Uspeh sindikalnega boja temelji na dobro obveščenem članstvu – Pogovor s sindikalistom Juretom Čučkom

1. 10. 2025

Jure Čuček je športnik, nekdanji smučarski učitelj in kajakaš, ki se je pred kratkim pridružil sindikalni družini ZSSS. Prej se je kalil v podjetju, kjer so se ukvarjali s pripravljanjem večjih evropskih projektov za regionalni razvoj in trajnostni turizem. Zdaj kot sekretar območne organizacije Podravje pokriva dejavnosti gostinstva, gradbeništva, lesarstva, trgovine in turizma na Koroškem in na širšem mariborskem območju, s srcem in dušo pa ostaja na rodnem Ptuju, kjer prebiva z družino in proste dneve preživlja v naravi.

Pred kratkim smo z novim sodelavcem pokramljali o izzivih sindikalnega dela na Štajerskem, nekaj več besed pa namenili strategijam sindikalnega dela: kako sindikalno članstvo nagovoriti in opremiti z znanji, da se bo v svojih delovnih okoljih in onkraj njih med sabo znalo povezati v boju za boljše delovne pogoje in pravično plačilo.

V katerih dejavnostih, ki jih pokrivaš, in na katerih področjih se pri delu soočaš z največ izzivi?
Največ težav opažamo na področju plač in dodatkov, še posebej tam, kjer so osnovne plače nižje od minimalne. V gostinstvu, gradbeništvu in lesarstvu so pogosto spregledane pravice delavcev do dodatkov za delovno dobo, popoldansko delo, nedeljsko delo ali delo na praznik. Izziv je tudi neenakomerna obravnava zaposlenih – nekaterim se dodatki obračunavajo pravilno, drugim pa sploh ne. Na področju delovnega časa se soočamo tudi z nespoštovanjem omejitev delovnega časa, neustreznim vodenjem evidenc in izogibanju rednim zaposlitvam s pogodbami za določen čas ali samozaposlitvami.

Svetovno trgovinsko vojno vse bolj občuti tudi slovenski delavec oz. delavka. Če ne neposredno, zaradi zmanjšanja naročil iz naše največje trgovinske partnerice, vsaj posredno, ob podražitvah nekaterih izdelkov. Kako dobro je na izzive sodobnega časa pripravljena industrija na Štajerskem, npr. gradbeništvo in lesarstvo?
V gradbeništvu in lesarstvu na Štajerskem se podjetja prepočasi prilagajajo spremembam na trgu in razmeram v mednarodnem okolju. Posledice svetovne trgovinske vojne so bolj posredne, vendar jih čutimo – predvsem v obliki zmanjšanega obsega dela, prekinitve pogodb in izpada prihodkov. Številna podjetja so kadrovsko podhranjena, ni dolgoročne strategije, prevladujejo kratkoročne rešitve, predvsem na račun fleksibilnega kadra. Premalo se vlaga v trajnostne modele dela in opolnomočenje zaposlenih. Delavke in delavci pogosto nosijo posledice teh sprememb, z nižjo varnostjo zaposlitve in povečanimi pritiski.

Ob koncu turistične sezone; številke kažejo, da vzhodno Slovenijo vsako leto obišče več turistov, ki so zelo zadovoljni s turistično ponudbo. Kako pa je poskrbljeno za delavke in delavce v gostinstvu?
V gostinstvu so največji problem prekomerno število delovnih ur, neplačane nadure in pomanjkanje ustreznih dodatkov. Opažamo tudi pogodbe za določen čas brez realnega razloga, izigravanje pravil o delovnem času in izjemno fluktuacijo zaposlenih. Gostinski delavci so pogosto izčrpani in izgoreli že na začetku sezone, saj se od njih pričakuje popolna razpoložljivost ob slabem plačilu. Zaradi pomanjkanja kadra se številna podjetja zatekajo k agencijskemu delu in uvozu delovne sile, a s tem se težave ne rešujejo, temveč poglabljajo.

Pozitivno pa je, da smo v nekaterih podjetjih pred sezono uspešno sklenili podjetniške kolektivne pogodbe, ki bodo zagotovo prispevale k večjemu zadovoljstvu zaposlenih in olajšale organizacijo dela. To je korak v pravo smer k bolj urejenim razmeram in večjemu spoštovanju pravic delavcev.

Imamo rekordno brezposelnost na nacionalni ravni, še več, potreba po delavkah in delavcih je v nekaterih dejavnostih tako velika, da jih množično uvažamo iz tujine. Kako se na to odzivajo domačini, prihaja do napetosti med delodajalci in lokalnimi delavci?

Lokalni delavci se pogosto počutijo zapostavljene, saj živijo v okolju, kjer delajo – tukaj imajo dom, družine in celotno življenje. Njihove potrebe po prostem času, počitku in usklajevanju dela z družinskim življenjem so razumljive in legitimne. Tujim delavcem pa delodajalci pogosto dodelijo obremenitve brez zadržkov, saj so ti tukaj zgolj zaradi dela in pogosto tudi sami želijo delati čim več, brez prostih dni. Delodajalci to razliko izkoriščajo – s tem pa se delovni pogoji slabšajo za vse.

Napetosti se povečujejo predvsem zaradi občutka neenakosti in tihega pritiskanja na lokalne delavce, naj tudi sami sprejmejo takšne pogoje. Rešitev je v doslednem spoštovanju zakonodaje in zagotavljanju enakih pravic vsem delavcem – domačim in tujim – ter v gradnji skupne solidarnosti skozi sindikalno povezovanje. 

Včasih so se recimo kraji poistovetili z določenim zaposlovalcem, recimo pri nas je bilo kar nekaj velikih podjetij, ki so bila družbeno in družinsko odgovorno podjetje, zdaj pa se zdi, da je lokalna delovna sila zaposlovalcem prej v breme. Vse pogosteje se slišijo fraze, kot so »Če vi ne boste delali za nas, si bomo pa uvozili delovno silo od drugod«. In ta drugod ni več samo bazen nekdanje Jugoslavije, ampak vse bolj južne in jugovzhodne Azije.

Odkar si od svojih sodelavcev prevzel nekatere dejavnosti, smo opazili nov veter v jadrih, predvsem na področju informiranja in komuniciranja. Kako strokovne vsebine najboljše razložiti delavkam in delavcem?

To je zahtevno, ker so med ljudmi razširjena neka splošna prepričanja, ki jih je težko ali celo nemogoče razčleniti. Ljudje dandanes prehitro vzamejo »zdravo za gotovo«. Vzemiva za primer minimalno plačo in tiste posameznike in posameznice, katerih osnovna plača je nižja od zakonsko določene minimalne plače. Ne glede na to, ali so zaposleni v gospodarstvu ali v javnem sektorju, je med ljudmi neko splošno prepričanje, da jim dodatek doplačuje država. Kar pa ni res, država doplačuje samo zaposlenim v javnem sektorju, vsem drugim dodatek krije podjetje. Kakšen je potem sploh interes lastnikov podjetij, da imajo ljudje osnovne plače nižje od minimalne? Ja, nižji obračunani prispevki, ki se računajo glede na dejansko osnovo v pogodbi o zaposlitvi. In mladi o tem pogosto sploh ne razmišljajo, ko podpisujejo take pogodbe.

Zdi se mi, da je najtežje ozaveščati najino, vmesno generacijo delavcev, ki smo stisnjeni nekje med pregovorno izredno informirano in delovno fleksibilno generacijo Z, ter generacijo naših staršev, ki so jim bile zaposlitve nekako zagotovljene.

Se strinjam, najina generacija je zagotovo nekakšna vrzel med obema, ki si ju omenil. Prišli smo do tega, da smo prepuščeni trgu dela preprosto prevzeli oblike samozaposlovanja in prekarnega dela kot samoumevne. Če si zaposlen v podjetju, si pripravljen, da boš izkoriščan, da ti bo delodajalec nenehno podaljševal pogodbo za določen čas, ali pa boš delal preko avtorske oziroma podjemne pogodbe kot zunanji prekarni izvajalec storitev. Poleg tega je zraven tudi neke vrste napuh: »Nočem biti kot naši starši, prikovan na osmo do četrte, raje si bom sam odrejal urnik, delal po dvanajst ur dnevno zelo intenzivno štiri mesece, potem pa si bom dva meseca vzel prosto, potoval, užival, itd.« S tem ni sicer nič narobe, dokler gre. Do petintridesetega ali štiridesetega leta, samo kaj pa potem?

 

Recimo, da delaš samostojno do poznih štiridesetih ali petdesetih let, dokler misliš, da imaš ogromno energije in prožnosti, potem te pa zmanjka. Kaj pa potem narediti, kako preprečiti, da postaneš simptom svoje generacije, čakajoč na pokojnino na zavodu za zaposlovanje?

Tukaj je naloga predvsem na nas sindikatih, da nenehno opozarjamo na pomen in koristi rednih oblik dela. To ne mislim zgolj z informiranjem, ampak s sindikalnim organiziranjem za boljše pogoje dela vseh, tudi samozaposlenih. Dober primer je recimo institut zaposlitve za določen čas, ki določa, da te mora po dveh letih delodajalec zaposliti za nedoločen čas. Vse lepo na papirju, ampak kar se dogaja na terenu, je nekaj čisto drugega. Delodajalec ti po dveh letih namesto redne zaposlitve ponudi pogodbo za določen čas, a na drugem delovnem mestu v istem podjetju. Pa čez dve leti spet in tako naprej v nedogled. Ali pa ti ponudi, da delaš isto število ur s plačanimi nadurami kot espejevec. In se hitro uloviš v ta sistem, da boš lepo plačan, dopusta pa si ne boš mogel vzeti. Tudi sam sem šel skoz ta proces in na neki točki ugotovil, da tako ne bo šlo naprej.

Bi sicer rekel, da se to zavedanje o prednostih pogodbe o zaposlitvi oziroma ta delovna etika razlikuje glede na regijo? Sam recimo prihajaš s Ptuja, od koder se mladi v iskanju dela množično izseljujejo v večja urbana središča.

Imam občutek, da si mladi bolj kot nekih fleksibilnih oblik dela želijo lažjih načinov zaslužka. Redko kdo bi naravnost povedal, da ga zanima delo v proizvodnji ali v tovarniškem obratu. In v okolju, ki ti ne ponuja veliko izbire, se hitro zgodi, da postaneš pasiven, nezainteresiran. Nekateri odidejo študirat in ostanejo, drugi se vrnejo in potem delajo na nizko kvalificiranih delovnih mestih, za katera ne bi potrebovali visoke izobrazbe. Ni skrivnost tudi, da se da v socialni državi, kot je naša, udobno preživeti tudi s socialno pomočjo in priložnostnim delom na črno. Vsekakor to ni večina, ampak neki tovrstni trend pa obstaja. Velikih podjetij pri nas skorajda ni več, razen Perutnine Ptuj ter podjetja Talum. Obstaja pa mnogo manjših posredniških firm in agencij, ki novačijo mlade za delo v tujini, predvsem v Avstriji in Nemčiji. Ob tem je tudi Maribor industrijsko izumrlo mesto in ne ponuja kakih večjih priložnosti, zato se jih dosti odloča delo poiskati v Avstriji in se tja dnevno vozijo na delo. 

Verjetno tudi zato, ker so tam boljši pogoji dela?

Vsekakor, višja urna postavka, trinajsta in štirinajsta plača, različni dodatki. Vendar pa mislim, da nam to ne sme biti ovira, temveč spodbuda za aktivno sindikalno delo. Ne zgolj na terenu, ampak tudi pri odločevalcih. Mi se moramo potruditi, da bodo naši delodajalci sledili takim zgledom iz tujine in našim delavcem nudili boljše pogoje dela, da ti ne bodo odhajali v tujino. So pa tudi pomembne razlike. V Avstriji praviloma prevoz na delo in z dela ni plačan kot dodatek, plačana ni malica in niti čas zanjo. Skratka, bližina doma bi morala biti motivacija, da delavci ne odhajajo v tujino, pomembno pa je tudi graditi pripravljenost na sindikalno borbo, na boj za ohranjanje dostojnih delovnih mest. Ljudje dandanes raje grejo stran, kot da bi se združevali za spremembe na bolje. To pogrešam pri vseh, ne samo pri mladih ali najini generaciji.

Kako torej najti ta duh, to željo po povezovanju?

Prvenstveno v dobrem obveščanju in komuniciranju. Predsedniki podjetniških sindikatov morajo biti obveščeni: o dogajanju v podjetju, njegovih izpostavah, spremembah kolektivnih pogodb in zakonodaje, o vsem. In o stvareh, ki so pomembne zanje, za njihove člane in nasploh za delavce v podjetju, obveščati svoje članstvo. Potem je na vrsti izobraževanje. Člani in članice se morajo naučiti čim več uporabnih znanj: kako se izračuna dodatek na delovno dobo; kako preverim, ali je moj prevoz pravilno obračunan; kateri dodatki mi pripadajo po kolektivni pogodbi; kakšna je ocena tveganja za varnost in zdravje pri delu; kaj določa interni pravilnik. In tako naprej.

Šele obveščeno in vešče članstvo se je zmožno kolektivno upreti pritiskom delodajalcev, opozarjati na nepravilnosti in dvigniti svoj glas. Najpomembnejše pa je seveda med seboj deliti izkušnje. Ne samo članstvo znotraj ene panoge, temveč več različnih panog in medgeneracijsko. Kaj se lahko naučimo iz boja nekoga drugega, kaj je nekomu uspelo storiti tu, kaj drugim tam, kako so oni organizirali štrajk in kako ga lahko mi, in tako naprej. Šele na tej točki lahko sindikat nastopi kot tvoren mediator med delavci in delodajalci.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v petnajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod petnajste letošnje redne številke (4. 9. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!