Pogled v zgodovino: Za delavske pravice se je treba boriti in jih negovati

21. 2. 2020

Z delavskimi pravicami je podobno kot z angleško travico, pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS

O tem, kako je za njeno kakovost pomembna nega, govori anekdota o obisku slovenskega vrtičkarja pri angleškem.

»Neverjetno, kako lepo in čvrsto trato imaš pred hišo,« je vzkliknil slovenski vrtičkar. »Povej mi, kaj pri vas počnete z njo, da je tako čudovita?«

»Nič posebnega,« je odvrnil angleški vrtičkar. »Travico vsak dan malce zalijemo, vsaj enkrat na teden pa jo pokosimo.«

»Hm, čudno. Kljub temu, da s travico od zgodnje pomladi, ko sem jo zasejal, ravnam enako, moja še zdaleč ni tako lepa kot tvoja. Kdo bi vedel, morda tiči razlog za to v neprimerni zemlji, slabšem semenu ali neustrezni klimi?«

»Joj, oprosti, pozabil sem omeniti, da pri nas travico tako negujemo že 300 let, je dejal angleški vrtičkar.

Tako je tudi z delavskimi pravicami. Zanje so se morali delavci desetletja in stoletja boriti, saj jim niso same od sebe padle z neba. Nihče jim jih ni poklonil. Če se ne bi zanje nenehno borili in jih negovali, bi »ovenele«.

Tradicijo ustvarjamo

Na ozemlju sedanje Slovenije so začeli delavske pravice v najširšem smislu pravzaprav »negovati« šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja. V Avstrijskem cesarstvu je bilo namreč prej prepovedano ustanavljanje delavskih strokovnih organizacij, na ozemlju sedanje Slovenije pa so bili takrat tudi delavci bolj maloštevilni, pa še to le v rudarskih in industrijskih krajih. Šele leta 1867, ko se je Avstrijsko cesarstvo preoblikovalo v Avstro – Ogrsko, so tedanje oblasti pod pritiskom delavstva dovolile ustanavljanje delavskih izobraževalnih društev, tri leta kasneje pa so razveljavili prepoved ustanavljanja delavskih strokovnih organizacij.

Tako kot so začeli v Angliji prej negovati angleško travico, so se začeli prej boriti za delavske pravice, saj je bila Anglija prva dežela, ki jo je že konec 18. stoletja zajela tehnična in nato industrijska revolucija, ki je privedla do tega, da se je meščanstvo polastilo oblasti ter da je nastal proletariat kot nov razred. Medtem ko je v Nemčiji, Franciji in še zlasti Avstriji, kjer so prevladovale fevdalne razmere in je bila industrijska revolucija šele v povojih, močno prevladovalo kmečko prebivalstvo, je bilo v Angliji v industriji zaposlenih že dve tretjini prebivalcev, ki so živeli v velikih industrijskih mestih in izdelovali različne potrebščine za ves svet (London je imel takrat že 2,5 milijona prebivalcev). Zgovoren je podatek, da je bilo v Angliji leta 1861 že 62,3 odstotka mestnega prebivalstva in samo še 37,7 odstotka kmečkega. Na območju današnje Slovenije pa je približno v istem času (leta 1869) živelo v mestih zgolj 13,6 odstotka prebivalstva, pa še med temi je bilo precej priseljencev iz neslovenskih dežel Avstro Ogrske.

Iz bede

Kljub svoji množičnosti pa so delavci v Angliji na začetku industrijske revolucije živeli v veliki bedi, saj so jih kaznovali, če so se med seboj dogovarjali, kako bi zvišali mezde. Delavsko združevanje je s Pittovimi »akti« iz leta 1799 postalo protipostavno. Po drugi strani pa je postava, ki jo je leta 1747 izdal Jurij II, dajala svobodo dogovarjanja tistim, ki so delo kupovali, torej lastnikom kapitala. Namesto delavcev je država ščitila delodajalce. Za uničevanje strojev je bila v Angliji mod leta 1769 zagrožena smrtna kazen.

Rudarji in delavci, ki so delali od jutra do mraka, so živeli v bednih kočah v lasti delodajalcev, borne mezde pa so namesto v denarju prejemali v hrani in obleki. Najhuje pa je bilo, da so morali delati tudi otroci delavcev, ki so marsikdaj garali v najslabših pogojih.

Zaradi takšnih delovnih razmer so se v Angliji delavci začeli organizirano boriti za svoje pravice že konec 18. stoletja. Iz delavske nemoči se je leta 1779 najprej porodilo ludistično gibanje, ki je rešitev za skrajno bedo delavstva videlo v razbijanju strojev, leta 1838 pa se pojavi čartizem, ki velja za prvo množično politično organizirano delavsko gibanje. Njegovi privrženci so rešitev videli v uvedbi splošne volilne pravice in uvedbi demokracije ter v omejitvi dela otrok. Okoli čartističnega gibanja so začeli nastajati prvi sindikati.

Ko se je v Angliji rojeval razred proletarcev, so prebivalci na ozemlju današnje Slovenije živeli še globoko v fevdalizmu. Zaradi zaostajanja v industrijskem razvoju je bilo v času pred in po revolucionarnem letu 1848 delavstvo pri nas maloštevilno in razdrobljeno. Na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem je bilo leta 1852 skupaj 116 rudarskih in industrijskih podjetij, v katerih je bilo zaposlenih 6.633 delavk in delavcev. Pred revolucionarnim letom 1848 so se v naših krajih razvila šele prva industrijska podjetja, do večjega razmaha industrije pa je prišlo šele v drugi polovici 19. stoletja. V gospodarskem življenju slovenskih dežel je pred revolucionarnim letom 1848 pomembnejše mesto zavzemalo zgolj železarstvo (metalurgija in obdelava kovin). Še 85 let pozneje, torej leta 1933, je imela Slovenija le tri industrijska središča, ki so obstajala že več desetletij: to so bili rudarski revirji v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku, železarne na Jesenicah in Javorniku in železniške delavnice v Mariboru (leta 1926 je bilo v omenjenih središčih skupaj 12.000 aktivnih delavcev, zaradi krize pa se je do leta 1933 njihovo število prepolovilo).

To so objektivne okoliščine, zaradi katerih se je delavsko in sindikalno gibanje pri nas začelo razvijati pozneje kot v državah, ki jih je industrijska revolucija dosegla prej. Kljub temu, da slovenski sindikati nimajo tako dolge in zveneče tradicije, pa so bili v novejšem času v borbi za delavske pravice marsikdaj enako ali celo bolj uspešni kot sindikati z dolgo tradicijo. Samo spomnimo se zavrnitve slabe pokojninske reforme na referendumu, ki so ga z več kot 40.000 podpisi volivk in volivcev zahtevali sindikati na čelu z ZSSS. Takšnega podviga se ne bi sramoval noben sindikat.

Tomaž Kšela

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!