V državah Evropske unije koronakriza večinoma spodbudila socialni dialog

15. 2. 2022

Lukas Lehner je doktorski študent na fakulteti v Oxfordu, ki velja za eno izmed najboljših na svetu. V svojem predavanju v okviru konference Evropskega sindikalnega inštituta (Etui) je predstavil svoje ugotovitve glede spopadanja z učinki koronakrize na zaposlovanje.

Na podoben način, kot se je pri nas skupina entuziastov lotila projekta Covid-19 sledilnik, pri katerem so oblikovali zavidljivo bazo vseh podatkov, povezanih z okužbami pri nas, se je Lehner z ekipo lotil beleženja ukrepov v času koronakrize. Sprva je to počel na Twitterju, nato pa je zadeva postajala vse bolj kompleksna, zato je aprila 2020 oblikoval posebno spletno stran in na njej sledil ukrepom v družbi, makroekonomiji, medijih, farmaciji in na drugih področjih. V nekaj tednih je z njim začelo sodelovati nekaj tisoč raziskovalcev iz več kot 120 držav. Ko se je predlani poleti epidemija umirila, je zmotno domneval, da bo projekt ugasnil. Toda zgodilo se je nasprotno, s pomočjo štirih profesorjev so oblikovali Oxfordov sledilnik, pri katerem so po področjih in državah razčlenili ukrepe. Pri projektu sta se jim nato pridružili še veliki instituciji Svetovna banka in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Lehnerjeva spontana ideja je zrasla v projekt, pri katerem sodeluje prek sto različnih organizacij in nekaj tisoč raziskovalcev. »Izkušnje so me naučile, kakšno moč ima združena inteligenca, ki se aktivira prek družbenih omrežij. S sodelovanjem smo zgradili javno zbirko, ki je postala javno dobro,« o projektu pove Lehner.

Učinki na brezposelnost odvisni od političnih odzivov in trga dela

Podatki potrjujejo slutnje, ki smo jih imeli že ob začetku koronakrize, da je pandemija povečala brezposelnost. V območju evra je bila po sezonsko prilagojenih podatkih novembra 2020 8,3-odstotna, kar je za 0,9 odstotne točke več kot leto prej. Na območju celotne EU pa je lani brezposelnost znašala 7,5 odstotka, leto prej pa 6,6 odstotka. Med državami z največjim dvigom brezposelnosti sta bili leta 2020 Estonija in Španija. Slovenija je bila v evropskem povprečju. Najmanjšo rast so imeli v Nemčiji in Luksemburgu. »Na dvig brezposelnosti je vplival politični odziv in značilnosti trga dela. V Italiji in Španiji je bil učinek na zaposlenost večji kot v Sloveniji, ker tam dela več delavcev v dejavnosti trgovine in gostinstvu,« je Lehner poudaril na predavanju. Predvsem velike finančne injekcije pa so preprečile, da bi že med krizo njene posledice občutili še bolj dramatično.

Koronakriza huje prizadela slabše plačane

Prekarni, nestandardni delavci so bili že pred krizo ena od najbolj ranljivih skupin zaposlenih, pogosto z neustreznimi dohodki. So tudi skupina, ki jo je kriza najbolj prizadela. Po podatkih OECD je 40 odstotkov vseh zaposlenih, ki jih je koronakriza najmočneje prizadela, nestandardnih delavk in delavcev. Med njimi prevladujejo samozaposleni (tudi v Sloveniji), v Španiji pa je med njimi veliko začasnih delavk in delavcev. Še posebej je koronakriza prizadela nestandardne delavce v industriji zabave in kulture, gostinstvu in turizmu ter poslovanju z nepremičninami. Pa tudi v dejavnosti gradbeništva in trgovini. Med poklici so največji upad doživeli kuharji, strežniki, pripravljavci hrane in delavci v restavracijah, ki so imeli že pred tem nižje plače. Boljše plačani poklici (z izjemo pilotov) večinoma niso bili deležni takšnega odpuščanja. Lehner opozarja, da nestandardni delavci za 40 do 50 odstotkov manjkrat dobijo tudi finančno podporo kot zaposleni v standardnih delovnih razmerjih. Obenem pa je podpora zanje tudi manj radodarna. Kot pravi, je pomembna naloga sindikatov, da vlade prepričajo, naj bolj pomagajo prav tistim, ki jih je koronakriza najbolj prizadela.

Vrnitev odpisanih sindikatov

V nasprotju s Slovenijo, kjer je socialni dialog v zadnjem letu z novo vlado nazadoval, pa se na mednarodni ravni trendi obračajo. Pri Financial Timesu so že pred časom v članku z naslovom Sindikati se po dolgem času vračajo ugotovili, da se je v času pandemije povečalo zavedanje o pomenu sindikatov. Še posebej mladi ljudje so spoznali, kako ranljivi in brez moči so pri samovolji delodajalcev. Če to drži, po tridesetih letih prihaja do pomembnih premikov. Od leta 1985 se je namreč v večini ekonomsko razvitega sveta stopnja sindikaliziranosti zmanjševala. Pokritost s kolektivnimi pogodbami je v tem času na vseh ravneh padla za tretjino. Da lahko govorimo o premikih, kaže tudi dogajanje na političnem parketu. Evropska komisija je že lani predstavila predlog o minimalni plači, ki je sedaj v parlamentarni proceduri v Evropskem parlamentu. Konec novembra ga bodo evropski poslanci obravnavali na plenarni seji, nato pa bo romal še na Svet EU, kjer se bodo dogovorili o njegovi končni obliki. Minimalna plača je po navedbah komisije bistven element evropske strategije za okrevanje, saj je pandemija covida-19 še potrdila potrebo po zmanjšanju vse večje plačne neenakosti in revščine zaposlenih na ravni EU. Tudi v ZDA je predsednik Joe Biden, v nasprotju s svojimi številnimi predhodniki, že večkrat izpostavil pomen sindikatov in že poskušal tudi prek zakonodaje krepiti njihovo moč. Na Novi Zelandiji gredo po tem, ko so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbeli za deregulacijo in zakone, ki so zmanjšali stopnjo sindikaliziranosti, sedaj po poti, ki delodajalce in delavce zavezuje k pogajanjem glede plačnih politik in delovnih pogojev v nekaterih sektorjih in dejavnostih. Spremembe so gotovo tudi posledica zavedanja, da neoliberalna doktrina ne more ponuditi odgovorov na izzive časa. Kot so zapisali pri Financial Timesu, ki ga gotovo ne moremo uvrščati med do kapitalizma najbolj kritične medije, predvsem mladi ekonomisti vse bolj ugotavljajo, da se je razmerje med delom in kapitalom vse premočno obrnilo v prid slednjega. Celo OECD, ki je (bil) eden glavnih promotorjev neoliberalizma, zagovarja spodbujanje kolektivnih pogajanj, kar bo tudi po njihovem mnenju pomagalo pri izzivih, ki nas čakajo (avtomatizacija dela, elektronski nadzor ipd.), v OECD pa so izpostavili tudi pomembno vprašanje, ali so sindikati sami dorasli nalogam, ki so pred nami v prihodnosti.

Drugod več socialnega dialoga

Lehnerjeve analize kažejo, da pri ukrepanju ni tako pomembna velikost pomoči, kot je njena praktičnost in nezbirokratiziranost. V nasprotju s Slovenijo, kjer je socialni dialog pod to vlado doživel nazadovanje, pa je v drugih državah po mnenju Lehnerja prišlo do njegove rasti: »Vlade so se pri iskanju rešitev na vrhuncu krize morale zanesti na podporo sindikatov, čeprav ponekod niti niso imele strukturiranih ustanov za dialog.« Zato bi po njegovem morali vzpostaviti institucije z daljšim rokom trajanja, ki bi omogočale socialni dialog tudi po koncu krize. K temu bi lahko vlade prisilili v času, ko so odvisne od sodelovanja s sindikati. Delež vlad, ki so se lani v Evropi in osrednji Aziji posluževale socialnega dialoga, je po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO) znašal 80 odstotkov. V Afriki je znašal 74 odstotkov, obeh Amerikah 69 odstotkov, v Aziji in Pacifiku 67 odstotkov, v arabskih deželah pa samo 47 odstotkov. Sindikate so, kot ugotavlja Lehner, najbolj vključevali pri preventivnih ukrepih (npr. zaščiti delovnih mest in zasnovi ukrepov socialne varnosti), manj pa so jih poslušali pri vprašanjih, povezanih s podporo podjetjem.

Posledice krize se lahko šele pokažejo

Prave posledice krize bodo po njegovem prišle do izraza, šele ko se bodo iztekli ukrepi pomoči, ki so jih države v EU leta 2020 sprejemale hitro, že na začetku krize, v marcu in aprilu. »V prejšnjih dveh krizah (leta 1991 in 2008) se je vrhunec krize pokazal šele pozneje. Brezposelnosti in stečajev bo v prihodnje več.« Pomembno vprašanje je zato, kako se v prihodnje spopasti s temi problemi. Lehner je izrazil bojazen, da bi se lahko distribucijski konflikti okrepili. Kar se pri nas z zahtevami po dvigu plač že potrjuje. Poznani so podatki, da so ob zadnji krizi najbogatejši postali še bolj bogati, medtem ko so številni že izgubili zaposlitev in so se jim prihodki zmanjšali. Kot možno alternativo je omenil zajamčeni minimalni dohodek, ki ga bodo tri leta prejemali vsi prebivalci manjšega avstrijskega mesta Marienthal. Glede na to, da v Sloveniji nazadujemo pri socialnem dialogu in sodelovanju s civilno družbo, bržkone ni pričakovati, da bi podobno progresivne predloge lahko kmalu videli tudi pri nas.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v najnovejši, prvi februarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!