Moč delavstva je v povezanosti in solidarnosti – Prvomajsko poročilo z letošnjih prireditev ZSSS ob prazniku dela
9. 5. 2025
Letošnje praznovanje praznika dela je bilo živahno, sindikalne prireditve pa dobro obiskane. Tako na predvečer, ko so goreli kresovi, kot na dan, ko smo si zaželeli lep praznik z rdečim nageljnom, se je krepilo tudi zavedanje, da nobena pravica ni podarjena, marsikatera pa je bila težko priborjena. Na to so širom po Sloveniji tudi opozarjali sindikalne govorke in sindikalni govorci.
Spomin na preteklost in obljuba za prihodnost
Ljubljanski Rožnik je bil tudi letos eno osrednjih prizorišč praznovanj praznika dela, in sicer kot po navadi tako 30. aprila zvečer kot tudi 1. maja dopoldne. Obisk je bil standardno dober, k temu pa je verjetno pripomoglo tudi lepo, za ta čas neobičajno toplo vreme.
Na Rožniku sta bili, kot narekuje zdaj že železni prvomajski repertoar, pripravljeni dve, s sindikalnim materialom bogato obloženi stojnici ZSSS. Na prvi so bili aktivisti in aktivistke Sindikata Mladi plus, na drugi pa predstavniki in predstavnice sindikata upokojencev. Sindikalni stojnici sta bili – kot je prav tako že navada – eno glavnih središč dogajanja z dobro razpoloženimi sindikalistkami in sindikalisti različnih generacij, ob katerih so se pogosto najprej ustavili obiskovalci in obiskovalke prireditve.
Več orožja še nikoli ni prineslo miru
Pred prižigom kresa in po prvem glasbenem odmerku so bili seveda na vrsti slavnostni sindikalni govori. Prva je spregovorila namestnica generalnega sekretarja Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) Martina Vuk, ki je najprej poudarila, da se morda sliši zlajnano, a delavske pravice res nikoli niso bile podarjene, temveč so bile vedno priborjene. In to velja za prav vsako delavsko pravico, tudi denimo tisto do dopusta, saj je znano, da prvomajske praznike številni izkoristijo tudi za tovrsten oddih, je orisala. Potem pa se je ozrla na širše dogajanje doma in po svetu: »Ko pogledamo trgovinsko vojno, vojno v Ukrajini, genocid v Gazi in pritiske Nata ter Evropske unije na to, da države namenijo čim več denarja za oboroževanje in za obrambo, se je treba zavedati, da več orožja še nikoli ni prineslo miru. Zato v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja trdno zagovarjamo stališče, da se povečanje stroškov za obrambo ne splača. Zagotovo pa ne bomo nikoli dovolili, da gre to na račun sociale, zdravstva, šolstva ipd., da se znižajo plače javnih uslužbencev in uslužbenk, da se morda spet uvede kakšen novi Zujf. Nikoli več omenjenega, saj se je pokazalo, da to ni bilo učinkovito, samo poslabšale so se materialne razmere delavk in delavcev ter kakovost življenja ljudi. Ko se danes kdo sprašuje, kaj sploh delajo sindikati, zakaj sploh potrebujemo sindikate, kakšna je prihodnost sindikalizma in podobno, mu lahko odgovorim samo z enim stavkom: Dokler bodo obstajali ljudje, ki živijo od svojega dela, toliko časa se bo treba boriti za pravice delavk in delavcev.« Zelo pomembno je, da se povezujemo med seboj, da skupaj zagovarjamo tisto, v kar verjamemo, saj lahko skupaj dosežemo bistveno več kot posameznik ali posameznica, je še izpostavila sindikalistka.
Sindikat nismo na dotik
Drugi govorec, Vladimir Lazić, predsednik Sindikatov v zdravstvu Slovenije Pergam in predsednik Sindikata Kliničnega centra Ljubljana, pa je dejal, da ne smemo pozabiti, od kod sploh izvira praznovanje praznika dela. »Leta 1886 je v Čikagu prišlo do protestov, na katerih so ljudje zahtevali 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur prostega časa. Sindikati smo takrat postali glas tistih, ki se jih ne sliši, glas tistih, ki jih nihče ne usliši. Še dandanes in tudi jutri bomo glas tistih, ki jih nihče ne sliši. Sindikati smo spomin na preteklost in hkrati obljuba za prihodnost. Ne moremo in ne smemo si dovoliti, da bi odšli v pozabo. In zato me veseli, da smo se danes zbrali v takšnem številu. Hvala vam. Moram omeniti še nekaj, kar se marsikdaj pozabi med sindikati ali pa v družbi na splošno, in sicer to, da sindikati javnega in zasebnega sektorja nikoli in nikdar nismo bili konkurenca drug drugim. Sindikati javnega sektorja zagotavljajo določene storitve, kot so javno zdravstvo, vrtci, šole, policija, vojska in vse drugo, česar nisem naštel, hkrati pa zasebni sektor prinaša inovacije, prinaša tisto, kar družba potrebuje za svoj razvoj. In ne, ne gledamo drugi drugim, kako je trava bolj zelena pri sosedu. Trava mora biti zelena za vse, ne samo za peščico,« je uvodoma izpostavil. Ter nadaljeval: »Obeta se nam prihodnost, ki prinaša različne vrste negotovosti. Naj bo to umetna inteligenca v obliki Chat GPT, naj bo to aplikacija, prek katere se prijavim za vožnjo, prek katere si naročim hrano, prek katere storim, karkoli že želim storiti. Postali smo instant družba. Vse je na dotik, vse je na hitro. Ampak sindikati nismo na hitro. Nismo na dotik. Tukaj smo že 150 let in ostali bomo, upam, da vsaj še naslednjih 150 let. Chat GPT vam nikoli ne bo mogel pogledati v oči. Nikoli vam ne bo segel v roko. Nikoli ne bo videl vašega znoja na čelu in vaših žuljev na rokah. To bo videl samo dober sindikalist.«
Kres kot signal
Andrej Zorko, izvršni sekretar ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog, pa je povedal, da je bilo tudi to, da je pri nas 2. maj prav tako praznik in dela prost dan, doseženo skupaj z delavkami in delavci. »Pred 135 leti se je prvič v Sloveniji na tem mestu prižgal kres, kres v spomin pogumu in odločnosti delavk in delavcev daljnega leta 1886 v Čikagu. Hkrati je res, da se bo tudi danes kres prižgal kot opomnik, da nobena pravica, ki jo imamo, ni samoumevna, ni večna. Gre za pravice, ki jih je treba braniti in s katerimi je treba ravnati odgovorno. To, kar smo dobili, kar smo podedovali, moramo znati ceniti in moramo pustiti tudi našim zanamcem. Zato v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ne bomo nikoli in nikdar pristali na krčenje pravic in na njihovo odpravo. Ravno obratno. Zahtevali bomo boljši položaj delavk in delavcev. Zahtevali bomo bolj kakovostno življenje. Kres je tudi signal, je sporočilo delodajalcem, lastnikom kapitala in politikom, da se delavski boj ni končal. Še vedno je pred nami ogromno izzivov, tako za mlade, da bodo odpravljene prekarne oblike dela in da bodo lahko tudi oni začeli uživati pravice, ki jim gredo po zakonu in po kolektivnih pogodbah. Želimo ohraniti in razvijati javne storitve, zlasti storitve s področja zdravstva, šolstva, socialne varnosti. Socialna varnost je tisto, kar je temelj naše družbe. Solidarnost, tovarištvo, pogum in odločnost so načela, ki nas bodo krasila in nas zaznamujejo pri našem delu v prihodnje. Geslo letošnje prvomajske prireditve je: povezani smo močnejši. Zato delodajalcem in lastnikom kapitala sporočamo: tukaj smo in hočemo več, hočemo boljše življenje, kakovostnejše življenje, kakovostnejše storitve in boljše plače.«
Bodimo glasni, povezani, organizirani
Mariborski kolegi in kolegice z območne organizacije so se letos pridružili kresovanju na predvečer praznika dela na hipodromu v Kamnici pri Mariboru, ki se je izkazal kot odličen prostor za druženje velikega števila ljudi. Zbirati so se začeli že popoldan, ko se je začelo večeriti, pa so najprej prisluhnili sindikalni slavnostni govorki, sekretarki območne organizacije ZSSS Podravje in Koroška, ekonomistki Jolandi Lašič.
Med drugim je opozorila, da si tisti, ki želijo povečati profit z zmanjševanjem delavskih pravic tako pri nas kot po svetu, prizadevajo delavstvo razdeliti in s tem zmanjšati njegovo moč. Sindikati ne pristajamo na delitev na vaše in naše, na fizične in umske delavke in delavce, na leve in desne, na domače in tuje, na moške in ženske. »V ZSSS se zavedamo, da je naša moč in moč delavstva v povezanosti in solidarnosti,« je bila jasna in dodala, da v ZSSS ne ločujemo delavk in delavcev po prepričanju, jeziku, barvi kože, spolu in drugih osebnih okoliščinah, temveč odločno zahtevamo spoštovanje pravic vseh.
Lašič je spomnila tudi na čase tranzicije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo v Podravju in na Koroškem najtežje. »Takrat je naš sindikat v stečajih in prisilnih poravnavah na sodiščih zastopal preko 41 tisoč delavk in delavcev, ki so tako iz stečajnih mas prejeli preko 30 milijonov poplačil iz naslova neizplačanih plač, regresov za letni dopust, odpravnin in drugih terjatev, kar je vsaj do neke mere ublažilo tedanjo socialno krizo, ko je bila stopnja brezposelnosti v mestu in regiji okoli 30-odstotna,« je dejala. Čeprav so danes razmere bistveno boljše, so delavske pravice še vedno kršene, zato članicam in članom sindikatov v ZSSS ta pomaga z brezplačno pravno pomočjo, je poudarila in opisala še nekaj prizadevanj ZSSS v socialnem dialogu, od pokojninske reforme do zakona o zdravstveni dejavnosti ter novega plačnega sistema v javnem sektorju. »Kljub prizadevanjem sindikatov pa se glas delavstva v tej deželi še vedno premalo sliši,« je bila kritična in pozvala k večji povezanosti in sindikalni organiziranosti. »Bodimo glasni, zahtevajmo svoje pravice, ostanimo povezani in dobro sindikalno organizirani,« je zaključila slavnostna govorka. Nadaljevanje srečanja pa je zaznamovalo deljenje rdečih nageljnov, glasba ansambla Saša Avsenika, prižiganje kresa in prijetno druženje ob pestri ponudbi hrane in pijače še dolgo v noč.
Znamo in moramo stopiti skupaj!
Prvo letošnjo prvomajsko prireditev v organizaciji ZSSS je na zadnji aprilski dan na Trgu zmage v Murski Soboti otvoril Pihalni orkester Murska Sobota, ki je odigral koračnico.
Nato je zbrane meščane in meščanke nagovoril murskosoboški župan Damjan Anželj. Povedal je, da v mestni občini s ponosom ohranjajo tako tradicijo postavljanja mlaja, kurjenja kresov kot prvomajske budnice. »To ponazarja veliko medsebojno solidarnost in spominja na priborjene pravice. V družbi, ki se spreminja, se v njej spreminjajo tudi vrednote, se nikakor ne smejo spreminjati na slabše pridobljene delavske pravice in delovni pogoji,« je dejal Anželj in poudaril, da je izboljšanje slednjih venomer mogoče: »Tehnologija in način dela se spreminjata, a brez zadovoljnih delavcev ne more biti uspešno nobeno podjetje, kakor tudi ne more biti uspešna občina brez dobrega gospodarstva.«
Zbrane je nato pozdravila slavnostna govornica Tina Skubic, predsednica Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS). Spomnila je, kako pomembna je v teh časih povezanost, ki jo je v Prekmurju moč najti med ljudmi, ki so še posebej srčni. »V Prekmurju, kjer so ljudje vedno znali delati – na njivah, v industriji, v gostinstvu, v zdravstvu in šolstvu, v trgovini – se še kako dobro zavedate vrednosti dela. Vrednosti poštenega kruha, ki ga ne prinese veter, temveč roke pridnih ljudi. In ravno zato se moramo vsako leto znova spomniti in opomniti, da pravice niso nekaj samoumevnega. Tako kot so jih naši predniki izborili, jih moramo mi ohranjati in braniti.« Poudarila je pomen solidarnosti in sočutnosti, ki morata biti naši vrlini vsak dan, ne samo ob praznikih. »Danes, ko se svet hitro spreminja, ne smemo pozabiti, da napredek ne pomeni večanja razlik med bogatimi in revnimi. Ne pomeni nižanja plač in uničevanja pravic delavcev. Pomeni dostojno delo, varne pogoje in pravično plačilo,« je dejala in spomnila, kako pomembna je skrb za upokojence in upokojenke, ki so gradili družbo pred nami. Pokojnina mora biti, po njenih besedah, priznanje za minulo delo. Omogočiti mora dostojno starost, ne pa borbe za osnovno preživetje.
Prav zato je po njenih besedah pomembno, da ob aktualnih vprašanjih današnjega časa »pozabimo na razlike in se spomnimo, da nas povezuje več, kot nas ločuje. Znamo in moramo stopiti skupaj ob poplavah, ob nesrečah, ob krivicah, ko gre za delavske pravice, za pokojnine. Predvsem pa imamo dolžnost ustvarjati boljšo prihodnost za naše otroke. Danes naj ne gori samo kres iz drv. Danes naj gori tudi kres upanja, poguma in ponosa. Bodimo ponosni na svoje delo, na svoje korenine, na ljudi, ki so znali in še znajo stopiti in držati skupaj,« je zanosno dejala Skubic. Ob zvokih godbe so nato delavci Elektra Maribor in Javnega podjetja Komunala Murska Sobota postavili prvi letošnji prekmurski prvomajski mlaj.
Delavke in delavci si zaslužimo boljši danes in boljši jutri
Istega dne pozno popoldne so visok okrašen mlaj dvignili tudi na travniku sredi Černelavcev, bivanjski soseski zahodno od prekmurske prestolnice. Živahno dogajanje na travniku z manjšo vzpetino je popestril Pihalni orkester Murska Sobota, v kotu je bil pripravljen kres, v šotoru pa so se gnetli ljudje, ki so čakali na svojo porcijo pečenega vola, ki so ga na raženj tradicionalno postavili že ob šesti uri zjutraj.
Praznični program sta pospremila murskosoboški župan Damjan Anželj in sekretarka regijske organizacije ZSSS vzhodne Slovenije Zdenka Bobovec. Anželj je poudaril, da si na občini prizadevajo za investicije, ki ohranjajo stara in ustvarjajo nova delovna mesta. »Veseli nas, da je Murska Sobota po delovnih mestih na prebivalca v samem vrhu v Sloveniji,« je dejal. Zdenka Bobovec pa je podrobneje predstavila zgodovinski značaj praznika. Ta je spomin na delavske demonstracije v Čikagu leta 1886, kjer so si prizadevali za 8 ur dela, 8 ur zabave in 8 ur počitka. »Ne glede na modernizacijo in tehnologijo delavci še danes delajo več kot osem ur. Premik na boljše je pri nas prinesel zakon o evidentiranju delovnega časa, ki pa pri delodajalcih ni bil sprejet z navdušenjem. Zakaj? Zato, ker so se vsi tisti, ki kršijo oziroma so kršili evidenco delovnega časa, znašli v težavah,« je povedala Bobovec in poudarila, da se moramo za delavske pravice ves čas boriti, saj razmerje med kapitalom in delom nikoli ne bo uravnoteženo: »Kapital sam od sebe ne da nič, tudi ponudi ne, če mu ne vzameš.« Predvsem pa je po njenem mnenju pomembno, da se v boju za delavske pravice povezujemo v solidarnosti, sočutnosti in spoštovanju, kajti »individualizem ni dobra popotnica«. Osamljene ljudi tisti, ki imajo moč, lažje upravljajo, kapital pa se boji množic in ne posameznikov, je še dodala Bobovec. »To bomo lažje dosegli, če bomo povezani. Če nas bo v sindikatih več in več, saj smo s tem seveda tudi močnejši.« V zaključku je spomnila še na prizadevanja, da se prvi tarifni razred tudi v zasebnem sektorju postavi najmanj na minimalno plačo, saj je dodatek do minimalne plače sramota: »V marsikaterem podjetju so osnovne plače že nad minimalno plačo, je pa ta problem še vedno prisoten. Problem je tudi v tem, da so vedno bolj težka pogajanja za kolektivne pogodbe dejavnosti.«
Vsem zbranim je zaželela lepe praznike. Na plesišču jih je do zgodnjih jutranjih ur nato zabaval Vlado Kalember s svojim bendom Blue Planet.
Številčnejši kot bomo, lažje bomo dosegli zastavljene cilje
Ko je padel mrak, se je na skrajnem robu športno-rekreacijskega centra Trate v Gornji Radgoni, tik ob Muri, s pohodom z baklami začelo zadnje pomursko kresovanje v organizaciji ZSSS. Ob zvokih koračnice je okrog 120 otrok s starši s prižganimi baklami odkorakalo proti reki Muri, kjer je zagorel veličasten pagodast kres. Postavili so ga člani Prostovoljnega gasilskega društva Gornja Radgona, ki so skrbeli tudi za varnost vseh udeležencev.
Že pred uradnim začetkom programa, ki ga je odlično povezovala domačinka Nika Škof, sta vse zbrane na dogodku pozdravila radgonska županja Urška Mauko Tuš in predsednik Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti (SDGD) Slovenije Franc Niderl. Županja je poudarila, da se je treba vseskozi boriti proti revščini in za boljše življenje vseh delavcev in državljanov. Nika Škof je v kratkem zgodovinskem pregledu razvoja praznovanja prvega maja, praznika dela, omenila ključne mejnike in dodala, da danes, v času digitalne ekonomije, fleksibilizacije in prekarizacije mnogi ne vemo več, kaj pomeni redna zaposlitev ali delo z dostojanstvom. »Za mnoge praznik dela ni prost dan, ampak dan, ko še vedno delamo delavci v dostavi, v trgovinah, v skrbstvu, na začasnih projektih, samozaposleni v kulturi, učitelji pod pritiski, študenti, delavci v proizvodnji, brez glasu. Namesto osemurnega delovnika imamo pogosto neskončno dosegljivost, namesto skupnostne zavesti individualizem in tekmovanje, delavski boj je razpršen. Toda tudi danes tlijo iskrice. Novi delavski boji, solidarnostna gibanja in upori dostavljavcev, stavke zdravstvenih delavcev, iniciative mladih za pravičnejšo družbo,« je dejala.
Nato je k besedi povabila Franca Niderla. Ta je v svojem govoru namesto svetovne predstavil zgodovino delavskega upora na Slovenskem. Pri tem je izpostavil 24. april 1920, ko so delavci kljub takratni prepovedi javnih shodov pripravili javni shod na ljubljanskih ulicah. Zahtevali so osemurni delovnik, omejitev težkega dela za ženske in otroke, saj je bil tedaj delovnik daljši od deset ur, vključno s soboto. »Do največjih spopadov je prišlo med demonstranti in orožniki na Zaloški cesti v Ljubljani. Tudi v tem primeru je prišlo do streljanja na demonstrante. Ubitih je bilo 13 ljudi, med njimi tudi majhna deklica, kar je še posebej kruto. Zato je prav, da se zavedamo, da je vsaka delavska pravica težko priborjena, boj za naše delavske pravice pa traja nenehno,« je dejal Niderl. Poudaril je, da se sindikati dnevno srečujemo s kršitvami delavskih pravic; največ na področju delovnega časa, predvsem prekomernega dela. Kritičen je bil do večanja dobičkov v gospodarstvu na račun delavcev, ki prejemajo dodatek do minimalne plače. »Nedopustno je, da najnižje osnovne plače v kolektivnih pogodbah dejavnosti ne dosegajo zneska minimalne plače. Pri vsem tem se moramo pri takih plačah vprašati, kakšne bodo pokojnine delavcev, ko se bodo upokojili. In kako bodo svojo starost preživeli v večnost?« Izrazil je tudi zaskrbljenost glede nove pokojninske reforme, ki bo »izpeljana na plečih delavcev«, in prisotne pozval k povezovanju v sindikatih, saj bomo le tako »našim pogajalcem lahko dali večjo moč za izboljšanje delavskega standarda«.
Za dobro vzdušje pred odrom je nato poskrbel Miran Rudan s skupino Indesign, ki je zbrane zabavala dolgo v toplo noč.
Že šesto tradicionalno ptujsko kresovanje
Na predvečer prvega maja se je Ptuj, natančneje idilična Panorama pod njegovim gradom, enem najlepših kotičkov mesta, znova ovil v toplino kresnega ognja, smeh obiskovalcev in odmev glasbe. Zanjo so poskrbeli priljubljeni Dejan Vunjak in Brendijeve barabe, ki vedno znajo dvigniti razpoloženje, pa tudi energični Drugo Dugme, pozitivno razpoložena Skupina Smile in DJ Dutie, ki je v poznih urah poskrbel, da zabava ni pojenjala do pete jutranje ure. Zgolj uro kasneje pa so pihalni orkestri že prebujali zaspance.
Danes je dan, ko se s ponosom ozremo na vse, kar smo kot delavci in delavke dosegli
Praznovanja prvega maja na Celjski koči se je v sončnem jutru brez oblačka udeležilo staro in mlado; večina se jih je iz Celja, Štor in okoliških krajev povzpela peš. Zbrane je uvodoma pozdravil Pihalni orkester Celje, nato pa nagovorila Mojca Stropnik, sekretarka ZSSS, ki je s sodelavci in sodelavkami območne organizacije ZSSS Savinjska poskrbela, da nihče ni ostal lačen ali žejen.
Izpostavila je, da prvi maj ni le praznik dela, temveč tudi praznik povezovanja skupnosti in upanja: »Naj bo današnji dan priložnost, da si vzamemo čas drug za drugega, za iskren pogovor, pesem, smeh in skupne spomine. Naj nas združujejo ne le prehojene poti, ampak tudi vizija prihodnosti, v kateri ima vsak človek svoje mesto, spoštovanje in priložnost. Naj živi solidarnost v mislih, dejanjih in v vsakem novem dnevu.«
Prizadevanjem ZSSS za organizirano delavstvo in povabilo k sodelovanju se je zahvalil tudi slavnostni govornik tradicionalnega srečanja na Celjski koči, celjski župan Matija Kovač. Izrazil žalost, da se svet vse bolj oddaljuje od vrednot miru, povezovanja in sodelovanja. »Vse bolj gremo v konflikte, spodbujanje sovraštva in vojn,« je dejal in opozoril na trpljenje v Palestini, Ukrajini, Sudanu in Srbiji. Poudaril je pomen ohranjanja vrednot, ki so bile »v zibelko položene v Sloveniji in Evropski uniji«, ter pomen prizadevanj za delavske pravice in družbeno solidarnost. Zavrnil je tudi idejo prilagajanja trenutnim političnim vetrovom: »Na vrednote, ki so nam skupne, se moramo močno opreti in jih uporabiti kot našo konkurenčno prednost.« Ob koncu se je zahvali sindikatom, delodajalcem, politikom in delavcem za trud pri gradnji blaginje.
Nazadnje je zbrane nagovoril še Mirko Hirci, predsednik celjske območne organizacije Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei). Spomnil je, da 1. maj ni le zgodovinski opomnik, temveč tudi priložnost, da se vprašamo, s kakšnimi izzivi se danes soočajo delavci. Opozoril je na vpliv digitalizacije, avtomatizacije in umetne inteligence ter poudaril potrebo po ohranjanju temeljnih vrednot, kot so pravica do dostojnega dela, pravičnega plačila ter varnega in zdravega delovnega okolja. Izpostavil je, da se globalnih izzivov lotevamo lokalno, v vsakdanjih delovnih okoljih, kjer je treba vsak dan znova graditi na solidarnosti, povezanosti, razumevanju in medsebojnem spoštovanju. Poudaril je pomen kolektivnega delovanja delavcev vseh sektorjev, poklicev in narodnosti; praznik dela je tudi dan ponosa, praznovanja in priznanja za vlogo vsakega posameznika v družbi. »Nobena pridobljena pravica ni ugodnost, ni samoumevna, in jo je potrebno nenehno braniti in dopolnjevati,« je še podčrtal in pozval k nadaljnjemu povezovanju in gradnji družbe, v kateri bo vsak delavec cenjen in spoštovan.
Nagovorom sindikalistov in župana je sledil zabavni program neutrudnih članov ansambla Aplavz. Ob bogati jedači in pijači, ki so jo pripravljali požrtvovalni prvomajski delavci iz bara pr’Pišek, smo zbrani proslavljali izborjene delavske pravice še pozno v popoldanske ure.
Vsi delovni ljudje si zaslužimo boljše življenjske razmere
Sončno prvomajsko jutro je iz skoraj tisoč metrov nižje Sevnice in drugih okoliških krajev zgodaj zvabilo več tisoč pohodnikov in pohodnic na pot do Tončkovega doma na Lisci, kjer je potekalo največje posavsko praznovanje praznika dela. V spremljevalnem programu, ki ga je povezoval Arnej Ivkovič, so nastopili sevniška godba in mažoretke, folklorna skupina Spomin Društva upokojencev Sevnica, v družabnem popoldanskem delu programa pa nekdanja vražja muzikantka Saša Zamernik z zasedbo Juhu Glasbeni Mix. Zbrane je najprej nagovoril sevniški župan Srečko Ocvirk, ki je med drugim poudaril, da je praznik dela praznik vseh. Nato je vajeti prevzela predsednica Sindikata Mladi plus Mojca Žerak. V nagovoru je poudarila, da je prav, da prvi maj izkoristimo za počitek in zabavo, hkrati pa je pomembno, da se ob tem dnevu spomnimo vseh, ki so se v več kot stoletni zgodovini delavskih bojev žrtvovali zato, da je nam danes bolje. Opozorila je na aktualne težave, kot sta nizka minimalna plača, ki komaj dohaja prag tveganja revščine, ter naraščajoča preobremenjenost delavcev. »Nesprejemljivo je, da imamo v Sloveniji ljudi, ki kljub delu živijo pod pragom tveganja revščine,« je dejala. Po njenem mnenju bi bilo edino pravično, da bi bila minimalna plača vsaj v takšni višini, da bi ljudem omogočala dostojno in kakovostno življenje. Opozorila je tudi na preobremenjenost mnogih delavk in delavcev. »Fizično in psihično izmozgani in zgarani delavci so predstavljeni kot problem, nihče pa se ne vpraša, kdo in zakaj delavce spravi do takega stanja, kdo v resnici ustvarja ta ‘problem’.«
Posebej je opozorila na težke razmere mladih prekarnih delavk in delavcev, kjer varne in dostojne zaposlitve postajajo vse bolj nedosegljive. Ostro je obsodila izkoriščanje tujih delavcev in pozvala k solidarnosti z njimi: »Namesto da bi v njih videli tovariše, jih vse prepogosto pričaka sovraštvo lokalnega prebivalstva.« Izpostavila je, da si vsi delovni ljudje zaslužijo dostojno življenje brez skrbi za osnovne življenjske potrebe. Ob koncu je pozvala še k stalnemu boju za ohranjanje in širjenje delavskih pravic. »Naj bo praznik dela vsakič znova opomin, da marsikateri boj še ni končan. Naj bo navdih, ki nas spomni, da lahko združeno, povezano in organizirano delavstvo ohrani obstoječe pravice in izbori še mnogo, mnogo več,« je zaključila Mojca Žerak.
Opomin, da nobena delavska pravica ni bila podarjena
Osrednja prvomajska slovesnost na Dolenjskem je tudi letos, že dvainštiridesetič, tradicionalno potekala na Debencu pri Mirni. Tokrat je bilo še posebej množično; na prostor pred kočo na najvišjem vrhu občine Mirna, na nadmorski višini 547 metrov, so po rdeči nagelj prišli tudi pohodniki iz različnih smeri.
Vzdušje so začeli ogrevati članice in člani Občinskega pihalnega orkestra Trebnje in trebanjske mažoretke. Po pozdravu sekretarja tamkajšnje območne organizacije ZSSS Igorja Iljaša in župana občine Mirna Dušana Skerbiša pa je zbrane nagovoril slavnostni govornik, izvršni sekretar ZSSS Andrej Zorko. Spomnil je na to, da imamo delavski praznik v spomin na boj za nekaj, kar je danes vsem nam povsem samoumevno, osemurni delovnik ter boj za boljše delovne pogoje in boljše plačilo za delo. Ne gre le za spomin, ampak tudi za opomin, da nobena delavska pravica ni bila podarjena, bila je izborjena, in to takrat, ko so se delavke in delavci organizirali v sindikate, je poudaril Zorko in dodal, da delavski boj še ni končan. Tudi delodajalci, lastniki kapitala in predvsem politiki naj slišijo delavski glas, je dodal in spomnil, da nas čaka še veliko dela; ohranitev javnega zdravstva in šolstva, zagotavljanje socialne varnosti so izzivi, ki so pred nami. Opozoril je še na načelo solidarnosti, na tovarištvo in povezanost, ki nam zagotavlja, da bomo uspešni tudi v prihodnje, ob tem pa ponovil nekatere sindikalne zahteve in pričakovanja.
Zorko in Iljaš sta v nadaljevanju tudi podelila letošnje prvomajsko priznanje območne organizacije. Prejel ga je predsednik Sindikata reševalcev Zdravstvenega doma Novo mesto Matevž Krese, ki ga je v okviru Sindikata reševalcev ustanovil leta 2023. Kot so zapisali v obrazložitvi, »delo opravlja korektno in strokovno, zaradi česar v veliki meri pripomore k učinkovitemu in konstruktivnemu delu celotnega izvršnega odbora in tako prispeva svoj delež za uresničevanje ciljev organizacije. Vedno je pripravljen na reševanje sindikalnih in drugih problemov in je oseba z izrednim posluhom za sočloveka ter odličen timski delavec, vedno pripravljen na diskusijo«.
Srečanje se je nadaljevalo z nastopom učencev osnovne in glasbene šole Miren ter z druženjem ob zvokih Ansambla dolenjskih pet.
Spomin in opomin
Tradicionalno prvomajsko prizorišče Križna gora nad Škofjo Loko se je letos kopalo v soncu, kar je obenem pomenilo tako dober obisk kot tudi prelepo kuliso za poklon prazniku dela ter delavstvu nasploh.
Po uvodnih taktih Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka je zbrane najprej pozdravil sodelavec Območne organizacije ZSSS Gorenjska Medard Potočnik. »Prvi maj, mednarodni praznik dela, ni le dan počitka, temveč dan, ko se skupaj spominjamo naših predhodnikov, ki so nam izborili delavske pravice, ki jih uživamo tudi danes. Spominjamo se delavcev iz Chicaga, ki so izborili osemurni delavnik. Nekateri so za to dali tudi svoje življenje. Njihova borba je postala tudi naša borba. Danes, ko mnogi še vedno delajo več kot osem ur, brez ustreznega plačila in spoštovanja, se lahko vprašamo, ali smo res izpolnili njihovo borbo, njihove sanje. Letošnji prvi maj nas opominja tudi, da kljub napredku še vedno obstajajo resne kršitve delavskih pravic. Razočaranje najnižje plačanih delavk in delavcev po sprejeti plačni reformi je upravičeno, saj je pripeljalo do še večjih dohodkovnih razlik. To je nesprejemljivo in zahteva takojšnje popravke. In to ne danes, že včeraj.« je med drugim dejal.
Slavnostni nagovor pa je nato imela predstavnica Sindikata Mladi plus Sabina Leben. »Enako kot danes so bili tudi pred dvajsetimi leti najbolj izkoriščani tuji delavci. Tistim, ki so k nam prišli po boljše življenje in zaslužek, smo obrnili hrbet. Prvi v vrsti za slabe delovne razmere so ravno tisti delavke in delavci, ki ne poznajo jezika, zakonov, sistema, zato jim letos ob prazniku dela podajmo roke. Tudi mi danes tu ne bi stali brez boja. Nič, kar imamo, ni samoumevno, zato naj bo letošnji praznik dela opomin na to, kar so mnogi storili za nas, in storimo tudi mi nekaj za druge. Ne smemo pa pozabiti niti nase. Na vse delavke in delavce, ki delajo za minimalno plačo, brez jasne prihodnosti. Na vse več prekarnih delavk in delavcev, ki se vsak dan borijo za preživetje. Ta boj ne seže zgolj do tistih, ki prejemajo minimalno plačilo. Tudi tisti, ki zaslužijo več, se zaradi naraščajočih stroškov in cen ter stanovanjske krize vse pogosteje znajdejo v stiski. Cene življenjskih potrebščin naraščajo, plače pa ne dohajajo tega tempa. Morda je danes res manj stavk kot nekoč. A to ne pomeni, da upora ni. Spreminjajo se le njegove oblike. Delavke in delavci stavkajo s pomočjo tihega upora – z odhajanjem z dela, iskanjem dostojnejših pogojev, z zavračanjem izkoriščanja. Predvsem mladi iščejo boljše poti in hitreje menjajo delodajalce, kot so to storile generacije pred njimi. Kot poudarjajo tisti nekoliko starejši: ‘Mladi danes delajo to, o čemer je moja generacija samo razmišljala,’« je med drugim povedala.
V imenu Občine Škofja Loka je spregovoril tudi občinski svetnik Bojan Luskovec. »Beseda delo bi bila lahko beseda leta vsako leto. Povprečen govorec slovenščine besedo delo ali njeno izpeljanko uporabi večkrat na dan. Delo je za Slovenke in Slovence vrednota. Stopnja delovne aktivnosti v gorenjski regiji je višja od slovenskega povprečja. Je tretja najvišja, za primorsko-notranjsko in goriško. Občina Škofja Loka je ena od večjih slovenskih občin po številu delovno aktivnih prebivalcev. Povprečna mesečna neto plača zaposlenega v gorenjski regiji je lani znašala 1534 evrov, kar je bilo več od slovenskega povprečja,« je med drugim izpostavil.
Po nagovorih je sledil še kratek sindikalni kviz – medtem se je zraven nadaljevalo sproščeno druženje ob jedači in pijači –, potem pa je oder zavzel ansambel Strmina.
Vrniti »domovinsko pravico« besedi delavec
Lepo vreme je k dobremu obisku pripomoglo tudi na Kremžarjevemu vrhu, tradicionalni lokaciji prvomajskega srečanja prebivalcev Slovenj Gradca in okolice, kjer se je zbralo več kot tisoč ljudi. Srečanje – ob tej priložnosti so na prizorišču namestili tudi avtomatski zunanji defibrilator (AED) – je organizirala Mestna občina Slovenj Gradec v sodelovanju z ZSSS in s Planinskim društvom Slovenj Gradec.
Zbrane sta nagovorila Lojze Raško, predsednik Sindikata lesarstva in gozdarstva Slovenije, in župan Mestne občine Slovenj Gradec Tilen Klugler. Ta je med drugim izpostavil, da je Slovenija ena redkih držav, kjer imamo ob prazniku dela prosta dva dneva. Lojze Raško pa je uvodoma dejal: »Za letošnji praznik dela bomo za rdečo nit imeli solidarnost, sočutnost, povezanost, razumevanje in spoštovanje do sebe, do drugih in do drugačnosti. Tako apeliramo na delavke in delavce, da se zavzamejo za svoje sodelavke in sodelavce, da ponudijo roko, ko je treba, ne glede na njihovo nacionalnost, pripadnost komurkoli ali čemurkoli. Vsi smo delavke in delavci, skupaj lahko ustvarimo boljši jutri, boljšo družbo in boljši svet.« Med drugim je poudaril tudi, da je beseda delavec postala sramotna oziroma nekakšen pastorek. Izpostavil je, kako si delodajalci izmišljajo najrazličnejše nazive – kako imenujejo svoje delavce »sodelavci« –, samo da delavcu ne bi rekli delavec. A ko se delijo plače, je opozoril, pogosto nismo več sodelavci, saj so plačne razlike med vodstvom in preostalimi izjemno velike. Zraven je okrcal tudi medije, rekoč, da se tudi oni izogibajo uporabi besede delavec oziroma delavka. Omenil je še, kako so delodajalci včasih grozili delavcem, da lahko odidejo iz firme, če jih kaj moti, saj da bodo vzeli druge, ker jih zunaj čaka veliko. A časi so se po njegovih besedah spremenili in po novem so delodajalci tisti, ki stojijo pred vrati ter vzamejo za vsako delo dobesedno kogarkoli. Vsak lahko namreč dela vse, pravi Lojze Raško, ne glede na izobrazbo in izkušnje, samo da je pohleven, lojalen …
Šaleška dolina v preobrazbi
Množično je bilo 1. maja tudi na planoti bojev legendarne XIV. divizije Graški Gori. Tam se je na športnem igrišču zbralo več kot tisoč ljudi, da bi proslavili praznik dela v organizaciji Festivala Velenje, Kulturnega društva Graška Gora, Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei) in premogovnika (SPESS) ter velenjske mestne občine.
Zbrane je nagovoril tudi predsednik Skeia Velenje Žan Zeba: »Morda bi morali na vse večje težave ter pozabo oblasti do spoštovanja delavskih pravic, na dolžnosti države do malega človeka in solidarnosti opozarjati glasneje in bolj neposredno. Ogromno je ljudi, ki težko preživijo s plačo, mnogo upokojencev trpi pomanjkanje, težko je mladim in osamljenim. To moramo ustaviti,« je bil odločen in dodal, da je delavke in delavce vse pogosteje strah zavzemati se za svoje pravice. A tega strahu po njegovem ne bi smelo biti, saj morajo delavske zahteve slišati in videti tisti, ki imajo moč pri vodenju in upravljanju.
V Šaleški dolini namreč praznik dela nekateri doživljajo z grenkobo. Tudi zaradi negotovosti, kaj jim bo prinesla prihodnost po energetski preobrazbi. Sprašujejo se ali bodo še imeli službo in kako bodo s plačo dostojno živeli.
Globalne težave vplivajo lokalno
Na tradicionalni prvomajski prireditvi ob prazniku dela na Ivarčkem jezeru pod Uršljo goro je govoril Boris Štriker, predsednik Skei Konference sindikalnih podružnic družb SIJ Ravne. Med drugim je povedal, da je Skei poskrbel le za kulturni program, in se zahvalil tistim, od občin do sponzorjev, ki so poskrbeli za vse drugo.
Spomnil je, da so cilji boja delavstva za delavske pravice že vseskozi enaki, čeprav so se pravice skozi zgodovino razvijale in spreminjale. »Današnji svetovni trendi, kot so trgovinska vojna, ki jo vodijo Združene države Amerike, vojna v Ukrajini, ki je močno vplivala na evropsko energetsko politiko, nelojalna konkurenca azijskih trgov, ki preplavljajo svetovne trge, in evropska zaveza zelenemu prehodu, ki ogroža obstoj številnih podjetij, prinašajo velike izzive tako za gospodarstvo kot tudi za zaposlene,« je dejal in dodal, da imajo nekatere dejavnosti še posebne težave. V Skeiu so že lani začeli pristojne opozarjati na težave v panogi kovinskih materialov in livarn, ki so pod velikim pritiskom zaradi visokih cen energentov in nemočne konkurenčnosti v primerjavi z nizkocenovnimi izdelki iz Azije, je dejal. Predlagali so srečanje s predsednikom vlade, a ga še niso dočakali. Povedal je, da so podjetja v težavah zdaj te prisiljena »reševati z zapiranjem in s selitvijo proizvodnje v države z ugodnejšim gospodarskim in poslovnim okoljem. Na koncu podjetja propadajo, shirajo, zaposleni pa životarijo iz meseca v mesec.« Skei se ob vsem tem trudi »za konstruktiven dialog o pravicah in bonitetah zaposlenih«, je povedal in naštel aktivnosti. Za konec je poudaril, da je »1. maj praznik, ki spominja in opominja, da pošteno delo in pošteno plačilo krasita in bogatita človeka in s tem družbo, ki jo skupaj oblikujemo«.
Sram naj bo izkoriščevalce in zajedavce
Mateja Gerečnik, sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), je ob prvem maju spregovorila na Plešah, 866 visokem vrhu Posavskega hribovja, kjer praznik dela in delavskih pravic tradicionalno zaznamujejo že desetletja.
Kot je poudarila, je praznik preživel in ponovno pridobiva pomen, verjetno tudi zato, ker se večini zdi, da imajo lastniki kapital, dolžnosti pa delavstvo. »Kamorkoli pogledamo, najdemo vedno nova izkoriščanja. Vedno nove nepravilnosti in vedno nove domislice lastnikov kapitala, kako bi lahko dali manj in še manj. In to se ne dogaja samo tam, nekje daleč, tudi v Zasavju, pred vašim domačim pragom,« je dejala in dodala, naj bo izkoriščevalce sram. Vsi pa se moramo zavedati, da so pravice priborjene, ne pridobljene. »Dan za dnem je treba kapitalu dokazovati, da so za njihovimi številkami ljudje,« je bila jasna. Nekateri pravice jemljejo kot samoumevne, ob njihovi izgubi pa se navadno streznijo. »Prav nič, kar imamo (pa težko rečem, da imamo veliko), nam niso podarili. Sindikalno gibanje, predvsem člani, ki so vedeli zakaj, je priborilo marsikaj, če ne večino delavskih pravic. Tudi tistim, ki so jih polna usta kritike. Vzeli bi pač vse. Ker jim menda pripada? Zajedavci!«
Od dogodkov v Čikagu davnega leta 1886 je prešla na sedanjost, ko kapital zahteva vse več, »dokler zmoreš. Potem te zamenjamo. Drag si in nevreden. Tako nam pripovedujejo. Eh … Ponavljam – naj jih bo sram!,« ni okolišila. Pristiski na pravice so po njenih besedah vse močnejši. »Ukinjajo kolektivne pogodbe, v katerih so zapisane delavske pravice, pritiskajo na zaposlene, da se individualno odpovedujejo pravicam. Celo prepovedujejo jim sindikalno organiziranje. Česa se bojite, gospoda? Mar vas je strah?,« je bila jasna. Poudarila je pomen združevanja, saj lahko samo skupaj ohranimo, kar smo že pridobili. »Za nami je veliko dela, pred nami je dela še več,« meni, saj sedanji čas prinaša veliko sprememb. Zato je pomembno, da znamo in zmoremo v ospredje postaviti prave vrednote: »Tiste, ki govorijo o kakovosti življenja, med njimi posebej tudi delo. Ob njem pa zdravje, srečo, zadovoljstvo, solidarnost, povezanost in trdnost družbe. Delo ostaja vrednota, tista, ki naj bi človeku omogočala svobodo, dostojanstvo in samozavest, občutek, da je sposoben sam poskrbeti zase, da ni nikomur v breme in da zmore pomagati tudi drugim. Mi, delavci, to znamo,« meni Gerečnik. Govor je zaključila s kritično pesmijo Ervina Fritza in mislijo, da nam praznika nihče ne bo vzel. »Niti tisti, ki sami sebe štejejo za nenadomestljive.«
Simbol solidarnosti, dostojanstva in prizadevanj za pravice delavcev
Organizatorji tradicionalnega srečanja ob delavskem prazniku na Pristavi nad Javorniškim Rovtom so sindikat Skei, podjetje SIJ Acroni, Občina Jesenice in Dom Pristava.
V objemu narcisnih poljan se je zbralo veliko ljudi, mnogi so se do Doma Pristava podali peš, organiziran pa je bil tudi brezplačen avtobusni prevoz. Slavnostni govornik Tonček Jensterle iz sindikata Skei je v nagovoru poudaril pomen prvega maja, ki je več kot le dela prost dan. Je simbol solidarnosti, dostojanstva in prizadevanj za pravice delavcev. Ta dan je priložnost, je dejal, da utrjujemo vrednote sodelovanja, pravičnosti in medsebojnega spoštovanja. V kulturnem programu je nastopil Pihalni orkester Jesenice – Kranjska Gora, ki je sicer Jeseničane v praznik prebujal s prvomajsko budnico, za zabavni del pa je poskrbel jeseniški glasbenik Hajni Blagne.
Zavedajmo se svoje odgovornosti in stopimo skupaj
Jakob Gašpir (Skei), ki je na predvečer delavskega praznika govoril na kresovanju na Trški Gori nad Krškim, se je najprej ozrl v preteklost in korenine praznovanja 1. maja. V Sloveniji smo ga začeli zaradi močne organiziranosti še posebej rudarjev in železničarjev praznovati že dve leti po krvavo zatrtih delavskih protestih konec 19. stoletja v Čikagu.
Sprva to ni bilo preprosto. Še danes se je treba vsak dan in ne le ob 1. maju zavedati, da pravice niso bile podarjene, ampak priborjene, tudi z življenjem in krvjo, je poudaril Gašpir.
Kritičen je bil tudi do dogajanja znotraj sindikalnih vrst, kjer po njegovem mora obstajati kritičnost, a ne v javnosti. Okrcal je nekatere, ki v javnosti mečejo slabo luč na delavsko organiziranje. »Ne vedo, da ne režejo le veje, na kateri sedijo, ampak sekajo drevo delavskega razreda. Vsak delavec in delavka ima pravico biti član sindikata, vsak član sindikata pa lahko predlaga in kandidira svoje sindikalne predstavnike. Vsako podjetje, vsak delavski kolektiv nima ali pa ima takšen sindikat, kot si ga zasluži, in noben sindikalist ni brez omejenega trajanja mandata,« je pojasnil. Želi si, da bi se delavke in delavci, še posebej pa mlajše generacije, ki jih do upokojitve čakajo še desetletja, bolj zavedali, da bodo le skupaj, povezani, solidarni zmogli izzive, ki jih bodo prinašala naslednja desetletja. »Želel bi si tudi, da bi se vsak od nas in kot družba nehali obnašati otročje in se zavedali odgovornosti do samih sebe in do družbe, v kateri živimo, pa naj bo to na delovnem mestu ali v domačem kraju,« je poudaril in dodal, da kritika mladih leti tudi na tiste, ki jih vzgajamo. Ljudje moramo prevzeti odgovornost do sebe, do svojih bližnjih, do skupnosti, je bil jasen. »Prihodnost je lahko le skupna in solidarna ali pa je ne bo,« je dejal in zbrane opomnil, naj se, ko bo po prazniku treba zopet v službo, spomnijo, da ne bo zadev premaknil na bolje kdo drug namesto njih in da ni dovolj samo pritoževanje, kako nekdo za nas nečesa ne naredi. Treba je stopiti skupaj in iskati rešitve. Potrebni so solidarnost, bratstvo, skrb za okolje in prizadevanje za mir, je zaključil Gašpir.
Nalagam ...