Tri leta od delovne nezgode v Melaminu: Po nesreči so bile izvedene revizije ocen tveganja

19. 5. 2025

Dvanajstega maja je minilo tri leta od najhujše delovne nezgode v Sloveniji. Zgodila se je v kočevski kemični tovarni Melamin. Njene posledice so bile sedem mrtvih in 32 ranjenih. Naš sogovornik Matic Obranovič je predsednik Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije (KNG) v tej družbi od začetka lanskega leta. Dogajanja, povezanega z nesrečo, takrat ni spremljal od blizu; povprašali pa smo ga, kako ta dogodek odmeva danes. 

Delovna skupina ministrstva za okolje, podnebje in energijo je kakšno leto po nesreči ugotovila, da je bil vzrok zanjo pomanjkljiva ocena nevarnosti v podjetju. Podjetje ni predložilo navodil za delo, ki bi vsebovala postopek prepoznavanja dobavljene kemikalije, s katerim bi zagotovili vhodni nadzor. Se je na tem področju varnosti in zdravja pri delu, v zvezi z delom s kemikalijami, ki so v resnici zelo nevarne, če se z njimi ne ravna pravilno, kaj spremenilo na bolje?

Res je, dvanajstega maja obeležujemo obletnico najhujše delovne nesreče v Sloveniji, ki je v podjetju, pa tudi v lokalnem okolju, pustila globok pečat strahu in nezaupanja. Težko natančno komentiram spremembe v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu pred nesrečo in po njej, saj sem bil v času dogodka zaposlen v drugi enoti podjetja, kjer nisem imel neposrednega stika s proizvodnjo. Poleg tega sem bil na dan nesreče zaradi poškodbe v prometni nesreči v bolniškem staležu. Takoj po nesreči sta bili dve surovini, katerih reakcija je povzročila eksplozijo, odstranjeni iz uporabe. Podjetje je pristopilo k sanaciji in preprečevanju podobnih dogodkov zelo resno, s številnimi tehničnimi in organizacijskimi ukrepi, ki zaposlenim danes omogočajo vedno varnejše delovno okolje kljub temu, da še vedno delujemo kot kemijsko podjetje in uporabljamo nekatere nevarne snovi. Seveda pa ostaja prostor za dodatne izboljšave, tako na tehničnem in še posebej na kadrovskem področju, kjer so znanje, doslednost in odgovornost ključnega pomena za zagotavljanje trajne varnosti.

So navodila podjetja oziroma odgovornih kaj bolje razčlenjena in jasna?

Glede na to, da moje trenutno delo zajema tudi skrb za varnost zaposlenih v proizvodnji, vključno s pripravo operativnih navodil za varno delo, lahko rečem, da skupaj s sodelavci vlagamo veliko truda in znanja, da čim bolje zaščitimo delavce in seveda tudi sebe pred morebitnimi nevarnostmi. Smo del istega kolektiva, delamo v istem okolju, in verjamem, da nam je vsem skupen cilj, da se po vsakem delovnem dnevu varno in zdravi vrnemo domov.

Je nadzor nad izvajanjem navodil in varnostnih ukrepov ustrezen?

Če govorimo o delu pri pretakanju surovin, bi rekel, da je nadzor ustrezen. Ker pa je podano vprašanje splošno, pa nanj težko optimalno odgovorim.

Očitno je, da so tveganja pri delu s kemikalijami zelo visoka, celo smrtno nevarna. So od takrat bile izvedene revizije ocen tveganja?

Prva trditev se mi zdi nekoliko poenostavljena oziroma celo provokativna, naj pojasnim. Divodikov monoksid je brezbarvna tekočina brez okusa in vonja, ki jo najdemo v tumorjih, pri izdelavi jedrskega orožja in v otroški hrani. Ob vdihavanju lahko povzroči dihalno stisko ali celo smrt. Vsako leto zaradi prekomerne izpostavljenosti tej snovi umre več ljudi, tudi v Sloveniji. Kljub temu ga vsakodnevno zaužijejo milijoni ljudi po vsem svetu, saj je divodikov monoksid v resnici nič drugega kot voda.

Ta primer lepo pokaže, da lahko tudi najbolj osnovne snovi ob nepravilnem ravnanju z njimi postanejo nevarne. Podobno velja za delo s kemikalijami, ob ustreznem znanju, nadzoru in spoštovanju varnostnih postopkov je mogoče tveganja bistveno zmanjšati. Vsaka aktivnost, vsako orodje, celo vsakdanji predmeti lahko v določenih okoliščinah predstavljajo smrtno nevarnost. Na žalost vseh možnih scenarijev ni mogoče vnaprej predvideti, nekateri se razkrijejo šele po nepričakovanih napakah. Kar zadeva konkretno vprašanje: da, po nesreči so bile izvedene revizije ocen tveganja, in sicer v letu po dogodku.

 

Prva reakcija podjetja je bila, da je šlo za človeško napako, krivda se je valila na delavce, izkazalo pa se je, da naj bi šlo za pomanjkljivo oceno varnosti. Po nesreči je policija podala kazensko ovadbo zoper štiri fizične in eno pravno osebo zaradi storitve kaznivih dejanj ogrožanja varnosti pri delu in povzročitve splošne nevarnosti. Kazensko prijavo je naredil tudi inšpektorat. Imajo te ovadbe že epilog? In kakšen je?

Vsaka napaka, če jo dovolj podrobno raziščemo, se izkaže kot človeška, vedno. To je stavek znanega strokovnjaka, ki predava o procesni varnosti, ki ga zlepa ne bom pozabil. Besede, katere ti dajo misliti in si jih vsak lahko razlaga in interpretira, kakor želi. Mislim, da je odgovor podan, kolikor se ga bo kdo potrudil razumeti. Kot mi je znano, se zadeva v maju seli na sodišče, kakšen pa bo razplet, bomo videli v prihodnjih mesecih/letih.

Govorilo se je veliko tudi o tem, da naj bi proizvodnjo selili stran od naseljenega območja. Je to še vedno aktualno? Kako o tem razmišljajo zaposleni?

Res je, na pobudo civilnih iniciativ je podjetje začelo iskati nove možne lokacije za morebitno preselitev proizvodnje. Vendar pa se o tej temi znotraj podjetja danes praktično več ne govori. Večina informacij, ki jih imamo, prihaja iz medijev. Dejstvo je, da bi bila preselitev podjetja izjemno dolgotrajen in predvsem zelo drag proces. Ker podjetje nima zadostnega kapitala za samostojno preselitev, bi bila edina realna možnost sodelovanje z drugimi podjetji podobne dejavnosti in umestitev v tako imenovani tehnološki oziroma kemijski park na območju Kočevske. To pa bi pomenilo koncentracijo več podjetij s potencialno »nevarno« kemijo na enem območju, s čimer bi tvegali povečano izpostavljenost tamkajšnjih prebivalcev. Tako so se tudi civilne iniciative kmalu znašle pred dilemo, da morda ni najslabša rešitev, da podjetje ostane na trenutni lokaciji, še posebej, ker sta bili po nesreči edini nezdružljivi kemikaliji umaknjeni iz uporabe.

Za boljše razumevanje pravic

Naš sogovornik pravi, da se je začel zanimati za sindikalno delo, ko je opazil, kako so delavci pogosto dobro seznanjeni z nalogami, dolžnostmi in odgovornostmi, o svojih pravicah pa pogosto niso imeli dovolj informacij, če se seveda niso posebej zanimali zanje. Vprašanja delovne zakonodaje so po njegovem pogosto spregledana, kar pa lahko vodi v izkoriščanje ali prilagajanje pravil v prid delodajalca. »To me je spodbudilo, da sem se vključil v sindikat, saj sem želel prispevati k temu, da bi se pri zaposlenih izboljšalo razumevanje njihovih pravic in zaščita pred morebitnimi zlorabami,« pove Matic Obranovič.

Je kaj delavk in delavcev po nesreči šlo delat drugam? Ima Melamin od takrat kaj težav s pridobivanjem kadra?

Seveda, po nesreči je nekaj delavcev podjetje zapustilo, kar je bilo razumljivo, saj sta bila prisotna tako strah kot negotovost glede prihodnosti podjetja. Vendar menim, da sama nesreča ni glavni razlog za težave pri pridobivanju kadra. S podobnimi težavami se danes soočajo tudi podjetja, ki niso doživela nič primerljivega. Pravo vprašanje je, ali govorimo o pomanjkanju kadra nasploh ali o pomanjkanju primernega kadra. Po mojem mnenju bi v kemijski industriji, tudi na proizvodnih delovnih mestih, morali delati ljudje s kemijsko izobrazbo ali vsaj s sorodnimi tehničnimi znanji. To stališče verjetno najbolje razumejo tisti, ki so sami odgovorni za uvajanje novih zaposlenih v varno delo. Poleg tega se podjetje sooča tudi z omejitvami, ki jih prinaša njegova geografska lega. Bazen primernega kadra je v tem okolju ožji, veliko ljudi pa se raje odloča za zaposlitev v Ljubljani ali Novem mestu, kjer so možnosti za zaposlitev bolj raznolike in pogoji pogosto ugodnejši.

V Delavski enotnosti smo po nesreči pisali tudi o burnem dogajanju v podjetju, o pritiskih na delavke in delavce, na sindikat. So se zadeve zdaj kaj umirile? Kako v podjetju poteka socialni dialog? O čem se pogajate?

Pritiski na sindikat so bili, so in najverjetneje tudi bodo, dokler bo sindikat v podjetju prisoten. Vedno se najde priložnost, da se poišče grešnega kozla, kadar razmere to omogočajo. Spreminjajo se predvsem problematike, ki se izpostavljajo, sam pristop pa ostaja enak.

Socialni dialog danes poteka nekoliko drugače kot v preteklosti. Sindikat in svet delavcev zdaj delujeta usklajeno in složno zastopata interese zaposlenih. Preden stopita pred delodajalca, med seboj uskladita predloge, zahteve in stališča, kar pomeni, da delodajalec področij pristojnosti ne more več deliti na dva pola, kot se je to dogajalo včasih. Glavni izziv v podjetju ostaja zastarela organiziranost ter pomanjkljiva in neurejena sistemizacija delovnih mest, kjer si prizadevamo za ponovno vrednotenje in jasnejšo definicijo delovnih obveznosti. Prav tako si prizadevamo za ureditev pripravljenosti na domu, mentorstev ter prenovo kolektivne pogodbe, saj zadnji čistopis izvira še iz leta 2014, ko je bila odpovedana panožna kolektivna pogodba. Trenutno potekajo tudi pogajanja glede povračila potnih stroškov, tako da odprtih vprašanj res ne primanjkuje. Ker so skoraj vsa ta področja neposredno ali posredno povezana s povečanjem stroškov za delodajalca, je pričakovano, da se postopki odvijajo počasi. Res je, da se podjetje na določenih področjih izjemno hitro posodablja, vendar na drugih stagnira. Spreminjajo se način dela, delovna mesta, zahtevana znanja in odgovornosti, a žal način stimulacije zaposlenih ne sledi tem spremembam enako hitro.

Spremembe so se v tem času zgodile tudi v vodstvu sindikata. Kakšne? Koliko časa si že predsednik in katere so trenutno največje težave, s katerimi se sooča sindikat v podjetju?

Po odhodu prejšnjega predsednika je do konca njegovega mandata vodenje sindikata začasno prevzela sodelavka. Na njeno pobudo sem na naslednjih volitvah kandidiral in bil izvoljen, saj sem bil, žal, edini kandidat. Delo predsednika sindikata opravljam od začetka lanskega leta, ob podpori sindikalnih zaupnikov iz različnih enot podjetja. Ena od največjih težav, s katerimi se danes soočamo, je pridobivanje novih članov, predvsem iz mlajših generacij. Število članov je ključno za moč sindikata pri pogajanjih in pri urejanju delovnopravnih razmerij. Težava nastane že pri prvem stiku; ko potencialni novi člani preverijo sindikat KNG na spletu, ugotovijo, da je spletna stran zastarela in praktično nedejavna od leta 2018, kar precej zmanjša zanimanje. Ko nato izvedo, da se pogajanja za novo panožno kolektivno pogodbo vlečejo že od leta 2014, zanimanje še dodatno upade. In ko od starejših članov slišijo, kaj v praksi dobijo za odstotek svoje plače, interes pogosto popolnoma izgine. Iskreno povedano, tudi sam težko vidim svojo prihodnost v tej skupnosti, če v sindikatu ne bo kmalu prišlo do korenitih sprememb, reorganizacije in posodobitve. Sistem je postal neučinkovit, neodziven in prepočasen za današnje potrebe, čeprav verjamem, da je njegov osnovni namen še enak. Naj bo to vzeto kot kritična misel mlajšega predsednika ali kot iskren apel na celotno organizacijo, to prepuščam vsakemu posamezniku v presojo.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil najprej objavljen v deveti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod devete letošnje redne številke (15. 5. 2025) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!