Delo je (še) vrednota – Utrinek s slavnostnega sprejema ZSSS ob skorajšnjem prazniku dela
23. 4. 2026
Po zvokih Internacionale je udeleženke in udeležence nagovoril povezovalec dogodka Gregor Inkret. Zbrane je spomnil na to, da praznik dela še vedno praznujemo dva dni prav zaradi vztrajanja ZSSS, zaradi sindikalnega dela pa so izborjene mnoge pravice, ki se sicer zdijo samoumevne. Opozoril je na krizne čase v katere smo zabredli in ki niso naklonjeni delavstvu, porajajo pa se tudi številni ideološki pritiski na socialno državo, javno in skupno dobro, spodbujanje individualizma in rušenje solidarnega. Sindikati smo braniki vsega tega in zato veljamo pogosto za čudaške posebneže, ki plujejo proti toku. Pa saj so taki bili tudi tisti, ki so sredi 19. stoletja zahtevali osemurni delovnik in dober pokazatelj tega, kaj si oblast misli o tem, je bilo brutalno policijsko nasilje v Čikagu leta 1886 zaradi katerega tudi imamo mednarodni delavski praznik, je bil jasen Inkret in zaključil: »Zato naj bo ta čudaškost, nenavadnost, posebnost naša moč.«
Predsednik ZSSS Andrej Zorko je kot osrednji govornik spomnil na številne pretekle boje s katerimi smo skupaj delavstvo, mladi in upokojeni ubranili mnoge pravice in izborili boljšo kakovost dela in življenja v državi. Svet dela se zelo spreminja, a solidarnost mora ostati. Sindikati moramo biti v teh težkih časih pripravljeni na klasične sindikalne akcije, pokazati, da znamo in zmoremo. Trn v peti smo vsaki oblasti, pozorni pa moramo biti tudi zdaj ko so v ospredju nekatere neoliberalne ideje, ki jim lahko služi razdeljenost ljudi, kot je poskus delitve na javni in zasebni sektor.
Podeljene plakete Svobodnih sindikatov
V drugem delu pri podelitvi plaket smo izvedeli več o tem kaj odlikuje vsakega od nagrajencev in nagrajenk. Iz rok predsednika so jih letos prejeli: Nenad H. Vitorović, zastopnik Sindikata osebne asistence Slovenije, Svobodni sindikat Slovenije, Konferenca sindikatov upravnih enot Sindikata državnih organov Slovenije (v njenem imenu ga je prevzel predsednik konference, sindikalist Dragan Stanković), Ljuba Gorše, dolgoletna sindikalistka in predsednica sindikata v Termah Krka, in Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) ter nekdanja predsednica ZSSS.
Vsi so se za visoko sindikalno priznanje zahvalili. Vitorović je spregovoril o grožnji ideološkega premika družbe in izpodrivanju vrednot na račun čistega neoliberalizma, ki udarja na plan. Kapitalizem je v preteklosti krotil krščanski etos po eni strani, po drugi strani pa progresivno organizirano delavstvo. Zdaj ta individualizem dihamo kot zrak in pijemo kot vodo, sindikalno delo pa se temu ne sme prilagajati in ne sklepati kolektivnih dogovorov, ki bi bili za članstvo bolj ugodni kot za nečlane. S tem delavstvu sporočamo, da naj vsak skrbi le zase in da se jim kot posameznikom in posameznicam splača včlaniti v sindikat. To se ujema z vladajočo ideologijo neoliberalizma in ga krepi. Opozoril je tudi na to, da je za delavstvo nesprejemljivo, da sindikati pristajajo na to, da je zahtevnost dela merjena bolj ali manj izključno po stopnji izobrazbe. O tem bi kazalo razmišljati, saj se številni, ki garajo v težkih okoliščinah pod minimalno plačo težko istovetijo s takšnimi sindikati.
Ljuba Gorše je povedala, da priznanje vidi kot spodbudo za nadaljnje delo in obljubila, da ne bo odnehala. Dragan Stanković je opisal pretekle sindikalne boje v upravnih enotah, tudi težko in nepriljubljeno stavko, ki pa je bila uspešna zaradi tega, ker so bili zaposleni tam enotni. Lidija Jerkič je najprej za priznanje čestitala tistim, ki ne opravljajo sindikalnega dela poklicno, saj so v bistveno težjem položaju kot profesionalci. Napovedala je, da čez dva meseca odhaja v pokoj in dodaja, da je delala tisto kar je mislila, da je prav in na način za katerega je mislila, da je pravi, obljubila pa, da imata tako Skei kot ZSSS v njej večnega zaveznika.
Kdo so nagrajenke in nagrajenci?
Nenad H. Vitorović svojo neutrudno energijo in predanostjo je postal gonilna sila za sprejetje zakona o osebni asistenci, ki predstavlja ključen korak k zagotavljanju samostojnosti, dostojanstva in enakopravnosti za vse uporabnike osebne asistence. Pri tem pomembnem koraku je tesno sodeloval z Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, kar je še dodatno poudarilo moč povezovanja civilne družbe in sindikalnega gibanja pri uresničevanju pravic ranljivih skupin. Skupaj so oblikovali strategijo, ki je omogočila učinkovito zagovorništvo in vpliv na odločevalce, ter s tem prispevali k večji prepoznavnosti in uresničitvi temeljnih človekovih pravic.
Njegovo prizadevanje ni ostalo le za pogajalsko mizo – Nenad je tudi organiziral protestni shod v Ljubljani, kjer je javnosti in oblasti neposredno izrazil glas ljudi, katerih pravice so bile pogosto spregledane. S svojo energijo in sposobnostjo povezovanja ljudi izkazal izjemno odgovornost do pravic delavcev in pomen družbenega aktivizma. S tem je postal zgled poguma, vztrajnosti in enotnosti, hkrati pa je navdihoval vse člane sindikata, da se aktivno vključujejo v izboljševanje delovnih pogojev. Shod je konkretno prispeval k pritisku na zakonodajalce in povečal javno zavest o pomenu osebne asistence ter dostojanstva ljudi z invalidnostmi.
S svojim delovanjem Nenad dokazuje, da resnične spremembe niso zgolj posledica zakonodajnih odločitev, ampak rezultat pogumnih posameznikov, ki ne poznajo utrujenosti, ko gre za pravičnost, dostojanstvo in človekove pravice. Njegovo delo presega vsakodnevni boj – je opomin, da predanost, organizacijske sposobnosti in neomajna vera v pravičnost lahko ustvarijo resnično družbeno preobrazbo in trajen vpliv na življenje ljudi.
Konferenca sindikata upravnih enot Sindikata državnih organov Slovenije je delovala v razmerah izrazito povečanega obsega upravnih zadev, ki so pomembno vplivale na delovne pogoje njenih članov in vseh zaposlenih na upravnih enotah. Širitev nalog upravnih enot je bila neposredna posledica sprejemanja nove zakonodaje na državni in evropski ravni, ki je na upravne enote prenašala dodatne pristojnosti za izvajanje postopkov, kar pa se ni odrazilo v kadrovskih načrtih in dinamiki zaposlovanja.
Ker Vlada RS že več let ni sledila dejanskim potrebam delovnega procesa, je prišlo do kulminacije nezadovoljstva. Sodu je izbilo dno izrazito povečevanje števila upravnih zadev zaradi prihoda tujih državljanov in rekordni zaostanki na vseh področjih na številnih upravnih enotah po državi, pri čemer se je posledično stopnjevala preobremenjenost zaposlenih. Zaradi tega so kljub velikim pritiskom delodajalca začeli z opozorilnimi prekinitvami dela ter stavkovnimi procesi, ki so pripeljali do prve samostojne stavke na večini upravnih enot v zgodovini naše države. Po zaključku stavke in sklenitvi stavkovnega sporazuma so tvorno sodelovali pri prenovi plačnega sistema javnega sektorja in znotraj njega pri ustreznem vrednotenju plač zaposlenih na upravnih enotah.
Konferenca sindikata upravnih enot SDOS je s svojimi predstavniki na navedene razmere opozarjala strokovno, argumentirano in kontinuirano ter pri tem izkazala visoko stopnjo odgovornosti do zaposlenih in javnega interesa. S svojo aktivno vlogo pri organizaciji in izvedbi stavke javnih uslužbencev na upravnih enotah v letu 2024 je bistveno prispevala k odpiranju ključnih vprašanj glede delovnih pogojev, kadrovske podhranjenosti in, kar je najpomembneje, ustreznega vrednotenja dela zaposlenih v državni upravi.
Kljub oteženemu socialnemu dialogu in obstoju odprtih delovnopravnih sporov je Konferenca sindikata upravnih enot SDOS vztrajala pri iskanju rešitev v okviru socialnega partnerstva.
Delovanje Konference sindikata upravnih enot SDOS v preteklem obdobju odlikujejo vztrajnost, strokovnost ter jasno izražena zavezanost k izboljšanju delovnih pogojev zaposlenih in zagotavljanju učinkovitega delovanja upravnih enot.
Ljuba Gorše je s svojim dolgoletnim, predanim in požrtvovalnim delovanjem postala prepoznaven simbol sindikalne pokončnosti, solidarnosti in neomajne borbenosti. Njeno ime je neločljivo povezano z zaščito pravic zaposlenih, z zavzemanjem za dostojne delovne pogoje ter z neprestano skrbjo za človeka in njegovo dostojanstvo.
Ko je bilo treba stopiti v bran pravicam zaposlenih, je bila vedno med prvimi. Ko je bilo treba jasno in odločno spregovoriti, ni nikoli oklevala. Njeno sindikalno delovanje že vrsto let zaznamujejo pogum, odločnost in pripravljenost vztrajati tudi takrat, ko je bilo najtežje. V njej gori pristni sindikalni duh solidarnosti, enotnosti in pravičnosti, ki povezuje kolektiv in utrjuje zaupanje v moč organiziranega delavskega gibanja.
Posebej pomemben pečat je pustila na področju enakopravnosti spolov, kjer je vztrajno in glasno opozarjala na nujnost enakih možnosti, enakega spoštovanja ter pravičnega vrednotenja dela žensk. S svojo držo in jasnim glasom je pomembno prispevala k utrjevanju zavesti, da brez enakopravnosti ni pravične družbe in ne dostojnega delovnega okolja.
Njena izjemna kolegialnost, čut za človeka in nesebična pripravljenost pomagati so med članstvom in sodelavci pustili globoko sled. Vedno je znala prisluhniti, razumeti stisko posameznika in ponuditi pomoč, podporo ter konkreten odgovor. Bila je in ostaja opora zaposlenim, steber zaupanja ter glas tistih, ki sami pogosto niso bili slišani.
Posebej velja poudariti njeno iskreno, stalno in nesebično skrb za članice in člane sindikata. Za vsakega je vedno našla čas, odprta vrata in spodbudno besedo. V očeh članstva ni bila le predsednica sindikata, temveč zaupanja vredna sogovornica, zaščitnica in borka za njihove pravice. Prav zaradi njene bližine ljudem, človečnosti in nepopustljivega zavzemanja za vsakega posameznika je sindikat pod njenim vodstvom ostal trden, povezan in spoštovan.
Ljuba Gorše je sindikalistka brez dlake na jeziku – neposredna, iskrena in pogumna. Nikoli ni molčala pred krivico in nikoli ni uklonila hrbta pred pritiski. Njena beseda ima težo, ker temelji na poštenosti, dolgoletnih izkušnjah in globoki predanosti delavskemu človeku.
Lidija Jerkič se je na sindikatih zaposlila leta 1988, v takratni službi pravne pomoči, kjer je delavcem pomagala s pravnimi nasveti, vlaganjem vlog in pritožb ter zastopanjem na sodišču. Po reorganizaciji sindikatov leta 1990 se je zaposlila na Sindikatu kovinske in elektroindustrije kot pravna svetovalka, to delo je opravljala do leta 1998, ko je postala sekretarka za pravna vprašanja. Na 4. kongresu SKEI je bila izvoljena za predsednico omenjenega sindikata, na tej funkciji ostaja vse do danes. Je članica predsedstva Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, krovne organizacije, v katero je združen SKEI. Leta 2007 je bila izvoljena v Državni svet RS, je članica več komisij v okviru DS ter je članica Ekonomsko-socialnega sveta RS, kjer zastopa interese delavstva.
Delala je v različnih okoljih in društvih, pisala strokovne članke, publikacije, priročnike za delo v sindikatu, predavala za sindikalne funkcionarje s področja delovnih razmerij in sindikalnega dela in bila mentor nekaj študentom pri njihovih nalogah. V mednarodnih sindikalnih organizacijah je članica izvršnega odbora IndustriAll.
S svojim večletnim profesionalnim delom, vizijo in srčnostjo je pomembno prispevala k uspešnemu sindikalnemu delovanju in razvoju naše organizacije, SKEI Slovenije, povezovanju članov ter doseganju zastavljenih ciljev. S svojo vizijo, modrostjo in neomajno voljo je skozi leta uspešno vodila organizacijo. Pod njenim vodstvom so bili doseženi pomembni mejniki, utrjen je bil ugled organizacije, predvsem pa je s svojo energijo in osebno predanostjo ustvarila okolje, v katerem so rasli tako posamezniki kot skupnost kot celota.
Ne spreglejte tudi:
Branili bomo skupno dobro – Pred vrati so letošnje prvomajske prireditve v organizaciji ZSSS
Nalagam ...