Uradniki že čez mejo zmogljivosti

Sindikat državnih organov Slovenije (SDOS) je član koordinacije stavkovnih odborov, kjer so sindikati svoja stališča načeloma poenotili in zagovarjajo načelo, da rušenje enotnega sistema javnega sektorja ni na mestu. Poleg tega se SDOS vsakodnevno srečuje še z veliko perečimi problemi v dejavnostih, kjer skrbijo za svoje člane. S sekretarko SDOS Ano Jakopič smo za 19. letošnjo številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS, govorili o največjih žariščih.

Zahteve za vse zaposlene glede plačnih razredov in plač so v koordinaciji poenotene in pripravljene sistemsko, pravi Jakopičeva, ki je tudi namestnica vodje koordinacije. Solistične akcije sindikatov po njenem dodatno rušijo enotni plačni sistem, ki je sicer na mnogih točkah že spodjeden in se drži samo še na nitkah. »Smatramo, da je pot njegovega še večjega razkroja lahko še bolj pogodu vsem drugim kot pa delavcem v javnem sektorju, pa tudi ljudem, ki pričakujejo kakovostno javno storitev uradnikov, inšpektorjev, gasilcev, delavcev v zdravstvu in drugje,« opozarja sogovornica.

Čeprav imamo že nekaj časa gospodarsko rast, se to delavkam in delavcem v javnem sektorju  ne pozna pri plačah, pozna pa se, po mnenju Jakopičeve, v negativnem smislu, da je dela vse več. Pri gospodarski rasti je pričakovanj vedno več in nekateri sistemi se zaradi tega po njenem mnenju »zelo majejo«.

Tudi specifike se po mnenju koordinacije morajo reševati sistemsko, opozarja Jakopičeva in poudarja, da je potrebno iskati ravnotežje in skupne točke pri tem, da vsi delavci dobijo popravke pri plačah, ki jih dušijo že od krize.

Upravne enote pokajo po šivih

V SDOS se vsak dan srečujejo s sistemskimi problemi. Problem upravnih enot je po mnenju Jakopičeve eden takšnih zelo zapostavljenih. »Na upravnih enotah delajo uradniki pa tudi administrativno in tehnično osebje, ki svoje delo opravljajo vsakodnevno požrtvovalno, na njih pa se po drugi strani zelo  pritiska in se jih dostikrat zelo podcenjuje, celo se o njih grdo govori kot o birokraciji, ki duši gospodarstvo in  družbo,« odkrito in jasno pove sogovornica. Hkrati te uradnike potrebujejo prav ti, ki jih najbolj kritizirajo, za recimo nove gradbene investicije. Uradniki se srečujejo z vedno novimi zahtevami in deli, ki jim jih nalaga zakonodaja, poleg tega, da se sami nemalokrat težko prebijajo skozi ideje, ki jih te novosti, ki kdaj tudi nimajo pravega stika z realnostjo, prinašajo.

V upravnih enotah je bil v času krize  upad zaposlenih ponekod tudi 30-odstoten pravi Jakopičeva, ki meni, da je bil ta segment javnega sektorja tudi »najbolj potolčen«. Norme se zaradi tega enormno povečujejo, vedno bolj so izražena pričakovanja o prijaznosti uradnikov, a ti preko svojih človeških zmožnosti ne morejo več delovati.

»Ta trenutek je to zelo eskaliralo na upravni enoti v Ljubljani, kjer že leta opozarjamo na to, da ljudje v popoldanski izmeni, ki naj bi trajala do 19. ure, potem pa se jim prizna še pol ure delovnega časa po koncu uradnih ur, dejansko delo opravljajo tudi do desetih zvečer,« opozarja Jakopičeva. Problem je po njenem sistemski in ni le povezan z željami in zahtevami vodstva. Javna uprava naj bi bila uporabnikom prijazna, vseskozi dostopna in na razpolago ljudem. To na tam zaposlenih pušča velike posledice. »Prejšnji teden je recimo v čakalnici na uradu za tujce ob sedmih, ko bi moralo biti uradnih ur konec, čakalo še 200 ljudi,« ponazori pritiske, zaradi katerih so delavci upravne enote Ljubljana prejšnjo sredo prvič »protestno« zapustili svoja delovna mesta ob zaključku delovnega dne, tj. ob 19.30. To naj bi počeli do nadaljnjega.

Ne gre le za to, da imajo ti delavci svoje pravice in pravico do zasebnega življenja, opozarja Jakopičeva, problem takšne preobremenjenosti je tudi sam psihološki pritisk na ljudi, ki ne morejo delati dovolj hitro in učinkovito, da bi zadovoljili uporabnike. Je to sploh lahko še uporabnikom prijazno? Prav gotovo ni prijazno do delavcev, ki jim za nameček nadure  niso niti pisno odrejene in niti vse plačane.

»Pošteno plačilo za pošteno delo je lahko le kratkoročna rešitev, nam ni v interesu, da so ljudje plačani za nadurno delo, ampak da tega dela ni več treba opravljati.« Rešitev je tudi ureditev krajevne pristojnosti, razmišlja Jakopičeva, ko opozarja ravno na preobremenjenost uradnikov v Ljubljani, kjer zadeve pogosto urejajo tudi tisti, ki niso iz glavnega mesta. Niso pa po njenem problem samo kadri, težave so tudi prostorske. Na ministrstvu za javno upravo do sedaj za omenjene težave ni bilo posluha, SDOS je tudi novemu ministru Medvedu predlagal spoznavni sestanek, kmalu pa naj bi se sestali tudi z načelnikom upravne enote.

Se nadaljuje pot razkroja inšpektorata?

Na področju inšpektorata za delo, kjer SDOS in še marsikdo opozarja že leta na pomanjkanje inšpektorjev, se po besedah Jakopičeve »na žalost dogajajo tektonski negativni premiki«. Prejšnji teden na pristojnem parlamentarnem odboru za delo ni bil izglasovan sklep o povečanju števila inšpektorjev, in to »kljub temu, da je to v koalicijski pogodbi, in kljub temu, da je ta sklep v prejšnji sestavi celo bil izglasovan,« ugotavlja sekretarka SDOS. Po njenih informacijah naj bi se zatikalo pri trenutnem vršilcu dolžnosti generalnega inšpektorja za delo, ki meni, »da tako število dodatnih inšpektorjev ni potrebno«.

Predstavniki SDOS so se ob imenovanju z vršilcem dolžnosti generalnega inšpektorja sestali in mu svoje videnje problema razložili. Zahtevali pa so tudi, da umakne opomin zaupniku SDOS, ki je po mnenju sindikata šikaniranje, saj je »opozarjal na nezakonito in neučinkovito poslovanje prejšnje generalne inšpektorice«, pravi Jakopičeva. A odgovor vršilca dolžnosti je bil, da tega ne more storiti, kar pa po mnenju Jakopičeve »pravno ne drži«. Očitno je, da se nadaljuje pot razkroja in uničevanja inšpektorata in ustvarjanje brezzobega tigra, opozarja sogovornica. To po njenem kažejo tudi predlogi inšpektorata, kot recimo ta, da se globe in kazni pri zaposlovanju tujcev delodajalcem omilijo. »Stvari so res dramatične, inšpektorat predlaga določene negativne spremembe zakona o delovnih razmerjih glede zaščite delavcev. Te stvari so za nas res skrb vzbujajoče,« pravi Jakopičeva.

Inšpektorjem, ki morajo takšno politiko izvajati, na terenu pogosto ni lahko, pravi sogovornica in že težko opravljajo svojo osnovno nalogo, to pa je »varstvo zakonodaje, ki ščiti delavce« in je, žal, pogosto kršena. Svetovanje delodajalcem in njihovo kaznovanje, kar bi  morali oboje opravljati inšpektorji, pogosto ne gre skupaj, opozarja Jakopičeva.

Šumijo gozdovi, gozdarji na terenu pa obolevajo na sprehodih

SDOS že leta opozarja tudi na probleme, s katerimi se srečujejo zaposleni na zavodu za gozdove. Tam še posebej primanjkuje delavcev na terenu, in namesto da bi se resno soočili s tem problemom in ga začeli reševati, odločevalci iščejo rešitve, »kako se znebiti nekaterih kadrov, ki so očitno problem trenutnemu direktorju, ne zaradi svojega dela, ampak zaradi nekih interesov«, pravi sekretarka SDOS;  pravi, da so ti botrovali spremembam sistematizacije, »ki pa so po mnenju sindikata in tudi po sklepih izvršnega odbora sindikata zavoda za gozdove ekstremno problematične, še posebej v točkah, kjer dejansko teren prikrajšujejo oziroma celo predvidevajo presežne delavce, sicer ne v smislu, da bi se te delavce odpuščalo, vendar na način, da bi jih degradirali; in kljub temu, da izpolnjujejo pogoje za izobrazbo, bi bili uvrščeni nižje zaradi slepega sledenja agresiji v času krize, ko je bila zapovedana masa, ki je bila zapovedana ne glede na to, kaj ljudje delajo, koliko delajo, s kakšno izobrazbo in kaj se od njih zahteva«. Po sistematizaciji naj bi namreč vsi dobili nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi za večino pomenile tudi nižje plače.

Že dalj časa sindikalisti opozarjajo tudi na pomanjkanje delovnih sredstev gozdarjev, recimo avtomobilov, saj se zdaj velikokrat vozijo s svojimi, in to za neprimerno nadomestilo. »Še vedno ni bilo niti dovolj storjenega, da bi se borelioza in meningitis priznavala kot poklicni bolezni. Ne gre za to, da ne bi obstajala možnost, kot se narobe včasih interpretira, problem pri gozdarjih je to, da potem komisije dostikrat ne odločijo, da je to bolezen, ki je nastala pri delu, ampak da je možno, da so jo dobili v prostem času na sprehodu,« čudne prakse pojasnjuje Jakopičeva in dodaja, da se to dogaja kljub temu, da statistika kaže, da je več kot 40 odstotkov gozdarjev te bolezni dobilo. Ne samo to, da se vozijo po gozdovih z lastnimi vozili, ogrožene so tudi njihove družine, pove sogovornica in omeni grozljiv primer, ko je obolel dojenček gozdarja.

Kaj pa človekove pravice zaporskega osebja?

Ena bolj perečih točk, s katerimi se ukvarja SDOS, so tudi zapori. Tam je manko kadra še vedno zelo problematičen, pritiski na zaposlene, ki na to opozarjajo, pa so veliki. Manko kadra je takšen, da so zaporskemu osebju kršene tudi najbolj osnovne delavske in s tem človekove pravice. »Za nas je grozljiva rešitev, ki jo je izvedlo vodstvo zaporske uprave, ki je v zakon dalo možnost omejitve 30-minutnega odmora med delovnim časom izven zavoda edino za te delavce v celi Sloveniji,« opozarja Jakopičeva. Tako si lahko predstavljamo pravosodnega policista, ki tisti svoj sendvič za malico poje ob tem, ko z enim ali kar z obema očesoma pazi na zapornike. »Nam ta predlog zakona ni bil niti obrazložen, zelo na hitro je šel mimo,« pojasni sekretarka dogajanje v začetku tega leta.

Problem zaporov so tudi prostorske razmere; nanje opozarjajo tudi zaporniki, ki so na evropskem sodišču za človekove pravice že dokazali, da so te razmere tudi za njih nevzdržne. Za zaposlene je še toliko težje, menijo v SDOS. Že leta pa na problem opozarjajo tudi pri varuhu v svojih poročilih.

Kadrovski problemi in plače so problem tudi v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, t. i. Sovi, kjer že dalj čas stavkajo, še opozori Ana Jakopič. Tudi njihovi delavci so pridruženi člani SDOS.

Politično všečno, a nezadostno

Od večjih sistemov, kjer je organiziran sindikat SDOS, sta tudi finančna in geodetska uprava. Pri Fursu je po besedah Jakopičeve težava prav tako pomanjkanje kadra in vse večje zahteve. Kot problematično zaznavajo tudi neenako obravnavo vseh pooblaščencev, zlasti izstopata vojska in policija.

Na geodetski upravi se od delavcev tudi vse več pričakuje, spet je govor o nepremičninskih davkih in s tem povezanim popisom nepremičnin, kar je politično sicer želeno, ampak sistemsko  ta del uradništva nima zagotovljenega dovolj usposobljenega strokovnega kadra. Na to SDOS opozarja in ugotavlja, da je zaposlovanje stroke problematično in je čez noč ni mogoče dobiti. Se bo ponovil scenarij izpred let, ko je bil popis izveden na hitro in ne dovolj sistematično, pritiski na delavce pa so bili veliki?

Pogosto se torej zdi, da za uradniški del zaposlenih v javnem sektorju ni posluha, še več, odgovorni si sploh ne želijo prisluhniti njihovim težavam in raje v javnosti ustvarjajo vtis, da delajo najbolje prav zato, ker zmanjšujejo število zaposlenih. Pod površino pa seveda ni tako, le vprašanje časa je, kdaj jim bo to dvignilo pokrov.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share