Delavsko gibanje skozi čas 2: Transformativna moč stavke

6. 6. 2023

Skozi zgodovino so bile stavke različnih družbenih skupin pogosto instrumentalizirane: uporabljene za izražanje širšega družbenega in političnega nezadovoljstva, ki je v nekaterih primerih pripeljalo do globokih družbenih in političnih sprememb. Tako na ravni posameznih skupnosti ali družbenih razredov kot tudi krajev, mest ali celo držav in njihovih podsistemov. V nadaljevanju predstavljamo nekaj najodmevnejših stavkovnih zahtev in najuspešnejših stavk sodobnega časa.

Stavka kot izraz zahtev za boljše in pravičnejše delovne pogoje v skupnostih, kjer si nosilci dela ne lastijo produkcijskih sredstev, je stara vsaj toliko kolikor naša civilizacija. Tehnično gledano je stavka kolektivni protest posameznikov, ki za doseganje svojih ciljev prekinejo produkcijski proces in tako lastniku produkcijskih sredstev onemogočijo ustvarjanje presežkov. Tesno je povezana s specializacijo dela, ki se je začela s tehnološkim razvojem poljedelstva in kmetijstva okoli pet tisoč let pred našim štetjem, ko je količina pridelka presegla osnovne potrebe posameznikov in so ti lahko začeli opravljati druga dela. Več hrane je pomenilo številčnejšo skupnost, za zadostitev njenih potreb pa je bilo treba pridelati še več hrane. Skupnosti so postajale vedno bolj kompleksne, dejavnosti njenih članov pa vedno bolj specializirane. Z vznikom koncepta lastništva zemlje, v obdobju prvih civilizacij v Mezopotamiji (na območju današnjega Iraka in Sirije), so tako začele nastajati prve družbene razlike, ki so sčasoma pripeljale do oblikovanja družbenih slojev in potem tudi do družbene neenakosti. Posamezniki in skupine ljudi na dnu družbene lestvice (večinoma kmetje in sužnji) so bili v razmerju do svojih voditeljev in vladarjev popolnoma podrejeni: v lasti niso imeli zemlje, ki so jo obdelovali, drobnice, ki so jo pasli, stavb, ki so jih gradili, in podobno. Pravice drugih so se večinoma povečevale sorazmerno z družbenim statusom. Edina vzvoda moči za boj proti nepravičnosti in družbeni neenakosti sta bila nasilni in oboroženi upor, ki se je ponavadi končal s  smrtjo upornikov, ali pa kolektivna nepokorščina s prekinitvijo dela oziroma s stavko. Ta se je sčasoma izkazala za bolj uspešen način upora.

Od Egipčanov do industrijske revolucije

Prva dokumentirana stavka v človeški zgodovini se je zgodila v starem Egiptu leta 1152 pr. n. št., v času vladavine faraona Ramzesa III., ko je skupina gradbenih delavcev in umetnikov na kraljevi grobnici v Dolini kraljev zavrnila delo, ker niso dobili obljubljenega plačila v žitu. Med nekajdnevno stavko so delavci zasedli tempelj v vasi Deir Al-Medina, kjer so prebivali, ter blokirali uvoz in izvoz dobrin. Stavka se je zaključila po uspešnih pogajanjih s faraonovim odposlancem, zapis o njej pa se je ohranil na papirusu enega od kiparjev v grobnici faraona.

Iz časa antične Grčije je v filozofski razpravi Politika ohranjen podoben zapis. V njem grški filozof Aristotel opisuje stavko delavcev in kmetov leta 594 pr. n. št. v Atenah, v času, ko so bili državljani te mestne države tako zadolženi, da jim je grozila prodaja v suženjstvo. Za spopadanje z dolžniško krizo so izvolili Solona, ki je uvedel množico gospodarskih in političnih reform. A tem je kmalu po uvedbi začela ogorčeno nasprotovati atenska aristokracija, ki jih je razumela kot grožnjo svoji oblasti. V odgovor na to so delavci in kmetje organizirali stavko in prenehali opravljati svoje delo, s čimer so aristokracijo prisilili k sprejetju reform. Aristotel poudarja, da so Solonove reforme vzpostavile temelje za atensko demokracijo, povečale pravice delavskega razreda in državljanom zagotovile več svobode in političnega vpliva, kljub temu da so se v poznejših letih pojavile nove oblike družbene neenakosti.
V naslednjih dobrih tisoč letih so večinoma stavkali kmetje. To so bili množični kmečki upori proti fevdalnim gospodarjem zaradi izkoriščanja in odrekanja osnovnih pravic. Kljub temu, da so bili ti, tudi na naših tleh, v večini krvavo zatrti, so pripomogli k razvoju idej o socialni pravičnosti in enakosti ter pomembno vplivali tudi na oblikovanje narodne zavesti.

V modernem smislu za prvo organizirano stavko na svetu večinoma označujemo stavko rokodelcev oziroma proizvajalcev svile v Lyonu leta 1831, dobrih štirideset let po francoski revoluciji. Stavka se je začela v obratih za predelovanje svile, ki jo je Francija uvažala iz Kitajske, in sicer kot odziv na slabe delovne pogoje, visoke davke ter pomanjkanje političnih pravic. Delavci so zahtevali boljše plače, krajši delovnik in uvedbo splošnega volilnega prava. Stavka se je hitro razširila na večji del mesta, saj so se ji pridružili tudi drugi delavci, trgovci in študentje. Francoska vlada jo je poskušala zatreti z vojsko, a je bila prisiljena popustiti pritisku javnosti in delavcev. Uvedena je bila omejitev delovnega časa, splošna volilna pravica za moške, odpravljene so bile nekatere davčne obremenitve in ustanovljene delavske zadruge. Vpliv stavke pa ni ostal omejen le na Francijo, temveč je ta pomenila navdih tudi za druga delavska gibanja po Evropi in v svetu ter pripomogla k širjenju idej o enakosti, svobodi in solidarnosti, ki so spodbudile delavske organizacije k boju za izboljšanje svojih delovnih in življenjskih pogojev.

Od stavke tekstilnih delavcev do oktobrske revolucije

Prva splošna stavka, ki je imela daljnosežne družbene in politične posledice, je bila velika stavka v Petrogradu, današnjem Sankt Peterburgu, 18. februarja 1917. Delavci v tekstilni tovarni Putilov, nezadovoljni z nizkimi mezdami, slabimi življenjskimi pogoji in visoko inflacijo, so zaradi še vedno trajajoče prve svetovne vojne prekinili delo in odšli na ulice. Stavka se je hitro razširila na druge industrijske sektorje v Petrogradu, pozneje so se ji pridružili še študentje, trgovci in javni uslužbenci po vsem Ruskem imperiju. V tednu dni je stavkalo že več kot štiristo tisoč delavcev, ki so zahtevali boljše delovne pogoje in višje plače. Med stavko so začeli nastajati tudi t. i. sovjeti oziroma delavske svetovalne komisije, sestavljene iz delavcev, vojakov in pozneje tudi kmetov, ki so imeli pomembno vlogo pri organizaciji in usmerjanju stavkovnih dejavnosti.

 

V tem ozračju je prišlo do februarske revolucije, ko so se množice ljudi odpravile na ulice in zahtevale končanje vojne, boljše življenjske pogoje in konec avtokracije. Odstavili so carja Nikolaja II., vzpostavili republiko in v ruskem parlamentu izvolili začasno vlado. Ta pa ni bila sposobna ustreči zahtevam delavcev in kmetov, zaradi česar je izgubila ljudsko podporo. Tako je bila prisiljena odstopiti, država pa se je znašla v obdobju velike politične negotovosti. Oblast so sprva zasedli zmernejši in reformistično usmerjeni socialisti, ki pa so ob oblikovanju nove vlade spregledali sovjete, kar je povzročilo trenja med delavsko in kmečko volilno bazo. Bolj radikalna, boljševistična socialistična struja, ki je postopoma prevzela nadzor nad sovjeti, pa je to priložnost izkoristila in začela intenzivno pripravljati teren za oborožen delavski upor proti vladi, danes poznan kot oktobrska revolucija. Prvo svetovno vojno so nato boljševiki končali s podpisom mirovne pogodbe z Nemčijo, nacionalizirali vse ključne industrijske sektorje in ustanovili Sovjetsko zvezo.

Moč in oblast ljudstvu

Ko je po drugi svetovni vojni Komunistična stranka Jugoslavije (KPSJ) prevzela oblast na območju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, si njeno vodstvo ni moglo zares predstavljati, da bi se v proizvodnih obratih in tovarnah, organiziranih po načelih delavskega samoupravljanja, delavstvo uprlo s stavko. A to se je zgodilo že slabi dve leti po koncu druge svetovne vojne, ko so ob siceršnjem vsesplošnem pomanjkanju zaradi nezadovoljstva z delovnimi pogoji in nizkimi plačami stavkali delavci v tovarni usnja, Tovarni Rog v Ljubljani. Stavka je takratno komunistično vodstvo prepričala o nujnosti vzpostavitve sindikatov v podjetjih, delavce pa opomnila, da imajo tudi v samoupravnem socializmu moč za zaščito svojih pravic, a zgolj, če delujejo kot združena sila.

Delavsko samoorganiziranje za izboljšanje delavskih pravic

Prva samoorganizirana stavka v socialistični Jugoslaviji, ki se je zgodila brez vednosti komunistične partije, je potekala v Premogovniku Trbovlje 13. januarja 1958. Rudarji so se odločili za stavko zaradi nizkih plač, ki so bile posledica takratnega neustreznega izvajanja administrativno-planskega gospodarstva, nezadovoljni pa so bili tudi zaradi razmer v rudarskih revirjih in negotove prihodnosti rudnikov. O dogodku v rudniku so bili kmalu obveščeni njegovi vodstveni organi ter republiški sekretariat za notranje zadeve. Naslednji dan so začeli stavkati v hrastniškem rudniku, 16. januarja pa v Zagorju. Skupaj je v vseh treh rudnikih stavkalo okoli 5200 rudarjev. Slovenska zvezna vlada in vodilni partijci so se na stavko odzvali zelo kritično. Še posebej kritična je bila vodilna figura slovenske partije Edvard Kardelj, ki je menil, da so delavci prehitro posegli po stavkovnih ukrepih in se niso dovolj pogovorili s sindikatom in vodstvom partije. Po navodilih Ivana Mačka – Matije je tajna policija nadzorovala dogodke, na Trojane pa so s tovornjaki poslali orožje in ljudsko armado za primer, da bi razmere dosegle vrelišče. Napetost med stavkajočimi in upravo je naraščala, vse dokler se tedanji predsednik izvršnega sveta Stane Kavčič in direktor rudnikov Lojze Ribič nista odločila za tvegano potezo in še pred odločitvijo zvezne vlade v Beogradu rudarjem obljubila uresničitev njihovih zahtev. Kako malo je manjkalo, da bi lahko prišlo do prelivanja krvi, potrjuje izjava Edvarda Kardelja 24. januarja 1958 na plenumu centralnega komiteja ZKS: »Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem!«

Do razpada Jugoslavije so se zvrstile številne stavke, s katerimi delavci in delavke niso želeli zgolj izboljšati delovnih pogojev v svojih obratih oziroma podjetjih, temveč doseči temeljne spremembe v načinu delavskega samoorganiziranja. Stavka v tovarni avtomobilov Crvena zastava v Kragujevcu leta 1965 je bila na primer prelomna zaradi svojega obsega in povezovanja z drugimi delavskimi protesti v Jugoslaviji. Začela se je kot protest proti odpovedi delavcu, a se hitro razširila in postala množična, saj so se ji pridružili tudi delavci drugih podjetij v Kragujevcu in drugih delih Jugoslavije. Delavci so zahtevali boljše delovne pogoje in večjo demokratizacijo družbe. Po dvanajstih dnevih stavke je zvezna oblast izpolnila zahteve stavkajočih, zmanjšala proizvodne cilje tovarne, uspeh delavcev pa je spodbudil ustanavljanje samoupravnih sindikatov v podjetjih.

 

Slabih dvajset let pozneje, leta 1983, se je dvanajstdnevni stavki zaposlenih v velenjskem Gorenju pridružilo več kot deset tisoč delavcev iz vse Slovenije, ki so zahtevali boljše delovne pogoje in večje plače. Čeprav niso bile dosežene vse zahteve, je stavka okrepila občutek solidarnosti med delavci in njihovo zavedanje o pomembnosti organiziranja za izboljšanje svojih življenjskih pogojev ter s tem postala pomemben mejnik pri organiziranju delavcev v Sloveniji.

Stavka kot sprožilec političnih sprememb

Večja eskalacija stavk v Jugoslaviji se je pričela v letu 1985, ko se je začel gospodarski sistem države sesuvati sam vase, delavski dohodki pa so postajali vse bolj pereče vprašanje. V drugi polovici osemdesetih let sta se po ugotovitvah raziskovalcev obseg in intenziteta stavk drastično povečala; stavke so postajale vse bolj množične in daljše, vse več je bilo pojavov solidarnostnih stavk, stavk celotne panoge in prvi poskusi generalnih stavk. Glavni in edini vzrok za stavko je bil še vedno višina osebnih dohodkov, pomembna pa je bila tudi sprememba percepcije vzrokov: stavke so bile vedno pogosteje naperjene proti dejavnikom zunaj delovnih organizacij, proti različnim sistemskim institucijam, kar se je izkazovalo v danes najobičajnejšem prizoru, demonstrativnem odhodu pred skupščine oziroma parlamente, tako lokalne kot republiške.

Pomembna sprememba je bila tudi postopno krušenje obstoječega družbenopolitičnega sistema, ki se je izkazovala v pojavu novih sindikatov. Pred tem edini sindikat, ki je bil praktično podaljšana roka države, je dobil konkurenco, zato se je pričelo povečevati število stavk, kjer so sindikati dejansko podprli stavkajoče, ne pa stavk poskušali umirjati. Stavkajoči so se pričeli organizirati znotraj stavkovnih odborov, ki so artikulirano podajali zahteve, kar je bil vsaj pri manjših »prekinitvah dela«, kot je stavke imenovala komunistična partija, nov precedens. Predvsem pa je stavka po dolgotrajnih opozorilih v Jugoslaviji in nato še Sloveniji dobila domovinsko pravico. V ustavnih amandmajih k Ustavi SFRJ iz leta 1988 in nato v amandmajih k Ustavi Socialistične republike Slovenije iz leta 1989 je bila pravica do stavke povzdignjena v ustavno pravico.

Za razumevanje teh mejnikov poglejmo še eno stavko, ki je, gledano z današnje, nekoliko oddaljene perspektive, spremenila slovensko družbo. Stavka delavcev ljubljanskega podjetja Litostroj, industrijskega giganta, ki je v tistih časih še ponosno nosil ime Titovi zavodi, je bila pomembna prelomnica, verjetno večja kot trboveljski dogodki trideset let prej. Vzrok za stavko so bili, tako kot vedno poprej, plače in drugi dohodki. A Litostroj je poleg tega leta 1987 doživel šok, ko je zaradi nelikvidnosti doživel blokado žiroračuna. To so bile povsem nove razmere za podjetje, ki si je velik del izgub v prejšnjih letih nakopičilo zaradi nerednih plačil iz Iraka. V Jugoslaviji je bila ta čas izredno visoka inflacija in nominalno so se plače povečevale iz meseca v mesec. Poleti 1987 delavci prvič niso prejeli do tedaj običajnega desetodstotnega dodatka. Plače so ostale zamrznjene vse leto in decembra 1987 je zavrelo. Stavka je izbruhnila v brusilnici, ko je delavec ob sedmih zjutraj ob pogledu na plačilno listo dejal, da za 200 nemških mark ne bo več delal, sploh pa ne 184 ur na mesec. Stroji so se ustavili, glas se je prenesel v naslednje obrate, delavci pa niso več poslušali delovodij, ki so jih poskušali zadržati na delovnih mestih. Stavkajoči so zahtevali, da prednje stopi novoimenovani direktor, ki pa ga ni bilo. V protestu je množica odšla pred stavbo občine, tam pa je spontano zavila proti središču mesta in pred skupščino. Tu se je dogajanje zaostrilo. Po odstranitvi sindikalista Franceta Tomšiča, ki je skušal organizirati stavkovni odbor na Trgu republike, je jezna množica stavkajočih vdrla v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, in pred pettisočglavo množico se je začela odvijati organizirana stavka. Stavkovni odbor je sestavil stavkovne zahteve, stavka uradno ni bila prekinjena, a naslednji dan se je delo v podjetju normalno nadaljevalo. Vodstvo podjetja je nekatere zahteve do tedaj sprejelo in stavkovnemu odboru med sestankom sporočilo, da zanj ne obstaja več, saj so se delavci vrnili na delo. Naleteli pa so na nekoliko bolj trdoglave nasprotnike, kot so pričakovali. Dober teden pozneje je na zborovanju delavcev stavka prešla v politični obračun z obstoječim redom in ustanovljena je bila prva opozicijska politična stranka v socialističnem bloku, Slovenska demokratska zveza, zgodnja predhodnica današnje Slovenske demokratske stranke. Povezala je različne opozicijske sile, bila pa je tudi legalna, saj se je kot zveza lahko tudi uradno registrirala. V kombinaciji s pravico do ustanavljanja neodvisnih sindikatov je to pomenilo prvo resno razpoko v slovenskem družbenopolitičnem prostoru, stavka pa je dejansko dobila pomen, ki ga v preteklih in niti naslednjih obdobjih ni imela – postala je izrazito politično dejanje.

Stavka kot politično orodje

Aprila 1990 prenovljena Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je v letu dni lobiranja dosegla, da je skupščina SFRJ 3. aprila 1991, slaba dva meseca pred osamosvojitvijo Slovenije, sprejela zakon o stavki, ki velja še danes. Vanj smo Svobodni sindikati Slovenije prelili izkušnje generacij stavkajočih delavk in delavcev. Konec jeseni se je v skupščini Republike Slovenije pričela razprava o novi ustavi. ZSSS je skupščini predložila štiri amandmaje: o sindikalni svobodi, o varstvu pravic iz dela, o pravici delavcev do stavke in o soupravljanju delavcev. Vse štiri amandmaje je skupščina sprejela in postali so sestavni del ustave, sprejete 23. decembra 1991.

 

Zgolj tri mesece pozneje je v organizaciji ZSSS potekala prva splošna opozorilna stavka v Sloveniji, ki se je je udeležilo več kot 400.000 delavk in delavcev, napovedovale pa so jo že mnoge manjše stavke leto prej. Stavka je bila uspešna, saj je skupščina kmalu ukinila zakon o zamrznitvi plač, začele pa so se tudi priprave na pogajanja v zvezi s splošnima kolektivnima pogodbama za gospodarstvo in negospodarstvo ter panožnimi kolektivnimi pogodbami. Naslednjo uspešno opozorilno stavko je ZSSS organizirala oktobra 1996, mesec dni potem, ko je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) odpovedala splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, svojim združenjem pa naročila, naj odpovedo tudi kolektivne pogodbe dejavnosti. Po tej stavki je vendarle prišlo do prvih pogovorov med delodajalskimi in sindikalnimi organizacijami. Zaradi neuklonljivosti GZS glede zahtev po spremembi tarifnih delov kolektivnih pogodb je ZSSS slabih deset let pozneje organizirala novo enourno opozorilno stavko v gospodarstvu, v kateri je sodelovalo 120 tisoč članov in članic. Zadnjo večjo stavko je ZSSS organizirala po sprejemu zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, leta 2009, ko je stavkalo več kot 150.000 delavk in delavcev v različnih časovnih intervalih. Po dolgotrajnih pogajanjih so predstavniki sindikatov in delodajalcev 30. maja svečano podpisali kolektivno pogodbo o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov za leti 2008 in 2009.

Za konec omenimo še gibanje »Boj za«, ki je oktobra 2011, v obdobju fiskalnih reform po globalni finančni krizi, zasedlo trg pred slovensko borzo. V treh mesecih zasedbe se je tam oblikovalo študentsko gibanje Mi smo univerza, ki je pozimi leta 2011 zasedlo Filozofsko fakulteto z zahtevami po spremembah bolonjskega študijskega procesa. Stavka študentov, ki so blokirali izvajanje predavanj in vaj, je bila sprva uspešna ter se razširila na nekatere druge fakultete, v nekaj mesecih pa je zamrla. Čeprav študentje niso dosegli zadanih ciljev, je njihov boj pomembno vplival na večje zavedanje o pomenu brezplačnega izobraževanja, demokratizacije univerze ter o problemih študentov in zaposlenih v visokem šolstvu. Študentje, ki so sodelovali pri stavki, so imeli pozneje pomembno vlogo pri organizaciji vseslovenskih ljudskih vstaj; protestov proti varčevalnim ukrepom druge Janševe vlade spomladi 2012. Aprila istega leta je v odgovor na varčevalne ukrepe vseh sedem slovenskih sindikalnih central izvedlo največjo stavko javnega sektorja v zgodovini Slovenije, v kateri je stavkalo sto tisoč javnih uslužbencev. Maja so nato stavkovni odbori in vlada sklenili stavkovni dogovor, dan pozneje pa je vlada sprejela zloglasni Zakon o uravnoteženju javnih financ. Ta je množice še bolj razburil in demonstracije so se nadaljevale tudi jeseni in pozimi 2012. Zahteve za odstop predsednika vlade Janeza Janše so se še zaostrile po objavi poročila komisije za preprečevanje korupcije januarja 2013, ki je pri voditeljih dveh tedaj najmočnejših strank Janezu Janši in Zoranu Jankoviću zaznala korupcijska tveganja. Konec februarja je bila nato izglasovana nezaupnica vladi Janeza Janše, nova mandatarka pa je postala Alenka Bratušek.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Delavsko gibanje skozi čas (maj 2023) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

---

Ne prezrite tudi:

Delavsko gibanje skozi čas: 150 let delavskega boja – 150 let napredka