Sindikalizem ni le služba, imaš ga v krvi ali pa ne – Pogovor z novoizvoljenim predsednikom ZSSS Andrejem Zorkom in poročilo z izrednega kongresa ZSSS

13. 6. 2025

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je z izvolitvijo na kongresu ZSSS 29. maja postal Andrej Zorko, pravnik in že do sedaj viden pogajalec ZSSS na nekaj najbolj vitalnih točkah urejanja pravne in socialne države in, kot sam pravi, kakovosti življenja v družbi. Za prvi pogovor v novi vlogi si je kljub prezasedenosti našel nekaj časa tudi za Delavsko enotnost.

 Vso karierno pot si naredil na ZSSS, od strokovnega sodelavca, dela na območju, v sindikatu dejavnosti, izvršnega sekretarja do predsednika. Zdi se, da je sedanja funkcija zate »naravna« karierna stopnica. Kako svoje prejšnje izkušnje ocenjuješ kot podlago za sedanjo funkcijo?

Vse faze, ki sem jih »dal skozi«, so izredno pomembne že zaradi spoznavanja, kako deluje Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Kajti Zveza ni navadna organizacija, ni navaden »delodajalec«, ampak ima svojo specifiko tako zaradi načina in narave delovanja kot tudi zaradi svojega poslanstva. Na različnih ravneh njenega delovanja lahko vidiš celoto, dopolnjevanje vseh teh elementov in pa pomembnost tega, da so vsi ti elementi medsebojno povezani. Kajti če en kamenček v tem mozaiku manjka, nastanejo velike težave za doseganje ciljev, uresničevanje programa, načel sindikalizma. Meni je seveda nekoliko lažje, ker sem vsako od teh stopničk dobro spoznal, vem, kakšna so razmišljanja na eni strani na terenu, na drugi strani pa, recimo temu, na Dalmatinovi (sedež ZSSS, op. a.), kako so pogledi na enake razmere različni. Zame ne gre mogoče toliko za neko »naravno« pot kot za neke izkušnje, ki sem si jih nabral in mi bodo tukaj vsekakor pomagale.

Na kongresu si se Lidiji (Jerkič, op. a.) zahvalil, da si se tudi od nje veliko naučil. Kaj je še tisto, česar se še želiš naučiti?

Vsak dan se učiš od kogarkoli. Zahvala Lidiji gre kot predsednici, izvršni sekretar pa sem bil tudi pri Dušanu (Semoliču, op. a), tudi od njega sem se marsikaj naučil.

Navsezadnje pa pri tem ne gre le za posel, ki ga opravljaš. Sindikalizem imaš ali nimaš v krvi in jaz ga pač imam.

Tvoje sodelavke in sodelavci strokovnega tima, ki si ga vodil kot izvršni sekretar, pravijo, da si bil korekten »šef«, ki sicer veliko zahteva, a zna tudi prisluhniti. Lahko tak tvoj odnos pričakujemo tudi drugi zaposleni na ZSSS?

Vsaka menjava vodstva pomeni določene spremembe v pristopu. Določene spremembe torej bodo, že zaradi tega, ker ima vsak od nas neko svoje videnje. Veseli me, da me moji sodelavci strokovnega tima tako ocenjujejo, in vesel sem, da sem lahko bil njihov sodelavec. Moram priznati, da je ekipa v strokovni službi resnično dobra, in marsikaj smo skupaj tudi premaknili. Ne gre pozabiti, da gre za relativno majhno ekipo, ki je morala parirati vsem strokovnim službam več ministrstev. To brez strokovnosti, predanosti in širine, dobre koordinacije, predvsem pa brez medsebojnega zaupanja ne gre. Ta ekipa je res vredna zlata in lahko tudi gore premika. Vedo, da biti v sindikatu v službi ne pomeni zgolj hoditi v službo.

Kar se tiče pričakovanj, pa si predvsem želim, da skupaj ustvarjamo neko prihodnost, premike. Moja vrata so bila in bodo vedno odprta še naprej, enako kot moj telefon. Tudi če se ne javim takoj, bom vedno poklical nazaj.

Na čelu ZSSS si tretji pravnik. Ta del stroke je za sindikalno delo zelo pomemben. Kako pa vidiš pomen zastopanja drugih strok, če vemo, da imamo v Zvezi manke na nekaterih področjih, recimo na področju varnosti in zdravja pri delu? V mislih imam tudi nas, ki se ukvarjamo s komunikacijo. Kakšen je zate pomen humanističnih ved?

Ne morem reči, da je pravna stroka pomembnejša od ekonomske, ali pa da je ekonomska pomembnejša od sociale. Vsa področja, na katerih ZSSS deluje in na katerih bi po moje morala biti aktivna, so z namenom ostati aktivni deležnik pri družbenem, ekonomskem, političnem življenju te države. Zato ne moremo reči, da je ena panoga pomembnejša od druge, je pa res, da je vse to treba znati povezati. Imam občutek, da jih lahko povežem. Rdeča nit pa je lahko samo ena, to je kakovost življenja, stabilnost, varnost. Kakovost v najširšem pomenu besede, ki zajema šolstvo, zdravstvo, pravice zaposlenih, plače, pokojnine, stanovanja za mlade … vse.

 

Iz kongresa in ob aktivnem nestrinjanju nekaterih s pokojninsko reformo je videti, da bo treba kakšne nitke spet na novo potegniti skupaj tudi v Zvezi. Kaj lahko kot predsednik narediš?

Samo en človek težko karkoli naredi. Vedno mora biti volja in pripravljenost večje skupine ljudi, da se lahko naredi korak naprej, ali se umirijo napetosti ali se naredi kakšen razvojni premik in tako naprej. Treba se je pri tem zavedati, da sindikalizem ni dejavnost, ki bi lahko delovala za vekomaj po istih principih. To je gibanje, ki se mora, kot se razvija družba, tudi samo razvijati. Ne govorim, da se mora prilagajati, ampak da se mora razvijati. Sindikalizem ni vedno le to, da nečemu nasprotuješ, ampak ga v tej sodobni družbi vidim kot aktivnega deležnika pri vseh družbenih, ekonomskih, socialnih, političnih spremembah. Ne vidim razloga, zakaj sindikati ne bi bili aktivni tudi pri oblikovanju ekonomske politike. Ta ima posledice za socialno stanje ljudi. Ne govorim samo o plačah, ampak tudi o finančni politiki, ki skozi davke, prispevke vpliva na kakovost življenja. Moja želja je, da bi bili aktivni, seveda z ohranjanjem jedra našega delovanja.

Je pa treba vedeti, da če želiš biti aktiven deležnik pri oblikovanju politik, moraš vedeti, kaj se dogaja zunaj, kakšne so zahteve mednarodnih institucij, katerih člani smo, kaj se dogaja v okolici. To so stvari, ki jih ne smeš negirati, in moraš tudi razumeti, kakšne so lahko njihove posledice, kaj se lahko pripeti v prihodnje.

Hkrati pa je pomembna tudi aktivacija ljudi. Tisti, ki morda mislijo, da sem jaz nasprotnik tega, me ne poznajo dovolj. Včasih sem prav jaz tisti, ki zelo zaostri na pogajanjih.

Pred časom je ZSSS izdajala monografije z naslovom »Bili smo na ulicah«. Zdaj bi jo težko, saj nas na ulicah ni veliko. Slišati je, to so mi zatrdili tudi nekateri v anketi na kongresu, da si ljudje želijo, da bi bili kot ZSSS bolj vidni. Kaj ti meniš o tem?

Vidnost obstaja na dveh ravneh. Če želimo biti aktiven deležnik pri razvoju države, moramo biti vidni in prepoznavni z neko jasno vizijo, kaj hočeš, na kakšen način kaj predlagaš, zakaj to predlagaš in zakaj nečemu tudi nasprotuješ. To je en vidik. Drug pa je, da jasno postaviš rdečo mejo. Zlasti v fazi, ko se pripravljajo večje reforme. In demonstracije so sestavni del neke rdeče meje. Ne moreš pa biti viden le skozi demonstracije, aktivistične nastope. To je lahko na kratek rok. Prej ali slej te ljudje vprašajo po rezultatih. Te moraš imeti.

Že večkrat sem dejal, da za pogajalsko mizo argumenti in dokazi ne igrajo vedno pomembne vloge. Včasih je masa ljudi in zavedanje politikov, zlasti politikov, kaj se jim lahko zgodi, če ne poslušajo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, tisti glavni sprožilec, s katerim lahko kaj dosežeš. Zato ne bežim pred tem, ravno nasprotno, prepričan sem, da so demonstracije, protesti in druge akcije potrebni. A po pameti in na način, ko to lahko prevesi tehtnico na našo stran.

Pogajanja za pokojninsko reformo so bila velik strokovni podvig, je tudi močno politično vprašanje, a hkrati tudi komunikacijsko zahteven proces. Je bil dogovorjen komunikacijski molk s pogajanj s sedanje perspektive pametna poteza?

Včasih je po bitki lahko biti general. Komunikacijski molk je bil dogovorjen do konca decembra 2024. Predvidevali smo, da bomo pogajanja takrat končali in potem le še do srede februarja pilili malenkosti. Zahteva vseh sindikalnih central je bila, da moramo iti na svoje organe. Mi smo sicer že predhodno obveščali v naši hiši, kaj se dogaja, tudi z okroglimi mizami, s posveti, na predsedstvu.

Treba pa je vedeti, da nas je k pokojninski reformi zavezala prejšnja vlada. Devetsto milijonov je težka ta reforma iz načrta za okrevanje in odpornost. Dodaten problem je nastal, ker tudi vse preostale tranše za vse druge projekte ne bi bile izplačane. Torej ne govorimo le o eni vsoti, ampak o določenem sistemu.

Pri tej pokojninski reformi bi za pogajalsko mizo težko več dosegli. Treba je vedeti, kaj se je dogajalo, od pritiska do posledic, ki nastanejo za državo, če to ne bi bilo izpogajano. Problem so demografski trendi, in so razmerja med aktivno in upokojeno generacijo, in so projekcije, kaj nas čaka. Velik problem pa je bila zlasti sprememba cilja, ki ga je bilo treba doseči. Vse prejšnje reforme so reševale problem vzdržnosti pokojninske blagajne, tokrat ni bilo tako. Tokrat je bil dejavnik delež v bruto domačem proizvodu. Lahko sicer nekdo reče, da to ni pomembno, a je še kako pomembno. In to ne le zaradi načrta za okrevanje in odpornost, ampak zaradi zadolževanja države na finančnih trgih. Vsaka država se zadolžuje, a je od tega odvisna cena denarja na trgu. Če je ta večja, si nezanimiv za investicije. In to bi se nekje poznalo, zlasti na šolstvu, dostopnosti zdravstva, sociali, plačah javnih uslužbencev ipd. Mi smo že imeli Zujf (varčevalne ukrepe, op. a.), bili smo na robu trojke (zunanje sanacije in rezov, op. a.). Vse to so bili pritiski, s katerimi se moraš soočiti, ko iščeš posamezne rešitve.

Nikoli pri pokojninski reformi ne moreš gledati samo en segment. Vedno moraš gledati paket, vse. Normalno je, da poskušaš izgubiti čim manj in pridobiti čim več. Ni problem nasprotovati, vztrajati, da nečesa ne damo. Seveda v danih okvirih, saj so posledice lahko hujše in širše. Vse to pa lahko vpliva na kakovost življenja. Na drugi strani pa smo se zavedali tudi izredno velike revščine med invalidskimi upokojenci, upokojenimi vdovami in vdovci.

Pokojninski sistem ne vpliva samo na višino pokojnin, na pogoje za upokojevanje in podobno, ampak na vse. To je eden največjih stroškov sofinanciranja.

Ali lahko na hitro našteješ, katera vse zakonodaja je trenutno še predmet pogajanj?

To, kar je še odprto, je osebna asistenca, dolgotrajna oskrba, nadaljevanje zdravstvene reforme, trg dela. Čakajo naš še kakšna finančna pravila igre, kot so kriptovalute, davki. Pa seveda še, kar bo prišlo iz priporočil EU jeseni. Mislim, da bo še zelo pestro.

Sam kot član evropskega ekonomsko-socialnega odbora poznaš mednarodno dogajanje. Je to pomembno?

Brez tega je naše delo zelo težko kakovostno opravljati ob tako majhnem številu ljudi. Mi lahko uspešno pariramo, če vemo, kaj se dogaja na ravni EU, če poznamo dobre in slabe prakse, če lahko predvidevamo dogajanje, vemo, kaj zahteva Evropska komisija … ZSSS mora biti tudi aktivna v Evropski konfederaciji sindikatov. Ne dogaja se vse v Sloveniji. Okvir se postavlja v tujini in treba ga je poznati.

Živimo in delamo v času hitrih sprememb, sam jih ves čas omenjaš kar nekaj, od digitalizacije do avtomatizacije, prekarizacije, razmaha platformnega dela in pravičnega prehoda, povečanega problema migracij. Zasuti smo pravzaprav s hitrostjo sprememb. Kako jih dohajajo delavske in človekove pravice?

Izzivov je veliko. To zelo vpliva na delavske in človekove pravice. Vse je med seboj povezano in stvari ne moreš več ločiti. Recimo pokojninski in zdravstveni sistem sta med seboj povezana že z vidika varnosti in zdravja pri delu. Na eni strani je absentizem, na drugi so invalidske upokojitve, daljše ostajanje na delovnem mestu. Če pogledamo na delovna razmerja in socialni sistem. Povezana sta bodisi zaradi socialnih transferjev, zaradi pogojev za upokojitev, zmožnosti opravljanja dela … Češnja na torti pa je še davčna politika skozi dohodnino in še marsikaj drugega. Vse je med seboj povezano, in če nekaj spremeniš na enem mestu, ima to posledice drugje. Zato je treba to početi premišljeno. Če se recimo plače dvignejo, ne narediš pa ničesar na dohodninski strani, nisi dosegel nič. Hkrati moraš narediti nekaj na strani socialnih transferjev, da ne bi nekdo zaradi višje plače bil na slabšem, ker bi izgubil subvencioniranje vrtca. Vse to sem moral imeti kot pogajalec v glavi in bom moral imeti še naprej.

Novi izzivi nastajajo pri urejanju novih oblik dela, govorim zlasti o platformnih delavcih in implementaciji te direktive v nacionalno zakonodaje, datum je december 2026. Mislim, da bomo to morali začeti že v mandatu te vlade, saj se bo sicer spet mudilo, kar pa ni dobro. Pomembno je tudi vprašanje prehoda na zelena delovna mesta in seveda zagotoviti stabilnost sistema socialne varnosti, ohraniti, kar se Slovenije tiče, načela solidarnosti in medgeneracijske solidarnosti.

V ZSSS imamo sindikata, ki združujeta mlade in starejše, Sindikat Mladi plus in Sindikat upokojencev. Kakšen je zate pomen tega?

Ta sindikata vidim kot enakopravna člana Zveze in seveda je še kako pomembno, da na eni strani izražata potrebe in želje mladih, na drugi pa starejše, upokojene generacije. Če želimo biti aktivni deležnik družbenega razvoja, je tudi prav, da slišimo tako glas mladih kot starejših. S tega vidika vidim ta sindikata kot pomemben del v mozaiku oblikovanja in sprejemanja naših odločitev.

Ekonomsko-socialni svet (ESS) je pomembno mesto socialnega dialoga v državi. Občutek je, da sedaj po vzponih in padcih deluje bolje. Je to res?

Pravzaprav deluje. Če pogledamo nazaj kakšno leto in več, je bil v blokadi. A po vsaki blokadi se ne moreš obnašati, kot da se nič ni zgodilo. S tega vidika ima ESS še določene težave, pomembno pa je spoznanje deležnikov, da je ESS pomemben, da je to edino mesto, kjer se lahko nekatere stvari premaknejo. Ne vedno s soglasjem, konsenzom, a je to mesto, kjer se lahko vpliva na nekatere vladne odločitve in predloge. Želel pa bi si, da bi vladna stran precej bolj upoštevala stališča socialnih partnerjev, zlasti sindikatov in delodajalcev, kot je to v praksi.

Za konec še vprašanje, ki ga običajno postavljamo za našo rubriko Obrazi sindikata: Kakšen mora biti po tvoje pravi obraz sindikata?

Sindikalizem živiš zaradi gibanja, vrednot solidarnosti, človečnosti. Blizu mi je pot, po kateri hodiš ali ne, jaz sem se odločil, da bom hodil. Dober sindikalist mora biti ČLOVEK, z veliko začetnico in z velikimi tiskanimi črkami.

Mojca Matoz

---

S kongresa: Kako je Andrej Zorko postal novi predsednik ZSSS

 

Na izrednem volilnem kongresu ZSSS 29. maja v Ljubljani je bil za predsednika izvoljen Andrej Zorko. To funkcijo bo opravljal do poteka mandata leta 2027, ki ga je začela Lidija Jerkič. Da ga bo zaključila predčasno,  je napovedala že na prejšnjem kongresu ZSSS.

Delegati in delegatke so izbirali med tremi kandidati, ki so po končanih postopkih evidentiranja in kandidiranja skladno s pravilnikom ZSSS zbrali dovolj podpore. Za predsedniško mesto so se tako potegovali: Dušan Kaplan, David Švarc in Andrej Zorko.

Ponosna na organizacijo

Potem ko je zadonela Internacionala in so bili soglasno sprejet dnevni red in vsa za delovanje kongresa potrebna delovna telesa, je zbrane najprej nagovorila dosedanja predsednica ZSSS Lidija Jerkič. Najprej je pojasnila, zakaj je po osmih letih njenega vodenja ZSSS izredni volilni kongres potreben. Sama se je, kot je že napovedala na zadnjem kongresu, za predčasni odhod s čela ZSSS odločila s tehtnim premislekom. Po njenem je »priložnost ravno prava«, ker bo imel novi predsednik možnost v obdobju do naslednjega leta in do državnozborskih volitev nekaj več relativnega miru, da bo lahko začel funkcijo predsednika zveze in postavil svoje delovanje. Druga stvar je po njenih besedah, da sama odhaja v pokoj naslednje leto, ko bo predala tudi svoje predsedovanje Sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skeiu).

Jerkič je dejala, da bodo do njenega odhoda vrata še vedno odprta za vse in bo z veseljem pomagala, če bo kdo želel. »Če pa me ne bo nobeden nič vprašal, pa tudi. Z veseljem molčim,« je bila jasna. Prehodi so vedno težki. »Jaz se spomnim svojega prehoda leta 2017, pa vam povem, da je kar nekaj časa trajalo, da je bil dan zadosti dolg,« je dejala in dodala, da se ji zdi prav, da pri 64 letih in izpolnjevanju pogojev za upokojitev pusti funkcijo mlajšim, tistim, »ki imajo več energije, pa morda tudi kakšne nove zamisli«.

 

Za največji uspeh svojega predsedovanja je označila, da je ZSSS ostala zelo pomemben dejavnik v družbi. »To ni samo po sebi umevno. Zvezo svobodnih sindikatov vsi jemljejo, pa ne samo na verbalni ravni, za največjo organizacijo v državi, organizacijo, ki je pomemben odločevalec, katere mnenje se upošteva in kjer si že zato, ker smo vsi skupaj člani Zveze svobodnih sindikatov, marsikje odpiramo vrata,« je poudarila in dodala, da je prav zaradi sindikalnih prizadevanj Slovenija pravna in socialna država ter imamo najmanjšo stopnjo neenakosti, polno zaposlenost. Spomnila je tudi, da je ZSSS zastopana marsikje: v ekonomsko-socialnem svetu, v državnem svetu, v vrsti delovnih skupin, ki sodelujejo pri izdelavi zakonov v postopkih sprejemanja, pa tudi v Zavodu za pokojninsko zavarovanje, Zavodu za zdravstveno zavarovanje …

Kritično je pristavila, da bi lahko bilo kaj tudi bolje, a da v ZSSS »delamo tako, kot najbolje znamo in kot najbolje mislimo«. Tudi njeno vodilo je bilo vedno tako, je dodala in povedala, da je ponosna na to, da je imela možnost delovati kot predsednica in prispevati kamenček. Pri tem je spomnila, da je predsednik ZSSS »samo eden od velikega števila zelo srčnih, tudi strokovnih ljudi, ki delujemo na tem področju. Je pač obraz te organizacije, ampak daleč od tega, da je tisti, ki lahko ali zmore narediti karkoli sam.« Ob tem se je zahvalila celotni ekipi, sindikalistom in sindikalistkam po dejavnostih ter podružnicah, še posebej pa tudi strokovnim sodelavkam in sodelavcem ZSSS, njenim vodilnim, pa tudi Delavski enotnosti, še posebej pa Sabini Bizjan iz tajništva Skeia in Zveze.

»Povem na koncu, da sem v to organizacijo in za to organizacijo res vložila vse svoje znanje in zmožnosti, ki sem jih imela, da sem na to organizacijo ponosna in da si želim, da bi bila ponosna tudi v prihodnosti. Ni mi vseeno, kaj se bo z organizacijo dogajalo,« je zaključila Lidija Jerkič in prejela stoječ aplavz.

Kandidati se predstavijo

Po pojasnilih predsednice kandidacijske komisije Sanje Leban Trojar o tem, kako je potekalo evidentiranje in kandidiranje za funkcijo predsednika, so delegatke in delegati soglasno potrdili kandidatno listo, potem pa prisluhnili vsem trem, ki so se na kongresu potegovali za funkcijo predsednika.

Dušan Kaplan je povedal, da kandidira zato, ker ne želi, da bi se v ZSSS zgolj ohranilo obstoječe stanje. »Tukaj sem, ker verjamem, da mora Zveza narediti korak naprej na poti razvoja. Med našimi člani je čutiti nezadovoljstvo. Slišimo, da je sindikat postal oddaljen, zaprt, samozadosten, in če smo iskreni, v marsičem imajo prav. Nekateri funkcionarji so na položajih predolgo. Izgubili so stik z bazo, so brez idej in vizije, kar nas zadržuje pri prilagajanju na nove razmere v svetu. Kandidiram, ker želim, da organizacijo prenovimo in obrnemo k članstvu. Želim, da naredimo prostor, kjer bodo drugačna mnenja, slišana in upoštevana. Želim več sodelovanja. Več svežine,« je dejal in dodal, da gre tokrat za izbor vodstva za »pogum za spremembe, za obrambo proti parcialnim interesom nekaterih sindikatov znotraj zveze«. Zavzel se je za to, da bi mladi v organizaciji dobili aktivno vlogo v njenem središču, medgeneracijsko zavezništvo pa mora po njegovem postati gonilo novega sindikalnega gibanja. Ni obljubil lahkih rešitev, ampak trdo delo, odprtost in iskrenost.

 

Andrej Zorko je sedanje čase označil za težke za sindikat. Zastopati interese zaposlenih, zastopati in uveljavljati njihove pravice, predvsem pa širiti vrednote sindikalizma ni lahko, je poudaril. Po njegovem tudi prihodnji izzivi niso majhni, ZSSS pa mora ohraniti položaj družbeno-ekonomskega akterja. »In to lahko dosežemo samo skupaj, ne drug ob drugem, ampak skupaj. Naše geslo je naš moto delovanja že več let. Skupaj smo močnejši. In prav je, da se tega tudi zavedamo in da to uveljavljamo,« je bil jasen in naštel nekaj »izzivov«, ki vplivajo na »trg dela«, kot so »prekarnost, platformna dela, prehod na zeleno, zelena delovna mesta, doseganje ciljev pariškega podnebnega sporazuma, umetna inteligenca, digitalizacija, avtomatizacija«. Spomnil je tudi na pomen načela solidarnosti v vse bolj individualizirani družbi. Predsednik vsega tega ne more doseči sam, ampak potrebuje ekipo in članstvo, argumente v socialnem dialogu. Dodal je, da se bo kot predsednik zavzemal za socialni »argumentiran dialog z vsemi akterji« in zagovarjal stališča organov ZSSS.

Spomnil je tudi na breme sindikatov dejavnosti in padec kolektivnih pogodb ter nujo, da država v »najkrajšem možnem času sprejme strategijo spodbujanja socialnega dialoga«. Omenil je pomen delovanja v mednarodnem okolju, spomnil na delavke in delavce migrante ter končal z besedami, da je njegova vizija delovanja ZSSS okrepitev njenega položaja na področju družbenega, ekonomskega in političnega razvoja te države, saj na kakovost življenja ne vpliva samo višina plače, ne samo število dni letnega dopusta in ne samo višina odpravnine.

David Švarc je poudaril, da tokratna izbira med kandidati pomeni izbiro »med zelo različnimi koncepti sindikalnega delovanja, ki jih ti ponujajo«. Povedal je, da je njegov namen skupaj s sindikati dejavnosti delovati v smeri aktivnejšega sindikalizma na vseh ravneh ZSSS. »Usodo priborjenih delavskih pravic, pogojev dela, plačila za delo, prekarnega dela, upokojitvenih pogojev, višine pokojnin ne smemo prepuščati dobri volji političnih akterjev in kapitala, ki stojijo na nasprotni strani, ampak jih moramo aktivneje vzeti v svoje roke. In mi to zmoremo,« je bil jasen in dodal, da pričakuje višje vrednotenje dela; ne le v javnem, tudi v zasebnem sektorju je treba najnižje osnovne plače dvigniti najmanj na raven minimalne plače. »Tem dvigom pa morajo seveda slediti tudi vse ostale plače. Ohraniti in nadgraditi moramo dodatke k plačam, tridesetminutni odmor za delo, kot tudi nadomestila za prevoz in malico, kar je pod stalnim pritiskom ob pogajanjih o primernih plačah, stalnim pritiskom delodajalcev. Grožnje s posegi v dodatke v nadomestila za prevoz, v sam odmor za malico. Naše težnje morajo iti v smeri skrajševanja polnega delovnega časa. Ubraniti se moramo nepravičnih in škodljivih posegov v pokojninski sistem, zvišanje starostne meje, daljšanje delovne dobe, daljšanje obdobja za izračun osnove za pokojnine, usklajevanje pokojnin z zmanjšanjem vpliva plač na pokojnine ter nespremenjeno prispevno stopnjo za delodajalce, ki v pokojninsko blagajno za naše pokojnine plačujejo skoraj dvakrat manj kot delavci. Vse to mora biti za nas popolnoma nesprejemljivo in na tem moramo delati,« je bil nedvoumen Švarc. Dodal je, da ne zavrača socialnega dialoga, ga pa ne vidi »kot edino možnost za uvajanje sindikalnih oziroma delavskih interesov«, saj to »delavstvo pričakuje od nas«. Lahke poti po njegovem »običajno ne prinašajo želenih rezultatov«. Za svojo vizijo dela je označil sodelovanje s sindikati dejavnosti in sindikati na ravni podjetij in zavodov.

Razpravi o kandidatih sta bili samo dve, in sicer sta vodilna Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa ter Sindikata državnih organov Slovenije, Mitja Šuštar in Renato Romić, pojasnila, zakaj podpirata Davida Švarca. »Človek ne blebeta v prazno, ampak deluje. In ko je treba, uporabi tudi silo,« je med drugim dejal Šuštar. Romić pa je med drugim upad sindikalne organiziranosti v družbi označil za »problem, s katerim se odgovorni na Zvezi ne ukvarjajo, kolikor bi se morali«. Skupne aktivnosti sindikatov dejavnosti po njegovem niso spodbujene, blagovna znamka ZSSS pa je potrebna temeljite restavracije, je dodal Romić in se zavzel za spremembe.

Volitve niso minile brez zapletov

Čeprav je bil drugi krog volitev pričakovan razplet, najbrž ni bilo veliko tistih, ki so pričakovali celo tri kroge. Prvi krog volitev je bilo namreč treba ponoviti, saj naj bi eden od delegatov ne dobil glasovnice, čeprav je bilo na seznamu označeno, da jo je. Tako se je volilna komisija odločila, da vsakega delegata in delegatko osebno pozove k prevzemu volilnega lističa. Po prvem krogu je rezultat pokazal 39 glasov za Zorka, 32 za Švarca in 13 za Kaplana.

Potreben je bil drugi krog, ki pa je največ glasov zopet prinesel Zorku, ki jih je dobil 51, Švarc pa zopet 32. Obakrat je bilo po šest neveljavnih lističev.

Novi predsednik ZSSS je tako postal pravnik, Andrej Zorko, ki je sindikalne izkušnje sprva nabiral v sindikalni pravni pomoči na terenu, pa tudi kot sekretar sindikata dejavnosti (Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije) ter sekretar območne organizacije ZSSS. Pred izvolitvijo je na ZSSS opravljal funkcijo izvršnega sekretarja za sistemska vprašanja in socialni dialog.

Delovati skupaj, ne drug ob drugem

V svojem zaključnem govoru in zahvali za zaupani mandat in Lidiji Jerkič za trud in požrtvovalnost v obdobju, ki ni bilo lahko, je Zorko poudaril pomen enotnega skupnega delovanja, »ne drug ob drugem, ampak skupaj«. Izkazano zaupanje je po njegovem obveza in dolžnost. »Upam in želim si, da bi delovali enotno, in k temu bom tudi stremel. Samo enotni smo najmočnejši,« je zaključil Zorko.

Stoječi aplavz

Zaključek kongresa je minil ob zahvali dosedanji predsednici ZSSS Lidiji Jerkič. Generalni sekretar ZSSS Boštjan Medik je pri tem spomnil, da je pred osmimi leti ob odhodu Dušana Semoliča s čela ZSSS stopila v zares velike čevlje in velike zapušča tudi svojemu nasledniku. Članstvo na terenu je zlasti opažalo javne nastope predsednice, ki zna na kratko in jasno povedati vse, tudi najbolj težke in strokovne vsebine, in to ne agresivno, ampak odločno in takrat, ko ima kaj povedati, kar daje njej in ZSSS dodatno kredibilnost. Po Medikovih besedah Jerkič ne podlega čaru populizma, Zvezo pa je pomagala ohraniti v središču odločanja. Sprejeti zna odgovornost tudi za odločitve, ki mogoče niso lepe na prvo žogo, za njimi stati in jih tudi zastopati. Zna tudi stati za timom, za sodelavkami in sodelavci Zveze. Kot prvi glas sindikalizma je okrepila glas ZSSS kot osrednje sindikalne centrale, kar priznavajo tudi socialni partnerji, je še povedal Medik.

 

Lidija Jerkič je ob tem dočakala dolg stoječ aplavz, sama pa je ponovno poudarila pomen skupnega delovanja. »Tudi če se kdaj ne strinjamo, se lahko strinjamo, da se ne strinjamo. Ne bodimo si sovražniki, ker jih imamo zunaj več kot dovolj. Tako da srečno vsem vam, pa srečno Zvezi,« je zaključila.

Mojca Matoz

---

Anketa: Za proaktivno in vidno ZSSS

Med delegatkami in delegati izrednega volilnega kongresa ZSSS smo naredili kratko anketo o tem, kako vidijo nadaljnje delo v naši organizaciji, pri čem si želijo v prihodnje več poudarka in kakšna so njihova aktualna sporočila novemu predsedniku. Anketa je bila narejena še pred volitvami, tako da še ni bilo znano, kdo bo predsednik ZSSS.

 

 

 

Mojca Matoz

Delavska enotnost

To besedilo je skupek treh posameznih tekstov, Sindikalizem ni le služba, imaš ga v krvi ali pa ne, Andrej Zorko je novi predsednik ZSSS in Za proaktivno in vidno ZSSS avtorice Mojce Matoz, ki so bili najprej objavljeni v deseti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod enajste letošnje redne številke (12. 6. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!