Bogati reveži

»Če nimajo za kruh, naj jedo potico.« S temi pregovornimi  besedami je kolumnist Miha Mazzini pospremil besede prve dame slovenske gospodarske zbornice, češ da z dvigom minimalne plače nastajajo iz slovenskih delavcev »bogati reveži«. Pri tej »bistri domislici« gospe, ki je intervju pred kamerami dajala v razkošnem okolju svoje pisarne, lepo napravljena in vsa resna, bi tudi ostalo, če se ne bi  zapletala še naprej s pojasnjevanjem, kaj je mislila in česa ne in kakšen je bil kontekst njene (za)misli. Očitno ni premogla nikogar bližnjih sodelavcev, ki bi ji rekel, naj preprosto utihne, se opraviči, kot sta to od nje javno zahtevala ZSSS in Pergam, ali pa nikogar v svoji vsevednosti preprosto ni pripravljena poslušati, ker je ona šefica in ona že ve.

Po tej na videz banalni epizodi je še preostali »ugled« zbornice in z njo hočeš ali nočeš tudi delodajalcev na splošno spet strmo zgrmel v brezno. To je posledica odločitev gospodov in nekaj gospa, ki sestavljajo menedžersko sfero različnih ravni. Mogoče potrebujejo nekoga, da za njih razlaga populizme, oni pa potem vsak po svoje gladijo, da ni čisto tako, kot dejansko je in kot je bilo razumljeno.

Zoprne resnice

A hkrati bi vsi ti »ugledni« gospodje (in nekaj gospa) lahko ravnali drugače pri sebi doma in v firmah, ki jih vodijo, in bi plačevali delavke in delavce več kot le minimalno, lahko bi jim dodatke dajali zraven, lahko bi plačno lestvico zastavili ugodneje in začeli s plačnim dnom, ki je minimalna plača. Pa tega po večini ne počnejo. Zato potrebujejo zbornice in združenja, da opravičijo njihovo sicer težko opravičljivo ravnanje, in še več, zato potrebujejo zoprne tiskovne predstavnike, da za njih govorijo zoprne »resnice«.

Problem je, ko se jim te »resnice« vrnejo v obraz kot klofuta.  Delamo, da lahko živimo, ne le preživimo, in plačilo za delo je izredno občutljiva tema. Ravno zato je plačilo postalo oseben podatek in plačilnih list ne obešamo več na velike zvonove. Pred javnostjo jih kažejo le največji reveži, vsi drugi jih skrivajo kot kača noge. To je v dobro »uglednežev«, ki nas prepričujejo, da je drugim še slabše in da smo bogati že zato, ker smo sploh plačani.

Vržena rokavica

Rokavica je na strani delodajalcev; če so jo pripravljeni sprejeti, lahko svoj »ugled« v vsakem trenutku popravijo. Če bodo le kvantali, se bomo morali tisti na drugi strani namesto za nekak še vsaj malo fer dvoboj odločiti za radikalnejše akcije. Če vitez ni prevzel izziva vržene rokavice, ga je pač drug vitez lahko pokončal, saj nesprejem izziva sploh ni bilo viteško ravnanje. To se v vseh časih ni spremenilo in odseva v reku: »Če ne bo šlo zlepa, bo pa moralo zgrda«. In kaj bo takrat z »ugledom«?

Delavke in delavci javnega sektorja se preko svojih sindikatov v teh tednih borijo za odpravo krivic in njihov nasprotnik je politika, ki je občutljiva za javno mnenje. Tisti v zasebnem sektorju, ki so v istem čolnu, imajo na drugi strani množico delodajalcev, ki jih javno mnenje boli le do praga tovarne, malo ali nič pa še čez, razen ko si sami preko svojih zbornic in združenj zadajajo neugledne packe.

A vendar je zgodba vseh delavk in delavcev enaka, zato je lahko enaka tudi pot boja; najprej zlepa s pogajanji, potem pa radikalneje s stavko in protesti. Čas je zrel, da se ločnice med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju zbrišejo, da se jasno in glasno pove, da na drugi strani, ne glede na to, kdo tam sedi v zlatem, dobro plačanem stolu, ni pravega posluha za delavke in delavce. Zato gremo vsi skupaj za višje plače na protest proti delodajalcem 5. decembra.

Mojca Matoz, Delavska enotnost, november 2018

Samo še dva dneva nas ločita od protestnega shoda Skupaj za višje plače. Se vidimo na ulicah!

Share