Za svojo požrtvovalnost plačujejo visoko ceno – Ukrajinsko delavstvo sredi vojne vihre

27. 3. 2023

O življenju in delu v vojnih razmerah so Evropski konfederaciji sindikatov (Etuc) in Mednarodni konfederaciji sindikatov (Ituc) ob prvi obletnici vojne v Ukrajini na spletnem dogodku pripovedovali ukrajinski sindikalistke in sindikalisti, članice in člani Zveze sindikatov Ukrajine (FPU) in Konfederacije svobodnih sindikatov Ukrajine (KVPU).

Velike so junaške žrtve delavk in delavcev v Ukrajini, da bi ohranili svojo državo in jo ubranili zločinske ruske invazije. Ob obletnici vojne so na spletnem dogodku Etuca in Ituca ženske in moški, ki različnih v vseh sektorjih ukrajinskega gospodarstva, poročali o svojem delu in delili ganljiva osebna pričevanja o svojih izkušnjah z vojno.

Generalna sekretarka Etuca Esther Lynch je ob tem dejala, da gre za neomajno solidarnost sindikalnega gibanja, s katero sindikati sporočajo, da so z njimi, dokler bo treba. »Delavke in delavci vedno trpijo v konfliktih in prizadevanje za mir je temeljna sindikalna vrednota, bistveni pogoj za zagotavljanje varnosti, socialne pravičnosti ter delavskih in človekovih pravic. Naš poziv je jasen: Rusija mora končati svojo agresivno vojno,« je bila jasna Ester Lynch.

Neizmeren pogum

Od dela pod izstrelki do dostave humanitarne pomoči, smrti sodelavcev in bega pred uničenjem, za vse je potreben neizmeren pogum in volja. Jurij Dorošenko, predsednik sindikalnega odbora železarne Azovstal, ki je bila središče ukrajinskega odpora med obleganjem Mariupola, je poročal o tem, kako jih je od približno 14 tisoč delavcev že 24. februarja umrlo 20. Skupaj z družino se mu je 4. marca uspelo rešiti iz obkoljenega mesta. Takoj, ko so obnovili povezave, pa so začeli pomagati članom svojega sindikata. »V prvi vrsti smo začeli zbirati informacije o preživelih članih sindikata. Na žalost je bilo ubitih 106 članov sindikata, veliko ljudi je bilo tudi ranjenih, več kot 2000 ljudi pa pogrešanih. Organizirali smo reševalne akcije. Ženskam smo pomagali zapustiti Ukrajino ter pobegniti pred vojno. Zagotavljali smo pravne nasvete in svetovanje ter nudili pomoč pri zdravstveni oskrbe, prav tako pa si še naprej prizadevamo za zaustavitev sprejema sporne delovne zakonodaje, ki jo izvaja vlada.« Maksym Moskalets, strojevodja, vodja poltavskega regionalnega združenja KVPU, je opisal dramatično evakuacijo več sto tisoč ljudi kljub temu, da so železniške proge blokirali tanki in vlaki, na katere so streljala ruska letala: »Že od prvega dne evakuacije delam na železnici. Bili so tanki, ki so blokirali železniške proge, letala so streljala na moje kolege.« Težkih zgodb je mnogo. Tako so na primer v vagonu za 50 ljudi prepeljali 500 ljudi, ker je bilo veliko tistih, ki so morali pobegniti.

Solidarnost čez mejo

Pavlo Prudnikov, namestnik predsednika sindikata delavcev jedrske energije in industrije Ukrajine, pripadnik oboroženih sil Ukrajine na rehabilitaciji po poškodbi na fronti, je povedal, da je kljub temu, da nikoli ni služil v vojski in je bil civilist in sindikalni aktivist, menil, da je njegova državljanska dolžnost postati vojak v oboroženih silah Ukrajine. »Avgusta sem bil na prvi bojni črti hudo ranjen in bil dvakrat operiran. Še nikoli nisem bil v Nemčiji in nikoli si nisem mogel predstavljati, da me bo sindikalna solidarnost kdaj pripeljala sem. Nemški sindikat BCE, iz naše industrijske družine, je, ko je izvedel za moj primer, našel eno najboljših rehabilitacijskih ustanov v Nemčiji in našel pomoč za mojo družino.« V Nemčiji se je potem udeležil številnih sindikalnih srečanj, kjer je govoril o solidarnosti. Ob tem je dodal, da so v jedrskih sindikatih Ukrajine, tudi če so v zaledju, v resnici na prvi črti. »Ker smo odgovorni za jedrsko varnost in smo se znašli v razmerah brez primere, ruske agresije z redno vojsko tuje države, ki je prvič v zgodovini poteptala vse mednarodne sporazume, zavzela, zasedla jedrske postaje in prisilila naše osebje delati brez odmorov, brez počitkov, poniževati zaposlene, groziti s kaznimi.« Varnost v jedrski elektrarni je vsaj v 60 odstotkih odvisna od človeškega faktorja. O kakšni varnosti lahko govorimo v takih razmerah? Kaj naj storimo? Kaj naj storijo sindikati v tem položaju? Ne smemo pozabiti, da zastopamo interese ogromnega števila ljudi in naše orožje je predvsem solidarnost, je še med drugim dejal. Liudmyla Bei, članica svobodnih sindikatov vzgoje in izobraževanja, učiteljica, katere šolo so okupirale ruske čete, ki so uničile in ukradle šolsko opremo, je povedala, da so v njihovem mestu med okupacijo ruski vojaki uničevali podjetja in zgradbe ter živeli v šoli, kjer dela. Tu so se nastanili ter ukradli in uničili veliko opreme. Nekaj ​​tednov sta se z otrokom skrivala v kleti. Nista mogla oditi, ker so vojaki grabili ljudi z ulice. Včasih so odpeljali ljudi z domov. Poniževali in mučili so jih. Številni ljudje iz  mesta so še vedno pogrešani. »Moja mama in moji otroci so lahko zapustili okupirano ozemlje po humanitarnem koridorju. Ko smo poskušali pobegniti, so nam grozili s puškami, s tanki. Orožje so uperili v naše otroke. Vendar smo lahko pobegnili. Nekaj ​​mesecev za tem sva živela v Nemčiji. Nemčiji smo izjemno hvaležni. Septembra smo se vrnili domov in kljub dejstvu, da so ruske enote le 35 kilometrov stran od nas in dnevno izvajajo napade na obmejno območje, verjamemo v našo zmago,« je dejala učiteljica.

Prelivanje krvi

Vitaliy Kvach, vodja sindikalne organizacije komunalnega podjetja Kryvbasvodokonal, čigar kolega je bil ubit med popravljanjem jezu, ki so ga napadle ruske rakete, je pojasnil, da njihovo podjetje zagotavlja pitno vodo mestu s 600 tisoč prebivalci. Tam neposrednih spopadov sicer ni bilo, vendar so svoje delo še vedno opravljali v zelo nevarnih razmerah. »V nevarnosti smo, ker na nas nenehno streljajo rakete Ruske federacije. Ves čas poskušajo obstreljevati kritično infrastrukturo. 14. septembra 2022 so naše mesto zadele balistične rakete, ki so skušale uničiti kritično infrastrukturo pitne vode in zaradi sedmih izstrelkov je bil uničen del vodnega jeza, 112 hiš pa je bilo poplavljenih. Ljudje so bili evakuirani in namesto centralizirane oskrbe z vodo smo na koncu vodo dostavljali v različne skupnostne centre. Jez pa nam je uspelo obnoviti, saj bi sicer imeli izredne razmere, v katerih bi poplavilo več kot 150 tisoč domov.« V obstreljevanju je med svojim delom ena oseba žal umrla, mnogi pa so končali v bolnišnici.

Pomagajo, kjer lahko

Dmytro Yarotskyi, rudar in vodja organizacije Neodvisnega sindikata rudarjev Ukrajine v rudniku Chervonogradska, je povedal, da delo v rudniku pod zemljo kljub okoliščinam nadaljujejo. Vedno je bilo težko delati v tem rudniku, od invazije pa so težave samo še večje, je zatrdil in dodal, da je zdaj okoli tretjina zaposlenih mobiliziranih v oborožene sile. Tisto delo, ki ga je včasih opravljalo sedem ljudi, zdaj delajo le štirje ali celo trije. »Tudi v našem sektorju ni investicij, delamo z zelo staro opremo. Verjetno bi jo imeli za muzejski eksponat v kateri od vaših držav. Kljub okoliščinam rudarji ne obupajo. Zavihali smo rokave, še naprej delamo, da ohranjamo energijsko fronto močno, in vedno najdemo čas, da se, ko ne delamo, prostovoljno pridružimo našim fantom na prvi črti. Trudimo se, da jim zagotovimo čim boljšo opremo, in želimo si, da bi v vojni kmalu zmagali.« Anatolij Dobrovolskij, predsednik hersonskega medsektorskega sveta sindikatov, je povedal, da omenjeno mesto agresor obstreljuje vsak dan in je že zelo uničeno, pod ognjem pa se je znašla tudi stavba sindikata. »Osem mesecev smo bili pod okupacijo in pod strašnim pritiskom agresorja. Prisiliti so nas hoteli, naj sodelujemo z njimi, a tega ni storil nihče, niti en član našega sindikata. Vsi smo bili popolnoma prepričani, da bo Herson spet svoboden, in 11. novembra smo to postali. Med okupacijo smo še naprej opravljali sindikalno delo. Pomagali smo našim članom in članicam, s humanitarno pomočjo in drugimi vrstami pomoči tistim, ki so jo najbolj potrebovali. Ko je bil Herson osvobojen, smo spet začeli razvijati naše sindikalno gibanje, vendar smo v glavnem opravljali podporno delo. Pomagali smo tistim, ki niso imeli bivališča, strehe nad glavo in niso imeli sredstev za preživetje.« Zdravnica Victoria Romanenko, predstavnica Svobodnega sindikata zdravstvenih delavcev Ukrajine iz službe nujne medicinske pomoči Nikopol, je spregovorila o junaškem delu in nudenju pomoči vsem, ki jo potrebujejo. Njene sodelavke in sodelavci vsak dan hodijo v službo, nato pa med vikendom pomagajo pri vseh vrstah prostovoljnih dejavnosti. »Šivajo, izdelujejo, prenašajo opremo na fronto, vse, da bi zmagali. Rusi uporabljajo topništvo, da ustrahujejo naše prebivalce, a mesto stoji in se ne bo nikoli predalo, ker so naši ljudje heroji, naši zdravniki so herojski, člani svobodnega sindikata in njihovi junaški kolegi nudijo zdravniško pomoč 24 ur na dan vsakomur, ki jo potrebuje, in sicer kljub napadom, kljub raketnim napadom naših sosed.« Ivanna Khrapko, vodja mladinskega sveta FPU, je povedala, da je bilo zadnje leto izjemno težko. »Izgubljali smo prijatelje, sorodnike, izgubljali smo domove. Izgubljali smo in izgubili mirno življenje. Toda Ukrajinci smo zelo močni in samoorganizirani in moč našega mladinskega sveta nam je pomagala, da smo se že v prvem tednu samoorganizirali. Spomnim se naših zgodnjih jutranjih izletov na železniško postajo, spomnim se na stotine, tisoče škatel, ki so jih dostavili tja, kjer je bila humanitarna pomoč najbolj potrebna,« je še med drugim dejala.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v najnovejši, drugi marčevski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!