Za pravičen podnebni in socialni prehod po meri delavstva ter okolja

4. 7. 2025

Kakšen naj bo pravični prehod po meri delavstva in okolja? Kakšne naj bodo pri tem zahteve sindikalnih, okoljskih in sorodnih organizacij? Komu naj bodo namenjene? Na kaj je treba biti pozoren? Več odgovorov na ta vprašanja je ponudil nedaven skupni angažma Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, in nekaterih sindikatov dejavnosti ZSSS – šlo je za dve srečanji v nizu – ter drugih organizacij, nastale pa so povsem konkretne zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, ki si jih velja ogledati pobliže.

Omenjeno sodelovanje – na strani ZSSS so se enega ali dveh srečanj z Umanotero udeležili predstavniki sindikata poklicnega gasilstva, sindikata Glosa, sindikata osebne asistence, sindikata delavcev gradbenih dejavnosti ter nekateri sodelavci oziroma sodelavke ZSSS – so koordinirali pri Sindikatu Mladi plus. Tam se zavedajo, da je nujen pravični prehod, s katerim se bomo neposredno lotili izvora podnebnih sprememb, saj so te neposredno povezane z razrednim bojem v družbi, z napadi na delavske pravice in z onesnaževanjem okolja, ki vodi v podnebni zlom, vse to pa ima skupni izvor – gonjo za profitom.
Načrt je bil, da bi kot rezultat tovrstnih srečanj med organizacijo, kakršna je Umanotera, nevladna okoljska organizacija z enim najdaljših stažev pri nas, in različnimi sindikati nastal dokument s predlogi ukrepov za pravični podnebno-socialni prehod, glede katerega bi se poenotili ter aktivirali in mobilizirali sindikati in druge organizacije civilne družbe in tako okrepili skupno moč. Dokument je tudi nastal in je sedaj v zaključni fazi; glavne zahteve so jasne in bolj ali manj izoblikovane, pilijo se še nekatere podrobnosti.

O zahtevah, pa tudi širše o pravičnem prehodu in podnebnih spremembah ter okoljski krizi smo se na kratko pogovarjali z Ajdo Cafun iz Umanotere, ki je skupaj s sodelavcem iz organizacije Sašo Kraljem tudi koordinirala pripravo omenjenega dokumenta.

Onesnaževalna elita in podnebni zlom

Jeseni 2024 so pri Umanoteri objavili študijo – njena avtorica je torej prav naša sogovornica Ajda Cafun – s pomenljivim, nedvoumnim naslovom Onesnaževalna elita nas vodi v podnebni zlom. Ekonomske in ogljične neenakosti v Sloveniji in svetu. »Podnebna kriza se zaostruje, kar postaja vse bolj očitno z vse pogostejšimi in intenzivnejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi – vročinskimi valovi, požari, poplavami itd. – in z uničujočimi posledicami, ki jih ti prinašajo za ljudi povsod po svetu: z oteženo pridelavo hrane, naraščajočimi cenami življenjskih potrebščin, negativnimi zdravstvenimi posledicami, izgubami domov in vse bolj tudi izgubami življenj. Medtem ko množice ljudi povsod po svetu nosijo breme vse hujših posledic podnebne krize in drugih družbenih kriz obstoječega družbenega sistema, pa privilegirana manjšina od tega sistema profitira, kopiči svoje bogastvo in ekscesno onesnažuje. Planet gori, onesnaževalna elita pa priliva olje na ogenj,« so med drugim zapisali v njej.

V njej so zbrali tudi podatke o ekonomski neenakosti na globalni ravni ter se posebej posvetili dvema izstopajočima in med seboj povezanima trendoma – ekstremni koncentraciji zasebnega ter siromašenju javnega premoženja –, obenem pa opredelili še sistemske vzroke zanju. V naslednjem koraku so skušali utemeljiti povezavo med sistemsko ekonomsko neenakostjo ter podnebno krizo in njenim povsem neuspešnim reševanjem v zadnjih desetletjih. Zbrali in predstavili so podatke o ogljični neenakosti med posamezniki v svetu glede na njihov ekonomski položaj ter opredelili družbeni razred onesnaževalne elite. Nato pa so pokazali, kako ta razred ohranja obstoječi nevzdržni sistem, ki je temeljni vzrok za ekstremne ravni izpustov in neenakosti nasploh.

O čem vse govorimo, ko govorimo o pravičnem prehodu?

Začeli smo na začetku. Najprej nas je zanimalo, kako pri Umanoteri sploh razumejo pojem pravičnega prehoda in zakaj je po njihovem pomembno, da je ta tako podnebno kot socialno pravičen. »To vprašanje se mi zdi zelo pomembno, saj mednarodne in državne institucije pogosto izrabljajo koncept pravičnega prehoda v poskusu kupovanja socialnega miru in ohranjanja obstoječega stanja. Zato si ga moramo napredna družbena gibanja, organizacije in iniciative vzeti nazaj ter si prizadevati za njegovo napredno interpretacijo,« je najprej povedala Ajda Cafun. »Pravični prehod tako razumemo kot alternativo trenutno prevladujočemu poskusu zelenega prehoda ‘od zgoraj navzdol’, ki je prepočasen, neučinkovit in zasnovan tako, da se prevlada in ekonomska logika obstoječih sil, ki so odgovorne za okoljsko ter druge družbene krize, ne bi zmanjšala. Skratka, podrejen je interesom kapitala, ki ne upoštevajo družbenih potreb in okoljskih omejitev oziroma so celo v nasprotju z njimi, in je zaradi tega, jasno, tudi neuspešen.« Tako pri Umanoteri pravični prehod razumejo kot temeljno socialno-ekološko preobrazbo v smeri bolj demokratične, solidarne in okoljsko vzdržne družbe. »Če nekoliko konkretiziram: pravični prehod razumemo kot množičen družbeni projekt, ki ga gradimo ‘od spodaj navzgor’, kot projekt pospešenega opuščanja fosilnih virov in zmanjševanja drugih negativnih okoljskih vplivov (na primer silovitega upadanja biotske pestrosti, onesnaženosti tal) ob hkratni prerazporeditvi družbenega bogastva, krepitvi vsem dostopnih javnih storitev in širitvi skupnostnih ter zadružnih praks. In nenazadnje, najpomembneje, kot gradnjo alternative okoljsko in socialno destruktivnemu kapitalističnemu sistemu produkcije. Alternative, ki ne bo delovala pod taktirko profitnega motiva in na račun izkoriščanja delavstva ter uničevanja okolja, ampak bo temeljila na družbeni koristi in okoljski vzdržnosti. Bistveno je torej, da nam kot družbi uspe priboriti nazaj odločanje o tem, kaj in kako se bo proizvajalo. Predvsem pa, s kakšnim namenom – namesto proizvodnje za profit za dejanske potrebe ljudi znotraj omejitev planeta.«

Takšno preobrazbo družbe, ki je nujna za naše preživetje in je v temeljnem interesu delavskega razreda, pa je mogoče doseči le s povezovanjem okoljskih in delavskih prizadevanj v skupni boj, je jasna strokovnjakinja. »To razumemo kot temelj pravičnega prehoda. Eden žal redkih takšnih primerov, a zato še posebej navdihujoč, je boj delavskega kolektiva bivše tovarne avtomobilov GKN v sosednji Italiji. Ti so kot odgovor na odpuščanje čez noč (s ciljem selitve proizvodnje) zasedli tovarno in začeli boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj, kjer je pomembno vlogo igralo tudi povezovanje s podnebnimi aktivisti. Gre za temeljni premik od proizvodnje delov avtomobilov za profit lastnika do proizvodnje tovornih koles za dobrobit lokalne skupnosti in okolja.«

Spodbujanje zadružnega modela na različnih področjih

»Zadružni model ima številne prednosti za vanj vključene posameznike in njihovo lokalno okolje, hkrati pa lahko doprinese tudi k nižjim emisijam toplogrednih plinov ter zmanjšanju drugih okoljskih pritiskov. Najbolj očiten primer tega so energetske zadruge, kot je denimo tudi energetska zadruga Zeleni Hrastnik. Njen osnovni namen je priprava in izvedba skupnostnih projektov rabe obnovljivih virov energije, ki članom zadruge zagotavljajo cenejšo in čistejšo energijo – jim torej dajejo dvojno korist. Hkrati predstavlja zadruga najbolj demokratičen način upravljanja z raznimi skupnostnimi dejavnostmi, saj so vsi njeni člani enakovredni: vsak ima pri odločanju po en glas, ne glede na svoj finančni vložek. Ravno zato so zadruge najprimernejše za izvajanje skupnostnih projektov rabe obnovljivih virov, saj omogočajo, da finančne in družbene koristi ostanejo v lokalnem okolju ter da o njih odločajo lokalci.

Prav tako pa lahko k nižjim emisijam doprinesejo tudi drugi tipi zadrug, med drugim prav delavske. Za razliko od siceršnje prakse v podjetjih, kjer delavec dela po nareku šefa, ta pa sledi zgolj in le logiki maksimizacije profita, se v delavski zadrugi delavci sami odločajo, kaj bodo proizvajali, na kakšen način in s kakšnim namenom, pri tem pa niso podrejeni kratkoročnemu finančnemu interesu investitorjev/lastnika. To pomeni, da se lahko odločijo proizvodnjo zastaviti na način, da bo ta koristila ljudem in okolju; si torej prizadevajo izvesti ekološko tranzicijo ‘od spodaj’.«

Povzeto po delovnem dokumentu Zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, področje »Delo in gospodarstvo«

Boj poteka ves čas

Na Umanoteri koordinirajo tudi Mrežo za pravičen prehod, ki so jo začeli graditi z namenom povezovanja naprednih organizacij, kolektivov ter posameznikov in posameznic za krepitev prej omenjenih prizadevanj, torej za krepitev boja za pravičen prehod. Med drugim prav s poskusom povezovanja okoljskega in delavskega boja, ki ga vidijo kot ključnega. »V sklopu mreže med drugim pripravljamo zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, ki bi istočasno prispevale tako k zmanjšanju podnebnih izpustov in drugih okoljskih pritiskov kot tudi zmanjšanju družbene neenakosti in povečanju dobrobiti večine. Eden od motivov, zakaj smo se odločili za ta proces, je, da pokažemo alternativo trenutno prevladujočemu poskusu zelenega prehoda. Da pokažemo, da je zeleni prehod lahko pravičen, da lahko in mora pomeniti izboljšanje življenjskih pogojev večine, in na ta način poskušamo nagovoriti širše množice, delavke in delavce, da bi se bili pripravljeni zanj zavzeti. Se vključiti v boj za pravičen prehod. Naš namen je, da bi prek participativnega procesa priprave zahtev gradili širšo koalicijo, vključno z naprednimi sindikati, znotraj katere bi imeli nujno potrebne razprave, se konsolidirali glede zahtev in bili za njihovo udejanjanje pripravljeni mobilizirati in pritiskati na državo. Brez gradnje kolektivne moči namreč takšnih sprememb ni mogoče izboriti. V proces smo, kot rečeno, vključili tudi zainteresirane sindikate, to povezovanje pa bomo v prihodnje poskušali še krepiti, saj gre za ključne družbene akterje v boju za pravičen prehod, ki pa vanj zaenkrat večinoma niso vključeni,« pojasnjuje Ajda Cafun.

Krepitev in širitev vsem dostopnih javnih storitev

»V kontekstu sistematične razgradnje javnih storitev v zadnjih desetletjih, rasti družbenih neenakosti, stisk in nesigurnosti ter zaostrovanja okoljske krize, je nujna krepitev obstoječih in vzpostavitev novih javnih temeljnih storitev, ki bi vsem ljudem zagotovile zadosten dostop do dobrin, ki jih potrebujemo za dobro življenje znotraj omejitev planeta. To pomeni široko dostopno in kakovostno javno zdravstvo, skrbstvo, izobraževanje in predšolska vzgoja (vrtci in jasli), javni potniški promet, dostopna stanovanja, univerzalni dostop do osnovnih in trajnostnih energetskih storitev, javne (zelene) površine za rekreacijo, druženje in počitek itd. Z javnim luksuzom na eni in zasebno zadostnostjo na drugi strani bi zmanjšali družbene neenakosti in izboljšali življenjski standard večine, poleg tega pa bi bistveno zmanjšali podnebne in druge okoljske pritiske ter se bolje soočali s posledicami podnebnih katastrof.«

Povzeto po delovnem dokumentu Zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, področje »Vsem dostopne javne trajnostne storitve«

Priprava omenjenih zahtev pa je le ena od aktivnosti mreže, prizadevamo si tudi za vzpostavljanje novih praks organiziranja za pravični prehod na terenu, nadaljuje sogovornica. »Ena takšnih je organiziranje za boljši javni prevoz v Mariboru in okolici, ki ga skušamo v mreži karseda podpreti. Organiziranje se je začelo s peticijo z naslovom ‘Avtobusi za ljudi, ne za župana!’, nadaljevalo s kolektivno pripravo zahtev za boljši javni promet in delovne pogoje, sledi protestni shod v Mariboru 19. junija. Ob tem se lahko spomnimo še na en pozitivni primer povezovanja okoljskega in delavskega boja, in sicer povezovanje druge največje nemške sindikalne organizacije Verdi s podnebnimi aktivisti pod geslom ‘Wir fahren zusammen’ (‘Peljemo se skupaj’) v okviru več dni trajajoče stavke za boljši javni potniški promet, ki bo boljši tako za delavke in delavce ter uporabnike kot za podnebje.«

Priprava zahtev

Vrnimo se za trenutek k že večkrat omenjenemu dokumentu z zahtevami za pravičen podnebno-socialni prehod. V kateri fazi je zdaj in na koga vse pri Umanoteri in drugih sodelujočih organizacijah ciljajo z njim? »Proces priprave dokumenta še vedno poteka. Doslej smo organizirali dve srečanji s sindikati, ki so se odzvali na povabilo, na katerih smo med drugim razpravljali o predlogih zahtev. Na drugem srečanju so poleg Umanotere sodelovali predstavnice in predstavniki Sindikata Mladi plus, Sindikata osebne asistence, Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikata združenega dela Sila, Sindikata Glosa, organizacije Focus, ekosocialistične iniciative Klas in gibanja Mladi za podnebno pravičnost. Na podlagi teh razprav sedaj v sklopu mreže zahteve dopolnjujemo in nadgrajujemo. Sledi ponovno srečanje širše koalicije, na katerem se bomo skušali dogovoriti glede nadaljnjih korakov. Z zahtevami pa bomo seveda primarno ciljali na državo (v najširšem pomenu, od vlade, lokalne samouprave in drugih institucij), saj je tam skoncentrirana moč, s katero je mogoče izpeljati potrebne ukrepe,« odgovarja strokovnjakinja.

Integralna obdavčitev dohodkov iz dela in kapitala

»V zadnjih desetletjih so se dohodkovne neenakosti v Sloveniji, zlasti ko upoštevamo tako dohodke iz dela kot dohodke iz kapitala, izrazito povečale. Medtem ko se je med letoma 1990 in 2022 povprečni realni dohodek osebe v revnejši polovici prebivalstva komajda kaj povečal (kljub ogromni rasti nacionalnega dohodka!), se je pri najbogatejših 10 odstotkih prebivalstva več kot podvojil, pri najbogatejšem enem odstotku prebivalstva pa več kot potrojil.
V letu 2022 je povprečni mesečni dohodek po plačilu prispevkov in pred plačilom dohodnine osebe v zgornjem enem odstotku najbogatejših znašal približno 24 tisoč evrov na osebo, kar je skoraj dvajsetkratnik povprečnega dohodka osebe v revnejši polovici prebivalstva. Po podatkih finančne uprave iz leta 2020 pa je bilo v Sloveniji nekaj čez 900 posameznikov, ki so v povprečju na mesec prejeli več kot 46 tisoč evrov dohodka, od tega skoraj dve tretjini (preko 29 tisoč evrov) iz kapitala. Slednji so vse večji in vse bolj skoncentrirani pri peščici najbogatejših, največjih lastnikov.
Trend povečevanja neenakosti in izrazite rasti dohodkov na vrhu je deloma tudi posledica regresivnih davčnih reform v zadnjih desetletjih, ki so ena za drugo sistematično zmanjševale davke za najbogatejše in kapital. Najbolj očitna med njimi je Bajukova davčna reforma iz leta 2006, ki je med drugim ukinila integralno obdavčitev vseh dohodkov in uvedla ločeno obdavčitev dohodkov od kapitala in od oddajanja premoženja v najem, ki so bili pred tem všteti v skupno osnovo z dohodki iz dela in se obdavčili po progresivni dohodninski lestvici. Posledično so dohodki iz kapitala, ki so skoncentrirani pri najbogatejših, danes obdavčeni bistveno manj kot dohodki iz dela.
Takšna rast dohodkovnih neenakosti pa ni samo socialni problem, temveč tudi okoljski, saj vrtoglavi dohodki na vrhu med drugim omogočajo tudi prekomerno in ogljično intenzivno luksuzno potrošnjo. Kot že rečeno je povprečna oseba v najbogatejšem odstotku prebivalstva Slovenije neposredno odgovorna za kar 70 ton izpustov ogljikovega dioksida oziroma za kar enajstkrat več letnih izpustov kot oseba iz revnejše polovice prebivalstva ter sedemintridesetkrat več od vzdržne ravni izpustov na osebo za preprečitev podnebnega zloma.
Večja obdavčitev najvišjih dohodkov, zlasti iz kapitala, bi imela tako vsaj tri pomembne učinke: a) zmanjšala bi luksuzno potrošnjo in škodljive investicije najbogatejših ter s tem njihove izpuste; b) omilila bi rast ekonomskih neenakosti in, najpomembnejše, c) na pravičen način bi povečala javne prihodke in s tem sredstva za krepitev javnih storitev ter druge ukrepe pravičnega prehoda in za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb.«

Povzeto po delovnem dokumentu Zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, področje »Davki na najpremožnejše in onesnaževalni luksuz«

Kaj pa so glavni vsebinski poudarki samega dokumenta? Katere zahteve velja izpostaviti? Zahteve zadevajo štiri krovna področja, izpostavi Ajda Cafun. »Vsem dostopne javne trajnostne storitve; delo in gospodarstvo; davke na najpremožnejše in onesnaževalni luksuz ter mednarodno solidarnost. Ta področja zaobjemajo širok nabor zahtev: od krepitve javnega potniškega prometa, zagotavljanja dostopnih stanovanj in državno močno podprtih programov celostnih energetskih prenov bivanjskih objektov do krajšega delavnika ob enakem plačilu in spodbujanja zelenih delovnih mest, pa do uvedbe progresivnega okoljskega davka na najpremožnejše, ki so hkrati največji onesnaževalci. Še posebej pa bi izpostavila zahtevo po takojšnjem zmanjšanju javnih izdatkov za oboroževanje. Na tem področju spremljamo ravno nasproten trend, torej okoljsko in družbeno škodljivo oboroževalno gonjo na račun pravičnega prehoda, zagotavljanja vsem dostopnih javnih storitev in socialnega varstva. Poleg krepitve javnega prometa in skrajševanja delovnega časa so zahtevo po zmanjšanju javnih izdatkov za oboroževanje kot ključno izpostavili tudi udeleženke in udeleženci omenjenega srečanja. Nujne in sorazmerno hitro izvedljive so vse naše zahteve, a jasno je, da te niso v interesu gospodarskih in političnih centrov moči, zato bo treba za njihovo udejanjanje graditi kolektivno moč od spodaj.«

Krepitev javnega potniškega prometa v povezavi z drugimi oblikami trajnostne mobilnosti

»Dostop do mobilnosti za opravljanje vsakodnevnih obveznosti in prostočasnih aktivnosti je temeljna človekova potreba. Razvoj učinkovitega, integriranega in vsem dostopnega javnega potniškega prometa (JPP) ima ogromen potencial za zmanjšanje številnih negativnih okoljskih in družbenih vplivov, ki izhajajo iz trenutne prometne ureditve, ki temelji na osebnem avtomobilu in vsej pripadajoči infrastrukturi.

Kar tretjina vseh izpustov toplogrednih plinov, ki nastanejo v Sloveniji, izhaja iz prometa, od tega glavnina (približno dve tretjini) iz osebnega cestnega prometa. Poleg uničujočih vplivov na podnebje pa ima takšen nevzdržen prometni sistem tudi številne druge negativne vplive: uničevanje narave in slabitev zmožnosti za pridelavo hrane (npr. uničevanje ekosistemov in kmetijskih površin za širitev cest in gradnjo parkirišč), slabše zdravje ljudi (npr. onesnaženost zraka v mestih – številne prezgodnje smrti, obremenjenost s hrupom, poletni vročinski stres zaradi enormnega deleža asfaltnih površin v mestih, stres zaradi vsakodnevnih zastojev), poraba javnega prostora (v mestih cestna infrastruktura in parkirišča zavzemajo ogromno in vse več javnega prostora, ki bi bil sicer lahko namenjen kolesarskim stezam in pešpotem, parkom, igriščem, skupnostnim vrtovom itd.), socialna izključenost (številni ljudje osebnega avtomobila ne morejo uporabljati bodisi iz finančnih, zdravstvenih, generacijskih ali drugih razlogov, alternative pa zaradi zanemarjanja JPP pogosto ni) in finančne stiske gospodinjstev (Slovenija se uvršča v sam vrh med državami EU po deležu sredstev, ki jih gospodinjstva namenimo za transport). Posledično živi v Sloveniji v prevozni revščini vsaj 60 tisoč ljudi, ki nimajo ustreznega prevoza do ključnih storitev in dejavnosti ali pa si ga ne morejo privoščiti.

Alternativa obstoječi prometni ureditvi, ki bi (v kombinaciji z drugimi ukrepi) v veliki meri odpravila navedene probleme in izboljšala življenjski standard večine, je razvit javni potniški promet. Vendar pa je razvoj tega področja v zadnjih desetletjih izrazito zanemarjen, zato je danes storitev JPP slaba. Poveden je denimo podatek, da je bilo med letoma 1992 in 2014 v Sloveniji v cestno infrastrukturo vloženih kar 84 odstotkov vseh sredstev za prometno infrastrukturo, v železniški sistem pa zgolj 15 odstotkov (primerjava s povprečjem v EU v tem obdobju: 56 odstotkov ceste, 32 odstotkov železnice), kljub njegovim številnim prednostim in potencialom (nizka poraba energije in prostora, velike kapacitete, hitrost, varnost). Pogosto se kot ovira za razvoj kakovostnega javnega potniškega prometa in za legitimacijo širitve cestnega omrežja uporablja teza o razpršeni poselitvi prebivalstva v Sloveniji, vendar gre v resnici v veliki meri za mit oziroma za zavajanje, saj skoraj tri četrtine prebivalstva ne živi razpršeno. Hkrati pa je mogoče in nujno poselitvene vzorce s kakovostno prostorsko, prometno in stanovanjsko politiko tudi spreminjati.«

Povzeto po delovnem dokumentu Zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, področje »Vsem dostopne javne trajnostne storitve«

Okoljska kriza in družbena neenakost

Jasno je, tudi v luči povedanega, da je pri vsem skupaj nujna povezava med podnebnim aktivizmom in bojem za večjo družbeno enakost, čemur prikima tudi Ajda Cafun, avtorica Umanoterine nedavne študije o onesnaževalni globalni eliti (več o študiji v enem od okvirjev). »V Umanoteri vedno bolj poudarjamo, da boj proti podnebni krizi ne more biti ločen od boja za temeljito preobrazbo našega družbeno-ekonomskega sistema. Z omenjeno študijo smo pokazali, da sta zaostrovanje podnebne krize in družbenih neenakosti dve plati istega kovanca, neposredna posledica istega sistema – kapitalizma, ki temelji na neskončni rasti, izčrpavanju naravnih virov in akumulaciji bogastva v rokah peščice. Reševanje podnebne krize torej ne bo mogoče brez radikalnega zmanjšanja ekonomskih neenakosti. To tezo podpirajo tudi podatki o ekstremnih ogljičnih neenakostih, ki kažejo, da je najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva neposredno odgovoren za toliko izpustov kot manj premožni dve tretjini svetovnega prebivalstva skupaj.«

Sogovornica meni, da je to tudi eden od pomembnih razlogov, da se do trenutno prevladujočega poskusa zelenega prehoda, ki omenjene neenakosti ignorira, med ljudmi krepi dvom oziroma splošno neodobravanje. »Ljudje bodo težko sprejeli kakršnokoli odrekanje, če na drugi strani vidijo, da to ne velja za peščico tistih, ki so za trenutno stanje najbolj odgovorni. Za t. i. onesnaževalno elito – družbeni razred najpremožnejših, največjih lastnikov kapitala, ki so hkrati tudi največji onesnaževalci. Ki kopičijo svoje premoženje na račun delavk in delavcev ter družbene blaginje, vsakodnevno letijo s svojimi zasebnimi letali, se grejo vesoljski turizem, vlagajo svoj kapital v fosilna goriva in orožje itd. Ter odločajo o tem, kaj in kako se bo proizvajalo, pri teh odločitvah pa jih usmerja zgolj in samo logika profita.«

Zeleni prehod je torej lahko uspešen le, če poseže v onesnaževalno elito in jo odpravi, si ne dela utvar strokovnjakinja. Oziroma: »Če pri njem ne gre le za spodbujanje zelenih tehnologij in zmanjševanje individualne potrošnje, temveč za kolektivni boj proti sistemu, ki sistematično uničuje okolje in življenja ljudi v imenu dobička. Kapitalistična rast ni združljiva z ekološkimi omejitvami planeta. Zato mora zeleni prehod vključevati demokratizacijo gospodarstva, skupnostno upravljanje energetskih in naravnih virov, prerazporeditev bogastva od kapitala k delu in krepitev sistemov družbene solidarnosti, med drugim javnih storitev, ki bi vsem ljudem zagotovile zadosten dostop do dobrin, ki jih potrebujemo za dobro življenje znotraj omejitev planeta.«

Progresivna obdavčitev luksuzne potrošnje, ki onesnažuje okolje

»Luksuzna potrošnja, ki daleč presega osnovne človeške potrebe, je pogosto tesno povezana z izjemno visokim ogljičnim odtisom. Gre za način življenja, ki temelji na razsipni rabi virov in nebrzdanem trošenju, katerega okoljski vpliv občutno presega vpliv povprečnega prebivalca. Na primer, zasebna letala, pogosto letenje, jahte, luksuzni SUV avtomobili in vile zahtevajo veliko porabo energije in povzročajo enormne količine toplogrednih plinov. Z uvedbo progresivnih davkov lahko vlada spodbudi bogate in ultra-bogate posameznike, da zmanjšajo svojo luksuzno potrošnjo in s tem povezane vplive na okolje. Poleg tega bi takšne politike naslovile socialne nepravičnosti. Bogati so nesorazmerno odgovorni za onesnaževanje okolja, medtem ko revni pogosto nosijo breme njegovih posledic, vključno z zdravstvenimi težavami, gospodarsko stisko in izgubo domov. S prenosom davčnega bremena na luksuzno potrošnjo lahko vlada ustvari bolj pravičen sistem, ki zagotavlja, da tisti, ki imajo daleč največ od gospodarske rasti, tudi najbolj prispevajo k reševanju njenih negativnih učinkov.
Izrazit primer luksuzne potrošnje z velikim ogljičnim odtisom je letalski promet. Le 1 odstotek svetovnega prebivalstva je odgovoren za 50 odstotkov emisij ogljikovega dioksida iz letenja, povpraševanje po letalskem prometu pa se hitro povečuje. Za reševanje tega vprašanja bi lahko vlade uvedle progresivne davke na letalski promet, usmerjene na luksuzne vidike, kot so programi za pogosto letenje, zasebna letala in letenje v prvem in poslovnem razredu. Na primer, lahko bi se uvedel davek za pogosto letenje, pri čemer bi se davki zvišali z vsakim dodatnim letom. To bi odvračalo od prekomernega letalskega prometa in spodbujalo bolj trajnostne načine prevoza. Poleg tega bi se lahko uvedli višji davki za prvi in poslovni razred, saj te kabine porabijo bistveno več prostora na potnika kot ekonomski razred. Prav tako bi se lahko uvedli dodatni davki na zasebna letala, ki imajo pogosto znatno višje ogljične odtise na potnika kot komercialni leti. Z izvajanjem teh ukrepov lahko vlade odvračajo od prekomernega letalskega prometa in spodbujajo bolj trajnostne možnosti prevoza.
Še pomembnejši od letalstva so ekscesi v cestnem prometu. Lani so bili SUV avtomobili odgovorni za več kot 20 odstotkov rasti svetovnih emisij ogljikovega dioksida, povezanih z energijo. Nihče ne potrebuje dragega, prevelikega SUV avtomobila, da bi bil mobilen. Takšna velika in težka vozila ne povzročajo le visokih emisij, temveč zavzemajo tudi veliko več javnega prostora in so nevarnejša za druge, ko pride do nesreče.«

Povzeto po delovnem dokumentu Zahteve za pravičen podnebno-socialni prehod, področje »Davki na najpremožnejše in onesnaževalni luksuz«

Kako naprej?

Kakšne nadaljnje korake za predstavitev in nenazadnje tudi za uresničenje zahtev iz dokumenta pa načrtujejo pri Umanoteri? In kako lahko pri tem sodelujejo tudi sindikati in druge napredne organizacije? Ajda Cafun za konec odgovarja: »Aktivnosti bo treba sedaj prestaviti v višjo prestavo. Zaključiti pripravo zahtev v širši koaliciji in nato o njih organizirati široke razprave. Med drugim znotraj sindikatov, kjer bo za to obstajala volja. Na tak način bomo skušali graditi podporo za skupne zahteve, graditi napredno podnebno gibanje, ki bo zmožno izboriti njihovo uresničitev. Vse zainteresirane sindikate, delavske kolektive, družbene iniciative ter posameznike in posameznice seveda vabimo, da se v ta prizadevanja vključijo – da stopijo z nami v stik in da se s skupnimi močmi borimo za boljše življenje na ohranjenem planetu.«

Gregor Inkret,
foto NOAA/Unsplash

Delavska enotnost

Ta tekst je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Pravični prehod za vse! (junij 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Pravični prehod za vse! pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko: