Zbornik Delavsko gibanje in delavska enotnost in okrogla miza ob 75. letnici izdajanja glasila Delavska enotnost

10. 11. 2017

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je z javno predstavitvijo zbornika Delavsko gibanje in delavska enotnost ter z okroglo mizo o razdrobljenosti in enovitosti slovenskih sindikatov z avtorji prispevkov in gosti iz sindikalnih vrst proslavila 75. letnico izdajanja glasila Delavska enotnost.

Uvodno besedo je imel dr. Branko Bembič, asistent na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Svoje misli so predstavili tudi nekateri od tvorcev monografije: Miroslav Stiplovšek, Bojan Godeša, Mateja Jeraj, Zdenko Čepič, Martin Ivanič, Miroslav Stanojević, Aleksander Lorenčič, Andraž Mali, Boštjan Remic, Dušan Semolič in urednik zbornika ter nekdanji urednik glasila Franček Kavčič.

»Petinsedemdeset let ni malo. Ni malo za človeka, ni malo za časopis. Pravzaprav je to toliko, kot nobeden časopis v Sloveniji ni imel sreče doseči, Delavska enotnost je ta rojstni dan dočakala. Previharila, bi bilo bolje reči. Rodila se je namreč leta 1942 v vihri druge svetovne vojne, ‘preživela’ nekaj kriz, tajkunov in vedno znova tudi pomisleke tistih, ki življenje vrednotijo le skozi številke.
Delavska enotnost nikoli ni bil časopis/glasilo za razvedrilo, niti ni želela le ugajati in zabavati. Iskala je teme, povezave, smisel, ozadja, izpostavljala je in poudarjala, svetovala in poučevala. Kot sindikalno glasilo je vir informacij, ogledalo organizacije v okviru katere izhaja, kronika njenega dogajanja, skupek njenih stališč in znanja, ki se v njej razvija, je tudi motor generiranja njene akcijske moči«, je med drugim sporočila odgovorna urednica Delavske enotnosti Mojca Matoz.

»Časopis Delavska enotnost je v vojnih letih nesporno odigral dragoceno vlogo predvsem v krepitvi osvobodilnega gibanja. Je pa vzporedno, hote ali nezavedno, pomagal ustvarjati družbene temelje vseh pozitivnih in žal tudi negativnih nastavkov povojne družbene ureditve. Ni mogoče preprosto zatrditi, da se je njena vloga iz časa NOB, ko je bila dragocen glasnik in soustvarjalec narodnoosvobodilnega gibanja, po vojni skrčila v vlogo glasila tako rekoč režimskega sindikata/sindikatov. Tudi po vojni je namreč ohranila vlogo glasnika in soustvarjalca novih, pravičnejših družbenih odnosov, v katerih je in mora biti delavcem priznana enakopravnost v največji meri, ki jo prenese družbena stvarnost.
Delavstvu je časopis ostal zvest ves čas, vendar tudi on ni mogel mimo družbene realnosti. Če je bil predvsem glasnik enotnosti delavstva in sindikatov, je tako v svoji zavezanosti tradicijam delavskega gibanja kot s svojim trdnim zastopanjem panožne raznolikosti povojnih sindikatov do časa okrog 1990 in tvornim soočanjem s prihajajočimi pluralnimi procesi v sebi nosil povsem normalne kali političnega in sindikalnega pluralizma«, pa je med drugim poudaril zgodovinar Martin Ivanič.