V ekonomijo genocida smo tako ali drugače vpleteni vsi – Zapis z obiska Francesce Albanese

28. 7. 2025

Pred kratkim je Slovenijo na povabilo civilne družbe obiskala Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih. V Mariboru in Ljubljani je imela več predavanj, srečala se je s predsednico republike in predsednikom vlade, mudila v državnem zboru, imela številne medijske obveznosti – za njen obisk je vladalo veliko zanimanje –, ustavila pa se je tudi v našem Domu sindikatov v Ljubljani, rekoč, da se, kamorkoli gre, sreča s sindikati, saj predstavljamo eno glavnih sil v boju za pravice ljudi in njihovo zaščito.

Pri nas se je mudila kmalu zatem, ko je izšlo njeno najnovejše poročilo z naslovom Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida, v katerem raziskuje odgovornost mednarodnih podjetij, držav, univerz in drugih vpletenih pri izraelskih kršitvah človekovih pravic in nezakoniti okupaciji palestinskih ozemelj. Med samim obiskom pa je odjeknila tudi novica, da so ZDA proti njej sprejele sankcije. Na srečanju z njo v Domu sindikatov se je zbralo lepo število ljudi iz ZSSS in drugih sindikalnih central ter iz sorodnih organizacij. Dobro uro dolga neformalna razprava, v okviru katere je lahko vsak dobil besedo, je tekla o že omenjenem poročilu, genocidu v Gazi, o tem, da so, če je Palestina prizorišče zločina, prstni odtisi vseh nas vtisnjeni vanj, o tem, kaj lahko glede vsega skupaj naredimo sindikati, o ameriških sankcijah, uperjenih proti gostji, o sramotnem ravnanju Evropske unije v zvezi z Gazo ter še o marsičem drugem. Francesca Albanese (1977), doma iz južne Italije, je pravnica, strokovnjakinja za človekove pravice, sodelavka Združenih narodov in prva ženska na mestu posebnega poročevalca za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih. Kot neumoren, kritičen glas brez dlake na jeziku o tem, kaj se tam dogaja, nosi veliko tarčo na hrbtu, a je to pri njenem delu ne ustavlja.

Sodelovanje mora biti široko

»Najlepša hvala za pobudo za srečanje s sindikati in z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, kamor spadajo tudi delavske pravice. Dobrodošli v našem Domu sindikatov, v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, ki združuje 22 panožnih sindikatov iz različnih sektorjev oziroma dejavnosti,« je uvodoma pozdravil gostjo Andrej Zorko, predsednik ZSSS. Ob tem je izrazil upanje, da tako srečanje lahko pomeni začetek širšega sodelovanja, rekoč, da je treba v tem globalno prepletenem svetu tesno sodelovati, si izmenjevati informacije in izkušnje ter delati z roko v roki. Sledila je kratka predstavitev prisotnih oziroma sindikalnih organizacij, iz katerih prihajajo, potem pa je besedo dobila tudi sama gostja.

Palestina kot prizorišče zločina

Ta se je najprej zahvalila vsem zbranim, ker so prišli v tako lepem številu. Dotaknila se je ameriških sankcij, namenjenih njej, rekoč, da tako deluje mafija, potem pa je odkrito povedala, kakšen sistem opisuje v svojem poročilu o tako imenovani ekonomiji genocida: »Gre za skorumpiran sistem, v katerem politični akterji tesno sodelujejo z različnimi podjetji oziroma s kapitalom nasploh, pri tem pa se vsi skupaj okoriščajo z genocidom. Žalostno dejstvo je, da smo, razen če živimo nekje v divjini sredi ničesar, vsi vpeti v ta sistem. Pri kateri zavarovalnici smo zavarovani? Pri kateri banki imamo odprt račun? Katere pijače kupujemo? Na kateri fakulteti oziroma univerzi študiramo? Če je Palestina prizorišče zločina, so prstni odtisi vseh nas vtisnjeni vanj. In zato je na nas, da si začnemo prizadevati za odpravo sistema, ki vse to dopušča.« Za kakšen sistem pa pravzaprav gre? Francesca Albanese odgovarja: »Govorimo lahko o naseljenskem kolonializmu. To je nekaj, kar v Evropi dobro poznamo, saj smo to počeli stoletja. Gre za jemanje zemlje avtohtonim prebivalcem in s tem tudi za jemanje s to zemljo povezanih naravnih virov. To smo počeli v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki … Naseljensko-kolonialna država pa je tudi Izrael, ki jo obenem podpira in vzdržuje Zahod. Izrael ne bi mogel početi tega, kar počne, brez zanašanja na več gospodarskih sektorjev in storitev. Najprej je treba omeniti orožarski sektor, ki je povezan tako s stroji, mehanizacijo za dvojno rabo – buldožerji, bagri ipd. – kot tudi z različnimi tehnologijami nadzora, od sistemov nadzornih kamer do različnih vohunskih sistemov, ki jih izraelska država izvaža tudi v tujino. Potem lahko govorimo o gradbeni dejavnosti, o gradnji različne infrastrukture, od cest do vodovodnih in električnih omrežij na zasedenih palestinskih ozemljih. Ne pozabimo tudi na proizvodnjo prehrambnih in kozmetičnih izdelkov ter na poslovanje z nepremičninami. Obstajajo namreč nepremičninska podjetja, k služijo s prodajo različnih nepremičnin v nezakonitih izraelskih naselbinah na zasedenih palestinskih ozemljih, pa tudi s prodajo ukradenih palestinskih domov in zemljišč.«

Zdi se torej, da je sistem vseprisoten in vseobsegajoč. »Gre za sistem, sestavljen iz mreže podjetij, ki niso opravila skrbnega pregleda [angl. due diligence – Skrbni pregled ponavadi naročijo podjetja pred transakcijo z drugim podjetjem. Pregled jim omogoči oceno poslovnih, finančnih, davčnih in pravnih tveganj, povezanih z dotedanjim poslovanjem podjetja, op. a.], saj če bi ga opravila, ne bi trgovala, z izraelsko državo, ji prodajala orožje, tako ali drugače sodelovala z Izraelom povezanimi bankami, s pokojninskimi skladi, različnimi finančnimi institucijami, univerzami, ki so ideologijo izraelskega apartheida pomagale pomembno normalizirati ter legitimirati, in podobno. Marsikatero podjetje je na račun genocida v Gazi bogato zaslužilo, zlasti orožarska industrija, ki je v Izrael poslala tudi nove vrste orožja, bolj smrtonosnega in bolj stroškovno učinkovitega. Različna mednarodna tehnološka podjetja so pridobila širok dostop tudi do podatkovnih baz, povezanih s Palestinci, da lahko na tak način z njihovo pomočjo Izrael lažje določa oziroma identificira svoje tarče.«

V ZSSS smo v pozivu vladi pred kratkim opozorili, da je v izraelskem obleganju Gaze od oktobra 2023 naprej umrlo vsaj 57.700 ljudi, med njimi več kot 17 tisoč otrok. Obsodili smo pobijanje civilistov, blokado humanitarne pomoči in grozljive življenjske razmere, ki jih je v enklavi povzročil Izrael. Zato smo tudi pozvali vlado, njenega predsednika Roberta Goloba in zunanjo ministrico Tanjo Fajon k uvedbi konkretnih ukrepov, vključno s sankcijami proti Izraelu, in sicer namesto zgolj simboličnih obsodb tamkajšnje morije. Ob trideseti obletnici genocida v Srebrenici smo odločno poudarili, da je treba v Gazi ukrepati zdaj in ne le od daleč opazovati dogajanje.

Izrael je uničil vse

Posebna poročevalka je, ko govori o tem, kar se dogaja v Gazi, smrtno resna: »Izrael je uničil prav vse, kar bi Palestincem in Palestinkam lahko omogočilo, da ne le preživijo, temveč da živijo kot narod. Nacionalni arhiv, vse univerze, mošeje, cerkve, 80 odstotkov domov … Ne gre samo za bombe, ki so jih odvrgli na Gazo, temveč tudi za to, da so podjetja, kot so Volvo, Hyundai, Caterpillar, na primer priskrbela buldožerje in drugo mehanizacijo, s katero je mogoče Gazo zdrobiti v prah. Banke, kot je BNP Paribas, skladi, kot sta ameriška Blackrock in Vanguard, kujejo dobičke z vlaganjem v podjetja iz izraelske vojaške in nadzorstvene industrije, služijo s trgovanjem z njihovimi delnicami, z različnimi naložbami in podobno. Na tak način je Izrael tudi saniral svoj nedavni proračunski primanjkljaj. Cvetita prodaja orožja in izdelkov nadzorstvene tehnologije, kot so brezpilotna letala, ki vas lahko zaznajo in izberejo za tarčo tudi samo na podlagi vaše telesne temperature. Jasno je, da imate, če ste Palestinec, ves čas tarčo na hrbtu. A smo na udaru pravzaprav vsi. Brezpilotna letala, ki jih Izrael denimo že leta preizkuša na Palestincih, uporablja tudi Evropska unija pri nadzoru migrantskih poti čez Sredozemsko morje.«

Skupni boj

Kaj velja potem, glede na vse povedano in na vseprisotnost ter veliko prepletenost ekonomije genocida s svetovnim gospodarstvom, pravzaprav storiti? »V sistem moramo navrtati luknje in ne poznam nikogar drugega, ki bi to lahko storil bolje kot sindikati,« je razmišljala Francesca Albanese. »Pomembno je, da se pri tem povežete tudi s študenti. Zavedam se, da je vsako tako sodelovanje polno izzivov in preprek. Obenem smo danes vsi ranljivejši in revnejši, kot smo bili včasih. A bolj humana in pravična družba je v interesu vseh nas. Z vlaganjem v orožje in obrambne izdatke bo v Sloveniji, Italiji, v Evropi trpelo izobraževanje, zdravstvo, kultura, socialna država. Orožje, ki ga danes uporabljajo v Gazi in na zasedenih palestinskih ozemljih, bodo slej ko prej uporabili tudi proti nam. Tudi zato moramo tako nujno prekiniti obleganje Gaze te prepričati naše države, da tja pošljemo zdravnike, medicinske sestre, hrano … ter se še močneje zavzeti za mir.«

Na naše vprašanje, ali je pri raziskovanju za poročilo o ekonomiji genocida naletela tudi na kakšno slovensko podjetje ali na podjetje, povezano s Slovenijo, je gostja odgovorila, da je v svoji podatkovni bazi zbrala okoli tisoč gospodarskih subjektov, potem pa se je osredotočila na najbolj znana oziroma razvpita. Pri tem sicer (zaenkrat) ni naletela na nobeno slovensko podjetje, čeprav to ne pomeni, da jih tudi v resnici ni. Kot prispodobo o tem, zakaj dogajanje v Palestini zadeva vse nas, tudi čisto običajne ljudi, delavke in delavce, pa je navedla primer Amazonovega delavca: na eni strani ga – v ZDA ali v Evropi – do onemoglosti privija in izkorišča matično podjetje v lasti enega najbogatejših Zemljanov, to pa po drugi strani svoje ekscesno visoke dobičke kuje tudi z udeležbo pri genocidu v Gazi, ko izraelski državi nudi svoje tehnološke storitve, denimo orodja za shranjevanje podatkov v oblaku in drugo podatkovno infrastrukturo.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v štirinajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod štirinajste letošnje redne številke (24. 7. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!