiskajo v »sodobno suženjstvo brez varnosti«, okrepitev javnega zdravstva in pokojninski sistem, ki zagotavlja varno starost. Mlade je pozvala, naj ne sprejmejo prekarnosti kot nove normalnosti, upokojence pa, naj se uprejo, če njihova pokojnina ne zagotavlja dostojnega življenja. S Cankarjevimi besedami je spomnila, da so trde roke in čista srca tisti, ki pišejo sodbo narodu, in sklenila: »Nihče drug ne bo prišel, da bi nas rešil. Mi smo tisti, na katere smo čakali.«
Zbrane je pozdravil tudi mirnski župan Dušan Skerbiš, ki se mu je lokalna območna organizacija Zveze svobodnih sindikatov podelila posebno zahvalo za dolgoletno podporo, pomoč in zanesljivost pri organizaciji samega dogodka.
Štiri priznanja za predano sindikalno delo
Iljaš in Gerečnik sta v nadaljevanju podelila štiri letošnja prvomajska priznanje območne organizacije Dolenjska, Bela Krajina in Posavje. Luka Udovč, predsednik sindikata reševalcev Zdravstvenega doma Trebnje, je bil nagrajen za aktivno in uspešno sindikalno delo pri novoustanovljeni sindikalni podružnici, ki jo je prevzel s pogumom in mladostno zagnanostjo. Peter Štefanič, predsednik sindikata Komunale Črnomelj – v njegovem imenu je priznanje prevzel Sebastjan Marolt iz pisarne SKVNS – ga je prejel za že tretji mandat predanega in uspešnega dela ter za prispevek k solidarnosti med člani kot član komisije solidarnostnega sklada. Tomaž Ajdnik iz Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije (KNG) Krka je bil pohvaljen za izjemno pripadnost sindikalnim vrednotam in za posebno skrb do novo zaposlenih, ki jim pomaga razumeti pomen sindikalnega dela. Ivanka Rogelj iz sindikata SKEI TPV Automotive Velika Loka pa je prejela priznanje za dolgoletno in izjemno predano delo pri varovanju delavskih pravic ter za prispevek k uresničevanju sindikalnih ciljev na območni ravni.
»Ostanimo ljudje in držimo skupaj«
Prizorišče na hipodromu v Kamnici pri Mariboru je na predvečer prvega maja pokalo po šivih. Obiskovalke in obiskovalci so se začeli zbirati že popoldan, ko se je zvečerilo, pa so prisluhnili govoru ter uživali ob veličastnem kresu in glasbi.
Prireditev je skupaj s Hipodromom Kamnica in ob podpori krajevne skupnosti Kamnica in mestne občine Maribor soorganizirala podravska območna organizacija ZSSS. Osrednja govorka, podpredsednica ZSSS in generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije Saška Kiara Kumer, je po zvokih Internacionale povedala, da za praznik dela ne gori le kres, ampak tudi skupna volja, trma in ponos, saj je to praznik vseh, ki »poganjamo ta svet«. Opozorila je na težnje kapitala osamiti delavke in delavce, ker je tako lažje človeka zlomiti, izkoriščati. Zgodovina govori o tem, da je povezovanje delavk in delavcev gonilo družbe. Spregovorila je o pomenu skrbi za druge. »Mi vemo, da je svoboda brez socialne varnosti le prazna beseda,« je opozorila in spomnila na temeljne sindikalne zahteve: pošteno plačilo, varnost, dostojna starost.
Ne damo dostojanstva
Na Križni gori nad Škofjo Loko ima sindikalno praznovanje prvega maja že tradicijo, ki pomeni tudi množično udeležbo, še posebej ob lepem vremenu, kot je bilo letošnje. Zahvala organizatorja gorenjske območne organizacije ZSSS je šla tudi lovski družini za prireditveni prostor ter donatorjem: občini Škofja Loka, Delavski hranilnici in sindikatom dejavnosti ZSSS.
Uradni del proslave se je začel z nekaj zamude, saj je Mestni pihalni orkester Škofja Loka zaradi drugih obveznosti malo zamudil, a smo Internacionalo, himno vseh delovnih ljudi, v njihovi izvedbi vendarle dočakali, zatem pa tudi nekaj tradicionalnih koračnic in viž.
Voditeljica programa Jana Jenko z Radia Sora je kot prvega govorca najavila sekretarja gorenjske območne organizacije ZSSS Medarda Potočnika. Spomnil je na začetke sindikalnega boja, zaradi katerih še danes razumemo, da pravice niso samoumevne in nikoli niso bile podarjene, ampak izborjene »včasih glasno, včasih tiho, a vedno skupaj«. Kritiziral je koncept fleksibilnosti, ki za delavce in delavke pogosto pomeni manj pravic, in dodal, da sindikati »vztrajamo pri bistvu sindikalnega boja, ki so pošteno plačilo za pošteno delo, varni delovni pogoji, spoštovanje delovnega časa, konec neplačevanja nadur, konec izkoriščanja domačih in tujih delavcev ter konec strahu pred izgubo službe, kadar se delavec upa upreti«.
Osrednja govorka je bila Darinka Remih iz Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (Vir). Krivice se po njenih besedah kopičijo, ena večjih pa je t. i. plačilo do minimalca. Kritično je zlasti, ko nekdo zboli, zaradi česar se življenje v njegovi družini ustavi, stroški pa ne. Tisti, ki na državni ravni sprejemajo odločitve, pogosto pozabljajo na delavke in delavce, ki držijo državo pokonci, je bila jasna. Vsaka kriza, tudi ta, ki se nakazuje zdaj, pade na delavska pleča, saj pomeni pritisk na pravice, odpuščanje, varčevanje na delavskih hrbtih, rezanje krvavo izborjenih pravic.
Naslednjega govorca Gabriela Fernandeza je voditeljica najavila kar z verzi zgodbe, ki ne bi smela biti resnična, a je del naše družbe v času, ko naj bi se spoštovale človekove pravice: »V Kranju v gosti megli podjetje stoji. Se nekaj že let mu šibijo kolena, nalaga samo si še večja bremena. Tu vodstvo ni vredno svojih nazivov, samo še zapirajo pipco prilivov. Računi že nekaj so let so v blokadi, višina dolgov se jim krepko grmadi. Tu brijejo norca iz vseh zaposlenih, sramujejo svojih dejanj se nobenih. Polni laži so in praznih obljub, delavce vodijo v brezno pogub. Vsem plače zamujajo mesec vsak, težko je storiti naslednji korak. Je žalost in jezo čutiti povsod, se vsi bi najraje pobrali od tod. Pogodbe so stare in nič več veljavne, očitno so vodstvu napake zabavne. Se s svojimi dobrimi avti bahajo, a masla na glavi ogromno imajo. Jim ni v interesu, da kaj bi storili, da spet bi zaupanje si pridobili. Podjetju zdaj dobrega nič več ne kaže, pred krepkim propadom se več ne izmaže.«
Fernandez je v imenu opeharjenih in izkoriščanih tujih delavcev nastavil ogledalo naši družbi. Kot delavec iz Indije je predstavil, kaj pomeni delo brez zavarovanja, regresa za malico in prevoz, brez spoštovanja, v težkih razmerah, brez ustrezne zaščite. Ob tem pa so jih vodilni obravnavali kot ničvredne, kot lenuhe, kot da niso ljudje. Bili so le sredstvo za ustvarjanje dobička, ostajali tudi brez plačila, brez dostojanstva.
Za javno in vsem dostopno socialno državo
Na najbolj zahodni, več kot tisoč metrov nad morjem ležeči Kremžarjev vrh na koroškem delu Pohorja nad Slovenj Gradcem, Gradiščem in Legnom se je tudi letos v lepem vremenu na praznik dela odpravilo veliko ljudi. Nagovorila jih je sekretarka območne organizacije ZSSS Podravje in Koroška Jolanda Lašič.
Zbrane spomnila, da ni bila niti ena delavska pravica podarjena. »Vsako so si morali v preteklosti z različnimi oblikami sindikalnega boja priboriti, od pogajanj do stavk in demonstracij.« Zato je po njenih besedah 1. maj ne le dan za praznovanje, temveč tudi »priložnost, da sindikati oblikujejo in predstavijo svoje zahteve. V sindikatih namreč verjamemo, tako kot je verjel vaš rojak Prežihov Voranc, da je boljša in bolj pravična družba mogoča in da se je zanjo vredno boriti. Tako kot Voranc se zavedamo, da je posameznik premalo vpliven, da bi sam spreminjal družbo, a povezani in solidarni pa lahko dosežemo veliko,« je povedala.
»Naša prva skrb ostaja, da vsaka delavka in vsak delavec za svoje delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi dobi pošteno in dostojno plačilo. Dostojno delo poleg ustreznega denarnega plačila obsega tudi varno in zdravo delovno mesto, dostop do vseživljenjskega izobraževanja ter možnost kolektivnega združevanja in dogovarjanja,« je poudarila bistvo sindikalnega dela. Število tistih, ki tvegajo revščino, je povedal, je strah vzbujajoče, zlasti podatek, da je stopnja tveganja revščine pri samozaposlenih znašala kar 24,7 odstotka. Usklajevanje minimalne plače mora slediti višanju cen minimalnih življenjskih stroškov, je poudarila.
Pri tem je omenila zahteve ZSSS o prenovi metodologije izračuna minimalnih življenjskih stroškov ter implementacijo Direktive o krepitvi uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske s preglednostjo plačil in mehanizmi za izvrševanje.
Zbrane je nagovoril tudi slovenjegraški župan Tilen Klugler, ki je poudaril pomen tovrstnih srečanj za ohranjanje skupnosti in tradicije.
Nobena delavska pravica ni samoumevna
Tudi letos nista izostali prvomajski srečanji v (so)organizaciji Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) na Graški Gori in ob Ivarčkem jezeru na Koroškem.
Na Graški Gori sta v slavnostnem delu programa zbrane nagovorila župan Mestne občine Velenje Peter Dermol in predsednik sindikata Premogovnika Velenje Simon Lamot, ki sta nato, skupaj z županom Občine Šoštanj Borisom Goličnikom, podžupanom Mestne občine Slovenj Gradec Petrom Pungartnikom, županom Mislinje Bojanom Borovnikom in predsednikom KD Graška Gora Dragom Plazlom položila venec k Spomeniku XIV. diviziji in enotam IV. operativne cone pod Hriberškovim vrhom.
Predsednik ZSSS Andrej Zorko pa je ob Ivarčkem jezeru izpostavil, da nobena delavska pravica ni samoumevna, ampak si jo je bilo treba izboriti. »Priborili so jo, ko so stopili skupaj delavke in delavci, starejši in mladi. Skupaj smo močnejši,« je dejal. »Zato skupaj sporočimo vsem, ne gradite gospodarskega razvoja na pravicah delavk in delavcev, na pokojninah upokojenk in upokojencev, na javnem šolstvu, javnem zdravstvu, na socialni varnosti. To je za ZSSS rdeča črta – zahtevamo kvečjemu nadgradnjo teh pravic,« je izpostavil.
Ob tej priložnosti je pozval tudi k previdnosti pri morebitnem združevanju ministrstev za gospodarstvo in delo v prihodnji vladi. To je po ocenah Zorka zelo nevarno. »To je odločitev, ki lahko pravice zaposlenih, pričakovanja mladih ter upokojenk in upokojencev postavi v neko drugo luč, jih lahko podredi interesom kapitala, lahko te pravice spremeni v orodje za doseganje interesov posameznikov, tiste majhne skupine ljudi, ki trdi, da vodi naše gospodarstvo. Zato na tem mestu bodočega mandatarja ponovno pozivamo, naj pri sestavljanju bodoče vlade še enkrat premisli, ali je prava pot združevanje dela in kapitala. Če ne bo prišlo do spremembe, pa bodoči ministrici oziroma ministru, ki bo pokrival ta resor, glasno in jasno sporočamo, da ni gospodarskega ali družbenega razvoja brez delavk in delavcev, brez mladih,« je poudaril.
Sindikati po njegovih besedah pričakujejo od bodoče vlade, da bo sprejemala odločitve, ki bodo v korist ljudi in ne le v korist kapitala. »Ne pričakujte, da bomo v tej državi pristajali na krčenje pravic, na rušenje temeljev socialne države,« je še opozoril.
Mir je predpogoj za socialno državo
Tudi letos je potekalo – tokrat celo dva dneva – tradicionalno predprvomajsko srečanje Medregijskega sindikalnega sveta Furlanije-Julijske krajine in Slovenije, ki ga sestavljajo italijanske sindikalne organizacije CGIL, CISL, UIL ter slovenski konfederaciji ZSSS in KS 90.
Že šestindvajset let se slovenski in italijanski sindikati srečujejo na slovensko-italijanski meji, in sicer s skupnim sporočilom, ki pravi, da delavske pravice nimajo narodnosti, da dostojanstvo dela nima meja in da mir ni samoumeven. Tokrat so se zbrali na mejnem prehodu Škofije, kjer so opozorili na nujnost izboljšanja položaja več tisoč čezmejnih delavk in delavcev. Ob tem so izpostavili škodljivost nadzora na meji, ki vpliva na več kot 15 tisoč čezmejnih delavk in delavcev ter države pozvali k odpravi birokratskih ovir in prizadevanjem za mir.
Irena Jaklič Valenti, sodelavka ZSSS pri Območni organizaciji ZSSS Primorska in Notranjska, pa je v svojem govoru na srečanju med drugim izpostavila: »Živimo v svetu, ki se nevarno navaja na vojno. Vojna v Ukrajini traja že peto leto. Bližnji vzhod ostaja območje globoke humanitarne, politične in varnostne krize. Konflikti, nasilje, razseljevanje ljudi in kršitve mednarodnega humanitarnega prava niso oddaljene novice. Njihove posledice čutimo tudi delavke in delavci v Evropi, to je skozi negotovost, inflacijske pritiske, energetske stroške in pritisk na socialne sisteme. Sindikalno gibanje mora zato konkretno povedati, da mir ni zunanjepolitična tema, ampak predpogoj za socialno državo. Predpogoj za kolektivna pogajanja, varno delo, javne storitve, pokojnine, plače in demokracijo. Kadar utihne dialog med državami, se najprej poslabša položaj ljudi. Kadar prevlada logika sile, se posledično krčijo socialne pravice. Zato sindikati zahtevamo vrnitev k diplomaciji, spoštovanju mednarodnega prava, krepitvi Organizacije Združenih narodov in odgovorni vlogi Evropske unije kot prostora miru, sodelovanja in socialnega napredka. Schengen ni le tehnični režim prehajanja meje. Je temelj vsakdanjega življenja v obmejnem prostoru: pot v službo, pot do družine, pot do zdravnika, pot do poslovnih partnerjev in pot do skupnosti. Ko se meje zapirajo brez jasnega učinka, postanejo strošek za ljudi. Najprej kaznujejo tiste, ki nimajo privilegija dela na daljavo; tiste, ki zgodaj vstajajo, stojijo v kolonah in vsak dan prečkajo mejo zaradi dela ali družinskih obveznosti.«
Nalagam ...