Živel prvi in drugi maj, praznik dela!

30. 4. 2018

Pred našim največjim praznikom, praznikom dela, je prav, da strnemo misli in se opomnimo, kako veliko lahko delavke in delavci dosežemo, ko smo solidarni, povezani in odločeni. Predsednica ZSSS, Lidija Jerkič, članicam in članom namenja tole poslanico.

Praznik dela, 1. maj. in 2. maj. Praznik, ko slavimo delo, delavce. In to ne kakršnokoli delo, dostojno delo! Dostojno plačilo. K temu stremimo, to vseskozi zahtevamo.

Ob prazniku dela prav tako slavimo tiste, ki so se že pred davnimi leti postavili po robu izkoriščanju. Ki so želeli od življenja še kaj več, kot zgolj delo za drugega. Prost čas zase in svoje družine, na primer. Le 8 ur dela in primerno plačilo, kasneje še kaj več. Ki so to tudi dosegli, čeprav so za to padale žrtve. Ki niso poznali globalizacije, a so vedeli, da je stanje krivično. In ki so že takrat vedeli, da kot posamezniki padejo. Da smo samo skupaj močni.

132 let kasneje je svet drugačen. A ne tako zelo, kot bi si želeli. Angleško ime za 1. maj je simbolično: May Day, – pisano skupaj Mayday – je mednarodni klic za klic v sili, klic na pomoč. Ves čas boja za večje pravice je klic na pomoč. Klic, ki ga delavci naslavljajo medsebojno in vsakokratnim odločevalcem. Delavci so se organizirali v sindikate, saj se le tako združeni lahko zoperstavijo kapitalu, ki postaja vedno bolj odtujen. In vedno močnejši.

Nekako se zdi, da se bitka med delom in kapitalom vedno bolj preveša v izrazito prednost kapitala. Kapital postaja brezosebna tvorba, ki jo ne zanima človeško življenje, z izjemo človeka kot potrošnika. In posameznik postaja vedno bolj odvisen od milosti tega istega kapitala, brez možnosti izbire. Sodobna družba, ki se navzven kaže kot družba možnosti in priložnosti, kot družba blaginje in izbire, je le privid.

Napredek nas pelje v spiralo razpetosti med delovnikom, ki namesto manj traja več kot 8 ur, in med negotovimi oblikami delovnih razmerij. Napredek nas sili v dolgo delovno aktivnost in odvisnost od velikokrat prenizkih plač, slabih delovnih razmer in še slabših odnosov.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in v njej združeni sindikati smo branik delavskih pravic. Že od ustanovitve dalje vztrajamo in ponavljamo, da smo tudi delavke in delavci del te družbe. Da je treba poskrbeti za ljudi, preden poskrbimo za stroje. Da je pomembna pravična družba, da mora delavec, ki prodaja delo, zanj dobiti tudi pravično plačo. Da so pogoji dela in varnost pri delu pomembni za družbo, da je potrebno ohraniti socialno državo in vsebino le te: javno zdravstvo, javno šolstvo, vzdržen pokojninski sistem.

Pripoznamo si lahko zasluge, da je Slovenija vendarle še ljudem prijaznejša država, kot so marsikatere druge, ki so prešle podoben razvoj in vmes nekje izgubile sindikate. Da smo uspeli ohraniti socialni dialog, čeprav je včasih bolj monolog, da imamo še vedno pogajanja za kolektivne pogodbe in v njih pravice, ki jih marsikje že dolgo nimajo. Da nismo le stali na okopih za obrambo pravic in puščali, da odtekajo v zgodovino, ampak smo zagotovili tudi marsikatero novo.

Se spomnimo, da so po zaslugi ZSSS delavci bili večinski lastniki podjetij po izpeljani privatizaciji? Minimalna plača ni padla od boga, pa tudi izplačila iz jamstvenega sklada ali stečajnih postopkov ne. Da smo samo iz stečajev delavcem zagotovili večmilijonska poplačila, da smo preprečili skrajševanje bolniških, ukinjanje odmorov za malico ali dodatne obdavčitve?

Da imajo delavci pravico do dopusta in do regresa za letni dopust in prehrano, pa stabilen sistem socialnih blagajn? Da smo prodorni kritiki nedovoljenih praks in aktivni oblikovalci naše družbe? Da, ZSSS in njeni sindikati so nosilni steber te družbe, tisti, ki si prizadeva za boljše življenje delavk in delavcev, z vsemi sredstvi, ki jih imamo in kakor to najbolje znamo.

A brez vas, članov in članic, ki ste prepoznali vlogo sindikatov, pomen združevanja, solidarnost in ki vsak dan znova z nami dokazujete, da smo skupaj močnejši, ne bi bilo nič. Naša moč je vaša moč. Za kar se vam iskreno zahvaljujem.

Brez članstva tega seveda ne bi mogli početi in vsem, ki ste člani sindikatov, se ob tem zahvaljujem, saj ste prepoznali vlogo sindikatov, pomen združevanja in besede solidarnost. Naj bo torej prvi maj praznik vseh nas, delavk in delavcev, sindikalistk in sindikalistov. Opomnimo se, zakaj smo tu, zakaj se borimo. Opomnimo se, kako veliko lahko spremenimo – solidarni, povezani, odločeni.

Hvala vsem, ker ste in hvala, ker se borite. Živel praznik dela, živel prvi in drugi maj!

Share