Topovi ali mostovi ali oboje? – Kakšna bo cena varnosti za evropske delavke in delavce?

28. 5. 2025

Nenehne napovedi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ZDA »morda« ne bodo več stale ob strani Ukrajini, je v Evropi sprožila nov val pozivov in načrtov za oboroževanje. Toda strah pred morebitno rusko ofenzivo sega globlje od te vojne, spominja na hladno vojno logiko in evropsko neenotnost v iskanju skupne obrambne politike. Kakšna pa bo cena varnosti za evropske delavke in delavce – razgradnja socialnih pravic in poglabljanje družbene neenakosti ali odporno domače gospodarstvo in nova delovna mesta?

Glasni izmenjavi nasprotujočih si mnenj med Donaldom Trumpom in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, po kateri je slednji 28. februarja razočarano zapustil Belo hišo, je v prihodnjih mesecih sledilo več groženj, da ZDA vojaško ne bodo več podpirale Ukrajine, in tudi neposredno dogovarjanje Trumpa z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom o končanju vojne na evropskih tleh. Oboje je v Bruslju sprožilo val nelagodja. Brez ameriškega varnostnega dežnika, ki je po koncu hladne vojne od Evrope odvračal drugo velesilo sveta, je postala obrambna ranljivost evropskih držav ponovno očitna – odziv zato pa hiter: napovedano zvišanje obrambnih proračunov, večja vlaganja v orožarsko industrijo in politična sporočila o »strateški avtonomiji«. Tako Evropska komisija kot zveza Nato namreč od držav članic zdaj zahtevata znatno povečanje obrambnih proračunov ter dodatno vlaganje v obrambne zmogljivosti.

Nesorazmerno partnerstvo velikih in malih

Eno temeljnih načel v zvezi Nato je delitev stroškov (ang. burden sharing), kar pomeni, da naj bi vse države članice zavezništva namenjale enak delež bruto domačega proizvoda (BDP) oziroma skupne denarne vrednosti vseh proizvodov in storitev, ki jih država ustvari v enem letu, za zagotavljanje lastne obrambe. Zaveza članic Nata, da bodo za obrambo namenile najmanj dva odstotka BDP, od tega dvajset odstotkov za nakup glavne vojaške opreme, je bila prvič postavljena leta 2006. Po ruski priključitvi Krima leta 2014 pa so voditelji držav na vrhu v Walesu to zavezo ponovno potrdili in se dogovorili, da bodo države, ki cilja še ne dosegajo, postopoma povečale izdatke in se mu približale v desetih letih. Dogovor je predvideval tudi prispevek držav članic v Natove operacije in misije.

Kot poudarja predstojnica katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Jelena Juvan, se to načelo desetletja ni spoštovalo, saj je bilo med državami članicami zavezništva mogoče opaziti zelo velike razlike v odstotkih BDP, ki jih namenjajo za obrambo. Največ so vedno prispevale ZDA, ki so občasno to problematizirale, že v času mandata predsednika Baracka Obame so se pojavljali pozivi k bolj enakopravni delitvi stroškov, ki so potem postali bolj glasni v času prvega mandata predsednika Trumpa, še bolj konkretni pa z nastopom njegovega drugega mandata. »Dejstvo je, da smo se države, ki nismo spoštovale tega, vrsto let in desetletij zanašale na to, da smo del zavezništva, katerega članica je najmočnejša vojaška sila na svetu, ki nas bo – če bo treba – tudi branila. Šele vojna v Ukrajini in prisotnost dejanske vojaške grožnje na evropski celini je postavila pod vprašaj, ali bi znameniti 5. člen ustanovne listine Nata sploh deloval, če bi na primer Rusija napadla eno od držav članic zavezništva. Tega dejansko ne vemo, lahko samo zaupamo pogodbenim partnericam, vemo pa ne. In tu tiči vzrok za večjo previdnost evropskih voditeljev na področju varnosti,« pravi Jelena Juvan.

Čeprav so razlike v nominalnih zneskih med dvema odstotka BDP ZDA in dvema odstotkoma BDP Slovenije neprimerljive, je v osnovi načelo enakomerne delitve stroškov med vsemi zaveznicami najbolj pravično, poudarja obramboslovec in nekdanji slovenski veleposlanik pri Natu dr. Erik Kopač, ki meni, da bi se s povečanjem obrambnih stroškov evropskih partneric na napovedanih 3,5 odstotka na naslednjem, junijskem vrhu Nata v Haagu ti uskladili z izdatki ZDA. »Tisto, kar je treba razumeti: danes, ko vlada govori o treh odstotkih BDP za obrambo do leta 2030, v resnici govori o številki, ki že zdaj zaostaja za tem, kar bo Nato verjetno sprejel junija – torej 3,5 odstotka BDP za obrambne izdatke. In ne gre več zgolj za politični signal, ampak za konkretno številko, ki bo postala standard za vse zaveznice.«

Načrt evropske »strateške avtonomije«

Načrt ReArm Europe, ki ga je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen predstavila, potem ko je Trumpova administracija zamrznila pomoč Ukrajini, naj bi državam članicam Evropske unije pomagal hitro in občutno povečati izdatke za obrambo. Gre za nekakšno belo knjigo o obrambi, v kateri je EU določila prioritetna področja, na katerih je vrzel v zmogljivostih največja. To so zračna in raketna obramba, artilerijski sistemi, strelivo in rakete, droni in sistemi za boj proti dronom, vojaška mobilnost, umetna inteligenca, kvantne tehnologije, kibernetsko in elektronsko bojevanje, strateški omogočevalci in zaščita kritične infrastrukture, ki vključujejo strateški zračni prevoz in letala za dolivanje goriva v zraku, obveščevalne in nadzorne zmogljivosti, preglednost pomorskega območja, uporabo in zaščito vesolja ter druge varne komunikacijske zmogljivosti.

Obrambni izdatki so namenjeni (predvsem) vojskovanju

Poleg identificiranih pomanjkljivosti na ravni EU ima vsaka država članica lasten seznam pomanjkljivosti oziroma ve sama, kaj najbolj potrebuje. V Sloveniji je tako pred kratkim vlada predstavila predlog Resolucije o novi obrambni in varnostni politiki za večjo odpornost Slovenije, ki vključuje cilje zmogljivosti Slovenske vojske in načrt povečanja obrambnih izdatkov do leta 2040, pri čemer je predsednik vlade večkrat poudaril gradnjo insfrastrukture za dvojno rabo, na primer vojaške zdravstvene zmogljivosti za javno zdravstvo in civilno prebivalstvo.

Sogovornika poudarjata, da gre pri tem predvsem za politični govor, saj Nato jasno določa smernice, kaj lahko država šteje kot obrambni izdatek in kaj ne. Ta vključuje kategorije osebja (plače, pokojnine za vojaške osebe, dodatki za misije …), stroške delovanja in vzdrževanja oboroženih sil, operativne stroške, stroške logistike, naložb, raziskav in razvoja na vojaškem področju in vojaške pomoči tujim državam. »Mi si ne moremo izmisliti, da bomo nekaj šteli kot obrambni izdatek in s tem navidezno povečamo odstotek BDP za obrambo. Ravno tako je jasno določeno, kdaj se določen zdravstveni objekt lahko šteje med obrambne izdatke; ne zato, ker si se sam tako odločil, ampak ker je to del vojaške strukture, v katerem je zaposleno vojaško zdravstveno osebje, namenjeno pripadnikom oboroženih sil,« poudarja Juvan, pritrjuje pa ji tudi Kopač, ki potezo vlade ocenjuje za zavajanje javnosti.

»Odpornost ni funkcija vojske, temveč funkcija družbe – in zato v nobeni uradni definiciji obrambnih izdatkov ni vključena in tudi v prihodnosti ne bo. Ko vlada govori o treh odstotkih BDP za obrambo, pri čemer naj bi tretjina šla za odpornost, gre v resnici za politični marketing. Mi zdaj poskušamo znotraj treh odstotkov združiti oboje, kar pomeni, da bomo že čez nekaj mesecev zaostajali za skupno zavezo. Če k temu dodamo še to, da se v obrambne izdatke lahko štejejo le tisti deli infrastrukture, ki so prilagojeni vojaškim standardom – na primer dodatni meter širine železniškega tunela za vojaško vlakovno kompozicijo –, potem postane jasno, da s takšnim pristopom ne gradimo resne obrambne politike, temveč iluzijo odpornosti.«

Obrambna industrija ni vojna industrija

Obrambna industrija ni enako kot vojna industrija, država pa postane vojaškoindustrijska šele takrat, ko več kot 15 odstotkov BDP usmerja neposredno v vojaško proizvodnjo. Sedanje povečanje obrambnih izdatkov v Evropi (na 2–3 odstotka BDP) je zgodovinsko gledano povsem zmerno in primerljivo z obdobji hladne vojne. Za primerjavo: članice Nata so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za obrambo namenjale več kot pet odstotkov BDP, v sedemdesetih letih več kot štiri odstotke, v osemdesetih letih več kot tri odstotke, še v sredini devetdesetih let pa povprečno 2,5 odstotka. Tudi Jugoslavija je konec osemdesetih let namenjala okoli osem odstotkov BDP za obrambo, ne da bi pri tem razpadla socialna država – ravno nasprotno, sistem je deloval še naprej, dodaja Erik Kopač.

Kaj sploh je (družbena) odpornost?

Družbena odpornost se po Natovih standardih kaže v zagotavljanju kontinuitete oblasti, preskrbi z energijo, učinkovitem ukvarjanju z nenadzorovanim gibanjem ljudi (obvladovanje množičnih migracij), v zagotavljanju hrane in vode, sposobnosti ukvarjanja z množičnimi žrtvami in hudimi zdravstvenimi krizami, odpornosti civilnega komunikacijskega sistema ter transportnega sistema v krizi, pa pojasnjuje obramboslovec Marjan Malešič.

Že iz definicije civilne obrambe izhaja, da Slovenija prek nje podpira in dopolnjuje vojaško obrambo države, zagotavlja delovanje oblasti, prispeva k odpornosti in pripravljenosti, k preskrbi, zaščiti in preživetju prebivalstva. To je zagotovljeno prek izvajanja obrambnih načrtov na različnih področjih.

Za usklajevanje med različnimi sektorji – kot so vojska, civilna zaščita, infrastruktura in preskrba s hrano – je pristojna vlada, ki skladno z zakonom o obrambi vodi in usklajuje organizacijo ter izvajanje vojaške in civilne obrambe države. V okviru civilne obrambe pomembno vlogo igra gospodarska obramba, ki skrbi za nemoteno delovanje gospodarstva v kriznih razmerah, vključno z načrtovanjem delovanja kritične infrastrukture ter industrijske in kmetijske proizvodnje. Vlada ima pri tem na voljo Svet za nacionalno varnost (SNV) kot posvetovalno in usklajevalno telo za področje obrambe, varnosti ter zaščite in reševanja. Podpora temu svetu je sekretariat SNV, ki lahko v primeru kompleksne krize prevzame naloge usklajevanja odziva med ministrstvi, vladnimi službami in drugimi podsistemi nacionalne varnosti.

Slovenija je po mnenju sogovornika sicer izpostavljena številnim virom ogrožanja, ki vključujejo vojaške in politične napetosti (zlasti v kontekstu vojne v Ukrajini), napade, epidemije, energetske krize in migracijske valove, prednjačijo pa predvsem podnebne spremembe z vedno pogostejšimi in hujšimi naravnimi nesrečami (žled, poplave, suše ipd.). Te grožnje so sicer pogosto prepletene in lahko povzročijo kompleksne krize, zaradi česar govorimo o času polikriz, kjer se nove krize pojavljajo hitreje, kot je mogoče sanirati posledice prejšnjih. »Hkrati raziskave kažejo, da se prebivalci Slovenije danes počutijo bistveno manj varno kot pred desetletjem. Med najbolj zaznanimi grožnjami v raziskavi Slovensko javno mnenje (SJM) o nacionalni in mednarodni varnosti so se ljudje na splošno počutili manj varne kot pred desetletjem (počutim se varno – 84 odstotkov leta 2013, 61 odstotkov leta 2023). Pri tem so na prvem mestu izpostavili uničevanje okolja, naravne in tehnološke nesreče, kriminal ter socialne in gospodarske težave. Vojaške grožnje, nalezljive bolezni in terorizem pa med prebivalstvom niso med najbolj zaznanimi viri ogrožanja,« ocenjuje Malešič.

Pritrjuje pa mu tudi obramboslovka Maja Garb, ki pravi, da štetje pojavov naravnih nesreč in presoja njihovih posledic kažeta, da je teh res veliko več kot v preteklosti. »Seveda pa je družba s povečano izrabo prostora nanje tudi vedno bolj občutljiva. Mislim, da lahko pričakujemo tudi vedno več težav zaradi odvisnosti od električne energije, zaradi digitalizacije, umetne inteligence … Vidimo, da prednosti, ki jih prinaša razvoj, s sabo prinesejo tudi slabosti,« ugotavlja sogovornica.

Kako pomembna je obveščenost prebivalstva?

Malešič meni, da je prebivalstvo danes v obrambna in zaščitna prizadevanja države vključeno bistveno manj kot v preteklosti, čeprav so se varnostne razmere v zadnjem času dramatično poslabšale. »Imamo pa zelo razvito prostovoljstvo in prek teh organizacij in društev se vsaj v zaščitno-reševalne dejavnosti vključujejo številni posamezniki, med njimi gasilci, pripadniki gorske reševalne službe, člani humanitarnih organizacij itn.,« ocenjuje obramboslovec, ki kot pomembno komponento pri osveščanju navaja množične medije oziroma vse pomembnejšo vlogo družbenih medijev. »Ta ni vedno pozitivna, kot smo lahko videli v času epidemije, ko je bila javnost podvržena številnim lažem, dezinformacijam, manipulacijam,« dodaja.

Maja Garb slabo obveščenost prebivalstva na področju odpornosti pripisuje tridesetletnemu zanemarjanju področja. »Zdi se mi, da smo tisto, kar je obstajalo (zaklonišča, na primer), imeli še iz starega sistema. V vzdrževanje se ni vlagalo, v usposabljanje za uporabo še manj. V strokovnih krogih, zlasti med starejšimi kolegi in kolegicami, nam je velikokrat prišel na misel nekdanji program ‘Nič nas ne sme presenetiti’ (NNNP), ki je bil namenjen opozarjanju na mogoče nevarnosti in usposobljenosti prebivalstva in ni imel skoraj nič skupnega z vojaško obrambo. Sedaj s konceptom odpornosti odkrivamo toplo vodo.«

Sindikati moramo spremljati obrambne izdatke

Za sindikate je ključno, da budno spremljajo, kako so obrambna sredstva porabljana: ali so namenjena za učinkovite domače projekte, ki ustvarjajo presežno vrednost, ali pa zgolj za nakupe orožja v tujini. »Sindikati lahko tukaj odigrajo pomembno vlogo – s pozivom k preglednosti, vključevanju delavcev v strateško načrtovanje ter k usmerjanju investicij v domača podjetja, ki ustvarjajo dolgoročne koristi za gospodarstvo in zaposlene,« poudarja Erik Kopač.

Kaj za obrambo in odpornost načrtuje Slovenija?

V okviru napovedanega povečanja obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP do konca letošnjega leta oziroma na tri odstotke BDP do leta 2030 Slovenija načrtuje vlaganje v več ključnih stebrov nacionalne varnosti: v krepitev kadrovskih zmogljivosti Slovenske vojske, ponovne oblike usposabljanja, širitev infrastrukture in predvsem v pomembne nakupe vojaške opreme. A kot opozarja Erik Kopač, so trenutne sposobnosti države omejene, predvsem na področju kadrov in sistemske pripravljenosti.

Osrednji element načrtovanega vojaškega razvoja ostaja vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine, ki naj bi predstavljala jedro nacionalne obrambe in hkrati slovenski prispevek h kolektivni obrambi v okviru Nata. Poleg nje naj bi nastal še izvidniški bataljon, skupaj pa bi ti dve enoti potrebovali med 2000 in 2500 popolnoma usposobljenih vojakov. Glede na trenutno kadrovsko stanje – kjer Slovenska vojska šteje približno 7300 ljudi, a zaradi statusa javnih uslužbencev in drugih omejitev le manjši delež dejansko deluje v operativnih bojnih strukturah – je realizacija takšnega cilja vprašljiva.

Poleg kadrovskih izzivov resolucija predvideva oblikovanje aktivne rezerve v obsegu 30.000 ljudi do leta 2040, kar bi ob trenutni zakonodaji zahtevalo vsakoletno usposabljanje približno 2000 posameznikov. Ker je naborništvo ukinjeno že od leta 2004, je kadrovska baza neizogibno preozka, kar po Kopačevem mnenju pomeni, da brez ponovne uvedbe nekakšne oblike služenja vojaškega roka realizacija teh ciljev ni realna.

Drugi pomemben steber vlaganj bodo nakupi nove vojaške opreme. Med najbolj izpostavljenimi so sistemi protizračne obrambe, pri katerih Slovenija že napoveduje oblikovanje treh baterij, kar s seboj prinaša dodatne zahteve po usposobljenem osebju, vsak tak sistem naj bi skupaj vzdrževalo najmanj 600 ljudi. Poleg tega se omenjajo tudi nakupi sodobne artilerije, digitalnih komunikacijskih sistemov in nadzornih tehnologij, pri čemer Kopač izpostavlja, da ti projekti zahtevajo veliko več kot le finančna sredstva – zahtevajo celovito podporo v logistiki, vzdrževanju in kibernetski zaščiti.

V ozadju teh procesov je še prej omenjeni poskus vključevanja civilne infrastrukture v obrambne izdatke, kot so železniški tuneli, ceste ali energetski sistemi. A tudi tukaj velja strogo pravilo: v obrambne izdatke je mogoče vključiti le tiste dele projektov, ki so dejansko namenjeni prilagoditvi za vojaške potrebe – na primer okrepitev nosilnosti mostov za težko vojaško tehniko ali širitev tunelov za prevoz oklepnih vozil.

Skupni vtis je, da je velik del načrtovanih vlaganj ambiciozen, a pomanjkljivo zasnovan, zlasti na kadrovskem področju. Brez resne spremembe zakonodaje in statusa vojakov – ter brez razprave o uvedbi selektivnega ali splošnega naborništva – je po Kopačevem mnenju ogrožena sama izvedljivost strateških ciljev resolucije o novi obrambni in varnostni politiki.

Neustrezno zaklanjanje prebivalstva v Sloveniji

Izkušnja iz vojne za Slovenijo leta 1991 je pokazala, da je bilo zaklanjanje oziroma zaščita prebivalstva na območju nesreče izredno zahtevna naloga – zaklonišč je bilo dovolj le za približno 60 odstotkov ljudi. Težave so izhajale iz slabega vzdrževanja zaklonišč, slabe obveščenosti o njihovi lokaciji, zasedenosti in omejene dostopnosti dvonamenskih objektov. K slabšanju stanja je pripomogel tudi moratorij na gradnjo zaklonišč iz leta 1990, ki je bil posledica konca hladne vojne. V samostojni Sloveniji večjih investicij na tem področju ni bilo, zato bi tudi danes izvajanje zaklanjanja predstavljalo velik izziv.

Kdo bo plačal (ponovni) zagon obrambne industrije?

Evropa bo, po mnenju sogovornikov, prisiljena pospešeno razviti obrambno industrijo, zvišanje obrambnih izdatkov pa bo dodatno obremenilo fiskalno vzdržnost. Na to so se že odzvali v Evropski komisiji, ki bo razrahljala fiskalna pravila, ki evropskim državam omejujejo pretirano povečevanje javne porabe. Države članice tako ne bodo tvegale sankcij zaradi čezmernega primanjkljaja za višanje obrambnih izdatkov. Če bodo izdatke za obrambo v povprečju povečale za 1,5 odstotka BDP, bo to po izračunih Evropske komisije lahko v štirih letih pomenilo skoraj 650 milijard evrov naložb v vojno industrijo.

Del tega načrta je tudi finančni instrument v vrednosti 150 milijard evrov, iz katerega bodo države članice prejele posojila za skupno vlaganje v obrambo. Državam članicam bodo tako pomagali združiti povpraševanje, je pojasnila Ursula von der Leyen in kot primer skupnih naložb med drugim navedla vlaganje v zračno in protiraketno obrambo, topniške sisteme, brezpilotna letala in sisteme za boj proti brezpilotnim letalnikom. Nekatere članice EU so do tega sicer zadržane, saj ima obrambna poraba pri fiskalnih pravilih že zdaj posebno obravnavo. Prav tako bi bilo treba po njihovem bolj jasno določiti, kaj vse sodi pod obrambne izdatke.

Na mizi so tudi posojila Evropske investicijske banke, pa evropske obrambne obveznice – Poljska, ki bo letos že blizu petim odstotkom BDP za obrambo, petino sredstev zbere z obveznicami –, nekateri pa omenjajo celo ustanovitev nove posebne banke po vzoru Evropske banke za obnovo in razvoj, ki bi lahko dajala posojila za obrambne nakupe. Še ena možnost bo novi proračun EU za obdobje 2028–2034, v katerem naj bi bili izdatki za obrambo višji, a številne države opozarjajo, da bodo ta sredstva na voljo šele leta 2030, kar je po njihovem prepozno.

Nekaj je možnosti tudi v trenutnem evropskem proračunu (2021–2027), ki večjih obrambnih izdatkov sicer ne predvideva, bi se pa lahko za ta namen porabil del kohezijskih sredstev, ki predstavljajo približno tretjino proračuna. Denar, prvotno sicer namenjen zmanjševanju razlik med regijami, bi bilo mogoče porabiti denimo za izgradnjo zaklonišč za civiliste, utrditve cest in mostov, po katerih potem lahko vozijo težka vojaška vozila, denimo oklepniki.

Omenja se tudi možnost črpanja neporabljenih sredstev iz Sklada za okrevanje in odpornost, mehanizma iz časa pandemije. Do zdaj je bilo od 359 milijard evrov nepovratnih sredstev, ki so na voljo, izplačanih le 197,5 milijarde evrov. Od posojil, ki jih je na voljo za 291 milijard evrov, pa je bilo počrpanih 108,7 milijarde evrov. Izvajanje vseh teh različnih mehanizmov sicer traja, zato bodo v vsakem primeru potrebne tudi notranje prerazporeditve, če bodo države želele doseči hitrejšo rast obrambnih izdatkov. To velja tudi za Slovenijo, ki ima trenutno začrtano pot do dveh odstotkov BDP do konca leta. Glede na lanski slovenski BDP dva odstotka zneseta 1,34 milijarde evrov, trije odstotki, ki se jih po novem v EU in Natu postavlja kot cilj do leta 2030, pa bi za Slovenijo glede na lanski BDP znesli 2,01 milijarde evrov.

»Številke iz načrta ReArm Europe se zgolj na prvi pogled zdijo nedosegljive. Če vemo, da je iz časa boja proti covidu ostalo nedotaknjenih 161 milijard evrov rezerv, nekaj deset milijard se zagotovo lahko nabere še iz drugih postavk, ki v tem hipu niso tako kritične, in če temu dodamo še odpravo fiskalnih omejitev, omenjene številke niso neka znanstvena fantastika,« je nedavno v Delu ocenil hrvaški obrambni strokovnjak Gordan Akrap. Vendar pa zadeva v realnosti ni tako enoznačna, meni Kopač. Problem hitrega dvigovanja obrambnih izdatkov je praktične narave, pravi: »Lahko dvigneš odstotek, denimo ga podvojiš, tudi čez noč. A izdatki se čez noč ne bodo podvojili. Sistemi so namreč preveč kompleksni. Če trg oziroma obrambna industrija temu ne sledi, tega denarja ni mogoče porabiti na pravi način.«

Kdo bo pri tem mastno zaslužil?

Evropska obrambna industrija ima tehnične in organizacijske zmogljivosti, da absorbira bistveno večja javna vlaganja, vendar pod jasnim pogojem: potrebuje stabilna, dolgoročna zagotovila o povpraševanju, pravi Kopač in dodaja, da obrambna industrija ne bo investirala v širitev proizvodnje, če ne bo predvidela ekonomsko smiselnega okvira za povrnitev teh vlaganj. »Obrambna industrija, kljub temu da je specifična, funkcionira po tržnih pravilih. Ko se je začela vojna v Ukrajini, je bil dober primer municija – ker se troši na polno, so se hladnovojna skladišča zelo hitro praznila. Obrambna industrija je jasno povedala: mi bomo šli v povečanje proizvodnje, a samo, če se nam to dolgoročno splača. Ne moreš zgraditi nove linije za tanke, če bo vojna trajala tri leta, amortizacija pa deset.«

Ta tržna logika je po njegovem mnenju povezana tudi s socialnimi in delovnimi vidiki. Povečanje obrambnih sredstev ne pomeni zgolj več nabav, ampak tudi več zaposlovanja v proizvodnji, razvoju in podpornih dejavnostih. To pomeni, da brez stabilnih vlaganj ne bo dodatnega zaposlovanja, pa tudi ne bo vlaganj v raziskave, razvoj in sodobno industrijsko infrastrukturo. »Mislim, da rast obrambnih izdatkov ne bo povzročila zmanjševanja delavskih in socialnih pravic. Nasprotno – če bo povečano vlaganje stabilno in dolgoročno, bo raslo povpraševanje po kvalificirani delovni sili. To ni vojna ekonomija, kjer bi bile delavske pravice ogrožene. Od tega smo še daleč.« Kljub temu Kopač opozarja, da je Evropa v neugodnem položaju: nima usklajene obrambne industrijske politike, države članice pa nerade prenašajo pristojnosti na raven EU, saj imajo lastne industrije in močne protekcionistične prakse. To zavira hitrejši razvoj skupnih zmogljivosti. Medtem ZDA ohranjajo prednost, ker so enoten trg in imajo dolgo zgodovino usmerjenega razvoja industrije.

Čeprav so se evropske države pri nakupih vojaške opreme v preteklosti naslanjale predvsem na ameriško vojaško industrijo, kar je posledica Natove strategije, da države pri nakupih stremijo h kompatibilnosti, torej da vojaške enote različnih držav lahko usklajeno delujejo na terenu, ker imajo medsebojno kompatibilno opremo, se trend v zadnjih letih spreminja, pa pojasnjuje Jelena Juvan. »Države članice EU so se šele nekaj let nazaj obvezale, da bodo krepile evropske proizvodne zmogljivosti in nabavljale od evropskih proizvajalcev. Iz tega izhaja pobuda PESCO leta 2017, nekakšen obrambni mehanizem Evropske unije, ki omogoča skupen razvoj vojaških zmogljivosti, in trend se je obrnil. V zadnjih dveh letih Natove članice polovico vseh obrambnih sredstev namenijo nakupom vojaške opreme od evropskih proizvajalcev, tretjino ameriškim in preostanek drugim.«

V Sloveniji posebne, namenske obrambne industrije doslej skoraj nismo imeli. Nekaj vojaške opreme se je pri nas sicer proizvajalo, oborožitev in vozila pa smo nabavljali v tujini. Majhen del slovenske industrije je občasno sodeloval kot partner pri obrambnih naročilih, v zadnjem času se je razvilo tudi nekaj manjših podjetij, združenih v slovenski obrambni grozd, med njimi Guardiaris in Valhala, dodaja Garb. »Lahko rečemo, da je več vlaganja v razvoj obrambne industrije za Slovenijo priložnost, a seveda ne sme prihajati do pretvorbe preostale industrije v obrambno industrijo – drugih dejavnosti ne smemo zanemariti.«

»Vračamo se sto let v preteklost«

S ponovnim poudarjanjem oboroževanja »v bistvu gledamo vzpostavitev nove družbene realnosti«, ocenjuje obramboslovec Erik Kopač, ki meni, da se vračamo več kot sto let v preteklost. Od multilateralizma in liberalizma, ki je pripeljal do globalizacije, prehajamo proti neomerkantilizmu, nacionalizmu in trdemu realizmu, kjer je moč in samo moč tisto, kar šteje, vse drugo je manj pomembno. »Iz globalnega liberalizma gremo v neomerkantilizem na ekonomskem področju in v koncert velikih sil na političnem. Močnejši kot si, bolj enakopraven si – šibkejši kot si, večja je verjetnost, da te bodo pomalicali. V tem kontekstu Slovenija kot majhna država sama ne more preživeti, če ne bo aktivno delovala znotraj Nata in Evropske unije. Pasivnost ali iskanje nevtralnosti za nas ni več opcija – razmere v svetu so preveč nepredvidljive, tveganja pa vse bolj sistemska.«

Nanje bo pomembno vplival tudi podnebni zlom, ki ga sogovornik vidi kot multiplikator že obstoječih kriz: »Podnebni zlom ni nekaj vzporednega – gre za dejavnik, ki bo vse druge krize samo še poglabljal: migracije, konflikte zaradi virov, politično nestabilnost. To pomeni, da bodo vojaki vedno pogosteje prvi, ki bodo morali vstopati v situacije, ki jih je povzročila klimatska nestabilnost.« Zato po njegovem mnenju naložbe v varnost niso protislovne do skrbi za okolje ali socialno državo – nasprotno, če želimo zavarovati pridobitve modernih družb pred šoki prihodnosti, moramo biti tako odporni kot obrambno sposobni. »Če ne bomo prispevali svojega deleža, se bo zadeva podrla. In mi bomo med prvimi pod ruševinami,« zaključi Kopač.

»Trenutno poudarjanje potrebe po oboroževanju evropske države pojasnjujejo z odvračalno vlogo močnih oboroženih sil in krepitvijo gospodarstva, a kopičenje orožja zlahka sproži oborožen konflikt,« pa družbene posledice oboroževanja komentira Garb, ki je pri varnostni oceni malo bolj pomirjujoča. Meni, da je oblikovanje vojaškoindustrijskega kompleksa lahko velika nevarnost za družbo, zato razvoj obrambne industrije podpira v mejah normale in brez transformacije obstoječe industrije v prevladujočo obrambno proizvodnjo: »Dileme ‘maslo ali topovi’ ne bi smelo biti; seveda lahko pride do nesorazmerij v določenem obdobju zaradi kakšnih izjemnih potreb, ampak tako država kot družba morata skrbeti za uravnotežen razvoj vseh družbenih (pod)sistemov in sektorjev.«

V tem kontekstu ponovno oboroževanje Evrope postaja simbol politične realnosti – in hkrati priložnost za razpravo o tem, kakšno Evropo pravzaprav gradimo: odporno proti izzivom prihajajočega podnebnega zloma ali pripravljeno na rožljanje z orožjem.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Topovi ali maslo?(maj 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Topovi ali maslo? pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:

---

Ne prezrite tudi:

Topovi ali maslo? Dilema razdvaja, nekateri pa si manejo roke