Zadnji Tomosovi delavci dobili odpoved

25. 1. 2019

Ko to berete, zadnji osmerici delavcev koprskega Tomosa mineva odpovedni rok po v začetku leta oklicanem stečajnem postopku. Stečaj nekdanjega slovenskega velikana so, kot pišemo v drugi letošnji številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, zahtevali delavci zaradi neizplačila plač in regresa, možnosti za vnovičen dvig tega nekdaj pomembnega podjetja pa po prepričanju zadnjega tamkajšnjega sindikalista ni veliko.

Oklice stečaja je dočakalo osem delavcev, še jeseni jih je bilo za pest več, že leta 2017 pa je skupinica delavcev dala odpoved in tožila podjetje zaradi nespoštovanja obveznosti do njih. Stečaj so delavci predlagali lanskega novembra, potem ko niso dobili izplačanih treh plač, prispevkov, regresa in v nekaterih primerih niti jubilejnih nagrad in solidarnostnih pomoči. Koprsko sodišče je stečaj začelo prvi letošnji delovni dan, saj ga nihče ni prerekal, niti direktor in lastnik, ki je zagotavljal, da bodo zmogli in prebrodili krizo. Stečajni upravitelj Štefan Veren je nato 10. januarja osmerici razdelil odpovedi s petnajstdnevnim odpovednim rokom. Ob tej neprijetni priložnosti so pomoč in podporo zagotovili tudi predstavniki tamkajšnjega zavoda za zaposlovanje in sekretar kraško-notranjske in obalne regijske organizacije Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) Sašo Ristič. Delavce so seznanili, kako lahko prijavijo terjatve pri jamstvenem skladu, da bodo lahko prišli do svojega denarja, neizplačanih plač, regresa. Delavci bodo poplačani iz jamstvenega sklada (maksimalno 4,5 neto minimalne plače, ta znesek pa sestavljajo tri neizplačane plače za zadnje tri mesece, ena minimalna plača kot odpravnina in pol minimalne kot odškodnina dopusta), preostale terjatve, denimo odpravnine, pa bodo dobili, če bo iz stečajne mase kaj ostalo. Upniki imajo čas za prijavo terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic v tem stečajnem postopku do 3. aprila.

Nekdanji direktor in lastnik Tomosa Iztok Pikl je stečajnemu upravitelju predal dokumentacijo in premoženje (prostore so imeli v najemu od Hidrie), stečajna masa pa bo majhna, saj so upniki zasegli že kar nekaj premoženja, tudi z izvršbami, skladišče je bilo sprva nedostopno. Med upniki Tomosa je tudi Slovenska izvozna družba (SID), ki je leta 2017 Tomosu odobrila 550.000 evrov posojila, da bi tako spodbudili oziroma omogočili nov razvoj poslovanja in ohranitev blagovne znamke; glavnico naj bi začeli vračati šele leta 2023, kredit pa naj bi bil zavarovan.

Zadnji lastnik dokončni pogrebnik Tomosa, Hidria si umiva roke?

Pikl je s celjskim podjetjem MPO Kabel prek podjetja MPO Moto Tomos prevzel leta 2015, potem ko se je idrijska Hidria odločila, da ga proda. Idrijski koncern je Tomos prevzel že leta 1998, konec leta 2012 so ga celo skušali likvidirati in tovarno zapreti, a so nato proizvodnjo le obnovili. Hidria priznava, da so iz nekdanjega Tomosa uspešno razvili enote Hidria Alutec in Hidria Mototec ter kompetenčni center Industrijska avtomatizacija, za Slovensko tiskovno agencijo pa so zagotovili še, da bodo »blagovni znamki Tomos omogočili, da se razvija v okviru novih strateških in izkušenih lastnikov, ki bodo sposobni znova okrepiti to nekdaj uspešno blagovno znamko«.

Že prejšnjo pomlad je Hidria lastniku Tomosa prepovedala razpolaganje z blagovno znamko Tomos, ker ni poravnaval obveznosti do njih, razdrli pa so tudi licenčno pogodbo, mu zaračunali vrsto pogodbenih kazni in iz Tomosa začeli odvažati strojno orodje. Idrijci so ob tem obžalovali, da MPO Kabel kljub dobri perspektivi ni bil kos sodobnim izzivom proizvodnje, trženja in prodaje mopedov.

Sindikat je prihodu Pikla nasprotoval, kolikor je to bilo v njegovi moči, z njim tudi ni bilo možno kaj prida sodelovati, vendar pa so v podjetju imeli sklenjeno tudi podjetniško kolektivno pogodbo. Ves ta čas je Tomos preživljal krizo, saj lastnik ni zagotavljal ustreznega financiranja načrtov, še manj pa negoval znanje in skrbel za kadre, ki so bili glavno premoženje nekdanjega velikana. Nekaj časa je za strateškega partnerja veljala Pošta Slovenije, so pisali primorski mediji, a so si po skrbnem pregledu podjetja lansko jesen tudi oni premislili. Že pred tem je septembra  podjetje nehalo proizvajati, razočarani in oškodovani delavci so dokončno izgubljali upanje – takrat jih je bilo kakih petnajst, še leta 2015 okoli 25.

Tomos je bil okno v svet

Tomos je proizvajal od mopedov do zunajkrmnih motorjev, nazadnje so se poskušali usmeriti tudi na trg električnih dvokolesnikov. Ustanovljen je bil leta 1954, resnejšo tovarno so odprli leta 1959, prve dvokolesnike pa so izdelovali po avstrijski licenci. Jugoslovanski velikan je kmalu ustanovil lasten razvojni oddelek, razcvet pa so doživljali v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko so že delali tudi za Hidrio in za Ikeo. Popularne Tomosove mopede so v 90. letih začeli izrinjati drugi mopedi oz. skuterji, že pred tem pa je podjetje le stežka preživelo gospodarski kolaps ob razpadu nekdanje skupne države. Tovarno je po osamosvojitvi najprej kupil švicarski Alu Swiss, nato kanadski Alucan, leta 1998 pa je, kot že rečeno, postala del korporacije Hidria.

Bridek konec

Zlatko Bera, predsednik podružnice Skeia v Tomosu, ki je podjetje sicer zapustil že predlansko jesen, potem ko je tam delal celo življenje, je povedal, da je sindikat v Tomosu pomagal po svojih močeh vse do bridkega konca, sicer bi »fantje na koncu imeli še manj od tega, kot imajo«. Zadnji direktor je bil že ob nastopu »zelo aroganten«, nam je zaupal Bera, že ta njegov nastop mu je »dal vedeti, da tu ne bo dosti kruha«. Ne glede na to je Piklovim ambicioznim načrtom želel uspeh: »Rekel sem, gospod Pikl, jaz vam na te vaše besede srčno zaploskam in želim veliko uspehov. Če bo pol od tega realizirano, sem rekel, bo v redu.« Pikl se je v začetnem obdobju tudi spraševal, ali je sindikat v Kopru sploh smiseln, glede na to, da ga imajo že v Celju, kar pa po besedah sogovornika kaže, kakšen odnos do delavcev je imel. Bera je še poudaril, da so se velikokrat usedli in posvetovali, sindikat pa je podjetju velikokrat pomagal, a je bil skupen napredek zelo otežen. Bili so tudi poskusi ščuvanja sodelavcev proti sindikatu, nazadnje je obupal še sam in se zaposlil drugje, tako rekoč na istem dvorišču, v Hidrii. Po njegovem Tomos delavcem dolguje socialne prispevke za več kot samo tri zadnje mesece.

Zapuščena ladja

Spomnil je še, da je bila tudi Hidriina prodaja nekoliko skrivnostna, čeprav je bila njena namera, da Tomos proda, »javna tajna«. Životarili so, delavci pa so bili kljub temu, da so bili tudi sami »od Hidrie in pod isto streho«, v očitno neenakopravnem položaju, npr. brez božičnice, celo regresa … Kljub temu so upali, da se bo našel kakovosten kupec, ki bo »zgodbo o Tomosu peljal naprej«. Od prejšnje Tomosove garniture sta bila na koncu le še dva ali trije, je povedal. Seveda je Tomos tudi pod Piklom zaposloval, zlasti na višjih ravneh, le da so delavci ostajali kratko, saj so hitro videli, kakšne so razmere.

»Če ne bi bilo Tomosa, ne bi bilo tega razvoja,« je prepričan sindikalist, niti Cimosa, niti Luke, še najmanj pa bi se lahko Hidria s čimerkoli pohvalila. Tomos je bil okno v svet tudi za Slovenijo, saj je imel svojčas podružnice na Nizozemskem in v Gani. Ogorčen je, ker je menil, da smo v Sloveniji poglavje tajkunskega izčrpavanja podjetij pustili za seboj, a je Tomosov primer dokazal, da s tem še nismo opravili. Kritičen je tudi do sedanjega predvajanja filmov o Tomosu, ko je bilo treba pomagati, pa so skoraj vsi gledali stran. »Vsi so zapuščali to ladjo, jaz je nisem do konca,« je o zvestobi do Tomosa še povedal sindikalist, odločen, da bo kolege iz Tomosa pospremil povsem do konca. Če pa kdo želi oživiti Tomos, je treba zagotoviti veliko sredstev in začeti skoraj »z nule«, to delati z dolgovi nikakor ni dober obet, je še prepričan Bera.

Mirsad Begić

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share