Kdo bo zaščitil delo? – S političnimi strankami o prekarnosti
21. 4. 2022
Vlada v zadnjih mesecih govori o rekordno nizki brezposelnosti, slovenska ministrstva pa ne znajo oceniti niti tega, kako resen problem znotraj zaposlenosti je prekarnost, kaj šele, koliko je prekarno zaposlenih znotraj javne uprave. Pred volitvami smo se tako odločili obrniti neposredno na stranke in jih povprašali, kako nameravajo urediti področje, ko bo kampanje konec.
V naši družbi so ljudje, ki niso deležni osnovnih delavskih pravic, pa država nima niti osnovnega pregleda nad tem, koliko jih je in kako živijo, kaj šele, da bi imela pripravljen nabor učinkovitih ukrepov, s katerimi bi se problema prekarnosti lotila sistematično in celovito. Pomanjkanje idej in interesa se ne kaže le pri dolgoročnem zagotavljanju dostojnega dela, ampak tudi pri razmisleku o kratkoročnih ukrepih. Da bi razumeli, ali gre v prihodnosti pričakovati določene spremembe ali ne, smo se obrnili na politične stranke, se pravi na tiste nosilce oblasti, ki lahko znotraj parlamentarne demokracije posamezne politike spremenijo, dopolnijo ali opustijo.
Čisto konkretna vprašanja smo zato poslali sedmim strankam. Zanimalo nas je, kako pot za odpravo prekarnosti vidijo na levici, kako na desnici in kako v politični sredini, zato smo se obrnili na Gibanje Svoboda (GS), na Socialne demokrate (SD), Levico, Stranko Alenke Bratušek (SAB), Listo Marjana Šarca (LMŠ), Novo Slovenijo (NSi) in Slovensko demokratsko stranko (SDS).
Da bi pri pogovoru izhajali iz konkretnih dejstev, smo se obrnili na institucije, ki so neposredno povezane z zaposlovanjem. Zanimalo nas je, kako državni organi razumejo prekarnost, kako razumejo razmerja med prekarnim in neprekarnim delom, pa tudi, koliko je po njihovem pri nas tistih, ki delajo v prekarnih oblikah dela. Najprej smo se obrnili na zavod za zaposlovanje, kjer so nam povedali, da podatkov o prekarnih delavkah in delavcih nimajo in da jim podatki, ki jim jih posredujejo delodajalci, ne dajo možnosti vpogleda v to področje. V drugem koraku smo se obrnili na Statistični urad Republike Slovenije, pa so nas preusmerili na ministrstvo za javno upravo. Ko smo storili tako, se je izkazalo, da nam tudi tam ne morejo posteči z nikakršnim oprijemljivim podatkom, ki bi se nanašal na trenutni obseg prekarnosti. Pa četudi zgolj znotraj javne uprave.
Kaj je »dobra prekarnost«?
V političnem diskurzu je še vedno zelo pogosto mogoče slišati, da ob »slabi prekarnosti« obstaja tudi »dobra prekarnost«. Oziroma »prekarnost, ki se prevzemniku dela ali zaposlitve »izplača«. Zato smo bili pozitivno presenečeni ob dejstvu, da so si bili vsi naši sogovorniki, ki so predstavljali poglede strank, enotni, da je prekarnost lahko le slaba. Pojem je dovolj jasen, da ga pridevnik »dobra« postavlja v neposredno nasprotje s samim seboj. Dejstvo namreč je, da je delo, ki je prekarno, slabo in podpovprečno in da kot tako ne more biti dobro. Lahko je dobro za delodajalca, ki plača manj in ima možnost svobodne prekinitve dela, ne more pa biti dobra ne za delavko oziroma delavca ne za državo.
So stranke odpravo prekarnosti vključile v volilne programe?
Preden smo stopili v stik s strankami, smo naredili analizo njihovih volilnih programov. Tri od omenjenih sedmih strank so odpravo prekarnosti umestile celo v prvo poglavje volilnega programa. SD je temo umestila med ključne ukrepe za razvojni prehod, NSi jo je umestila med temelje solidarne in pravične družbe oziroma med izhodišča »zelenega socialno tržnega gospodarstva«, Levica pa kot temelj socialne pravičnosti in demokratične družbe. LMŠ je področje zajela v 10. poglavju oziroma v podpoglavju »Delo, družina, socialne zadeve in enake možnosti«, Gibanje Svoboda pa v 12. poglavju z naslovom »Medgeneracijsko zavezništvo«. SAB in SDS v volilni program pojma nista vključili.
Ker sedanja vlada prekarnosti v koalicijski pogodbi ne omenja niti z besedo, nas je v pogovoru s predstavniki strank najprej zanimalo, ali se jim umestitev teme v temeljni dokument, ki povezuje članice vlade, zdi pomembno oziroma ali bodo po 24. aprilu zahtevali vključitev odprave prekarnega dela v koalicijski sporazum.
V Gibanju Svoboda so odgovorili, da je vključitev prekarnosti v koalicijski sporazum nujna, so pa dodali, da se je problema treba lotiti na več ravneh in sistematično. Podoben pogled so izrazili tudi v SD, Levici, LMŠ in SAB. Opozorili so, da je za sistematično in povsem operativno odpravo prekarnosti pomembno temo vključiti v koalicijsko pogodbo in da je s sistematičnim izvajanjem ukrepov treba začeti na samem začetku mandata. Enako so odgovorili tudi v SDS. Dejali so, da je treba prekarne oblike dela odpraviti, ker »ne nudijo ustrezne zaščite in varnosti osebi, ki je v takšno delo vključena«. V NSi na vprašanje, ali temo vključiti na raven koalicijskega sporazuma ali ne, niso odgovorili. Dejali so le, da je odprava prekarnosti eden ključnih ciljev njihovega programa.
Kakšni so torej ukrepi proti prekarnosti?
Najprej nas je zanimalo, ali je po mnenju strank prekarnost tema, s katero bi se moralo soočiti ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ali tema, s katero se mora soočiti celotna vlada. Odgovori, ki smo jih prejeli, so si bili sorazmerno podobni. Večina strank se je strinjala s tem, da gre pri odpravi prekarnosti za temo, ki je medresorska in ki jo mora voditi vlada. Edino na NSi in SDS so odgovorili, da je za odpravo problemov, ki jih povzroča prekarnost, dovolj, da se aktivira ministrstvo za delo, znotraj njega pa inšpektorat za delo. Pri SDS so dejali, da za oblikovanje medresorske skupine za odpravo prekarnosti na medresorski ravni ne vidijo nobene potrebe. »Nasprotno,« so zapisali, »menimo, da bi to dodatno otežilo iskanje rešitev, predvsem z vidika učinkovitosti.«
Izhajajoč iz dejstva, da je bila prekarnost leta 2018 vnesena v koalicijski sporazum, da pa na osnovi tega ni bil pripravljen noben učinkovit akcijski načrt, kaj šele celovit ukrep, ki bi pripeljal k njeni odpravi ali vsaj zmanjšanju, smo bili pri vprašanjih o konkretnih ukrepih neposrednejši. Zanimalo nas je, kako oziroma preko katerih konkretnih ukrepov se bodo stranke soočile s prekarnostjo. Kaj je, po njihovi oceni, nujno narediti od začetka do konca mandata.
V Levici so izpostavili pravico kritja bolniške odsotnosti za enoosebne oblike atipičnega dela, prepoved prekarnosti, podvojitev števila inšpektorjev za delo, oblikovanje javnega seznama kršilcev delovne zakonodaje, zmanjšanje dovoljenega števila agencijskih delavcev znotraj podjetja in dvig urne postavke za delo študentov in upokojencev. V Gibanju Svoboda, SD in LMŠ so si bili edini v prepričanju, da je za učinkovitost ukrepov zoper prekarnost potreben sistemski pristop, ki zajema pripravo strategije in operativnega načrta ter usklajeno delo celotne vlade. Ukrepi morajo biti, kot opozarjajo, usklajeni in vodeni z enega mesta. Sodelovati morajo ministrstvo za delo, ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za zdravje in ministrstvo za finance. SD ob tem med ukrepe prišteva še krepitev inšpektorjev, izenačitev pravic iz dela, ureditev dela prek spletnih platform in samozaposlenih znotraj kulture, LMŠ pa dodaja sprejem zakonodaje, ki bi vključevala širitev sprejemljivih oblik dela in zaostrovanje sankcij zoper tiste, ki se poslužujejo prekarnih oblik dela takrat, ko tega ne bi smeli. Gibanje Svoboda pa kot ključni ukrep omenja povezovanje vlade in resornih ministrstev, ki bi strategijo z vladne ravni prenesli v akcijske načrte ministrstev samih.
V SDS so ukrepe za odpravo prekarnosti opredelili zelo na kratko. Dejali so, da je potrebna vzpostavitev enakih pravic in obveznosti ne glede na vrsto pogodb, in nakazali, da je po njihovi oceni možnost iskanja ugodnejše davčne obravnave edini vzrok za zlorabo, tako na strani delodajalcev kot na strani delojemalcev. V NSi so svoj pogled utemeljili s prepričanjem, da je za odpravo prekarnosti treba zagotoviti »informiranje delodajalcev o možnostih subvencij za zaposlovanje«, »informiranje iskalcev zaposlitve o možnostih zaposlitve in samozaposlitve« ter »javno problematiziranje odkritih primerov zlorab«.
Na zsss.si smo uredili tudi posebno podstran, kjer so zbrane vse potrebne informacije (vsebine sproti osvežujemo) v povezavi z volitvami – od predvolilnih predlogov in pobud ZSSS do tega, kako glasovati, če 24. aprila ne boste mogli na volišče.
Kdo mora nad prekarnost prvi?
Dejstvo je, da je prekarnost problem v obeh sektorjih. Tako javnem kot v zasebnem. Res je sicer, da je od 250 tisoč prekarnih delavk in delavcev približno 80 tisoč takih, ki delajo znotraj javnega sektorja. Res pa je tudi, da so vsi tisti poklici, ki so v plačni skupini J in jim mora država kot delodajalec doplačevati k plači, da bi lahko rekla, da prejemajo minimalno plačo, močno prekarizirani na več ravneh.
Dobili smo podobne odgovore. Tako v Levici, SD kot v LMŠ in Gibanju Svoboda so namreč prepričani, da je država tista, ki mora z vzorom spodbuditi zasebni sektor k družbeni odgovornosti in neprekarnemu zaposlovanju. Se pravi, da je vlada tista, ki mora poskrbeti za to, da se prekarnost znotraj javnega sektorja ukine. Tako imenovani »outsourcing« oziroma najemanje zunanjih izvajalcev za dela, ki jih je treba opravljati na dnevni ravni in skozi vse leto, je po mnenju omenjenih vsekakor slab signal za zasebna podjetja.
SDS ni naredila razlike med sektorjema. Njen predstavnik je namreč odgovoril, da bi se z odpravo prekarnosti morala soočiti vsa podjetja. Edina, ki na tem mestu ni podala jasnega odgovora, pa je bila NSi.
Podobna razmerja med pogledi je bilo mogoče najti tudi pri vprašanju, ali po mnenju stranke zadostuje, da se z odpravo prekarnosti država sooči na nacionalni ravni, ali pa se mora z njo soočiti tudi na lokalni. Večina strank je odgovorila, da se je s prekarnostjo treba soočiti na vseh ravneh, na ravni organov javne uprave ter javnih podjetij in služb, ki so v lasti države, in na ravni občinske uprave ter organizacij in podjetij v lasti občin. O tem, da je v skupne napore treba vključiti tako nacionalno kot lokalno raven, so namreč prepričani v LMŠ, SD, Levici in Gibanju Svoboda.
Podobno je na to vprašanje odgovorila tudi SDS, predstavniki NSi pa so dejali, da je za odpravo prekarnosti odgovorna država. V SAB na vprašanje niso odgovorili povsem neposredno, so pa nakazali, da prav tako mislijo, da je za to področje odgovorna predvsem država.
Kako naj podjetja odpravijo prekarnost?
O standardu, ki bi podjetja spodbujal, da bi se soočila z odpravo prekarnosti in tako zagotovila enega od treh stebrov trajnostnega zelenega razvoja, smo se s predstavniki političnih strank pogovarjali že leta 2018. Strinjali so se, da bi bilo podjetja in organizacije na ta način mogoče spodbuditi k dostojnemu zaposlovanju in tako tudi v hitrejši razvoj. Do resnega razmisleka o vpeljavi tovrstnega standarda pa po volitvah dejansko ni prišlo. Zato smo se stranke tokrat odločili nagovoriti bolj neposredno in jasno. Vprašali smo jih, kako razumejo prekarnost, kaj konkretno bi moral vsebovati standard za odpravo prekarnega dela in s katerimi metodami bi spodbujali vstop podjetij v sprejem standarda.
V SD so ob natančni opredelitvi prekarnosti odgovorili, da mora standard vsebovati jasno razčlenjene elemente prekarnosti, na osnovi katerih bo mogoče oceniti, kakšno tveganje za razvoj prekarnosti znotraj posameznih panog, znotraj posameznih podjetij in znotraj posameznih zaposlitev obstaja. Podoben pogled so podali tudi predstavniki Gibanja Svoboda in Levice. V LMŠ so nam odgovorili, da bi moral standard vsebovati zagotovilo socialne varnosti, določitev minimalne urne postavke, brezplačno bolniško odsotnost in zaščito delavcev, dodali pa, da bi moral na danih področjih zagotavljati višje zahteve kot zakonodaja.
V SDS ne vidijo nobene dodane vrednosti v standardu, ki bi odpravo prekarnosti zajel celovito, v NSi jasnega odgovora na to vprašanje niso dali. Oboji so sicer odgovorili, da bi morale biti temeljni standard obstoječe zakonske opredelitve.
Zakaj je o prekarnosti treba govoriti s strankami?
V preteklosti smo bili soočeni z dvojnim podcenjevanjem. Politične stranke so na eni strani podcenjevale resnost in obseg posledic, ki jih s seboj prinaša prekarnost na trg dela, po drugi pa so podcenjevale, kako prekarnost vpliva na trdnost socialnih blagajn in konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Podcenjevale pa so tudi spomin slovenskih volivk in volivcev. Pogosto so ravnale, kot da bo določen dogodek izbrisal spomin ljudi in jih od prekarnosti preusmeril k drugim problemom. Kar pa pri prekarnosti ni mogoče. Težko je pozabiti na resnost prekarnosti, če si ne moreš vzeti plačanega dopusta, na katerem bi si odpočil. Težko je pozabiti na prekarnost, če delaš poškodovan, bolan ali izgorel. Težko jo je pozabiti tudi, če imaš v prekarnost ujeto partnerko ali partnerja, hčerko ali sina oziroma očeta ali mamo.
K že omenjeni oceni prekarnosti oziroma k 250 tisoč ljudem je zato treba dodati še 450 tisoč ljudi, ki s prekarci in prekarkami živijo v istem gospodinjstvu.
Če je po letu 2018 še zadostovalo, da je vlada prekarnost umestila med prioritete in po tem neučinkovito iskala metode za njeno odpravo, to zdaj ne more več zadostovati. Stroka je v sodelovanju s civilno družbo in ključnima socialnima partnerjema namreč oblikovala niz čisto konkretnih ukrepov, ki bodo v Sloveniji znatno zmanjšali prekarnost. Kar pomeni, da ima politika sedaj povsem jasno zarisane tako korake kot tudi pot za njihovo realizacijo. Neaktivnost na področju prekarnosti bo tako mogoče razumeti zgolj kot nezainteresiranost za usodo 700 tisoč Slovenk in Slovencev, kar pa znotraj 1.699.433 volivk in volivcev, kolikor jih trenutno beležijo na statističnem uradu, predstavlja 41 odstotkov volilnih upravičencev.
Natančen izračun tega, koliko lahko angažiranje 41 odstotkov volivk in volivcev pripomore k večjemu številu volilnih mandatov, pa prepuščamo strankam.
Tekst in foto Črt Poglajen
Delavska enotnost
To besedilo je bilo najprej objavljeno v najnovejši tematski številki – Grem(o) volit!, april 2022 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
Nenehno iskanje novih obrazov – Odštevamo do državnozborskih volitev
Nalagam ...