Topovi ali maslo? Dilema razdvaja, nekateri pa si manejo roke

13. 6. 2025

Na dilemo »topovi ali maslo« lahko gledamo z različnih zornih kotov, vprašanje pa je, ali je sploh potrebna. Se kot posameznice in posamezniki oziroma kot skupine, v katere se vključujemo, o tem sploh sprašujemo? Stališča nekaterih so ostra in jasna, druga je mogoče le slutiti, ali pa še to komaj. Mi smo jih zbrali le nekaj na kup.

Najprej smo se seveda obrnili na sindikat, za katerega menimo, da ima znotraj ZSSS največ povedati, kako obrambni izdatki oziroma njihovo povečanje vpliva na njihovo članstvo in na varnost družbe kot take. To je Sindikat ministrstva za obrambo (SMO), ki ima znotraj ZSSS status sindikata dejavnosti. Tam dobro vedo, da pomeni sodoben oklepnik v vojski tudi boljše delovne razmere za tiste, ki delajo v njem, in da so ljudje poleg opreme ključni za obrambo, ki pa ne zajema samo topov.

Vsakdanji prispevek k varnosti ljudi in premoženja običajno ostaja očem skrit

Na naše vprašanje, kako gledajo v Sindikatu ministrstva za obrambo na aktualno družbeno dogajanje v luči večjih izdatkov za obrambo, so najprej izpostavili, da so tudi oni očetje in matere, sinovi in hčere ali zgolj posamezniki oziroma posameznice, ki si želijo mir in vzajemno spoštovanje doma in v svetu. »Kot pripadniki obrambnega resorja smo vpeti v številne aktivnosti, katerih cilj je vzdrževanje miru na nekdanjih vojnih območjih. Tudi v naši neposredni bližini. V preteklosti smo bili aktivno vključeni tudi v operacije vzpostavljanja miru, kjer je tveganje za življenje posameznika in uničenje opreme mnogo večje. Na žalost mednarodno varnostno okolje ni stabilno. Menimo, da ni treba navajati dodatnih trditev za to. Poleg vojn, ki trenutno potekajo, nas vse državljane in državljanke Republike Slovenije ogrožajo tudi številna druga latentna varnostna tveganja ter grožnje. In sicer latentna ali skrita očem laikov zato, ker se jih enostavno ne zavedajo ali pa se jih nočejo zavedati. Dejstvo je, da so medetnične napetosti, terorizem, spodbujen z verskimi ali drugimi ideologijami, še vedno prisotni v naši neposredni okolici. Na srečo v Sloveniji še nismo bili deležni množičnih napadov na javnih prireditvah. Do sedaj nas še niso napadali z meči na letališčih ali streljali na nas brez povoda ali nas celo poskušali povoziti v množici.

Izdatki za obrambo niso samo izdatki za orožje in drugo opremo, ki jo vojska potrebuje za uresničevanje svojega poslanstva. Obramba tudi ni samo vojska, temveč je mnogo več. Je sistem ukrepov, s katerimi je zagotovljeno delovanje države in gospodarstva v neposredni nevarnosti ogrožanja države in vojne. Poleg uniformiranih pripadnikov Slovenske vojske znaten del nalog izvajajo tudi drugi zaposleni na obrambnem področju. Za te delavce na obrambnem področju enako kot za pripadnike Slovenske vojske veljajo številne omejitve, ki izhajajo iz same narave dela. Enako kot uniformirani pripadniki delajo v manj ugodnem delovnem času, dežurajo na vse dni v letu, ne glede na to, ali je nedelja ali praznik, ter so na razpolago delodajalcu štiriindvajset ur na dan sedem dni v tednu. Njihov prispevek pa se v javnosti žal vidi samo ob odmevnih dogodkih, medtem ko vsakdanji prispevek k varnosti ljudi in premoženja običajno ostaja očem skrit. Izdatki za obrambo so tudi izdatki za sistem zaščite in reševanja, za centre za obveščanje na telefonski številki 112, za Civilno zaščito, za Nacionalni center za krizno upravljanje, za tiste, ki skrbijo za zaklonišča in številne druge ukrepe, ki bodo še kako nujno potrebni v primeru zaostritve varnostnih razmer. In še bi lahko naštevali.

Žal družba vse prevečkrat na obrambni sistem in nas, ki delamo v njem, gleda kot na strošek in breme družbe. Za te posameznice in posameznike so omenjene službe enako samoumevne kot svoboda gibanja, dostopnost interneta, vode in zraka. Žal ni tako, in žalosti nas dejstvo, da se, ko se govori o večjih izdatkih za obrambo, govori zgolj o orožju. Pred dnevi je bil prispevek o vladnem letalu, ki prevaža organe za potrebe transplantacije. Piloti, ki vozijo to letalo, so tudi vojaki in jih šola ter uri in ne nazadnje tudi plačuje obrambni sistem. Prav tako se šola in usposablja pilote vojaških helikopterjev, ki zagotavljajo helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP) in reševanje v gorah. Tudi vzdrževanje teh plovil gre v breme obrambnih izdatkov, prav tako kot vzdrževanje zemeljske infrastrukture in šolanje letalskih inženirjev, mehanikov in drugega vojaškega letališkega osebja. Tudi gasilci, ki so pripadniki Slovenske vojske, so na letališčih nujni, po potrebi in v skladu z možnostmi pa pomagajo tudi pri gašenju požarov v naravi. Prav tako v breme obrambnega sistema. V preteklosti se je Slovenska vojska izkazala v času žleda, gašenja požara na Krasu, pri reševanju ljudi in premoženja ob poplavah in še bi lahko naštevali, kje vse so bili naši kolegi prisotni, ko so ljudje potrebovali pomoč. Tudi v tujini v času obsežnih poplav, požarov itd.

Zavedamo se, da vedno ni vse idealno, da se marsikdaj in marsikomu zdi, da smo sami sebi namen. Toda žal je tako, da družba na današnji stopnji razvoja nujno potrebuje represivne organe. Tudi vojsko in vse drugo, kar je del obrambnega sistema. Z druge strani, glede na to, da je gospodarstvo v določenem krču, namenoma ne želimo uporabljati besede recesija, je proizvodnja vojaške opreme in sredstev nekakšna premostitev, ki bo pomagala tudi gospodarstvu, da prebrodi prihajajoča težka leta. Je kot nekakšen »new deal«, ki je državam po drugi svetovni vojni pomagal, da so se postavile na noge. Zavedamo se, da primerjava morda ni najboljša, vendar odpre oči in mogoče vrže človeka iz cone udobja. Hkrati pa smo glede na trenutne geopolitične razmere v svetu in Evropi v varnostnem precepu. Naj spomnimo še na čas epidemije novega koronavirusa, ko je laboratorij Slovenske vojske opravljal številne preiskave vzorcev. Posamezni vojaški zdravstveni delavci so prav tako delali v UKC Ljubljana. Tudi pred kratkim, ko se je zrušil strop v laboratoriju novo zgrajenega dela UKC, je bil laboratorij Slovenske vojske na razpolago in po svojih močeh pomagal. Naj omenimo tudi skupino AVIN. To je namenska skupina, ki deluje v primeru pojava posebno nevarnih kužnih bolezni v Republiki Sloveniji. Ustanovljena je bila leta 2006 ob izbruhu ptičje gripe, ki ji pravimo tudi aviarna influenca – od tod izvira tudi njeno ime. Državni načrt zaščite in reševanja ob pojavu posebno nevarnih bolezni živali predpisuje, da veterinarska enota Slovenske vojske oziroma njena skupina AVIN deluje v žarišču bolezni, z namenom preprečevanja širjenja in zatiranja kužnih bolezni (zoonoze in ekonomsko pomembne bolezni živali). Skratka, obramba ni samo orožje,« obširno odgovarjajo v sindikatu in dodajajo, kako iskreno upajo, »da bo članek pripomogel k temu, da se zmanjša populistično izjavljanje o tem, da se bodo večji izdatki za obrambo namenili samo za nakupe orožja v smislu odločitve za maslo ali topove«. Zlorabljanje krilatice o maslu in topovih se jim v teh časih dejansko zdi podcenjujoče, mogoče celo do določene mere skregano z zdravo pametjo. Ob tem citirajo iz članka, objavljenega v Delu avgusta 2023, arhitektke in publicistke Nine Granda: »Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi in ti ustvarijo težke čase.«

V sindikatu menijo tudi, da v Sloveniji prevladuje percepcija, da so časi dobri in da je vlaganje v obrambno pripravljenost nepotrebno. »Pa še patetično razmišljanje, da nas bodo drugi branili. Smo korak ali dva stran od razmišljanja, ko se je pred leti porodila ideja za peticijo o ukinitvi Slovenske vojske. Za nas, ki opravljamo strokovne naloge na obrambnem področju, varnost ni samoumevna. Da, varnost stane, tudi obrambna pripravljenost stane. Toda znaten del sredstev, namenjenih za obrambno pripravljenost, se neposredno ali posredno vrača nazaj v gospodarstvo. Tudi v slovensko gospodarstvo. Poglejte na primer GOIS – Grozd obrambne industrije Slovenije. In tudi pripadniki obrambnega sistema smo del družbe. Tudi mi imamo svoje otroke v vrtcih, šolah. Starše v domovih za ostarele. Skratka, denar za obrambo se vrača nazaj v družbo,« so nam sporočili iz Sindikata ministrstva za obrambo in na vprašanje, kaj za zaposlene v teh dejavnostih pomenijo večji izdatki za obrambo, še zapisali: »Smo del javnega sektorja in naše plače se določajo tako kot zaposlenim v zdravstvu, šolstvu, izobraževanju. Marsikdaj smo celo v slabšem položaju, ker še vedno nimamo sklenjene kolektivne pogodbe za področje obrambe, zaščite in reševanja, s katero bi lahko urejali določene specifike, kot jih urejajo panožne kolektivne pogodbe za številna druga področja ožje državne uprave in tudi javnega sektorja. Kaj bodo pomenili višji izdatki za obrambo? Za zaposlene bodo zlasti pomenili tisto, kar bo ostalo očem skrito: številne nadure, odsotnost od svojih bližnjih, opravljanje nalog v tujini, v okolju, ki je varnostno tvegano, stres za posameznike. Zakaj? Zato, da bodo naši sodržavljani varni in da bodo lahko njihovi otroci imeli kar se da brezskrbno otroštvo. Takšno, za katero so bili pred leti prikrajšani na območju republik nekdanje Jugoslavije in so danes prikrajšani otroci v Ukrajini ter Gazi. Vlaganje v obrambo ni le nakup sredstev, opreme in orožja, ampak tudi to. Brez ljudi, ki znajo ta sredstva uporabljati, vzdrževati, razvijati in – kar je najpomembneje – zanje tudi odgovarjati, so ta sredstva le prazne lupine. Ljudje so temelj obrambnega sistema. Če jih zanemarimo, lahko še tako sodobna oprema ostane neizkoriščena. Vzdržna in učinkovita obramba temelji na dveh stebrih: opremi in ljudeh. In prvi ne more obstajati brez drugega. Zato kot zaposleni in kot sindikat ministrstva za obrambo opozarjamo, da mora vsak evro v opremo spremljati tudi evro, vložen v ljudi – v njihove pogoje dela, usposabljanje, v njihovo varnost, dostojno plačilo in status v družbi.«

Mir in udobje sta dovolj močan argument, s katerim ljudi držijo v šahu

Orožarska in nekatera druga industrija oziroma kapital in politika, ki stoji za njo, si že mane roke, a kot je slutiti, v Sloveniji manj kot v drugih, v zvezi s to industrijo bolj razvitih državah. Kovinska in elektroindustrija je seveda tudi pri nas tradicionalno povezana tudi z orožarsko industrijo. Stališča Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), vidnega člana ZSSS, nismo iskali, obrnili pa smo se na enega od njegovih podpredsednikov, Dušana Kaplana, sicer aktivnega na več področjih, tudi humanitarnem, ki zase pravi, da je človek dialoga in ni materialist. Dejal nam je, da se pri svojih razmislekih postavlja v vlogo državljana in izraža svoje osebno mnenje. Pravi: »Zadnjega dogajanja v povezavi z odločanjem oziroma povečanjem proračunov za vojaške, obrambne namene ne vidim kot nekakšno resno grožnjo, da bi se lahko v resnici zgodilo kaj resnega oziroma da smo kar naenkrat ogroženi.« Iz izkušenj zadnjih let (pandemija, ekonomska kriza …) ugotavlja, da je tudi tokrat prišlo do reakcije, in sicer na poteze ene osebe, ki po obnašanju in delovanju izstopa iz povprečja, to pa je seveda Donald Trump. »Res je, da se da ljudi hitro, prehitro spraviti v stanje strahu, nepomembno glede česa, pomembno je le, da se ves čas bojimo nečesa. Dejstvo je, da smo po drugi svetovni vojni uspeli v Evropi narediti velik napredek, ne samo tehnološki, temveč tudi socialni. Navadili smo se na dobrine, na umirjeno in raznoliko življenje znotraj celine, vse preostalo je za nas tam nekje … Mir in udobje sta dovolj močan argument, zakaj se ljudi drži v šahu, da nismo bolj agresivni pri iskanju socialne pravičnosti. Mediji nas ves čas bombardirajo z negativnimi novicami, še slabše, ne z novicami, temveč z oblikovanimi stališči o vsakem dogodku. Realno gledano za kakšen globalni spopad niti ne bomo potrebovali topov in pušk, saj nam lahko zgolj izključijo elektriko in zaprejo vodo, pa nas pobere kot kuga,« opozarja Kaplan.

Razdeljevanje sredstev iz proračuna je po njegovem mnenju vedno za koga sporno in z njim ne morejo biti vsi zadovoljni. »Če govorimo o spremembah za ljudi, odpiranje in zapiranje delovnih mest po mojem ne bo imelo hudih posledic za delavstvo, bolj kot ne bo lahko prišlo do prehajanja po panogah. Če vzamemo za primer Evropsko unijo, lahko vidimo, da se vsaka sprememba načeloma odvija tako dolgo, da se vmes zamenja generacija ali dve,« razmišlja. Dodaja, da bo »do nekaterih sprememb v družbi moralo priti, z grožnjo vojne ali brez nje«. Verjame, da so politiki toliko izkušeni, da ne bodo upali s svojimi odločitvami iti predaleč, čez mejo, čez katero ne bo povratka. »Zgodovina nam kaže vzorce in prepričan sem, da se bodo nadaljevali, samo vprašanje časa kdaj in kje,« opozarja in pristavi s kančkom optimizma, da verjame, »da lahko sindikati izkoristimo nekatere okoliščine znotraj teh premikov, da se okrepimo in smo bolj vpliven igralec znotraj družbeno-političnih dogovorov«.

Proti varčevanju na plečih javnega dobra, kulture in narave

Manj optimističen je pri svojih odgovorih Mitja Šuštar, predsednik Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa, ki je v preteklosti že opozarjal na pomen miru in nevarnost konfliktov, ki ga vnaša v družbo še več orožja, ter se pri tem pridružil drugim sindikatom in civilnodružbenim gibanjem. Hkrati pa imajo v sindikatu več, ni treba poudarjati, negativnih izkušenj z varčevanjem na račun ljudi, javnega dobra, kulture in narave. Njihovo znano stališče je, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od raznih »duševnih in duhovnih dobrin«, s čimer mislijo kulturo in umetnost; zato odločno zagovarjajo, da rezi v družbi ne bi smeli iti na račun omenjenih dejavnosti. Šuštar spomni: »Kot se spominjate, Glosa v maju 2013 ni sklenila Dogovora o dodatnih ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za uravnoteženje javnih financ v obdobju od 1. junija 2013 do 31. decembra 2014 ter spremljajočih aktov. Proti je bila prepričljiva večina članstva. Zaposleni v kulturi in varstvu narave so tedaj povedali, da so pripravljeni prispevati svoj delež pri sanaciji države, kar so dokazovali šestdeset let. A da je zdaj dovolj, saj je lukenj na pasu že zdavnaj zmanjkalo. Poleg tega smo bili zavezani resoluciji skupščine Sindikata Glosa z dne 24. aprila 2013.« Tedaj so, nadaljuje, v celoti odklonili predlagane in vse nadaljnje vladne poskuse, ki bi še poslabšali položaj zaposlenih in samozaposlenih v kulturi in varstvu narave, ker so do tedaj bila najbolj radikalno znižana sredstva prav na področju kulture in varstva narave.

»V Glosi zagovarjamo javno in dobro, pravilno in pravično, legalno in legitimno. Sovražimo pa varčevanje na plečih najšibkejših in najranljivejših. Pravijo, da znamo prisluhniti ljudem in da v kriznih razmerah in obdobju političnih nestabilnosti ne nasedamo prikrojevalcem številk,« zatrjujejo v sindikatu in dodajajo, da so »za spoštljiv odnos do narave, do rastlinskih in živalskih bitij, za kulturo kot javno dobrino, kakovostno, subvencionirano in dostopno najširši množici. Prisegamo na pravico do dostojnega posameznikovega in skupnega dela, na uresničevanje človečanskih standardov in osebne dignitete, na demokratične in kulturne medsebojne odnose.«

Po njihovem mnenju je vse to v popolnem nasprotju s povečevanjem izdatkov za vojsko in vojskovanje. »Sladkobesedneži zatrjujejo, da je to rešitev, čeprav dobro vemo, da vojne prinašajo zgolj trpljenje in opustošenje. Torej: ali dati denar za življenje in zdravje, za kulturo, znanost, izobraževanje, ali pa ga nameniti za povzročanje bolečin, invalidnosti, smrti?! Odgovor bi moral biti takojšen in jasen!,« je jasen predsednik Glose in v zvezi z izdatki za obrambo, ki bi morebiti šli na račun javnega dobra dodaja, da dileme ne sme biti, saj »nasilje rodi nasilje, vsako orožje pa je smrtonosno«.

Proti poglabljanju podnebne krize

V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da ob tem, da so zdaj v ospredju druge »pomembne« teme, boj proti podnebnim spremembam zaradi višjih izdatkov za obrambo ne sme postati obroben. Še več orožja in oboroževanja po njihovem globalno pomeni tudi več negativnega vpliva na naše podnebje in s tem še poglabljanje podnebne krize. Zato so kot sindikat mladih zaskrbljeni za prihodnost mladih. Poleg tega ne sme več namenjanja sredstev za obrambo pomeniti krčenja socialne države in puščanja na cedilu tistih ljudi, ki potrebujejo pomoč družbe. Zlasti morajo biti vsi koraki v katerokoli smer dovolj premišljeni, da ne bodo rušili že pridobljenih pravic ljudi in služili zgolj interesom peščice v politiki ter lastnikov kapitala, še pravijo v sindikatu mladih.

Aktivna civilna družba

Med civilnodružbenimi organizacijami bi v zvezi s stališčem do oboroževanja lahko omenili marsikatero, a jih zaradi omejenega prostora lahko povzamemo le nekaj.

Najprej je to Mirovni inštitut, ki že po svojem imenu zagovarja humane in mirne rešitve ter si kot zagovornik ranljivih skupin skupaj z njimi prizadeva za odpravo diskriminacije. V zadnjem času na svojih spletni strani objavljajo številna Pisma o vojnah in miru. To so nazorne in zgovorne zgodbe iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali pa so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To niso politiki, katerih glas je v teh časih prevladujoč, ampak običajni ljudje, ki v seriji pisem, poimenovani Živeti mir, poudarjajo, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. V njih zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Ob prebiranju prvoosebnih pripovedi kmalu postane jasno, da so čisto konkretne usode ljudi z vojnih žarišč še kako povezane z dilemo, ki jo v tej številki obravnavamo.

Iniciativa Glas ljudstva, ki združuje več kot sto civilnodružbenih organizacij ter več tisoč posameznic in posameznikov z vseh družbenih področij iz celotne Slovenije, je aktivna na več področjih. Letos marca so v njej ob pozivu na shod za mir in proti oboroževanju zapisali, da »moramo skupaj javno nasprotovati nepremišljeni vojni retoriki in brezglavi oboroževalski mrzlici, ki se čedalje bolj širita, tako v evropski kot v domači politiki«. Opozorili so, da nas politiki pod sloganom »Edina pot do miru je pripravljanje na vojno« poskušajo »prepričati v dodatno zaostrovanje konfliktov, preusmerjanje proračunskih sredstev v orožarsko industrijo ter – po vsej verjetnosti – tudi nove množice mrtvih na frontnih linijah«. Načrtovanje evropskega oboroževanja po njihovem mnenju trenutno poteka brez vsake poglobljene javne razprave, in sicer kot nekaj povsem »samoumevnega« in »neizogibnega«.

Ob tem se po njihovem mnenju »hkrati razkriva velika dvoličnost evropske ekonomske politike, ki je pripravljena za potrebe orožarskih investicij spregledati vsa fiskalna pravila, na katera se sklicuje, ko omejuje bistveno bolj nujne investicije v javno zdravstvo in šolstvo, znanost, infrastrukturo, socialne programe, kulturo, pravičen zeleni prehod, dostojne plače, pokojnine, dostopna stanovanja itd. Sklicevanje evropskih politikov na mednarodni red, zaščito svobode in demokracije, zaradi katerih naj bi bila nujna militarizacija, se kaže kot neiskreno tudi v luči dolgoletnega ignoriranja genocida, ki še vedno vsakodnevno poteka v Palestini brez kakršnihkoli sankcij EU.

Za puhlicami o zaščiti svobode, demokracije in varnosti velik del evropske politike priprave na vojno razume predvsem kot ‘nadaljevanje ekonomskih strategij z drugimi sredstvi’. Za najbolj vplivne evropske države so milijardne orožarske investicije zelo priročna rešitev gospodarske recesije, s katero se soočajo. Ta strategija pa ni samo etično sprevržena, temveč tudi ekonomsko neracionalna, saj bi imela investicija teh sredstev v katerekoli druge javne programe dokazano bistveno več pozitivnih ekonomskih učinkov. Oboroževalska mrzlica bo prinesla predvsem dodatne astronomske dobičke kapitalskim elitam, vsi drugi pa bomo zanjo plačevali. Najvišjo ‘ceno’ bodo kot ponavadi plačali tisti najrevnejši in najbolj ranljivi, premnogi dobesedno s svojimi življenji,« opozarjajo v široki fronti Glas ljudstva, od koder so odločevalcem tudi jasno sporočili, »da je lahko edina dolgoročna pot do trajnega miru prizadevanje za mir sam, nikakor pa ne vedno glasnejše rožljanje z orožjem«. Pri tem so ostro nastopili proti povečevanju orožarske potrošnje in zapisali, da ne pristajajo, »da bi se z našo vojsko in orožjem podpiralo ekonomsko-politične obračune svetovnih velesil«. Zahtevali so slovensko in evropsko politiko, »ki bo gradila mostove in ne okope!«

Evropa si lahko privošči oboje – in mora!

Stališča žensk o miru in oboroževanju zbira, o njih javno komunicira ter aktivno sodeluje pri mirovniških prizadevanjih tudi organizacija Ženski lobi Slovenije. Osmega aprila so v zvezi z dilemo maslo ali topovi pod naslovom Evropa si lahko privošči oboje – in mora! objavili obsežen komentar uglednih tujih profesorjev Antona Hemerijcka in Manosa Matsaganisa, v katerem avtorja zagovarjata, da mora stroške za oboje, za večje vlaganje v ljudi in za okrepitev evropske varnosti, plačati kapital iz svojih profitov. Do zmanjšanja javne porabe za ključne storitve, kot so šole, bolnišnice in pokojnine, ne sme priti. Kako zagotoviti varnost v EU, pa mora postati tema najširše demokratične razprave, ne pa slepo sprejemanje oboroževanja na vrat na nos, s čimer bodo obogateli samo proizvajalci smrti, obenem pa nas pred vojno tako oboroževanje niti ne more zaščititi.

Za avtorja je dilema izbire med varnostjo in socialno podporo ne le politično nevarna, ampak tudi gospodarsko nezdrava. Gre za nepotrebno delitev v dva tabora, saj je postavljanje blaginje proti obrambi politično škodljivo. »Ni težko razumeti, kako bi to lahko izkoristili populisti proti Evropski uniji in nasprotniki Evrope,« opozarjata avtorja ter dodajata, da je evropske vrednote treba braniti, saj je Evropa privlačna za delo, življenje, vzgojo družine, iskanje sreče in uživanje svobode. Dobro financirana socialna država še zdaleč ne izčrpava različnih virov, ampak bistveno prispeva k odpornosti liberalnih demokracij.

Avtorja primerjata tudi evropski in ameriški socialni model in opozarjata, da družbena poraba ne pomeni le nekakšne prerazporeditve. »Gre tudi za preprečevanje izgube človeškega kapitala, za vlaganje v zdravje in spretnosti sedanjih ter prihodnjih delavk in delavcev. Poleg tega lahko celo prerazporeditev, če se izvaja učinkovito, izboljša gospodarsko uspešnost, tako da zagotovi, da se nihče ne izgubi, da se prekine krog medgeneracijske revščine in prikrajšanosti ter ublaži omejitve, ki revne silijo v sprejemanje škodljivih odločitev. Zmanjševanje revščine ni le znak skrbne družbe, na kar so Evropejci upravičeno ponosni, prav tako je smiselno z ekonomskega vidika.«

Sedanji časi so izredni, Evropa pa mora ohraniti svoje pomembne prednosti in vlaganje v človeški kapital. Ohraniti (in posodobiti) mora sistem socialne pomoči in pokojninske prejemke ter velikodušno vlagati v otroško varstvo, starševski dopust, vseživljenjsko učenje, zdravje in dolgotrajno oskrbo.

Grmenje topov in na tanko namazano maslo

Stališč do naslovne dileme te tematske številke Delavske enotnosti je med sindikati in v civilni družbi še veliko več. Vojn (in topov) se razen tistih, ki z njimi služijo, verjetno bojimo vsi, zato je normalno, da rajši izberemo maslo. Seveda pa naj ne bo to namazano na kruh preveč na tanko, saj nas v tem primeru ne bo nasitilo.

Mojca Matoz 

---

Kako zagotoviti miren prehod v novo zgodovinsko epoho?

Evropska konfederacija sindikatov je na začetku tega tisočletja v Bruslju, Strasbourgu, Nici, Rimu, Pragi, Ljubljani in drugih evropskih mestih organizirala demonstracije proti varčevalnim ukrepom in za povečanje delavskih pravic. Ko sem gledal več deset tisoč delavk in delavcev iz Francije, Nemčije, Avstrije, Italije, Poljske, Madžarske, Slovenije in drugih evropskih držav, kako se z ramo ob rami borijo proti kapitalu za svoje pravice, sem se nehote spomnil njihovih dedkov in očetov, ki so se v krvavi prvi in drugi svetovni vojni morali boriti drug proti drugemu, pa ne za svoje pravice, temveč za interese tistega kapitala, ki mu jih je uspelo spreti.

Tudi danes poskuša velekapital spreti delavstvo v Evropi in svetu. Zato razum in srca velike večine poštenih ljudi po vsem svetu, ki se preživljajo s svojim delom, preveva vprašanje, kako končati vojne v Ukrajini, Gazi in v drugih kriznih žariščih ter kako zagotoviti mir, kjer še je. O tem pričajo tudi prve besede, ki jih je novi papež Leon XIV. namenil svetovni javnosti. Žal pa si vsi ne želijo miru – nekateri gojijo upanje, da lahko z vojno ali v vojni z orožjem dosežejo tisto, kar jim ne uspeva z znanjem, ustvarjalnostjo in poštenim delom v miru. Misel britanskega politika Nevilla Arthurja Chamberlaina, da v vojni ni zmagovalca in da z vojno izgubijo vsi, namreč ni točna. S to mislijo mu ni uspelo preprečiti druge svetovne vojne, temveč je zanjo morda celo tlakoval pot. Na svetu je še danes veliko posameznikov, mogočnih rodbin in držav, ki so kapital in vpliv pridobile na račun vojn. Ne nazadnje je že Karel Veliki, ki velja za očeta Evrope, svoje mogočno kraljestvo ustvaril z nenehnimi vojnami. Vojne so bile in še vedno so za nekatere dobičkonosen posel.

Albert Einstein je dejal, da miru ni mogoče ohraniti z nasiljem, dosežemo ga lahko le z razumevanjem. Tako z razumevanjem in s spoštovanjem med ljudmi, narodi in državami, kakor tudi z razumevanjem zakonitosti in neštetih, tudi nasprotujočih si interesov, ki vplivajo na družbeni razvoj in vodijo v konflikte ter vojne. To pa ni lahko.

Kako ohraniti mir

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so svet pretresale demonstracije študentov in delavcev proti blokovski razdelitvi sveta in proti vojni v Vietnamu, je nekaj časa kazalo, da bo specialno vojno med blokoma s podporo javnega mnenja mogoče preseči ter da bo človeštvu uspelo ohranjati mir. V nedavnem intervjuju za časnik Dnevnik je filozof Mladen Dolar dejal, da so se po letu 1968 horizonti odpirali in da se je zdelo, »da je vse mogoče, da bo ideja socialne pravičnosti prevladala«. Zdelo se je, da človeštvo lahko v razvoju naredi korak naprej od kapitalizma, za katerega nekateri družboslovci trdijo, da se v obdobju kriz razvije v avtoritarni sistem ali celo fašizem, ki spodbuja vojne, saj poskuša dobičke ustvarjati »zgrda«, če ne gre »zlepa«.

Takratna delavska in študentska gibanja, gibanje neuvrščenih ter javni pozivi številnih razumnikov k miru so do te mere okrepili protivojno razpoloženje med ljudmi, da so ga bili svetovni voditelji vsaj do določene mere primorani upoštevati. To je privedlo do politike detanta oziroma popuščanja napetosti, ki je omejila oboroževalno tekmo (Sporazum SALT in Helsinška deklaracija) in zagotovila večjo stabilnosti v mednarodnih odnosih ter omogočila globalizacijo.

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let se je tudi zaradi pritiska svetovnega javnega mnenja končala hladna vojna in z njo bipolarna delitev sveta. Za krajši čas so v mednarodnih odnosih prevladovale ZDA, nato pa se je unipolaren svet začel postopoma spreminjati v multipolarnega – poleg ZDA, Rusije in Evropske unije so se kot velike sile začele uveljavljati tudi Kitajska, Indija, Brazilija in še nekatere druge države. Žal so nekatere med njimi v zadnjem času začele po vzoru hladne vojne znova ustvarjati svoje »interesne sfere«. To je do neke mere omogočil tudi pojav družbenih omrežij, ki niso okrepila, temveč zmanjšala moč svetovnega javnega mnenja, saj so zaradi kapitalskih interesov ostala vse do danes neregulirana (to se mi zdi podobno, kot če s predpisi ne bi regulirali prometa, temveč bi dopustili prometni kaos, v katerem bi »zmagovali« tisti z najmočnejšimi avtomobili). Tako internet in družbena omrežja ne prispevajo samo k boljšemu komuniciranju, temveč imajo tudi svojo temno plat, ker omogočajo in dopuščajo manipuliranje, širjenje laži, spodbujanje populizma ter ustvarjanje kaosa v javnem mnenju, zaradi česar je njegova moralna in protivojna moč zelo oslabela.

Spremenilo se je vse

V vsem tem času smo bili priče naglemu tehnološkemu razvoju, ki je vplival tudi na razvoj odnosov v družbi. Iz industrijske smo prešli v postindustrijsko družbo, ki ji je sledila informacijska družba, sedaj pa s hitrimi koraki vstopamo v digitalno družbo, ki ji bosta dali pečat umetna inteligenca in avtomatizacija. Mnogi delavci in delavke bodo zaradi tega v sistemu liberalnega kapitalizma potisnjeni na družbeno obrobje in v revščino, kapital pa bo žel še večje dobičke. Zato postaja preseganje kapitalizma, še zlasti liberalnega, za ohranjanje družbene kohezije in miru nujnost. V osmih desetletjih po drugi svetovni vojni se je na svetu spremenilo praktično vse, kar so imeli pri urejanju odnosov v njem pred očmi Roosevelt, Churchill in Stalin. Nekateri zgodovinarji in družboslovci zato menijo, da je človeštvo na pragu nove zgodovinske epohe. Narediti bo treba vse, kar je v moči ljudi, da bi prehod vanjo potekal brez nasilnih konfliktov in vojn, kar doslej človeštvu na prehodu iz ene v drugo zgodovinsko epoho ni še nikoli uspelo.

Prizadevanja za mir v današnjem času zato presegajo zgolj napore za zmanjšanje izdatkov za oboroževanje in za zaustavitev tekme v oboroževanju, temveč je o miru treba razmišljati mnogo širše. Pohlep po čim večjih dobičkih morajo zamenjati prizadevanja za krepitev socialne kohezije z razvijanjem socialnega dialoga in utrjevanjem socialne države. Nujna je tudi povečana skrb za starejše in najmlajše ter za ranljive skupine. Na stabilnost in odpornost družb vplivajo tudi zdravje, znanje in izobraženost ljudi ter njihova usposobljenost, opremljenost in samozavest oziroma pripravljenost za obrambo. Pomembna je tudi mirotvorna zunanja politika, ki mora sloneti na spoštovanju mednarodnega prava in mednarodnih zavez ter izhajati iz načel Organizacije združenih narodov. Najpomembnejša pa je čvrsta odločenost ljudi, da ostanemo sami gospodarji na svoji zemlji. Ne nazadnje nas vse to uči tudi naša zgodovina.

Tomaž Kšela

Delavska enotnost

To besedilo je skupek dveh posameznih tekstov, Dilema razdvaja, nekateri pa si manejo roke avtorice Mojce Matoz in Kako zagotoviti miren prehod v novo zgodovinsko epoho? avtorja Tomaža Kšele, ki sta bila najprej objavljena v tematski številki z naslovom Topovi ali maslo? (maj 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Topovi ali maslo? pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:

---

Ne prezrite tudi:

Topovi ali mostovi ali oboje? – Kakšna bo cena varnosti za evropske delavke in delavce?