Več pomislekov o predlogu Strategije za odpravo prekarnosti, ki ga je pripravilo ministrstvo za delo: mestoma premalo konkretno in brez akcijskega načrta za izpeljavo

6. 1. 2026

Objavljamo stališče ZSSS o predlogu Strategije za odpravo prekarnosti, dokumentu, ki smo ga kot delovno gradivo prejeli od ministrstva za delo. Gradivo bo obravnavala strokovna skupina ekonomsko-socialnega sveta (ESS), in sicer z nalogo, da pripravi konkretno strategijo, kar bo nato obravnaval tudi sam ESS.

V ZSSS pa prvi vrsti pozdravljamo izraženo zavezo vlade oziroma vladne koalicije k sistemski odpravi prekarnosti, tudi v povezavi z implementacijo evropske direktive o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, hkrati pa izražamo obžalovanje, da v času dosedanjega mandata vlade na tem področju ni bilo sprejetih več konkretnih ukrepov, s pomočjo katerih bi se bilo mogoče ustrezno lotiti omenjenega pojava. To velja tako za ukrepe na področju odprave prekarnosti, kot tudi za pripravo potrebnih aktov za prenos omenjene direktive v slovenski pravni red. Eden naših glavnih pomislekov v zvezi s strategijo za odpravo prekarnosti je ravno v pomanjkanju konkretnosti in akcijskega načrta za izpeljavo v njej predlaganih oziroma nakazanih ukrepov. Ne želimo si namreč, da bi navedena strategija predstavljala zgolj »pisni dokument« za izpolnitev koalicijske zaveze, in sicer brez resnega namena, da se pristopi k reševanju problema prekarnosti.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se Strategija sprejema ob koncu mandata vlade, zato je po našem prepričanju treba poiskati način, da sprejeta strategija postane zavezujoča za državo kot tako in da prihodnje vlade v zaveze, ki bodo iz Strategije izhajale, ne bodo mogle bistveno posegati. Seveda je predpogoj za kaj takšnega, da je strategija sprejeta v najkrajšem mogočem času, vsekakor pa še v mandatu te vlade. V nasprotnem primeru je namreč, zaradi zelo poznega pristopa k njenemu oblikovanju, težko pričakovati njeno sprejetje v letu 2026. S tem pa bodo prekoračeni tudi nekateri roki, postavljani z direktivami EU, ki jih je treba implementirati.

Ker gre pri prekarnosti za širši družbeni problem, ki ima negativne učinke tako na delovna razmerja kot tudi na kakovost življenja ljudi in na sistem socialne varnosti, kar je navsezadnje prikazano tudi v sami strategiji, je treba tudi njo oblikovati na način, ki bo predstavljal resno zavezo države k pristopu reševanja te problematike. Iz enakega razloga tako pogrešamo večjo konkretizacijo ukrepov oziroma rešitev, katerih namen je odprava oziroma zmanjšanje prekarnosti. Strategija se namreč bere bolj kot nabor mogočih ukrepov kot podlaga za razpravo pri iskanju rešitev, ne pa kot resna zaveza države k njihovemu sprejetju, kar po našem mnenju ni ustrezno. Po našem prepričanju namreč ne bi smela biti zgolj seznam ukrepov ki bi jih bilo mogoče treba sprejeti, ampak bi morala predstavljati smer, v okviru katere namerava država obravnavati prekarnost, hkrati pa mora vsebovati konkretne zaveze države za njeno odpravo oziroma zmanjšanje. Tudi upoštevajoč nove poslovne modele in s tem nove oblike opravljanja dela.

Več ukrepov je vendarle mogoče podpreti

Večino mogočih ukrepov, ki so v sami strategiji sicer lahko podpremo, in gredo v pravo smer. Predvsem kar se tiče vzpostavitve izpodbojne domneve obstoja delovnega razmerja. Tudi v ZSSS se zavzemamo, da se takšna domneva vzpostavi za vse oblike opravljanja dela v Sloveniji, zato menimo, da je implementacija v uvodu omenjene evropske direktive o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu priložnost, da se uzakoni. Veliko je sicer še področij, ki bi se jih strategija sicer še lahko dotaknila. V mislih imamo sankcije za delodajalce, ki množično kršijo delovno pravo, in sicer v obliki prepovedi opravljanja dejavnosti, novega zaposlovanja, opravljanja vodilne funkcije za odgovorne osebe pri delodajalcu ali nemožnosti uveljavljanja določenih davčnih olajšav. Pri oblikovanju strategije je treba upoštevati tudi učinke digitalnega in zelenega prehoda ter uvedbe novih tehnologij in vpliva teh pojavov na prekarnost, nadalje vključitev osnov delovnega prava v šolski sistem in podobno. Pogrešamo tudi bistveno večji poudarek na izboljšanju delovanja inšpekcijskih organov. Dosledno izvajanje učinkovitega nadzora nad sprejetimi predpisi in skrb za njihovo uveljavitev je ključnega pomena za reševanje pojava prekarnosti, zato bi moral biti to po našem prepričanju eden glavnih poudarkov same strategije. Z učinkovitim nadzorom, s katerim bi dosledno ločevali med navidezno zaposlenimi in podjetniki, bi že sedaj lahko bistveno zmanjšali pojav prekarnosti in tudi odpravili dileme o zastopanju različnih skupin, vključno s sindikalnim združevanjem v različnih oblikah opravljanja dela.

V ZSSS smo prepričani še, da bi strategijo moral spremljati tudi pripadajoči akcijski načrt, z natančno navedbo rokov za sprejetje določenih ukrepov, katerih namen je odprava prekarnosti, določitev rokov za njihovo implementacijo, seveda tudi z vključitvijo socialnih partnerjev, zlasti sindikatov, v njihovo konkretizacijo. Kot smo že navedli, bi takšen akcijski načrt moral zavezovati tudi prihodnjo vlado. Tako ZSSS kot tudi njeni člani smo na različnih ravneh že večkrat opozorili da je čas sprejemanja splošnih, nezavezujočih aktov minil, in da se je treba prekarnosti lotiti s konkretnimi, zavezujočimi ukrepi.