Kariera brez letnice – O starostni diskriminaciji mladih

3. 7. 2025

Z besedo starizem označujemo stereotipe, predsodke in diskriminacijo do ljudi na podlagi njihove starosti. Ker v slovenščini pri tem najprej pomislimo na starejše, je nastala skovanka »mladizem«, ki obravnava starostno diskriminacijo mladih. Prepoznavanje tega diskriminatornega ravnanja na več ravneh je ključno za razumevanje družbenega položaja skupine ljudi in iskanje rešitev proti temu pojavu, ki nikakor ni neizogiben.

Diskriminacija glede na starost najbolj prizadene tiste na obeh robovih starostnega spektra, mlajše in starejše. A v povezavi z mladimi je manj raziskana, zato so se te naloge na svoj način lotili v skupini študentk in študentov Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Ugotavljali so, kako mladi ljudje doživljajo starostno diskriminacijo in kakšen je njihov odnos do starejših. Del mentoriranega multidisciplinarnega projekta »Mladizem, starizem in medgeneracijsko povezovanje na poti do dela« je bila tudi okrogla miza, ki so jo naslovili »Kariera brez letnice: od predsodkov do produktivnosti«. Na njej je sodelovala tudi predsednica Sindikata Mladi plus Mojca Žerak.

Vrednote so različne

Študentska raziskava je bila osredinjena na tri skupine vprašanj anketiranim (vzorec sicer ni bil reprezentativen, so poudarili), o vrednotah, različnih izkušnjah oziroma občutkih ter strategijah soočanja in rešitvah. Mladi se z vrednotami starejših ne identificirajo, imajo se za bolj odprte in napredne, osredotočajo se na kariero, veliko jim pomeni svoboda. Starejše dojemajo kot bolj osredotočene na stabilnost in družino. Slednjo tudi mladi visoko vrednotijo, a kot pogoj zanjo vidijo zaposlitev. Mladi menijo, da so premalo spoštovani, in tudi za starejše menijo, da si zaslužijo več spoštovanja. Mladi ugotavljajo, da so deležni več negativne kot pozitivne diskriminacije. Še največ so je zaznali v sferi dela, in to izjemno več kot drugod. Tam se jim zdi najbolj problematična. Izvajale so jo zlasti osebe srednjih let in tiste, ki so strukturno na višji ravni. Med glavnimi oblikami diskriminacije je bilo izkoriščanje, tudi zaradi stereotipov o vitalnosti mladih. Zanimivo je, da se mladi z mladizmom srečujejo tudi v zdravstvu, zaradi podcenjevanja njihovih skrbi za zdravje, pa v športu, kjer je podcenjevanje nenehno, obravnava pa neresna. Opazili so, da se starostna diskriminacija povezuje tudi z drugimi oblikami diskriminacije, recimo zelo tudi po spolu, tako da je včasih težko jasno, za katero diskriminacijo gre.

Zaznali so tudi pozitivno diskriminacijo, recimo strukturne prednosti, kot so bonitete v javnem prevozu. Izpostavljali so med drugim, da so imeli boljše možnosti zaposlitve, ampak občutki ob tem so bili pogosto negativni, počutili so se manjvredne. Pri tem je šlo za pričakovanja vitalnosti, višje tehnološke usposobljenosti ipd. Iz izkušenj se mladi tudi učijo, so poročali; predvsem se v prihodnje izogibajo konfliktom in tistih, ki jih diskriminirajo.  Mladi pa niso samo žrtve mladizma, ampak ga ponotranjijo in izvajajo nad mlajšimi tudi sami na podobne načine.  Med rešitvami so mladi zlasti izpostavljali medgeneracijsko povezovanje in izobraževanje, niso se izogibali tudi individualni odgovornosti.

Mladizem v sferi dela

V nadaljevanju so bili na okrogli mizi izpostavljeni številni vidiki diskriminacije mladih v sferi dela. Dr. Mirjana Ule je opisala zgodovino in raziskovanje tega pojava ter med drugim problematizirala porivanje mladih v pasivno državljanstvo pred 18. letom, medtem ko jih trg dela sprejema prej. Po njenem mnenju zdaj ne moremo več govoriti o generacijah in poimenovanje z X, Y, Z ipd. je marketinški trik. Generacija pomeni skupnostne lastnosti in skupno delovanje, tega pa zdaj ni več. Če so bili prej problemi prehoda in odraščanja objektivni, so se po letu 2000 pojavili novi. Raziskava med mladimi je takrat pokazala strah pred boleznimi in invalidnostjo; pojavili so se različni strahovi, tveganja in čustveni oz. psiho-socialni problemi, kot je recimo osamljenost, dolgčas in storilnostni pritiski v šoli oz. strah pred šolsko neuspešnostjo. Po njenem mnenju so mladi izgubili socializacijo v lastni režiji, ki pomeni prehod iz zaupanja odraslim v tesno medsebojno vrstniško sodelovanje. To je pomembno, a danes manjka. Omrežja in telefoni oziroma zabava na daljavo niso isto kot fizična podporna skupnost. To povzroča tudi sedanje nasilje do drugih in sebe. Vsega je preprosto preveč, ustreznih ventilov pa ni. V raziskavi leta 2000 so ugotovili, da mladi ne zaupajo nikomur več razen staršem, še posebej materam.

Mirjana Ule meni, da bi si bilo treba prizadevati za vrstniško skupnost, solidarnost, povezovanje, združevanje na t. i. naravnih virih pomoči, saj psihosocialni problemi med mladimi zelo naraščajo. Nemočni se težko vsak zase upirajo diskriminaciji. To je po njenem mnenju treba začeti vpeljevati v šolah, saj na cestah mladih ni več.

Na okrogli mizi o mladizmu na prehodu iz šolanja v svet dela so se pogovarjali (z leve): Mirjana Ule, Ana Pleško, Mitja Blažič in Mojca Žerak. Foto M. M.


Mitja Blažič
(iz urada Zagovornika načela enakosti) je pojasnil okvire in načela ugotavljanja diskriminacije in ukvarjanja z njo ter ugotovitve raziskave. Več kot zaradi starosti je ugotavljajo zaradi spola in barve kože ipd., diskriminacijo zaznavajo zaradi družbenega položaja, izobrazbe in zdravstvenega stanja, starost je v odgovorih 15-odstotna. Najbolj so bili po odgovorih diskriminirani pri delu in zaposlovanju, 46 odstotkov. A kar 86 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da niso uporabili nobenega postopka za zaščito svojih pravic. Zakaj ne? Kar 56 odstotkov jih meni, da se ne bi nič spremenilo. Strah pred poslabšanjem je velika ovira. Blažič je opozoril, da se ozaveščenost in senzibilnost v družbi glede neupravičenosti diskriminacije vendarle počasi povečuje.

Ana Pleško (Simbioza Genesis) je poročala o izkušnjah na terenu, o pomenu ozaveščanja in grajenja skupnosti. Mojca Žerak (Sindikat Mladi plus) pa o glavnih značilnostih dela mladih, zlasti o kršitvah, s katerimi se sooča sindikat. Vse več zaznajo stereotipa o lenih mladih, ki nočejo delati. Šlo naj bi predvsem za to, da jim očitajo, da bi delali na teden le po 40 ur, in to le tisto, kar jim piše v pogodbi. »Upam, da je to res. Upam, da so mladi toliko opolnomočeni, da se toliko zavedajo svojih pravic iz dela, da se ne pustijo izkoriščati in ne delajo brezplačno,« je komentirala te izjave. Pri delu preko študentske napotnice je veliko kršitev, pogosta je neplačano uvajanje. A študentje vse bolj vedo, da je to kršitev in da morajo biti za vsako uro prisotnosti na delu plačani. Imeli so tudi primere, ko v javnih institucijah niso plačevali priprav na delo. Najbolj zaskrbljujoča pa so za sindikat prikrita delovna razmerja.

Študentje delavci niso zavarovani in se bojijo izpostavljati, kar je problem. Sindikat vseskozi poudarja, da je študentsko delo socialni korektiv, saj mora velik del študentov kljub »brezplačnosti« šolstva delati, da si študij lahko privošči; naša štipendijska politika je namreč izredno pomanjkljiva. Štipendij je premalo in niso dovolj visoke, da bi si tisti, ki prihajajo iz revnejših družin, lahko privoščili študij. In prav zato so prisiljeni pri tem delu marsikaj požreti. Prva stvar je zato primerna štipendijska politika, da bo študentsko delo res le zbiranje izkušenj, svobodno in neobvezno. Zdaj to ni. Delodajalcem je vseeno; dokler lahko izkoriščajo delavce, jih bodo, je še dodala Žerak o pripravljenosti delodajalcev na sodelovanje. Sprva vsi zanikajo kršitve, potem jih omalovažujejo, šele ob prijavah in soočenju z dokazi naredijo kakšen korak. Nadzora je premalo. Problem je tudi samozaposlovanje, prekarnost, je povedala Žerak in poudarila, da si Sindikat Mladi plus zelo prizadeva za za opolnomočenje mladih, ki naj bi poznali svoje pravice, še preden stopijo v svet dela. Tudi sama opaža, da je premalo vrstniškega sodelovanja, organiziranja. To so pokazala njihova organiziranja platformnih delavk in delavcev, prekark in prekarcev. Čutiti je bilo prelaganje odgovornosti na drugega, naj naredi nekaj zanje.

Konkretno ukrepanje je nujno

Oblikovanje mladinskih politik bi moralo temeljiti na raziskavah, a jih politiki ne upoštevajo, je dodala Mirjana Ule. Mlade je po njenem treba politično aktivirati, jim dati volilno pravico pri 16 letih in jih upoštevati pri nastajanju politik. Zavzema se tudi za študentski univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki bi skrajšal odvisnost od staršev. Rešiti je treba tudi stanovanjski problem mladih, saj jih ta zdaj priklepa v odvisnost. Nič nam ne pomaga, da javnost na splošno razume, da mladih žensk delodajalci pri zaposlovanju ne bi smeli diskriminirati, saj se bojijo, da bodo zanosile in bodo zaradi otrok več odsotne, je dejala Mojca Žerak in nadaljevala, da dokler imamo moč skoncentrirano pri kapitalu, nam zavedanje večine ljudi ne pomaga prav veliko. Opozorila je še na drugo raziskavo, po kateri se med mlade res vračajo bolj konservativne vrednote, a je med njimi veliko več dečkov kot deklic. Razkol po spolu je  veliko večji, kot je bil kdajkoli. Kaj se dogaja, je pojasnila Ule. Gre za vpliv izobrazbe, saj je žensk zdaj v terciarnem izobraževanju veliko več kot moških, več se tudi neformalno izobražujejo. In moški z nižjo izobrazbo so praviloma bolj frustrirani. To pa je baza za desničarske populizme in ekstremizme. Taki moški težko najdejo partnerke, se težje soočajo z načeli enakih možnosti, skratka izgubljajo tisto, kar jim je tradicionalna družba kar tako dala, ker so moški in so močni.

Problematičnosti ozadij je veliko, prav gotovo bo potrebno še marsikatere raziskati, da bomo razumeli probleme mlajših skupin ljudi in se kot družba z njimi soočili. Graditi vključujočo družbo je nujno za sobivanje in solidarnost v njej.

Mojca Matoz,
foto Joshua Hoehne/Unsplash

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljeni v dvanajsti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod enajste letošnje redne številke (26. 6. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!

Share