Zgodovina razvoja pokojninskega sistema v Sloveniji

Zgodovino razvoja pokojninskega sistema pri nas in njegova poglavitna načela, nam je odstrla Lučka Böhm, odlična poznavalka slovenskega pokojninskega sistema, ki je v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala pri njegovem oblikovanju, sicer pa to področje spremlja tudi kot strokovna sodelavka ZSSS za varnost in zdravje pri delu.

Bi lahko na kratko opisala, kaj je pokojnina?

Pokojnina je dohodek, od katerega živimo od upokojitve do smrti. Nadomešča plačo oziroma tiste dohodke, ki jih imamo v času svoje aktivne delovne dobe.

Za kaj gre pri obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju?

Pomembna je beseda zavarovanje, ki pove, da smo zavarovani proti nekemu določenemu tveganju. V okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja smo zavarovani proti starosti, invalidnosti in smrti kot trem vzrokom, zaradi katerih ljudje lahko izgubijo dohodek. Za preživetje potrebujemo redni mesečni dohodek, da krijemo svoje sprotne stroške življenja, in obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nam zagotavlja tak redni mesečni dohodek v obdobju našega življenja, ko se postaramo ali zaradi invalidnosti izgubimo delovno zmožnost.

V Evropi danes poznamo dva različna sistema zagotavljanja socialne varnosti prebivalstva. V kontinentalnem delu Evrope imamo tako imenovani Bismarckov sistem, v severni Evropi pa se je po drugi svetovni vojni razvil tako imenovani Beveridgeov sistem. Lahko pojasniš, v čem se razlikujeta?

Bismarckov sistem imenujemo po nemškem kanclerju Ottu von Bismarcku, ki je v svojem govoru 17. novembra 1881 prvi poudaril nalogo države, da »s primerno uporabo javnih institucij in virov pozitivno pripomore k blagostanju vseh svojih članov in zlasti najbolj prikrajšanih članov družbe«. Po tem sistemu obveznih socialnih zavarovanj so obvezno zavarovani vsi na trgu dela aktivni zaposleni in samozaposleni. Preko njih so zavarovani tudi njihovi družinski člani. Pravice iz obveznih socialnih zavarovanj temeljijo torej na zaposlitvi in se financirajo s prispevki, ki jih delovno aktivni odvajajo od svojih prejemkov. Bismarckov sistem obveznih socialnih zavarovanj imenujemo socialna država. Da je Slovenija socialna država, na primer določa naša ustava.

Beveridgeov sistem pa se imenuje po angleškem ekonomistu Williamu Beveridgeu, ki je leta 1942 predlagal drugačen koncept države blaginje. Za razliko od socialne države se v državi blaginje državne pokojnine prebivalstva financirajo z davki, ki so jih davkoplačevalci dolžni plačevati, ker prebivajo v tej državi. Ker je torej vključeno celotno prebivalstvo, se Beveridgeov pokojninski sistem imenuje tudi univerzalno pokojninsko zavarovanje.

Kateri sistem je boljši? Država blaginje ali socialna država?

Oba sistema sta enakovredna, saj je cilj obeh preprečiti revščino po upokojitvi. Bismarckova socialna država je od države blaginje starejša za pol stoletja. Uveljavila se je predvsem v kontinentalni Evropi – v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Hrvaški in seveda tudi v Sloveniji. Državo blaginje pa so izbrale predvsem države na severu Evrope – na primer Velika Britanija in skandinavske države. A tudi tam poznajo tako imenovano pokojninsko dobo. Državno pokojnino lahko uveljaviš šele potem, ko si davke plačal vsaj 40 let. Navadno gre za pavšalni minimalni znesek, ki krije zgolj osnovne potrebe, zato se je v teh državah razvil dodaten sistem pokojninskih zavarovanj, ki pa upokojencem zagotavlja dodatno pokojnino, ustrezno plači v aktivni dobi. Najpogosteje te dodatne pokojninske sisteme upravljajo socialni partnerji, saj so nastali na podlagi kolektivnega dogovarjanja.

Pogosto se omenja večstebrni pokojninski sistem. Koliko je teh stebrov in po čem se razlikujejo?

Navadno se omenjajo trije pokojninski stebri. V vsaki državi so nastajali nekoliko drugače v skladu z njihovo tradicijo. Tudi v Sloveniji po letu 2000 poznamo tristebrni pokojninski sistem. Prvi steber je javna pokojninska blagajna, ki jo upravlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Polni se z obveznimi prispevki, ki jih zaposleni in samozaposleni odvajamo od svojih bruto prejemkov. ZPIZ zbrane prispevke še isti mesec izplača upokojencem v obliki njihovih pokojnin – ker se denar še isti mesec pretaka v pokojnine, mu pravimo tudi pretočni pokojninski sistem.

Drugi steber je prostovoljne narave in naložbenega tipa. Tu se premije dodatnega pokojninskega zavarovanja nakazujejo na osebne pokojninske račune zavarovancev, po upokojitvi pa se v višini, odvisni od privarčevanih sredstev, upokojencu izplačuje dodatna pokojninska renta. Delavci so v dodatno pokojninsko zavarovanje vključeni praviloma na podlagi prostovoljno sklenjene kolektivne pogodbe med sindikatom in delodajalcem. Premije plačuje iz lastnih sredstev delodajalec – možna je tudi rešitev, da del premije doplačuje tudi delavec sam. Drugi pokojninski steber je pomemben, ker omogoča dodatno pokojninsko varčevanje tudi delavcem z nizkimi dohodki.

Tretji pokojninski steber pa je v Sloveniji individualno dodatno pokojninsko zavarovanje, kjer premije na podlagi pogodbe, prostovoljno sklenjene z izbranim pokojninskim skladom, plačuje posameznik sam iz svojih neto prejemkov.

Zakaj smo sindikati v preteklosti zavrnili uvedbo obveznega naložbenega pokojninskega sistema?

V času razprave o pokojninski reformi v letu 2000 je vlada po nasvetu Svetovne banke predlagala uvedbo drugega obveznega pokojninskega stebra, ki bi bil naložbene oziroma kapitalske narave. ZSSS ga je zavrnila, ker je naložbeno pokojninsko zavarovanje ranljivo v času gospodarskih kriz, ko vrednostni papirji izgubijo velik del svoje vrednosti in posledično pade tudi višina pokojnine, uveljavljena v kriznih letih. Zabeležen je že bil padec tudi do 40 odstotkov. Obvezni naložbeni steber smo zavrnili tudi zato, ker bi se moral del prispevkov nakazati na osebne pokojninske račune namesto v javno pokojninsko blagajno pri ZPIZ. Posledično bi se gotovo znižale pokojnine že upokojene generacije. Zavrnili pa smo ga tudi zato, ker naložbeno pokojninsko zavarovanje ne omogoča elementov solidarnosti, katerih namen je preprečevanje revščine pri upokojencih. Javna pokojninska blagajna namreč vsebuje elemente solidarnosti, kakršna je na primer zajamčena najnižja pokojninska osnova in zajamčena najnižja pokojnina.

Slovenski pokojninski sistem je v zadnjih tridesetih letih doživel tri večje zakonodajne spremembe. Lahko kratko predstaviš, zakaj so bile potrebne, in opišeš, katere rešitve se ti zdijo najbolj ključne?

Vsaka pokojninska reforma je skušala odgovoriti na zahteve časa. Po osamosvojitvi so v Sloveniji veljali trije različni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, katerih naslovi so se razlikovali zgolj po njihovih kraticah. ZSSS se je sama in skupaj z drugimi sindikalnimi centralami v času njihovih sprejemanj borila za pravičnost pokojninskih reform do delavcev. Vodili smo socialni dialog z ministri za delo in leta 1998 organizirali protestni shod ter leta 2011 referendum.

Leta 1992 smo sprejeli prvi slovenski samostojni pokojninski zakon, da se po osamosvojitvi Slovenije pretrga popkovina z jugoslovansko zvezno pokojninsko zakonodajo. Zakon s kratico ZPIZ, ki je veljal do konca leta 1999, je v pokojninski sistem vnesel določila o predčasnem upokojevanju in možnosti nakupa pokojninske dobe kot odgovor na najvišjo brezposelnost v zgodovini Slovenije.

V obdobju od leta 2000 do 2012 je veljal zakon s kratico ZPIZ-1. Vpeljal je že prej opisani tristebrni pokojninski sistem in priznal brezposelnim staršem posebno pokojninsko dobo za čas nege novorojenega otroka.

Po letu 2013 pa velja zakon s kratico ZPIZ-2, ki je izenačil upokojitvene pogoje obeh spolov, ki so bili pred tem precej ugodnejši za ženske. S pokojninskimi pravicami je nagradil starševstvo, saj je v tistem času postalo jasno, da nizka rodnost dolgoročno ogroža finančno vzdržnost pokojninskega sistema. Mladim se je omogočilo, da zberejo čim več pokojninske dobe v času dela preko študentskih servisov in po drugih pogodbah o delu. Tudi to je bil odgovor na takratni izziv časa. ZPIZ-2 spodbuja prostovoljno odložitev datuma upokojitve po izpolnitvi upokojitvenih pogojev z višjo odmero pokojnine in izplačevanjem 20 odstotkov oziroma 40 odstotkov pokojnine.

Kaj je stalna sindikalna zahteva v razpravah o pokojninskih reformah?

Pogajamo se o pravičnih upokojitvenih pogojih in o dostojnih pokojninah. Država hoče v prihajajočih desetletjih z neugodnim razmerjem med številom aktivnih na trgu dela in številom upokojencev zagotoviti finančno vzdržnost pokojninske blagajne z dvigom upokojitvene starosti na 65 ali celo 67 let starosti. Sindikati pa terjamo, da mora 40 let pokojninske dobe ostati zadosten kriterij za uveljavitev pravice do starostne pokojnine. To smo uspešno obranili leta 2011 na referendumu. Pogajali pa smo se tudi o prehodnih obdobjih za višanje odmere pokojnine od pokojninske osnove. Dostojno razmerje med plačo in pokojnino je po našem mnenju 72 odstotkov. Pogajamo se o elementih solidarnosti v pokojninskem sistemu za preprečevanje revščine med upokojenci. Tveganje za revščino je najvišje med vdovami in vdovci ter med invalidskimi upokojenci.

Po podatkih Evropske komisije države članice EU pokojninsko reformo izvedejo povprečno na vsakih deset let. Zakaj in čemu je tako?

Zaradi demografskih izzivov – prihajajo desetletja neugodnega razmerja med številom aktivnih in upokojenih, kar ogroža finančno vzdržnost javne pretočne pokojninske blagajne. Toda demografija na enak način ogroža tudi kapitalske pokojninske sisteme, zato po vsej Evropi pripravljajo podobne pokojninske reforme. Pokojnine so seveda v Sloveniji ena največjih postavk državnega proračuna, ki mora pokriti manko sredstev za pokojnine, če prispevki ne zadoščajo.

Izhodišča pokojninske reforme, ki jih je ministrstvo za delo predstavilo lani jeseni, kot enega izmed ukrepov za vzdržno pokojninsko blagajno predlagajo višanje upokojitvene starosti. Zakaj je to potrebno?

Danes se pokojnina enega upokojenca nabere s prispevki zgolj enega in pol delovno aktivnega. Na srečo v Slovenijo na delo prihaja vsako leto več tisoč mladih delavcev iz tujine, kar izboljšuje finančno vzdržnost pokojninske blagajne. A demografske napovedi kažejo, da se bližamo času, ko bo na enega upokojenca delal zgolj še en delovno aktivni. Po mnenju vlade je izhod višanje dejanske upokojitvene starosti. Že ZPIZ-2 nagrajuje prostovoljno odložitev datuma upokojitve na zgoraj opisane načine.

Kaj pa, če ljudje ne bi želeli delati dlje, verjetno bomo primorani plačevati višje prispevke?

Pokojninski sistem, kot ga imamo v Sloveniji, temelji na finančni disciplini. Izmikanje plačilu celotnih prispevkov lahko ogrozi finančno vzdržnost javne pokojninske blagajne in pahne v revščino upokojeno generacijo. Plačilu prispevkov se da izmakniti z delom na črno in s plačilom na roke namesto v obliki bruto plače. Problem so seveda tudi prekarne oblike zaposlitve in posledično pozen vstop mlade generacije v redno delovno razmerje.

Vemo tudi, da prihajajo generacije, ki bodo težko zbrale 40 let pokojninske dobe, saj so se zaposlile šele pri starosti 30 let. Zato bo vse večji problem, kako pomagati šestdesetletnikom, da bodo zdržali na delu do višjih starosti. To pa je seveda že izziv pokojninske reforme, ki jo bomo dobili v letošnjem

Miha Poredoš