Odštevamo do državnozborskih volitev in se sprašujemo: So politične delitve na levo in desno res preživete?
20. 4. 2022
Pogostokrat lahko med ljudmi slišimo, da so delitve na levo in desno preživete in da bi morali vsi samo težiti k dobremu za vsakogar ter da bi morali povezani delovati skupaj. V prispevku bomo prikazali, zakaj je takšno razmišljanje zgrešeno in problematično.
Politične delitve in razdelitve na različne (strankarske) grupacije so v demokraciji neizbežne. Pluralnost mnenj je namreč temelj demokracije. »Svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke – to ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače,« je že pred več kot stoletjem dejala marksistična politična teoretičarka in revolucionarka Rosa Luxemburg. Tam, kjer vsi mislijo enako, namreč ne misli nihče. Poziv k enotnosti oblasti in odpravi delitev je v samem bistvu reakcionaren in nedemokratičen, saj vodi v preživete koncepte, kjer je vsa oblast na koncu skoncentrirana pri eni osebi.
Levico in desnico je uvedla francoska revolucija
Pred razvojem demokracije je bila oblast skoncentrirana v eni osebi, monarhu, ki ni bil podvržen zemeljski oblasti, saj je njegova vladavina izhajala neposredno iz božanske oblasti. Delitev na levico in desnico pa se je razvila po francoski revoluciji leta 1789 in je pomenila odpravo monarhije ter uveljavitev demokracije. V predstavniških institucijah so se politične delitve večinoma namreč izrazile v delitvi na levo in desno stran. Temu so nasprotovale sile, ki niso bile pripravljene sprejeti novih političnih pravil, saj je bila takšna delitev revolucionarno dejanje. Član angleškega parlamenta, ki je daleč pred tem v štiridesetih letih 17. stoletja prehitro izjavil, da sta v hiši leva in desna stran, je bil odpeljan v zapor. Politični prostor so reakcionarne sile za časa francoske revolucije hotele izbrisati, najbolj radikalni med njimi pa so se razglasili za nepolitične in zaobljubljene domovini. Tisti, ki so si želeli več sprememb, so bili uvrščeni na levico, tradicionalisti, ki so temu nasprotovali, pa na desno. Šele leta 1848 je s splošno uveljavitvijo volilne pravice za moške delitev iz parlamentarnih dvoran postala del politične identitete, ki se je hitro razširila po parlamentarnih sistemih po svetu. Danes glavna delitev med levico in desnico poleg zapriseženosti progresivizmu ali konservativizmu vsebuje tudi pogled na enakost. Levica si namreč prizadeva vzpostaviti bolj enako družbo. Če je sčasoma zaradi napredka morala desnica spreminjati in opuščati svoja stališča in postajati bolj progresivna, pa je merilo, ki se upira zobu časa, ostal pogled na enakost. Levica si že od začetkov prizadeva zmanjševati družbene hierarhije in neenakost v družbi, kar je že vse od ločitve na dva pola v nasprotju z desnico.
Levo, desno, liberalno
Ljudje se v politične stranke združujejo na podlagi vrednot, ki določajo ideologijo politične skupnosti. Delitvi na levico in desnico se je pridružila še skupina oziroma tabor liberalcev. Na naših območjih lahko o strankarstvu govorimo od marčne revolucije leta 1848. Takrat so še v okviru Avstro-Ogrske v državnem zboru mesec dni po volitvah nastali trije tabori: zmerna liberalna desnica, ki je vključevala nemško liberalno buržoazijo, konservativna sredina z nemško fevdalno aristokracijo (tu je bila tudi večina slovenskih poslancev) in bolj radikalna demokratična levica. Že dve leti za tem je do leta 1860 zavladal absolutizem, ki je ukinil volitve. Leta 1861 je slovensko narodno gibanje kot celota nastopalo proti nemškim in italijanskim kandidatom. Po desetletju absolutizma je bilo razpoloženje nenaklonjeno konservativnim nazorom, zato so imeli precejšno prednost liberalni pogledi. V dunajskem parlamentu, sestavljenem iz poslancev, delegiranih iz deželnih zborov (neposredno so bili v dunajski parlament izvoljeni šele leta 1873), sta se takrat formirali dve stranki, desnica in liberalna levica. Od treh slovenskih poslancev sta bila dva člana liberalnega, eden pa konservativnega kluba. Kot prva je bila leta 1892 ustanovljena desna Katoliška narodna stranka, ki se je 1905, ko je bila uvedena splošna in enaka volilna pravica za moške, preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1894 pa je bila ustanovljena liberalna Narodno napredna stranka. Sami sebe so imenovali naprednjaki, ideološko pa so se označevali za svobodomislece. Pripadala sta ji tudi ljubljanska župana Ivan Hribar (1898–1910) in Ivan Tavčar (1912–1921). Delitev na liberalce in konservativce je v strankarskem življenju pri nas prišla pred delitvijo na levico, liberalce in konservativce. Šele leta 1896 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialnodemokratska stranka. Pozneje se je levica tudi na Slovenskem razdelila na socialnodemokratski in bolj revolucionarni, antikapitalistični komunistični del (sicer prepovedan po volilnem uspehu na jugoslovanskih volitvah leta 1920), ki je po letu 1945 prevzel oblast.
Na zsss.si smo uredili tudi posebno podstran, kjer so zbrane vse potrebne informacije (vsebine sproti osvežujemo) v povezavi z volitvami – od predvolilnih predlogov in pobud ZSSS do tega, kako glasovati, če 24. aprila ne boste mogli na volišče.
Liberalizem je ekonomsko bližje desnici
Čeprav mediji in politični analitiki običajno poenostavljeno govorijo o delitvi na levico in desnico, je torej takšno poimenovanje zgodovinsko in analitično prekratko. Upoštevajoč premike v času neoliberalizma, ko so se tudi leve politične stranke premaknile na ekonomsko desno, neoliberalno stran, pa je še toliko bolj pomembno zavedanje, da je dvopolna delitev v današnjem času neustrezna in zavajajoča. Ekonomski premik na desno je bil pri nas posebej opazen pri Združeni listi socialnih demokratov, današnjih Socialnih demokratih, ki so se pod Borutom Pahorjem premaknili izrazito na desno, na levo pa so se znova začeli pomikati šele po letu 2014, ko je v parlament vstopila stranka Levica. Tudi ob tokratnih državnozborskih volitvah lahko stranke razdelimo v tri tabore: v (skrajno) desnega (vanj lahko uvrstimo NSi, SDS, Povežimo Slovenijo, Našo deželo itd.), levega (kamor lahko uvrstimo stranko Levica in SD) in liberalnega (vanj sodijo Gibanje Svoboda, LMŠ, SAB itd.). Desnica zagovarja tradicionalne vrednote in je po ekonomskih stališčih bližje liberalnemu polu, medtem ko levi tabor zagovarja napredne ideje in je v tem bližje liberalnemu taboru. Ključno in večinoma spregledano pa je razlikovanje na ekonomskem področju. Od liberalnega tabora levi pol namreč ločuje nasprotovanje ekonomskemu neoliberalizmu in boj za večjo enakost. Tradicionalno je ta tabor tudi najbližje sindikalnim vrednotam, kar pa ne pomeni, da sindikati v preteklosti niso občasno (uspešno) sodelovali tudi s preostalima taboroma.
Matej Klarič
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v najnovejši tematski številki – Grem(o) volit!, april 2022 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
Nenehno iskanje novih obrazov – Odštevamo do državnozborskih volitev
Kdo bo zaščitil delo? – S političnimi strankami o prekarnosti
Nalagam ...