Pred kulturnim praznikom: Delavski boj se tudi v kulturi in umetnosti nikoli ne konča

3. 2. 2025

Pred vrati je 8. februar, Prešernov dan in kulturni praznik, čas, ko se velja vprašati, kakšno vlogo imata v družbi kultura in umetnost. In predvsem, kako gre kulturnim delavkam in delavcem, ustvarjalkam in ustvarjalcem ter drugim, ki delajo v tej dejavnosti.

 O tem smo se na kratko pogovarjali s predsednikom Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa Mitjo Šuštarjem in s splošnim koordinatorjem Sindikata za ustvarjalnost in kulturo Zasuk Miho Blažičem, najprej pa nas je zanimalo, kaj bo letos v ospredju sindikalno-delavskih sporočil ob kulturnem prazniku. »Seveda bo ponovno v ospredju, pa mislim, da žal ne zadnjič, boj za najbolj prekarne, prizadete, ‘samoobremenjene’, kot pravi aktivistka Zasuka Eva Matjaž, delavke in delavce v kulturi. To so tisti, ki nimajo sreče, da bi imeli pogodbo o zaposlitvi za nedoločen ali vsaj določen čas. No, nekateri niso v delovnem razmerju tudi po lastni volji, saj sam vedno pravim, da ni vsak zaposleni javni uslužbenec bogataš, kakor ni vsak samozaposleni delavec revež. A kot rečeno, gre zlasti za tiste, ki se borijo za ljubi kruhek iz dneva v dan, ki morajo preskrbeti sebe in svoje družine, ki delujejo na ’trgu’, če ta v pravem pomenu sploh obstaja. Za tiste, ki nimajo sreče, da bi imeli redno plačo in druge redne prejemke iz delovnega razmerja, kot so na primer jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči, plačani dopusti, bolniške odsotnosti ter seveda nadomestila za prevoz in prehrano in podobno. Osmi februar bo torej priložnost, da ponovno spomnimo na te samoobremenjene delavke in delavce,« je uvodoma povedal Mitja Šuštar.

Nato se je ozrl na tako imenovano reformo plačnega sistema v javnem sektorju, ki je seveda izjemno pomembna tudi za zaposlene v javnih zavodih na področju kulture in varstva narave. Marsikateri javni uslužbenec bo dobil več, kot bi dobil, če te reforme ne bi bilo, je pritrdil, a dodal, da se s tem ne gre hvaliti. »Ko smo 15. novembra lani tako veselo podpisovali kolektivne pogodbe, anekse in druge dokumente za uveljavitev sprememb v plačnem sistemu, v Glosi nismo skakali pred kamere in mikrofone. Nasprotno, prav skrival sem se, ker so drugi govorili, da bodo zdaj tisti spodaj dobili največ. Nikakor. Če gredo gor plače direktorjem in funkcionarjem, slednjim resda šele v novem mandatu po volitvah v letu 2026, za 40 do 70 odstotkov, to pomeni za vsaj 13 do 23 plačnih razredov po novi lestvici. Za 13 in več plačnih razredov se z reformo nobenemu drugemu javnemu uslužbencu ne bo zvišala plača.« Plačna reforma v javnem sektorju je sicer dejstvo, a to seveda ne pomeni, kot poudarja Šuštar, da je naenkrat vse lepo in prav. »Ja, res je bil sprejet zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju. Res je, podpisani so bili kolektivna pogodba za javni sektor in aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, med drugim tudi kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti ter za okolje in prostor. Marsikdo bo seveda dobil več. Vsi so šli gor. Takšno je pač dejstvo. Žal pa bo to postopno. Žal bo to v celoti izvedeno šele do 1. januarja 2028

Spregled izobrazbe

V letu 2024 so bile v javni obravnavi tudi predlagane spremembe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik), ki prinašajo nekaj pomembnih sprememb, pomemben pa je tudi nov pravni institut spregled izobrazbe, ki je sicer del zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju in bo pomembno pomagal tistim, ki imajo denimo na svojem delovnem področju veliko praktičnih izkušenj, vendar – zaradi različnih razlogov – nimajo opravljenega šolanja oziroma dosežene ustrezne formalne stopnje izobrazbe.

Šuštar podrobneje razloži, za kaj gre: »Že sedaj smo imeli po 47. a členu Zujika tako imenovano avdicijo, ko je bilo mogoče opernim pevcem, baletnim plesalcem in orkestrskim glasbenikom za dve stopnji spregledati izobrazbo. Že sedaj torej, ampak samo za področje umetnosti. Po novem pa je po 105. členu Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju spregled izobrazbe omogočen vsem zaposlenim, ki delajo najmanj 10 ali 15 let pri delodajalcih v javnem sektorju, če opravljajo isto vrsto dela in naloge ter izkazujejo ustrezna znanja in kompetence, da lahko uspešno opravljajo naloge tudi za VI. ali VII/I. stopnjo, kar pomeni, da se tem, ki imajo 15 let teh izkušenj, za dve stopnji lahko dvigne razporeditev na delovno mesto. Tistim, ki imajo 10 let izkušenj, pa bo mogoče spregledati izobrazbo za eno stopnjo. To je zelo koristno zlasti za področje kulture, ker imamo tam polno takšnih in drugačnih strokovnih delavk in delavcev, ne samo umetnikov. Umetniki in umetnice, tisti, ki imajo srečo, da so redno zaposleni, ob tem pa so tudi kakovostni in sposobni mojstri svojega poklica, imajo lahko solidno plačo, še posebej, če so priznani ustvarjalci ali pa celo prvaki in vrhunski glasbeniki. Spodaj pa najdemo tudi tehničen, strokoven, administrativen kader, ki je prevečkrat kadrovsko podhranjen. Zanje in podobne – govorim o poklicih, ki niso regulirani – bo prišel spregled izobrazbe še kako prav. Določene stvari so se sicer že zdaj dale regulirati z nacionalno poklicno kvalifikacijo, ampak pri njej pač ne gre za formalno izobrazbo. No, zdaj bo spregled izobrazbe formalno mogoč in to ni kar tako

Več in bolje

Kakšen sogovornik pri boju za boljši jutri kulturnih delavk in delavcev, umetnic in umetnikov ipd. pa je aktualna oblast in katere težave na področju kulture in umetnosti bo v prihodnje še treba rešiti, nas je tudi zanimalo. Pogajalsko leto je bilo v luči prej omenjenih sprememb dokaj uspešno, je najprej odgovoril Šuštar. Pri uredbi o določanju minimalnega plačila za samozaposlene v kulturi, ki med drugim določa, da bodo prihodki samozaposlenih v kulturi odvisni od določenega deleža plače zaposlenih umetnikov v javnih zavodih, pa ni docela zadovoljen. »Zakaj? Ker trdim, da majo naši prekarci, samozaposleni, espeji in drugi samoobremenjeni delavci in delavke pravico pogajati se za zakonodajne spremembe in za kolektivno pogodbo za samostojne delavce v kulturi, uredba pa ni celovita rešitev, ker jo sprejme vlada in sama določi ceno dela z minimalnimi tarifami (te sicer pripravi minister za kulturo). No, Uredba predstavlja kompromis, vseeno je boljša kot nič. Katerim problemom se bo še treba posvetiti? Še vedno pomlajevanju slovenskega baleta. Še vedno si je treba prizadevati za dvig samozaposlenih, v obliki omenjene kolektivne pogodbe in tako dalje. In seveda še, da bodo javni zavodi na področju kulture in varstva narave lahko normalno živeli in preživeli, kar pomeni kadrovske in strokovne okrepitve, ker ljudje bežijo iz javnega sektorja, ker so trenutno v zasebnem sektorju veliko bolje plačani. Upam, da se bo trend obrnil in bo kmalu ravno obratno, da se bodo strokovni, tehnični, umetniški poklici kadrovsko in strokovno še okrepili. Upam, da se to izboljša – s primernejšim plačilom za delo bi bilo to veliko lažje. Delavec je namreč vreden svojega plačila! Tem problemom se je torej treba skrbno posvetiti. S sogovornicami in sogovorniki na ministrstvu za kulturo, od ministrice in državnega sekretarja do vodje pravne službe, smo sicer zadovoljni. Moram jih pohvaliti, ker dobro sodelujemo. Vendar še vedno nismo popolnoma zadovoljni. Saj kakšen sindikat pa bi to bil, če bi bili? Še vedno smo dolžni zahtevati več in boljše, kot pravi tudi naše geslo

Kaj je z odpravo prekarnosti?

Ko beseda nanese na aktualno oblast, sindikalist omeni še eno pomembno dejstvo. »Kot vemo, so koalicijske stranke v koalicijski pogodbi zapisale, da bodo odpravile prekarnost. Mi smo jim poslali pismo, samemu predsedniku vlade dr. Robertu Golobu, da začnimo na področju kulture, ker bo to pomemben zgled tudi za vse druge, za celotno Republiko Slovenijo. A odziva ni bilo. Pa smo spet tam. Besede so poceni, dejanja štejejo in videti je, da jih ne bo. Na področju kulture že še, drugje pa ne. Malce graje si aktualna oblast vendarle zasluži. V koalicijski pogodbi so torej zapisali odpravo prekarnosti, a se je po mojem mnenju v resnici sploh ne lotevajo

In kako bi država – oziroma odločevalci kot taki – pravzaprav morala obravnavati kulturo in umetnost kot taki? »Kakšen sindikat kulture in narave pa bi bili, če bi rekli, da je vse v redu, ker ni. Kultura, umetnost in varstvo narave, ki ga vse prevečkrat pozabljamo, so naše velike dodane vrednosti. Ker nas je kultura formirala kot narod, in smo zaradi nje stali inu obstali, pričakujemo, da se bo vsak evro, ki je vložen v kulturo, desetkratno povrnil. Upam, da bodo odločevalci, zdajšnji in bodoči, to razumeli in bodo pričeli financirati kulturo, kot ji pritiče. Podobno velja za naravovarstvo. Da ne bo bega možganov, stroke in še česa iz javnega sektorja. Naj ob tem dodam, da mi nismo proti zasebnemu sektorju. Nasprotno, ta je še kako ustvarjalen in pomemben, trdimo, da je irski pregovor, ki pravi, da ljudje živijo v zavetju drug drugega, preprosto resničen. Smo pa proti temu, da gre na primer kultura na trg. Da gre zdravje na trg, da gredo izobraževanje, vzgoja, znanost na trg. Če bomo to naredili, bo slabo. Seveda mora obstajati tudi trg, ki pa mora biti reguliran, z jasnimi pravili, mora biti trden in spodbuden. Predvsem pa namenjen tistim, ki sami hočejo delovati na njem. Ne želimo pa si, da se na primer zdravstvo in šolstvo in znanost sprivatizirajo, ker bomo bolni in neolikani ter ‘tumpasti’, če ne bomo imeli dovolj denarja za te dobrine, ki bi sicer morale biti dostopne vsem

Sindikat Glosa bo tudi letos pred kulturnim praznikom na Prešernovem trgu v Ljubljani organiziral tradicionalno kulturnoumetniško manifestacijo, in sicer v petek, 7. februarja, ob 12. uri.

 

Več sindikalnih bojev in pobud

Letošnji kulturni praznik bo nedvomno zaznamovala otvoritev Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici – megalomanskega spektakla, ki ga že tradicionalno zaznamujejo podplačano ali neplačano delo, netransparentno delovanje in netrajnostni projekti, pa izpostavlja Miha Blažič iz Zasuka. »Nedvomno se tudi v Gorici soočajo s podobnimi frustracijami, ko vidijo velike vsote denarja leteti naokoli, medtem ko se slabi pogoji dela v kulturi ne spremenijo. Vsekakor bomo pozvali k organiziranju v tem kontekstu, hkrati pa bo praznična poslanica tudi priložnost za zagon nekaterih drugih sindikalnih pobud in bojev.« Kakšne pa so z vidika Zasuka trenutno najbolj pereče, aktualne težave v dejavnosti, ki jo pokrivajo? »Po letu in pol pogajanj in zavlačevanja smo sindikati vendarle dosegli pomemben preboj na področju urejanja plačilnih standardov javnih zavodov in agencij – sami smo sicer prepričani, da je treba to urediti s kolektivno pogodbo, namesto tega pa bo samozaposlene delavke in delavce ščitila uredba ministrstva za kulturo, okoli katere se bomo vsako leto usklajevali. Zato bo naš fokus v naslednjih tednih predvsem v tem, da si v okviru te uredbe izborimo čim boljše izhodiščne postavke, ki bodo temelj za nadaljnje boje. Če strnem: zakonodajni predlogi so zagotovo koraki v pravo smer, a so hkrati preveč plašni in kratki … naloga sindikatov je, da jih ves čas potiskamo naprej.« Poleg tega se veliko ukvarjamo z gašenjem požarov zgrešenih politik v našem sektorju, dodaja Blažič. »Velik del našega članstva se na primer spopada s krivičnimi izterjavami za t. i. covidno ‘pomoč’, ki so jo prejeli leta 2020. Pereč problem je tudi hudo pomanjkanje delovnih in produkcijskih prostorov, saj se stroški najemnin globoko zažirajo v žepe delavk in delavcev

Ob prihajajočem kulturnem prazniku bomo prav gotovo veliko poslušali o pomenu kulture za slovenski narod in podobno, toda kakšno vlogo imata pravzaprav kultura in umetnost v današnjem ponorelem, nenehno utripajočem in neznansko hitro vrtečem se svetu, kjer se nenehno opotekamo iz ene krize v drugo? »Kultura in umetnost sta v kapitalistični družbi podrejena nareku kapitala tako kot vsi drugi procesi. Oblasti ju na eni strani izrabljajo za pasivizacijo delavskega razreda in prekrivanje družbenih konfliktov z nacionalističnim patosom, na drugi strani pa se s pomočjo kulture uvaja prekarno in neplačano delo (kaj ti bo denar, ko pa delaš iz ljubezni do umetnosti!), se pospešuje gentrifikacijo mest ter kuje dobičke razredu lastnikov in kulturnih elit. Kot smo opozorili v lanski poslanici, je naloga delavstva v sektorju, da zavrnemo vlogo v teh procesih in si resno zastavimo vprašanje, kako in za koga želimo ustvarjati,« je jasen sindikalist.

Kaj se bere in posluša

Ob 8. februarju določen, verjetno ne nezanemarljiv delež Slovenk in Slovencev sicer uprizarja ritual, ko se ravno ob prazniku, dela prostem dnevu, ko so praviloma te stvari tudi brezplačne, udeleži določene kulturne aktivnosti, druge dni v letu pa je bolj malo kulturno aktiven … Pri obeh naših sogovornikih je sicer precej drugače, saj sta vsakodnevno vpeta v polje kulture in umetnosti, zato nas je za konec zanimalo tudi, kaj dobrega sta v zadnjem času brala, gledala ali poslušala, pa bi se jima to zdelo vredno deliti z bralstvom Delavske enotnosti. »V zadnjem času mi je v roke padlo nekaj izjemnih knjig – med njimi bi izpostavil If we burn: The Mass Protest Decade and the Missing Revolution Vincenta Bevinsa, Iz socializma v periferni kapitalizem Ane Podvršič ter klasiko Nevidni človek Ralpha Ellisona,« je odgovoril Miha Blažič. Mitja Šuštar pa je povedal, da je vseskozi reden gost uprizoritvenih ustanov, opere in gledališča, denimo Mestnega gledališča ljubljanskega, Prešernovega gledališča v Kranju, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in podobno. Ponovno pa je vzel v roke klasiko Zločin in kazen slovitega ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, pri kateri se je še enkrat več spomnil na (pravilno) sugestijo svoje srednješolske učiteljice za slovenščino, ki je odsvetovala branje tega slavnega romana že v srednji šoli, rekoč, da morajo mladi ljudje najprej nekoliko dozoreti in si nabrati nekaj življenjskih izkušenj, da lahko v njem v polnosti uživajo.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta prispevek je bil najprej objavljen v drugi letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod prve letošnje redne številke (30. 1. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!

Share