Sindikalni perpetuum mobile se bo vrtel naprej – »Pokongresni« pogovor z novo staro predsednico ZSSS Lidijo Jerkič

21. 10. 2022

Lidija Jerkič je nova stara predsednica ZSSS in za prvi »pokongresni« intervju za Delavsko enotnost si je vzela čas kmalu zatem, ko je bila na seji predsedstva ZSSS potrjena njena ožja ekipa. Čeprav ne skriva, da gre njeno sindikalno delo počasi h koncu, trdno gleda tudi naprej, v nov mandat.

Pogovarjava se na dan, ko si na predsedstvu ZSSS predstavila svojo novo ekipo. Povej nam malo več o njej – kdo jo sestavlja in kako bo delovala?

Pravzaprav bomo nekoliko prerazporedili samo delo, po vsebini se kaj veliko ne bo spremenilo, področja, s katerimi smo se ukvarjali do zdaj, bomo pokrivali še naprej, organizacijsko pa smo naloge razdelili na dva sklopa. Pri prvem gre za program ZSSS, za tisto, kar je naše delo, kar delamo za članstvo, za kar moramo tudi na podlagi programskih usmeritev skrbeti, drugi del pa je pomemben za to, da lahko poskrbimo za prvega, gre za finance, naše premoženje, ki ga je še nekaj in s katerim je precej dela, pa digitalizacija, torej različni procesi, na podlagi katerih lahko delamo enostavneje, ceneje in hitreje. Tako imamo dva izvršna sekretarja, ki sta bila potrjena na seji predsedstva. Prvi (Andrej Zorko, op. a.) je zadolžen za sistemska vprašanja in socialni dialog, gre za zelo široko vsebinsko področje, zajema pa praktično vse, kar se dogaja na področju zakonodaje; potrjena pa je bila tudi izvršna sekretarka za področje financ, premoženja in digitalizacije (Nina Štrajhar, op. a). Ekipa je nekoliko ožja, ampak vsi sodelavci, ki so do zdaj bili izvršni sekretarji, ostajajo, nikomur se nismo zahvalili, z nami bodo še vedno sodelovali na tistih področjih, ki jih najbolje poznajo, in vsi skupaj bomo poskrbeli, da bodo stvari delovale.

Zveza na določenih področjih sicer ostaja kadrovsko in strokovno podhranjena – kakšni pa so načrti glede tovrstnih okrepitev v bližnji prihodnosti?

Drži, imamo pomanjkanje kadra na nekaterih področjih, na primer na ekonomskem, pri varnosti in zdravju pri delu, tudi pri pokojninski zakonodaji, kjer imamo sicer Lučko (Lučko Böhm, op. a.), ki ostaja z nami, a seveda potrebuje tudi pomoč, čeprav je naša, kot rada rečem, narodna in univerzitetna knjižnica na tem področju (smeh). Nedavno pa smo na spletnem portalu mojedelo.com objavili razpise za profile s treh glavnih področij, varnosti in zdravja pri delu, ekonomskega področja ter tudi komuniciranja. Dobili smo približno 170 prijav, postopki za izbiro novih sodelavk oziroma sodelavcev bodo stekli kmalu in računam, da bi lahko vsaj z enim ali dvema novima zaposlenima iz omenjenega nabora okrepili našo ekipo, saj je dejstvo, da nas je premalo. Tudi zato je število izvršnih sekretarjev načeloma ostalo odprto in mogoče je, da se bo med mandatom še spremenilo.

Se bo v novem mandatu kaj spremenilo tudi pri tvojem načinu dela oziroma načinu dela tvoje ožje ekipe?

Niti ne. Tisto, kar je drugače, je, da so izvršni sekretarji prej imeli glasovalno pravico na predsedstvu, zdaj jo imata dva v izvršnem odboru ZSSS, glede same vsebine dela pa velikih sprememb ne bo. Malo bolj intenzivno se bomo morda ukvarjali z reorganizacijo na tistih področjih, kjer nimamo več izvršnih sekretarjev, hkrati pa bomo poenotili strokovne sodelavke in sodelavce v okviru ene ekipe, enotne strokovne službe, ne glede na to, na katerem področju delajo, kar bo po mojem tudi za koordinacijo dela in povezovanje boljše.

Kaj pa je mogoče reči glede delovanja naših območnih organizacij v prihodnjem mandatu? Kako pomembne ostajajo za Zvezo?

To vprašanje nas je zaposlovalo že ves prejšnji mandat. Kot predsednica si bom prizadevala za njihovo krepitev, jasno mi je, da le neposreden, vsakdanji stik s članstvom lahko prinese tudi več članic in članov, a takšno skupno odločitev bo moralo sprejeti predsedstvo. Poskusi do sedaj so bili neuspešni, glavni razlog pa je seveda kot vedno denar. A če ga za to ne bomo našli, potem se nam ne piše dobro.

Kaj pa bodo glavne vsebinske prioritete in izzivi ZSSS v naslednjih nekaj letih? Kaj vse nas čaka?

Sindikalni izzivi ostajajo bolj ali manj klasični, sindikalni perpetuum mobile se bo vrtel naprej, veliko stvari lahko naredimo, uredimo in premaknemo, a ne bo naše delo nikoli docela končano, in pravzaprav je prav tako. Tisto, kar je treba povedati, je, da ima ZSSS svoje pristojnosti, svoje pa imajo tudi naši sindikati dejavnosti. Če govorimo denimo o zvišanju plač v zasebnem sektorju, ima pri tem Zveza zelo malo narediti, saj gre za nalogo, ki jo morajo opraviti sindikati dejavnosti. Naša skrb so tako zakonski okviri, pa denimo minimalna plača, kjer ocenjujem, da smo uspešni, zdaj je bil objavljen tudi izračun minimalnih življenjskih stroškov, na podlagi katerega bo minimalna plača ponovno višja, in podobno. Si bomo pa skupaj z našimi sindikati dejavnosti iz zasebnega sektorja prizadevali za sklenitev splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, kjer pa je podpisnik ZSSS. Sicer pa bi rada, da se nehamo pogovarjati samo o minimalni plači in začnemo razpravo o dvigu vseh plač, potem se odpre še vprašanje s tem povezane davčne zakonodaje, kjer je treba na eni strani plače razbremeniti in na drugi izpad nadomestiti z obdavčitvijo tistih, ki imajo več. Na področje prejemkov potem sodijo tudi socialni transferji, pokojnine, če si bomo uspeli izboriti višje plače, bodo tudi te višje, po drugi strani pa moramo poskrbeti za tiste upokojenke in upokojence, ki so že zdaj v težkem položaju … Ta del je torej zelo pomemben in se bomo z njim prav gotovo veliko ukvarjali.
Tisto, kar je zame trenutno tudi prioriteta, je tudi izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje (smeh). Najti moramo način, kako sploh motivirati ljudi, da se vanj vključijo. Govorim zlasti o delu populacije, za katerega nihče ne skrbi – na zavodu za zaposlovanje ti lahko denimo omogočijo prekvalifikacijo, če si zaposlen in te delodajalec potrebuje, te ponavadi pošlje na določeno izobraževanje, vmes pa imamo ljudi, ki bodo denimo čez pet let brez službe, pa se zanje nihče ne zmeni. Pri tem lahko veliko naredimo sindikati, a moramo okrepiti naše aktivnosti, potem je tu varnost in zdravje pri delu, torej medicina dela, poklicne bolezni, pa na splošno tudi zdravstvo, absolutno ključni področji bosta še nove oblike dela, kot je na primer platformno delo, in prekarnost, pomembni pa bodo seveda tudi naši medsebojni odnosi …

Na kakšen način pa bomo v prihodnjem mandatu v ZSSS krepili svoje članstvo? Katerih orodij in kakšnih akcij se bomo poslužili?

ZSSS ima triindvajset sindikatov dejavnosti in zmeraj dobimo po prstih, kadar se poskušamo ukvarjati z individualnimi člani in članicami, ki so sicer članstvo naših sindikatov. Zveza je imela v zadnjem obdobju sicer projekt pridobivanja novega članstva, potekale so različne aktivnosti, ki jih ocenjujem kot uspešne, na žalost pa je covid-19 spomladi 2020 marsikaj obrnil na glavo. Če se prav spomnim, smo tista zadnja dva meseca pred epidemijo imeli po 500 vstopov na mesec, kar je lepa številka, tudi dnevi odprtih vrat, ki smo jih organizirali, so prispevali svoje. Tudi potem med epidemijo smo pripravili različne, načeloma uspešne aktivnosti, ena od njih je denimo bila informacijska točka o spremembah različne zakonodaje v zvezi z ukrepi za omejevanje širjenja virusa, ki smo jo vzpostavili na naši spletni strani, kjer smo dosegali visok obisk. Ampak še enkrat, ZSSS sama pravzaprav ne včlanjuje. Veljalo bi seveda skupaj speljati kakšno promocijsko aktivnost, včasih se pojavijo očitki, da tega ne počnemo v zadostni meri, jaz pa vseeno mislim, da smo največja promocija mi sami, saj s svojim delom in pojavljanjem lahko pomembno vplivamo na to, kdo vse nas v družbi zazna. Od zbrane članarine smo seveda odvisni, nadaljevali pa bomo tudi pogovore z vlado o sofinanciranju socialnega dialoga, kar sicer ne pomeni, da bi ZSSS dobila na račun ogromno denarja, ki bi ga lahko trošili brez zadržkov, ampak bi šlo bolj za kakšne ciljne projekte, za zelo namensko porabljena sredstva, s pomočjo katerih bi lahko delali na področjih, kjer smo trenutno šibki.

Tvoj novi mandat bo tako ali drugače zaznamovala tudi draginja, čas energetske krize, visoke inflacije in podražitev praktično vsega. Kako naj v takih razmerah pravzaprav delujemo sindikati?

Previdnost in mirna kri ne bosta odveč, treba je spremljati razmere in se redno odzivati, kadar stvari ne gredo v pravo smer, zahtevati več tam, kjer lahko. Zahteve po višjih plačah v panogah, kjer se niso zvišale že dolgo, so tako vedno upravičene, usklajevanje plač z inflacijo tudi, zahteva po višjih povračilih prav tako … Ampak pomembno je tudi, da smo samoiniciativni, da imamo svoje predloge, svoj nabor ukrepov in podobno. Pri tem imam v mislih predvsem sindikate dejavnosti, ki so pač tisti, ki lahko ob visoki stopnji inflacije začnejo nova pogajanja o na primer najnižjih osnovnih plačah v svoji panogi. Ne smemo samo vpiti, kaj je vse slabo, ampak tudi kaj predlagati, da nam bo bolje, kjer pa smo včasih šibki. Aktualna slovenska vlada je sicer pripravila obsežen nabor različnih ukrepov, videli pa bomo, če bodo dejansko vsi potrebni. Zaenkrat upam, da se najbolj črni scenariji ne bodo uresničili, je pa res, da če začnemo delati paniko, se začnejo ljudje tudi panično obnašati. Zato, kot rečeno, velja ostati previden.

 

ZSSS je velika sindikalna organizacija, kjer ni skrivnost, da nimamo vsi enakega mnenja o različnih stvareh, s čimer seveda ni nič narobe. Kako pa odgovarjaš na določene kritike, nekaj jih je bilo izrečenih tudi na kongresu, na tvoj pravkar zaključeni mandat in na tvoje delo?

Vedno imamo lahko različna mnenja, različne poglede, eden vidi belo, drugi črno, je pa res, da je nekaterim kolegom, pa jih ni zelo veliko, nemogoče ustreči. Vsakdo ima pravico razpravljati, predlagati, glasovati, kako pa se na koncu to izide, se vidi pri različnih glasovanjih. Jaz iz tega ne delam nobene drame, mogoče je bil to zame večji problem na začetku prvega mandata, ko nisem razumela, za kaj natančno gre, zdaj mislim, da vem, in me tudi to, da je na kongresu kdo kaj rekel, ni prav nič zmotilo. Nobena stvar ni črno-bela, veslali bomo skupaj naprej, sem pa tja bo kdo vrgel veslo v vodo, a to se dogaja v povsod, v vsaki organizaciji, pri nas pa pač tudi. Bomo že morali živeti drug z drugim in iskati skupni imenovalec, ki ga načeloma vedno najdemo. Sicer pa imam občutek, da gre pri določenih kritikah velikokrat za razprave, ki niti ne zahtevajo mojega odgovora.

Na kongresu si napovedala, da boš svoj drugi mandat predsednice ZSSS zaključila že čez štiri leta, ko boš dosegla pogoje za upokojitev. Ali to še vedno drži?

Ja. Delo predsednika oziroma predsednice ZSSS je zelo intenzivno, stresno ter zahteva veliko mero psihofizične kondicije. Pravzaprav si ves čas na razpolago, na visokih obratih, in kljub vsemu prinaša starost s seboj tudi obrabo materiala, če se lahko tako izrazim. Tudi človek se obrabi in utrudi. Že na prejšnjem Zvezinem kongresu jeseni 2017 sem pri spremembah statuta predlagala omejitev mandatov predsednika ZSSS na dva, kar sicer ni bilo sprejeto, čeprav sem še vedno prepričana, da bi bilo to prav. Našo organizacijo morajo počasi prevzeti mlajši, sama bom, ko bom imela pogoje za upokojitev, stara 64 let, pri tej starosti pa včasih postaneš tudi sam sebi predvidljiv, kdaj malo zadrt in lahko zaviraš stvari samo zato, ker se tebi zdi, da ne bodo uspele, čeprav s pomočjo kakšne druge energije mogoče bi … Za organizacijo je zagotovo bolje, če jo imajo v rokah mlajši, če se mandati menjajo, za človeka pa nenazadnje tudi. Konec koncev bi sama od svoje penzije rada tudi kaj imela. Ni skrivnost, da sem navdušena hribolazka, in tudi to je dejavnost, ki je omejena s fizično močjo, čaka pa me še veliko neosvojenih vrhov (smeh).

Kje pa si želiš, da bi bila ZSSS ob koncu tvojega drugega mandata?

Želim si, da bi ZSSS ostala organizacija, kot je že zdaj, ki jo različne institucije, s katerimi sodelujemo, visoko cenijo in pri njih uživamo ugled, ki se ga verjetno sploh ne zavedamo. Želim si seveda, da bi imeli večje članstvo kot danes, močnejšo ekipo pa tudi manj nepotrebnega medsebojnega nasprotovanja. Tudi razvoj ZSSS bo morda šel v stapljanje s sindikati dejavnosti, v podobni smeri, kot je bila Zveza organizirana na svojem začetku; upam tudi, da se bodo sindikati med seboj več povezovali, kar bi pripomoglo k učinkovitejšemu delu. Več pa pustiva za moj zadnji intervju, preden grem v pokoj (smeh).

Gregor Inkret,
foto Boštjan Tacol

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi oktobrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!