»Vzgojiteljice se nismo znale dovolj oglašati in se postaviti zase« – Pogovor s sindikalistko Miroslavo Kuk, letošnjo dobitnico sindikalnega priznanja roža mogota
23. 3. 2026
Miroslava Kuk je dolgoletna članica in aktivna sindikalistka Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (Vir). Njena tridesetletna sindikalna in polna poklicna pot je pustila pečat tudi na področju enakih možnosti, kar je bil razlog, da je letos prejela priznanje roža mogota, ki ga ZSSS podeljuje za izredne dosežke na tem področju.
Prihajate s savinjskega konca. Lahko kaj več poveste o tem, kje ste delali in kaj?
Sem iz Slovenskih Konjic. Svojo delovno pot sem začela v vrtcu Žalec, potem pa nadaljevala v celjskem vrtcu Zarja, kjer sem po štiridesetih letih leta 2023 dočakala upokojitev; podaljšala sem le za dva meseca, da sem zaključila šolsko leto. Ves čas sem bila vzgojiteljica, tudi vodja oddelka, s tem sem imela dosti dodatnih nalog glede organizacije dela. Po upokojitvi imam več časa za delo v svojem lokalnem okolju in nekateri so presenečeni nad tem, kaj vse vzgojiteljica zna.
Kdaj ste se vključili v sindikalno delo?
Čeprav sem dolgo čakala na redno službo, celih 12 let sem delala za določen čas, sem se borila zase in za druge. Tako so mi ponudili delo zaupnice. V začetku smo vsi bili včlanjeni v sindikat. Sama nisem točno vedela, kaj vse bodo moje naloge zaupnice, sem pa radovedna in si želim vedno kaj novega vedeti. Zaupnica sem bila skoraj trideset let, se učila in delala in jezila. Doletele so me tudi aktivnosti na območni in republiški ravni.
Omenili ste, da ste takrat bili vsi v sindikatu, kako je zdaj?
Jaz sem še tista generacija, ko so nam takoj predstavili članstvo v sindikatu in v partiji. V sindikat smo šli vsi, partiji pa sem se izognila. V tem času članstvo v sindikatu ni več samoumevno, čeprav sindikat nudi veliko. Organizirali smo tudi dogodke, izlete, praznovanja. Ogromno je bilo sprememb zakonodaje. Za položaj vzgojiteljev in vzgojiteljic ter učiteljev in učiteljic je bilo narejeno veliko. Danes pa mladi vse to čedalje manj razumejo, njim vse kar pripada. Pogosto sem spraševala, od kod mislijo, da imajo pravico do dopusta, bolniške, malice … Nič slabega ne mislim, a sama sem bila mladim pogosto mentorica. Potem ko so diplomirali in se je začela strokovnost v vrtcih zelo poudarjati, sem vedno rekla, da se šele po diplomi začneš učiti. Mladi danes niso v dobrem položaju. Čeprav sem tudi sama bila 12 let v negotovem položaju, zaposlena za določen čas, je tega tudi danes veliko. Vrtci so veliko finančno »breme« občin in vse več zaposlujejo le za šolsko leto, čez počitnice pa del ljudi odpustijo. Razgradnje javne mreže vrtcev ne smemo dopustiti. Pri nas je to dediščina preteklosti in je pomembno tudi z vidika položaja žensk v družbi, za njihovo kariero. Če mladi nimajo katerega od starih staršev za pomoč, je to problem.
Vzgojiteljski poklic je zelo feminiziran. Ali to vpliva na njegov ugled, položaj in kaj bi bilo treba še storiti?
Vzgojiteljice se nismo znale dovolj oglašati in se postaviti zase. Smo tam, smo pridne, delamo, smo operativke in ne rinemo pogosto v ospredje. Nekaj časa je bil vzgojiteljski poklic manj cenjen kot učiteljski in tudi s pomočjo sindikata se je to začelo spreminjati. Dodatna usposabljanja so vzgojiteljicam dale moč, da smo znale predstaviti širši javnosti, ne le staršem, svoje delo in vlogo. Šele kasneje so tudi iz stroke poudarjali, da je treba vključiti moške, in sprejele smo jih z odprtimi rokami in z zanimanjem. Potem pa so se izkazale tako pozitivne kot negativne plati.
Kaj lahko poveste o zahtevnosti vašega poklica?
Vzgojiteljski poklic je psihično in fizično zelo zahteven. Vzgojiteljica ima maso otrok in včasih ni bilo pohištvo prilagojeno, tako da je bilo treba otroke dvigovati. Znanja o tem, kako to narediti varno za svoje zdravje, nam je manjkalo. Nekdo te mora opozoriti. Ko si mlad, te nič ne boli, primeš in dvigneš, kasneje se vse to pozna. Če štirideset let vsak dan dvigneš toliko in toliko kilogramov, se to nabere. Čisto tehnično se je potem oprema spreminjala, pridobili smo si tudi nova vedenja. In ko smo se vzgojiteljice znale postaviti zase in povedale, kaj vse počnemo, je prišlo tudi do večjega razumevanja.
Slišimo tudi, da so tudi starši vse bolj zahtevni. Kako se to kaže?
Ko imaš kilometrino in izkušnje, veš, kdaj staršem postaviti mejo. Oni vedo, kako je treba z njihovim otrokom, ne vedo pa, da je zraven še dvajset otrok. A otroci zelo hitro vedo, kje je meja.
Delali ste z različnimi ljudmi …
Najprej so različni otroci, pa so starši, pa so sodelavke in sodelavci, potem pa pridejo še posebne potrebe, kjer je res potrebno posebno strokovno znanje. Tu bi vzgojiteljice pogosto potrebovale strokovno pomoč.
Sindikat so ljudje
»Mira je bila izpostavljena predvsem zaradi svoje trdne in pokončne drže. Res je načelna, strokovna in zaupanja vredna. In današnji sindikat bodo nosili ljudje, ki so vzor,« pravi sekretarka glavnega odbora sindikata Vir Sonja Barl, ki se je podpisala pod predlog in obrazložitev vloge za priznanje roža mogota Miroslavi Kuk. Zelo pomembno orodje pri tem je znanje in poznavanje, pravi in dodaja, da je zdaj mladim velik problem ukvarjanje z otroki po vseh obremenitvah v službah. Vzgojiteljskih poklic zahteva veliko ustvarjalnosti, razdajajo se za druge otroke, za svoje pa zmanjka energije, še opozarja.
Psihične obremenitve zahtevajo tudi veliko sočutnega dela. To izčrpava. Kako ste se soočali s tem?
Ves čas je treba biti pozoren, imaš nujne projekte, v ozadju pa so še starši. Pri sindikalnem delu sem skozi izobraževanja dobivala veliko znanj, sploh za delo z odraslimi. To sem potem razlagala naprej. Recimo, kako začeti pogovor, speljati problem, kako ga zaključiti. Teh odtenkov danes manjka, ker prehitro pride do kontranapada in ni poglabljanja.
Ste človek dialoga, ali ste znali tudi kdaj zaropotati?
Zelo. Kdo bi rekel, da sem bila stroga, ampak jaz sem bila dosledna. Otroci snemajo vse. Ni pomembno, kaj govoriš, pomembno je, kaj delaš. Ker sem temperamentna, sem vedno rekla, ali bomo delali, kot je prav, ali se bomo kregali. Samo dve možnosti sta.
Ste kdaj bili v položaju prepoznavanja otrok v stiski, žrtev nasilja?
Zelo velikokrat. Otroci so iskreni, a potrebuješ veliko znanja in izkušenj, kako se odzvati na njihove potrebe in stiske. Potrebni so bili tudi seminarji, kot je recimo, kako se zaščitiš kot vzgojiteljica. Včasih je bilo ogromno skupnega dela, medsebojne pomoči, sodelovanja, zdaj pa se zdi, kot da gre vsak po svoje. To je moteče. Še na koncu sem velikokrat dala pobude, da je mlade treba učiti, jim pomagati. Opolnomočiti pa moraš najprej sebe.
Kako pa se ta dinamika pozna med vzgojiteljicami in moškimi, ki prihajajo v vaš poklic?
Zanimivo je bilo videti, da moški razumejo nekatere zadeve, kot da jih njim ni treba delati. Recimo pri delu z najmlajšimi so bili moški izključeni, saj gre za nego. Tudi vzgojitelju so mlade mamice manj ugovarjale kot vzgojiteljicam. A to ni prav, mi vsi smo tam zato, da otroka naučimo osnovnih vrednot in navad, da se bo v življenju znašel. Danes pogosto opažam v javnosti, da starši svojim otrokom ne rečejo »stop«.
Očitno ste zelo zahtevni tako do sebe kot do drugih?
Ja, zelo. V zadnjem času je bilo zanimivo, da so me recimo v pedagoški sobi ali lepo pozdravljali ali pa je bila tišina.
Kako ohranjate svojo kondicijo?
Sem oseba narave. Živim v naravi in v naravo sem vodila tudi otroke. Tega ti nihče ne reče, da moraš, ampak pogosto sem rekla sodelavkam, da je privilegij imeti poklic, pri katerem si lahko v naravi, se gibaš … Vrtec pogosto lahko naredi številne prve korake, ki ostanejo za vedno. Treba se je zavedati, kako pomemben je pedagoški poklic.
Kako običajno praznujete mednarodni dan žensk?
Vedno smo se dobile skupina žensk in smo se družile, tudi v službi. Moški so nam pripravili program, mi pa smo jim to vrnile na njihov praznik. Pri starejših otrocih smo se o tem vedno pogovarjali.
Kaj pa vam, ob tremi pred prireditvijo, pomeni priznanje roža mogota?
Sem operativec in stvari ne delam zaradi priznanja. Priznanje je bilo zame presenečenje in vesela sem, da je moje delo opaženo, da me nekdo vidi in sliši, da sem bila dovolj glasna, »sitna«.
Mojca Matoz
Delavska enotnost
Ta pogovor je bil najprej objavljen v peti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod četrte letošnje redne številke (12. 3. 2026) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...