Sindikati so zavezniki in ne sovražniki – Z okoljskim ekonomistom in raziskovalcem Aljošo Slameršakom o odrasti

29. 11. 2021

Kaj je odrast? Za kakšen koncept gre? Zakaj je pomembna? Kako bi bila videti v praksi? Ali še vedno drži predpostavka, da je gospodarska rast prvi pogoj za sleherno blaginjo, in kje smo pri vsem skupaj sindikati? Nekaj odgovorov na ta in nekatera druga vprašanja smo poiskali pri Aljoši Slameršaku, magistru klimatskih znanosti, okoljskem ekonomistu, raziskovalcu na Avtonomni univerzi v Barceloni in dobrem poznavalcu odrasti.

Kaj pravzaprav pomeni odrast in kako je koncept nastal? Zakaj je stvar pomembna in posebej relevantna prav za naš čas?

Teza, da živimo na planetu omejenih virov, je stara, stara pa je tudi premisa o odrasti. Vemo, da so z gospodarsko rastjo povezani pritiski na okolje, velika poraba energije, potreba po naravnih virih … Zato je glede na pretekle trende zelo težko verjeti, da je mogoč nenaden obrat v razvojnem modelu, po katerem bomo lahko še najprej rasli in hkrati zmanjšali omenjene materialne pritiske ter samo porabo energije, kar pa je ključno, če želimo omejiti emisije toplogrednih plinov ter njihov vpliv na okolje. Težko si je namreč predstavljati gospodarstvo z nadaljnjo rastjo ustvarjene vrednosti, a z manjšo porabo energije in materialov. Nobenih tovrstnih modelov ni. Tudi digitalna ekonomija, ki se pogosto omenja v povezavi s trajnostnim razvojem, ima v celotni verigi porabe visoko energetsko in materialno intenzivnost.

Je to glavni argument za odrast?

Drugi razlog, zakaj je odrast pomembna, govori o vprašanju materialne zadostnosti. Če vzamemo v obzir današnje materialne pogoje celo najbolj prekarnih slojev družbe v razvitih državah, v mislih imam gole materialne pogoje, so na ravni energetske in materialne porabe višji od, če karikiram, najbolj bogatih aristokratskih družin iz 18. stoletja. Industrializacija in uporaba fosilnih goriv sta namreč vzpostavili možnosti razvoja, ki sežejo onkraj drugih zgodovinskih ciklov. Ekološki ekonomisti menijo, da obstajajo nekakšne zadostne materialne potrebe, povezane s tem, da imamo dovolj hrane, oblačil, energetske varnosti in da lahko znotraj tega okvira dostojno živimo, če nismo nadvladani ter izkoriščani in smo zadovoljni z našim družbenim statusom. Tako nastane družbeni kontekst, v katerem sta določena mera materialnega blagostanja in priznanja statusa za dobrobit človeka pomembnejši kot pa sama rast. Tretji argument za odrast pa je enostavno zgodovinska faza, v kateri se nahajamo. Od leta 2007 naprej opazujemo, kako se je neoliberalno obdobje visoke gospodarske rasti v razvitejših državah t. i. globalnega Severa, kamor spada tudi Slovenija, izpelo. V zadnjih petnajstih letih imamo v naši državi namreč gospodarsko rast v višini 0,7 odstotka BDP na prebivalca, kar je zelo malo. Pri tem lahko omenimo znanega francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, ki govori o tem, da neoliberalna faza kapitalizma ljudem tako ali tako ne more več nuditi dostojnega življenja, saj je vedno bolj parazitska, ker deluje zgolj na principu zniževanja stroškov dela na eni strani ter akumulacije kapitala in rentnih prihodkov na drugi. Tudi s tega vidika lahko kritiziramo razmišljanje, da moramo rasti vedno hitreje, da bomo lahko poskrbeli za rast plač in podobno. Ekološki ekonomisti enostavno ne verjamemo v obstoj mehanizmov, na podlagi katerih bi bilo to mogoče, ko se hkrati soočamo tudi z demografskimi izzivi, s problemi nižje mednarodne konkurenčnosti, naraščajočim zadolževanjem in podnebno krizo.

Kakšen teoretski okvir pa ima odrast? Kdo so glavni avtorji?

Lahko govorimo o veliki teoretski heterogenosti in raznolikosti, saj odrast kot taka ni zelo dobro vzpostavljena teoretska šola, dejansko gre bolj za preplet aktivnosti določenih akademikov in družbenih gibanj. Za teoretski izvor odrasti je sicer poskrbel priznani romunski ekonomist Nicholas Georgescu-Roegen ter šoli t. i. ekoloških in t. i. energetskih ekonomistov. Gre za dve šoli, ki celotno gospodarstvo interpretirata v obliki družbenega metabolizma. Namesto finančnih tokov družbeni metabolizem proučuje materialne in energetske tokove, ki poganjajo družbeno-ekonomske aktivnosti. To je pomembna razlika, saj za razliko od finančnih tokov materialne surovine in energija ne nastajajo znotraj ekonomske sfere, temveč izhajajo iz narave, ekonomska sfera jih zgolj preoblikuje oziroma transformira za potrebe družbeno-ekonomskih aktivnosti in nato vrne v naravo kot odpadke, izpuste ali odpadno toploto. Zato ekološke ekonomiste tudi zanimajo škodljivi vplivi in učinki delovanja gospodarstva oziroma družbe na naravo. Po drugi strani pa se energetski ekonomisti ukvarjajo s ključnimi viri energije in svojo ekonomsko šolo vzpostavijo kot neposredno kritiko neoklasične šole ekonomije, ki kot produkcijske faktorje razume zgolj delo in kapital, medtem ko pozablja na naravne vire in energijo. Tako tudi nastane miselnost, ki tiči za odrastjo, in sicer, da neskončna gospodarska rast z omejenimi viri ni mogoča.

Odrast ali post-rast?

Kot pravi Aljoša Slameršak, je zadnje čase namesto izraza odrast vedno bolj v uporabi pojem »post-rast« oziroma »post-growth« po angleško. Med njima naj ne bi bilo bistvene razlike; izraz post-rast, ki sicer izhaja iz nemške literature, naj bi bil bolj diplomatski, saj poudarja, da gospodarska rast enostavno ni verodostojen merilec družbenega stanja in napredka v določeni državi, medtem ko je beseda odrast pred desetletji, ko so jo začeli uporabljati najprej v Franciji, s svojo pojavitvijo bolj šokirala in polemizirala.

Je odrast kot koncept dovolj politična? Je bolj usmerjena k potrošnikom, na individualno raven, v smislu, da ne smemo imeti, kopičiti preveč stvari in dobrin, ali pa lahko doseže tudi velike korporacije in kapital, ki je dejansko zaslužen za največji delež emisij toplogrednih plinov v ozračju?

Znotraj odrasti obstajajo raziskovalci, ki v okviru omenjenega koncepta razvijajo tudi različne teorije države in jih zato zanima odnos med trgom, zasebno lastnino in produkcijskimi sredstvi. Pri tem je na primer prisotna smer, ki izhaja iz šole politične teorije italijanskega misleca Antonia Gramscija in je precej navezana na marksistično šolo razumevanja ekonomije … Obstoječa teoretska zaslomba odrasti je sicer pomanjkljiva, vendar pri njej ne prednjači analiza potrošništva ali ravnanja posameznika, ampak jo moramo misliti na ravni specifičnega ekonomskega modela proizvodnje in družbenih praks. Pri odrasti je tako pomembna predvsem analiza družbene neenakosti, saj redistribucija bogastva ponuja rešitve za ustvarjanje dostojnih življenjskih pogojev za vse tudi brez nadaljnje rasti.

Kako naj bi bila torej odrast videti v praksi?

Če začneva z razvitejšimi državami, menim, da je potrebna radikalna redistribucija bogastva tako na ravni prihodkov kot pri samem lastništvu. Problematično je, da pri redistribuciji govorimo zgolj o porazdelitvi na ravni prihodkov iz plač, medtem ko so kapitalski in rentni dobički, na primer to, da ima nekdo v lasti sto nepremičnin, obdavčeni manj kot plače. Pri podnebnih spremembah pet odstotkov najpremožnejših globalno gledano porabi več kot polovico vse energije in je odgovornih za več kot štirideset odstotkov vseh emisij. Davek na ogljik, ki bi ga plačali sorazmerno z onesnaženjem, ki ga vsak povzroča, je ukrep, s katerim bi lahko zmanjšali emisije in hkrati zmanjšali neenakost, če bi prejemke enakomerno porazdelili med vse davkoplačevalce. Študije dokazujejo, da bi na tak način zmanjšali neenakost tako znotraj razvitih držav kot tudi v državah t. i. globalnega Juga. Tovrstne ukrepe, prerazdelitev dohodkov iz naslova ogljičnega davka je treba vzeti v obzir skupaj s politikami, kot so skrajšanje delovnega časa in programi javnih del, ki bodo pomembni za dolgoročno strukturno zmanjšanje brezposelnosti, ter uvedba univerzalnega temeljnega dohodka iz naslova kapitalskih dobičkov.

Aljoša Slameršak, okoljski ekonomist in raziskovalec, meni, da neoliberalna faza kapitalizma ljudem ne more več nuditi dostojnega življenja. Osebni arhiv

 

Toda stara predpostavka pravi, da je gospodarska rast pogoj za kakršnokoli blaginjo. Kako v tem primeru ravnati denimo z državami globalnega Juga?

Kako jih razviti? Obstaja temeljna teza, da države potrebujejo gospodarsko rast, ki se, če upoštevamo pretekle zglede, zdi historično pravilna. Zahodnoevropske države so na primer visoko raven razvitosti dosegle, ko so v t. i. zlati dobi kapitalizma imele visoko rast, potem pa so ji po tej poti sledile države, kot so Kitajska, Južna Koreja in drugi »azijski tigri«. Kolikor poznam razvojno ekonomijo, je za visoko gospodarsko rast ključna domača industrija, ki jo je zato treba razviti. Problem držav globalnega Juga je ravno v tem, da enostavno nimajo kapacitet, s katerimi bi lahko razvili lastne industrijske panoge, saj so gospodarski sektorji, vzpostavljeni še v času kolonialne nadvlade, povezani bodisi s kmetijstvom bodisi z izkoriščanjem naravnih virov. S tem pa so na dnu prodajnih verig na globalnem trgu in tako zelo težko ustvarijo domače prihranke za razvoj industrije. Problem je tudi, da države v razvoju ne premorejo visoko-tehnološkega industrijskega kapitala za izkoriščanje naravnih virov, zato večji del teh virov oddajajo v koncesije tujim korporacijam. Korporacije potem dobičke seveda prelijejo v matične države na globalnem Severu ali pa v davčne oaze. Izpostaviti moramo tudi kontekst neenakih pogojev mednarodne trgovine, ki razvitim državam omogočajo, da ščitijo svoje nekonkurenčne sektorje (npr. kmetijstvo), medtem ko nerazvitim državam onemogočajo zaščito svojih trgov. Velja dodati tudi izpostavljenost okoljskim ujmam v teh državah. V Afriki države že zdaj namenjajo tudi do devet odstotkov BDP za prilagajanje podnebnim spremembam, kar je nepredstavljivo. Če daš toliko sredstev za odpravljanje škode, ki jo povzroča podnebna kriza, ki bo v prihodnosti samo še hujša, je nemogoče zraven razviti še lastno industrijo. Naš model razvoja je zanje praktično nedostopen. Morali bi iti v smeri, da razvitejše države enostavno prevzamejo odgovornost za podnebne spremembe in nase prevzamejo vsaj plačilo škode in stroške za prilagoditvene ukrepe, potem pa bi morali pomagati razviti tudi industrijo manj razvitih držav, vendar ne z vlaganjem v neučinkovito tehnologijo in z zanašanjem na nizko ceno dela, temveč s prenosom naprednih tehnologij z nizkimi pritiski na okolje. To je sicer samo skica problema in izzivov je veliko. Mislim pa, da res potrebujemo redistribucijo bogastva tudi na mednarodni ravni.

Marsikdo se sicer strinja z obstojem planetarnih omejitev, vendar kljub temu meni, da (pre)velike spremembe našega delovanja niso potrebne. Za kaj gre? In zakaj je pri tem treba biti kritičen do t. i. tehnološkega optimizma?

Če bi razumeli problem podnebnih sprememb ter ekološke krize tako, kot ga razumemo klimatologi in znanstveniki, ki se ukvarjamo s spremljanjem njihovih posledic, bi videli, da so spremembe tako močne, da enostavno ne moremo vseh upov polagati na tehnologijo, ki pogosto sploh še ne obstaja. Obstaja sicer nabor učinkovitih tehnologij, s katerimi bi lahko zmanjšali emisije na precej ugoden način ‒ nemalo študij dokazuje, da bi zahodne države morale nameniti okrog 1,5 odstotka BDP na letni ravni, da bi razogljičile gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom, kar res ni tako veliko. Ampak enostavno ni politične volje za zagon ključnih projektov in vzpostavitev gospodarskih kapacitet, s katerimi bi nadomestili obstoječe tehnologije, ki preprosto niso skladne s podnebnimi cilji. Tistim, ki se podnebne grožnje ne zavedajo, je v inerciji teh počasnih sprememb, ki jih imamo zdaj, bolj udobno upati, da bo čez deset ali dvajset let morda prišlo do na primer široke uporabe vodika in fuzijske jedrske energije, vendar ne vemo, kdaj, če sploh, bo do tehnološkega preboja dejansko prišlo. Podobno so pred štirimi desetletji na jedrsko energijo gledali kot na čisto energijo prihodnosti, pa se je zgodilo več stvari, ki so ta tehnološki optimizem porušile. Zato moramo biti previdni, da vsega ne stavimo zgolj na tehnologijo prihodnosti, ki sploh še ne obstaja, saj se dejansko pogovarjamo o zelo slabih obetih za dostojno življenje, če se podnebnih sprememb ne lotimo ustrezno. Po drugi strani pa niti nimamo več možnosti čakati na omenjene tehnologije. Če se želimo izogniti katastrofalnim podnebnim spremembam, moramo emisije zmanjšati že danes in nato vsako leto za približno šest odstotkov, dokler ne dosežemo ogljične nevtralnosti. To je dejstvo, čeprav večina političnih odločevalcev tega ne verjame ali pa ne jemlje tako resno kot mi, ki se s tem ukvarjamo.

Proti BDP?

Aljoša Slameršak poudarja, da pri odrasti ni tako pomemben poudarek na denimo nasprotovanju konceptu bruto domačega proizvoda (BDP), s katerim merimo gospodarsko rast, temveč se izraz nanaša predvsem na materialni vpliv oziroma na količino materialov in energije, ki ju porabimo. »Po biofizikalnih in ekoloških indikatorjih porabimo preveč. Onkraj tega, da zmanjšamo energijo in porabo materialov, pa je meni in večini tistih, ki se ukvarjamo z odrastjo, manj pomembno, če pri tem beležimo gospodarsko rast ali ne. Ključno je, da ostanemo znotraj parametrov, ki omogočajo dostojno življenje, in ne uničimo planeta, tudi za naše zanamce,« izpostavlja Slameršak.

Koncept odrasti je ponavadi deležen velike skepse in nezaupanja. Zakaj?

Pri kritikah gre pogosto za diskreditacije, češ, poslati nas hočete nazaj v jame. Zato je težko vzpostaviti dialog z nekom, ki kritizira na taki ravni in ni pripravljen na aktivno poslušanje drugega, kar se dogaja zelo pogosto, tudi pri objavah strokovnih člankov in podobno. Beseda odrast je običajno prepoznana kot nekaj radikalno zgrešenega, ki zato demolira možnosti za dialog. To je verjetno glavni problem. Ko pa dejansko začnemo dialog, lahko opazimo, da obstaja veliko mostov med našo analizo ter nekaterimi drugimi bolj prevladujočimi diskurzi. Iz ZDA je denimo poznan javni program t. i. zelenega dogovora (»the Green New Deal«). Mi se načeloma strinjamo s 95 odstotki vsega, kar trdijo njegovi zagovorniki, edina točka, ki se nam zdi manj verjetna, je, da bomo z ukrepi zelenega dogovora znova dosegli visoko gospodarsko rast, ampak čisto iskreno, je meni za to skoraj vseeno … Ne gre za to, da hočem imeti prav pri vprašanju, kakšna bo gospodarska rast v prihodnosti. Če bi taki programi pripomogli h gospodarski rasti in zraven zmanjšali emisije, bom zelo srečen in bom takoj priznal, da sem se motil. Vendar menim, da do tega ne bo prišlo in da se moramo pripraviti na ukrepe, s katerimi se bomo prilagodili in zagotovili dostojno življenje za ljudi tudi v primeru nadaljevanja nizkih stopenj gospodarske rasti, zraven pa moramo radikalno transformirati družbo, tako na ravni socialne države kot okolja.

Na kako plodna tla pa sicer pade odrast v Sloveniji?

V slovenskem akademskem ali političnem prostoru nisem tako zelo aktiven, da bi znal čisto točno odgovoriti, vseeno pa menim, da je težko lansirati javni diskurz o odrasti, ker objektivno obstajajo številne stvari – socialne politike, pokojninski sistem ipd. –, ki so trenutno neposredno odvisne od rasti, kar nam predstavlja izziv, kako sploh predstaviti koncept odrasti, ne da bi človek učinkoval kot idiot, ki nima pojma, o čem govori. Glede na to, da je socialna država odvisna od gospodarske rasti, je težko priti do vsebinskih podrobnosti, s katerimi bi nasprotnike sploh prepričali za dialog. Pogosto naletimo na nekakšen zid, zato jaz enostavno poskušam odrast razložiti v povezavi s tem, kar je po mojem ključno za Slovenijo. Mi že tako ali tako imamo nizko gospodarsko rast, v določenem smislu celo nekakšno odrast, ki pa ni zdrava, saj dejansko vedno bolj zmanjšuje kapacitete naše socialne države in povečuje družbeno neenakost, zato moramo iznajti formulo odrasti za bolj socialno in pravičnejšo družbo.

Kje pa smo v enačbi o odrasti sindikati? Sploh če vemo, da smo po navadi mnenja, da gospodarska rast pomeni tudi delovna mesta za naše članstvo.

Sam menim, da je treba voditi dialog s sindikati, in sicer tudi zato, ker smo zaenkrat veja akademske, ekonomske teorije in imamo aktiviste kvečjemu na ravni podnebne politike, medtem ko je relativno malo ljudi, ki povezujejo vse skupaj tudi z delavstvom in sindikati, kar je naša pomanjkljivost. Mislim, da imamo določene odgovore tudi glede delovanja sindikatov, sploh v kontekstu pravičnega podnebnega prehoda. Se pa zavedam, da je težko zgraditi mostove, ker so sindikati že desetletja na vseh frontah v defenzivi ter se krčevito borijo za obrambo že priborjenih pravic in so zato skeptični do konceptov, ki odkrito vodijo v izgubo delovnih mest, pa čeprav jim lahko »obljubimo« zelena delovna mesta drugje. Vendar morajo tudi sindikati odpreti svoja obzorja in spoznati izpetost trenutnega ekonomskega modela na več ravneh, ne zgolj pri delavskih pravicah. Tudi danes, ko imamo konjunkturo, ki je mimogrede čisto navaden nateg, saj gre za pregrevanje gospodarstva z zadolževanjem, ki nas bo še močno udarilo po žepu. Pomembno pa je vedeti še nekaj: ko razmišljamo o odrasti, ne govorimo o odrasti v vseh gospodarskih sektorjih, to je posploševanje makroekonomske slike na posamezne dele gospodarstva. Po drugi strani – če imaš visoko gospodarsko rast, to tudi ne pomeni, da bo šlo dobro prav vsem delavkam in delavcem.
Tudi pri odrasti oziroma pri nizki gospodarski rasti je mogoče imeti panoge, ki se hitro razvijajo, denimo storitvene dejavnosti za višjo kakovost življenja, zagotovo bo prišlo do vedno večjih potreb po oskrbi na domu, pomoči starejšim ipd., po drugi strani pa je nujno prilagajanje v dejavnostih, ki so najbolj povezane s povzročanjem izpustov. Seveda je zelo težko sindikatom predstaviti, zakaj je dobro, da čim prej zapremo na primer rudnik premoga, zato morajo biti omenjene spremembe tudi pravične, da ne bodo ljudje čez noč ostali na cesti, kot se je to zgodilo v Veliki Britaniji v osemdesetih letih, ko so nehali kopati premog. Menim tudi, da bi sindikati morali podpreti iniciative, kot je večja obdavčitev kapitalskih prihodkov in razširitev pravic, ki ne izhajajo neposredno iz dela, ampak iz prepoznanja temeljnih potreb za dostojno življenje, kot je na primer univerzalni temeljni dohodek. Jasno pa je, da so v kakršnikoli pozitivni transformaciji sindikati zavezniki in ne sovražniki.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta pogovor je najprej izšel v najnovejši tematski številki – Odrast in iskanje družbenih alternativ, november 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share