Pomemben uspeh sindikata zdravstva in socialnega skrbstva: Odmena za manjkajoče ure praznovanja za delavstvo v neenakomernem delovnem času v zdravstvu in socialnem varstvu

15. 4. 2026

V skladu z določili 32. b člena kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94, z vsemi spremembami dalje – KPZSV), zaposlenim, ki delo opravljajo v neenakomerni razporeditvi delovnega čas, pripada pravica do odmene, torej nadomestilo, povračilo, za manjkajoče ure praznovanja.

Višje delovno in socialno sodišče je marca letos v zadevi, ki jo je pred pristojnim delovnim sodiščem sprožil Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) in pravna služba ZSSS, pritrdilo dosedanjim argumentom omenjenega sindikata in tako pripoznalo pravno podlago za izplačilo pravice do odmene zaposlenim, ki delo opravljajo v neenakomerni razporeditvi, in tudi pravico za poplačilo odmene za nazaj (torej od uveljavitve aneksa h KPZSV v letu 2018 oziroma za vso zastaralno obdobje).

Prvi odstavek 32. b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (KPDZSV) določa, da se delavce oziroma delavke pri razporejanju delovnega časa zaposlenih v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva razporeja na delo tako, da imajo pravico do odsotnosti z dela na dan praznika, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, in na drug z zakonom določen dela prost dan (v nadaljevanju praznik) s pravico do nadomestila plače, razen v primeru, ko iz opredelitve tedenskega delovnega časa v pogodbi o zaposlitvi izrecno izhaja, da delavec na posamezen dan v tednu po pogodbi o zaposlitvi nima delovne obveznosti in je na ta dan praznik ali če iz razporeditve delovnega časa, ki po svoji naravi temelji na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja delavca na delo, tako da se da vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost, izhaja, da delavec na dan praznika, ne bi imel delovne obveznosti.

Drugi odstavek istega člena določa, da se pri razporejanju delovnega časa iz prejšnjega odstavka delavcu oziroma delavki zagotovi plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti za posamezno koledarsko leto pri enakomerni razporeditvi delovnega časa za 40-urni delovni teden od ponedeljka do petka.

Na podlagi zgoraj navedene ureditve je bila z uveljavitvijo aneksa h KPZSV v decembru 2018 odpravljena neenaka obravnava glede upravičenosti do izplačila nadomestila plače za dela proste dni med delavci v neenakomerni razporeditvi delovnega časa in delavci v enakomerni razporeditvi delovnega časa. Tako zaposlenim z neenakomerno razporejenim delovnim časom pripada plačilo do nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kolikor jih pripada v določenem letu zaposlenim z enakomerno razporeditvijo delovnega časa od ponedeljka do petka.

Izenačitev pravice

Namen drugega odstavka 32. b člena KPZSV je tako v izenačitvi pravice do praznovanja zaposlenih v posameznem koledarskem letu na način, da imajo zaposleni, ki delajo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, pravico do praznovanja najmanj v enakem obsegu kot zaposleni v enakomerni razporeditvi delovnega časa (40 ur tedensko od ponedeljka do petka). Če je delavcu ta pravica kršena, mu je delodajalec dolžan pri obračunu plače za mesec december tega koledarskega leta izplačati razliko za manjkajoče ure praznovanja, pri čemer je treba za namen izračuna manjkajočih ur praznovanja upoštevati, da en dan praznovanja s pravico do nadomestila plače, do katerega so upravičeni zaposleni v enakomerni razporeditvi delovnega časa, znaša 8 ur. 

Vodstva zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodov so v sindikatu zdravstva in socialnega skrbstva ponovno pozvali k doslednemu upoštevanju 32. b člena KPDZSV in njegove zavezujoče razlage ter ustreznega poračuna pravice do odmene za manjkajoče ure praznovanja. Ob nespoštovanju navedenega, bodo primorani v imenu svojega članstva nadaljevati vlaganje tožb za izplačilo pripadajoče razlike na pristojno sodišče. Ker gre za denarno terjatev iz delovnega razmerja, lahko zaposleni to uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, pri čemer lahko zahtevajo izplačilo za obdobje petih let od vložitve tožbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Fotografija je simbolična