V spomin: Srečko Čater (1949–2026)

19. 1. 2026

Začetek leta 2026 je bil za tiste, ki smo že dolgo v ZSSS, žalosten. Med nas je prišla vest, da je umrl naš upokojeni kolega, viden sindikalist, tudi dolgoletni predsednik Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) Srečko Čater.

Srečko je bil v Sindikatu KŽI Slovenije že vse od njegovega začetka, poklicno in sindikalno predan dejavnosti, kjer se je zavzemal za pravice delavk in delavcev. Poznal je vse plati sindikalnega dela, saj je bil aktiven v družbi Hmezad, potem na celjskem območju in nazadnje še v dejavnosti, od koder je šel konec leta 2012, po šestem kongresu KŽI, v pokoj. Aktiven pa je bil tudi v lokalni skupnosti in politično.

Vedno in povsod je pustil svoj pečat. Tisti, ki so bili z njim na pogajanjih, pravijo, da je znal tako dolgo vztrajati, da je svoje dosegel. Eni bi rekli, da je bil trmast, drugi, da je bil vztrajen, a takšna lastnost je pri sindikalnem delu zelo želena. Ob odhodu v pokoj je svojim naslednikom sporočal, da je socialni dialog pomembna zadeva, saj je sam v okviru KŽI podpisal več kolektivnih pogodb dejavnosti oziroma njihovih podaljšanj.

Konstruktivno kritičen pa je bil Srečko tudi znotraj sindikalnih vrst. Vedno je brez dlake na jeziku povedal tisto, kar je mislil, in to jasno in glasno, a vedno povezovalno in v dobro sindikalizma. Pogosto je bil tudi v prvih vrstah sindikalnih akcij, kdaj tudi za govorniškim odrom, kjer prav tako ni varčeval z besedami. Sindikat KŽI se je pod njegovim vodstvom pridružil tudi splošni stavki, odločne sindikalne akcije mu tudi sicer niso bile tuje.

Ob odhodu v pokoj je bil Srečko kritičen tudi do nečlanov sindikata, glavnih kritikov sindikalnih dosežkov, ki k njim niso nič prispevali, uživali pa vse, kar je bilo izborjeno. Bil je močan in odločen podpornik sindikalnega dela v družbah in s tem tamkajšnjih zaupnikov in zaupnic, za katere je menil, da so steber sindikalnega dela. Srečka se morda kdo spomni tudi po podpisu kodeksa dobrih praks med deležniki v agroživilski verigi, o pravični delitvi ustvarjene nove vrednosti od »njive do mize«, kot je pogosto dejal, s čimer bi lahko bila bolje urejena samooskrba v Sloveniji.

Vsak od nas, ki je Srečka poznal, bi lahko kaj povedal o njem, saj je v zgodovini sindikalnega gibanja v ZSSS pustil pomemben pečat.

Mojca Matoz