Razmislek o dostojnem bivanju: Manj kot petina višjih stanovanjskih stavb ima dvigala

17. 3. 2026

Sindikat upokojencev Slovenije (Sus) si bo tudi v prihodnje prizadeval za izboljšanje bivalnih pogojev starejših. Med drugim se že nekaj časa trudijo pospešiti opremljanje našega stanovanjskega fonda z dvigali, kar bi vsem z oteženim gibanjem, ki bivajo v višjih nadstropjih stavb, povečalo kakovost življenja. Pri tem pa so kot enega večjih problemov izpostavili neobstoj podatkov, koliko stavb v Sloveniji je oziroma ni opremljenih z dvigali.

Predsedstvo Susa je na svoji prednovoletni 13. seji  med načrti za letošnje leto izpostavilo aktivnosti, povezane z bivalnimi pogoji starejših, sicer svojo tradicionalno temo. To je eno od področij, kamor želijo pritegniti tudi Odbor za starejše pri ZSSS, ki je pred nekaj leti nastal tudi zaradi njihovega vztrajanja. Doslej pa je bil eden glavnih problemov pri opremljanju našega stanovanjskega fonda z dvigali neobstoj podatkov, koliko stavb v Sloveniji sploh ima ta bistveni stanovanjski pripomoček. Omenili so, da celo na državnem statističnem uradu nimajo podatkov o tem, kar se je po poizvedbi tudi potrdilo. Od tam so nas napotili na Urad za nepremičnine pri Geodetski upravi Republike Slovenije (Gurs), kjer vodijo kataster nepremičnin. Ema Pogorelčnik, direktorica tega urada, nam je prijazno odgovarjala na naše poizvedbe, ali so stanovanjske stavbe oz. etažne stanovanjske enote opremljene z dvigali.

Kaj izhaja iz podatkov katastra nepremičnin?

Kot je pojasnila Pogorelčnik, so njeni sodelavci analizirali podatke katastra nepremičnin, kjer vodijo tudi podatke o obstoju dvigala v njih. Izhajali so iz pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, ki za novogradnje s petimi ali več etažami (tudi npr. klet, pritličje in tri nadstropja v stavbi, lahko tudi medetaže, kar pregled zaplete, saj etaž ne moremo enačiti z nadstropji) od leta 2011 naprej predpisuje dvigalo, tudi pri rekonstrukcijah stanovanjskih stavb in pri spremembah namembnosti, če so dane tehnične možnosti za njihovo izvedbo.

Tako imamo v Sloveniji 557.585 stavb, v katerih je vsaj en del stanovanjski, od tega pa jih je 14.779 s petimi ali več etažami. Od teh je kar 12.107 takih, ki niso opremljene z dvigalom, 2616 takih stanovanjskih stavb je opremljenih z dvigalom, za še 56 stavb pa na uradu nimajo podatka. Z dvigalom je opremljenih še 1715 stavb, ki niso stavbe s petimi in več etažami, torej imamo skupaj 4331 stanovanjskih stavb, opremljenih z dvigali.

Slika je še nekoliko bogatejša, ko se posvetimo stanovanjem v večstanovanjskih stavbah (pri teh podatkih niso všteta stanovanja v enostanovanjskih stavbah, oskrbovana stanovanja, bivalne enote in stanovanja v dvostanovanjskih stavbah). Kot smo izvedeli na Gursovem uradu za nepremičnine, Imamo v slovenskem stanovanjskem fondu 240.525 stanovanj, ki niso preskrbljena z dvigalom, in od tega 153.358 v stavbah s petimi in več etažami. Z dvigalom imamo preskrbljenih 107.920 stanovanj in od tega 101.935 takih stanovanj v stavbah s petimi in več etažami. Za skupno 1994 stanovanj (od tega za 950 stanovanj v stavbah s petimi in več etažami) pa nimajo podatka.

Evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja

Sredi decembra je Evropska komisija (EK) objavila »Evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja« (v angleščini »European Affordable Housing plan«), s katerim želi na ravni politik EU sourejati področje stanovanjske preskrbe in s tem povezane krize, zlasti s spodbujanjem ponudbe stanovanj, mobilizacijo naložb, z omogočanjem takojšnje podpore ob hkratnem spodbujanju reform in s podpiranjem najbolj prizadetih skupin.

Gre za niz konkretnih aktivnosti, namenjenih za obravnavo strukturnih razlogov krize na tem področju, so nam pojasnili v tiskovnem središču EK za energetiko in stanovanja, nov način, na katerega institucije različnih ravni (EU, držav članic, regionalne in lokalne oblasti, finančne institucije in drugi deležniki) lahko lajšajo težavno stanovanjsko preskrbo. V EU je letno na voljo približno 1,6 milijona stanovanj, potrebovali pa bi jih še 650 tisoč letno v naslednjem desetletju, ocenjujejo v EK. Pri tem bi morala biti cilj maksimalno učinkovita uporaba obstoječega stavbnega fonda s spremembo namembnosti, novo uporabo obstoječih stavb, praznih nepremičnin, pa tudi z regulacijo kratkoročnih najemov, ki omejujejo dolgoročno rabo stanovanj.

Načrt prinaša zakonodajne in nezakonodajne rešitve ter dolgoročne strukturne reforme, tudi z vključitvijo stanovanjske preskrbe v večletne finančne okvire, ki določajo proračunske usmeritve EU. Za tako zastavljen stanovanjski namen je EU že omogočila za 43 milijard evrov investicij skozi svoje različne programe. Pred kratkim prenovljena kohezijska politika pa dovoljuje dodatno financiranje dostopnih stanovanj ob že načrtovanih 10,4 milijarde evrov, namenjenih za energetsko učinkovitost in socialna stanovanja, so nam še pojasnili. Nekateri deli načrta se že izvajajo, nekateri se bodo zagnali letos in prihodnje leto, EK pa bo o njegovem izvajanju celovito poročala še pred koncem tekočega mandata leta 2029.

Ker en sam pristop ne ustreza vsem, bo EK državam članicam pomagala tudi pri pripravi učinkovitih reform za dostopno in socialno stanovanjsko preskrbo, in sicer s strožjim spremljanjem in usmerjenimi priporočili, pri čemer se dostopnost in trajnostnost vzajemno krepita. Dodali so, da pravila o storitvah splošnega gospodarskega pomena državam že omogočajo sofinanciranje socialnih stanovanj v korist prikrajšanim in socialno manj privilegiranim skupinam prebivalstva. Načrt predvideva posebne ukrepe za mlajše, starejše, osebe z oviranostmi, študente brezdomce kot ene izmed takih skupin prebivalstva, pa tudi za kritične oz. bistvene delavce, kakršni so delavci v šolstvu in izobraževanju, v zdravstvu in varstvu, pri reševanju, čiščenju, pri pripravi hrane … Dodatno bodo ta pravila prilagodili, da bi državam članicam omogočili opredeliti načine podpore, ciljne skupine, merila za upravičenost, ceno stanovanj ter standarde kakovosti za socialna in cenovno dostopna stanovanja glede na svoj kontekst in stanovanjske potrebe.

Kakšno je torej v grobem stanje? V Sloveniji je okoli 550 tisoč stavb, v katerih je vsaj en del stanovanjski. Od tega jih je okoli 14.780 s petimi in več etažami (približno 2,7 odstotka) in bi po zahtevah za novogradnje morale biti opremljene z dvigalom. Dejansko pa je z dvigalom opremljenih le okoli 2600 takih stavb (in še okoli 1700 stanovanjskih stavb, opremljenih z dvigalom, čeprav nimajo vsaj petih etaž). Torej imamo le 17,5 odstotka stanovanjskih stavb s petimi ali več etažami, ki so opremljene z dvigalom. Če pogledamo še s perspektive stanovanj: v teh stavbah je približno 102 tisoč stanovanj, v stavbah s petimi in več etažami pa kar približno 153 tisoč stanovanj ni preskrbljenih z dvigalom.

Pri tem sploh še nismo začeli pomembneje razmišljati o ljudeh, ki živijo v našem »stanovanjskem fondu«, kaj šele o tistih, ki bi jim dvigalo pomagalo h kakovostnejšemu bivanju in življenju. Za starejše so v Susu prepričani, da bi jim v naši dolgoživi družbi tudi s tem pomagali pri bolj polnovrednem življenju. Ne pozabimo, da je marsikomu vzpenjanje že v nadstropje ali dve velik napor.

Mirsad Begić,

svetovalec ZSSS na področju enakih možnosti, starševstva in socialnih zavarovanj

---

Doklej bodo številni starejši ujetniki v svojih stanovanjih?

Sindikat upokojencev Slovenije (Sus) si je, podobno kot še nekatere organizacije starejših in invalidov, zadnje desetletje v času različnih vlad sistematično prizadeval za vgradnjo dvigal v večetažne stavbe brez njih, saj so v Sloveniji številni starejši dobesedno »ujetniki v svojih stanovanjih«, ker jih sami po stopnicah ne zmorejo več zapustiti in se vanje ponovno vrniti.

Pristojnim v vladah, pa naj so bile te leve ali desne, ki bi že zdavnaj lahko in morali začeti reševati ta problem, je doslej kljub številnim opozorilom v javnosti uspelo mižati pred njim ter se tolažiti, da je pri nas večina stanovanj tako in tako v zasebni lasti, zato naj se s problemom vgradnje dvigal v bloke brez njih ubadajo lastniki sami. Šele pred kratkim se je ministrstvo za solidarno prihodnost ob pripravi Nacionalnega stanovanjskega programa 2026–2035 vendarle lotilo problema vgradnje dvigal v večetažne stavbe, vendar konkretnih rešitev še ni ponudilo. Tako je Slovenija med zadnjimi državami v Evropski uniji, ki nimajo programa za vgradnjo dvigal v stanovanjske stavbe brez njih. Ali nas bo vse skupaj morala k temu zares prisiliti Evropska unija s kakšnim svojim dokumentom?

Država problema niti »ne meri«

V Sloveniji je stanje še hujše, saj država niti »ne meri« tega problema. Zato ne vemo, koliko stanovanj v nadstropjih je brez dvigal in koliko starejših in invalidov prebiva v njih. Takšno ignoranco do tega problema so v Evropski uniji doslej pokazale samo še oblasti v Romuniji in Bolgariji ter na Madžarskem, Slovaškem, Malti in Cipru. Pri nas je nekaj podatkov z veliko truda in upornosti uspelo »izbrskati« in zbrati le strokovnemu sodelavcu ZSSS Mirsadu Begiću, za kar mu gre zahvala (podatki so objavljeni v zgornjem članku).

Pri vgradnji dvigal Slovenija na repu držav EU

Pri vgradnji dvigal v stanovanjske stavbe brez njih nas je prehitela tudi Hrvaška. Konec januarja je namreč hrvaška vlada sprejela program vgradnje dvigal v obstoječe stavbe in za to pooblastila ministrstvo za prostorsko urejanje in gradbeništvo. Po tem programu, za katerega so v proračunu zagotovili dva milijona evrov v letu 2026 in tri milijone evrov v letu 2027, bo država krila tretjino stroškov vgradnje dvigala v stanovanjsko stavbo. Program omogoča tudi občinam, da podprejo vgradnjo dvigal s svojimi subvencijami v višini od 10 do 20 odstotkov. Država bo sofinancirala stavbe s pritličjem in najmanj dvema nadstropjema, pa tudi stavbe z manj etažami, če v njih prebiva invalid. Poleg dvigala bo država sofinancirala tudi dvigala za invalidske vozičke, stopniščne dvigalke in druge naprave za povečanje dostopnosti stanovanj.

V povprečju stane na Hrvaškem vgradnja dvigala v štirietažni blok s 16 stanovanji okoli sto tisoč evrov. Ob državni subvenciji bo odpadlo na stanovanje nekaj več kot štiri tisoč evrov stroškov, če bo subvencijo dodala še občina, pa nekaj več kot tri tisoč evrov, ki jih bodo lahko lastniki poravnali v obrokih.

V Italiji imajo radodaren nacionalni program za odpravo arhitekturnih ovir, med katere sodi tudi vgradnja dvigal in stopniščnih dvigalk. Po njem je 75 odstotkov stroškov investicije davčna olajšava, ki je omejena na 30 do 50 tisoč evrov.

V Avstriji nimajo enotnega zveznega programa za vgradnjo dvigal, zato pa so močne deželne in mestne sheme. Mesto Dunaj pokrije do 35 odstotkov stroškov, zgornja meja pa je 30 tisoč evrov za tri postaje in sedem tisoč evrov za vsako naslednjo.

V Nemčiji imajo program prilagoditve bivalnih prostorov starejšim, po katerem so investitorji za vgradnjo in nadgradnjo dvigal upravičeni do subvencij in ugodnih kreditov. Programe za vgradnjo dvigal, ki rešujejo enega največjih problemov starejših in invalidov, pa tudi drugih gibalno oviranih ljudi in mladih družin v starajoči se Evropi, imajo v kar 18 državah Evropske unije, med njimi pa žal ni Slovenije.

Pomembno je še nekaj. V veliki večini držav Evropske unije je jasno določeno, katero ministrstvo ali drug organ je pristojen za vgradnjo dvigal. Pri nas pa se o rešitvi problema medresorsko usklajujejo štiri ministrstva (za solidarno prihodnost, za delo in socialne zadeve, za okolje in prostor ter za kohezijo in regionalni razvoj), programa pa ni. Pač: veliko babic, kilavo dete! Enako pomembno je, da v večini držav v Uniji posamezen lastnik stanovanja ne more ustaviti vgradnje dvigala, če je zanjo glasovalo več kot polovica lastnikov in je bil sklep sprejet zakonito. Zakonodaja vgradnje dvigal namreč ne obravnava kot luksuz, temveč kot nujno posodobitev v 21. stoletju. Investicije posameznik ne more blokirati zaradi videza, hrupa in drugih »malenkosti«, saj so dvigala obravnavana kot človekova pravica do dostopa do stanovanja.

Starejši nimajo časa čakati

Časa za prepričevanje pristojnih o tem, kako in zakaj je vgradnja dvigal nujna, je bilo dovolj. Skrajni čas je, da Slovenija dobi uresničljiv program za njihovo vgrajevanje. Za njegovo pripravo zagotovo niso pristojne organizacije starejših in invalidov, imajo pa legitimno pravico, da od odgovornih zahtevajo, naj ga nemudoma pripravijo. Pri tem so jim lahko v pomoč pozitivne izkušnje iz drugih držav Evropske unije: za pripravo je povsod pristojno eno ministrstvo (pri nas bi bilo to verjetno ministrstvo za solidarno prihodnost); nosilec izvedbe je en sam (pri nas bi bil verjetno Stanovanjski sklad); vključene so tudi lokalne skupnosti, še zlasti mestne občine; poenostavljena je zakonodaja (50 odstotkov + 1 za soglasje, posameznikom onemogoča blokiranje investicije, uvaja tiho soglasje, poenostavlja postopek pridobivanja dovoljenja); država (in/ali mestne občine) pripravi finančno shemo in zagotavlja sredstva za spodbude iz proračuna ali skladov Evropske unije. Ob tem pa se je najpomembneje zavedati, da mnogi starejši, ki so sedaj ujetniki v svojih stanovanjih, nimajo časa čakati – dvigala bi potrebovali že včeraj.

Tomaž Kšela, podpredsednik Sindikata upokojencev Slovenije,
foto Tomaž Kovše/Unsplash

Delavska enotnost

Ti besedili sta bili (vsaka posebej) najprej objavljeni v četrti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 84 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod četrte letošnje redne številke (26. 2. 2026) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!