Dolgotrajna oskrba z vidika žensk – Poudarki in utrinki z okrogle mize ZSSS

6. 3. 2020

Ob skorajšnjem 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, smo v Domu sindikatov v Ljubljani danes organizirali okroglo mizo ZSSS o pomembni, boleče aktualni temi, in sicer o dolgotrajni oskrbi z vidika žensk.

V pogovoru smo z zanimivimi in relevantnimi sogovornicami v središče postavili dolgotrajno oskrbo z vidika enakosti spolov ter se dotaknili vprašanj, povezanih z dolgotrajno oskrbo in njenim vplivom na položaj žensk v svetu dela. Razpravljali in razmišljali smo o tem, kakšne so mogoče rešitve v sistemu dolgotrajne oskrbe, ki bi poleg zagotavljanja univerzalnih in cenovno dostopnih pravic v okviru javne mreže storitev izboljšal tudi položaj žensk, in sicer tako v svetu dela kot doma. Gostje na okrogli mizi so bile dr. Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta, dr. Vesna Leskošek z ljubljanske Fakultete za socialno delo, Lučka Böhm, izvršna sekretarka ZSSS za varnost in zdravje pri delu, ter Biserka Marolt Meden, društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost, moderirala pa jo je Andreja Poje iz ZSSS.

Objavljamo nekaj vsebinskih poudarkov in foto utrinkov:

Andreja Poje: »8. marec, mednarodni dan žensk, je namenjen počastitvi boja za ženske pravice in je dan spomina na pretekla prizadevanja žensk, in sicer ne le za politične, temveč tudi za ekonomske, socialne pravice ter za enakopravnost žensk. Opozorila bi na misel hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki lepo reflektira današnji odnos do teh vprašanj: ‘Ne bi rekla, da sta danes feminizem in emancipacija kaj preveč popularna. Niti to, da ju mlade ženske cenijo. Enakopravnost, ki so jo nasledile iz prejšnjega sistema, razumejo kot samoumevno. Občutek imam, da si tržišče želi emancipacijo zreducirati na nakup hlač in sto vrst vložkov. A v resnici je to sam potrošniški trik, trik, ki prodaja idejo svobode, osvobaja pa ne.’ V ZSSS opažamo, da se ženske kljub relativno dobri zakonodaji na tem področju še vedno soočajo z neenako obravnavo, tako pri zaposlovanju kot pri napredovanju, pri plačilu in spoštovanju delavskih pravic. Tudi leto, ki je za nami, ponovno dokazuje, da ekonomska, politična, socialna enakopravnost žensk ni samoumevna, niti zagotovljena.«
Lidija Jerkič: »Naj spomnim, da so v Sloveniji ženske volilno pravico dobile šele leta 1946, šele leta 1974, ko je bil marsikdo od nas že rojen, pa so dobile tudi pravico do svobodnega odločanja o splavu. Stvari se v zadnjem času sicer premikajo hitreje, kot so se včasih. Vedno pogosteje se ženske pojavljajo v javnosti, v javnih službah, na vodilnih mestih, vedno boljša je zastopanost v določenih organih, drži pa, da še vedno niha. Moram priznati, da sem bila včasih nasprotnica ženskih kvot na različnih področjih, toda jasno je, da so, dokler se ne spremeni stanje duha, kvote in zakonske obveznosti tisto, kar pomaga spreminjati razmere.«
Z nami sta bili na dogodku tudi dve mladi glasbenici, in sicer Anja Hrastovšek, vokal, ter Urška Supej, kitara, kolegici z deželnega konservatorija v Celovcu, kjer se je rodilo sodelovanje med njima. Skupaj in posebej ustvarjata avtorsko glasbo, ki zelo diši po jazzu, obe sodelujeta še v mnogih drugih projektih in zasedbah, poseben užitek pa jima je zaigrati v duetu, kjer lahko prikažeta bolj intimen glasbeni izraz.

Vesna Leskošek: »Z dolgotrajno oskrbo se v Sloveniji raziskovalke in raziskovalci ukvarjajo že 20 let […] V sistemu Cobiss je o temi več kot 600 različnih referenc. Toliko je raznih člankov, raziskovalnih poročil, monografij, napisanih o dolgotrajni oskrbi in o skrbstvenem delu […] Pri nas torej obstaja zelo poglobljena in obsežna vednost o problemu. O dolgotrajni oskrbi bolj ali manj vemo vse. Vemo, na kaj je treba biti pozoren, kako se lahko izvaja, kako bi urejali financiranje, kaj bi se zgodilo, če bi na tem področju dopustili preveliko moč trga, kakšna naj bo vloga javnega sektorja in podobno […] Vprašanje pa je, kako se omenjena vednost preliva v različne politike. Tukaj so problemi največji. Zakon o dolgotrajni oskrbi v preteklosti ni bil sprejet zaradi pomanjkanja političnega konsenza o tem, kakšen naj bi bil model omenjene oskrbe […] Konsenza pa ni o financiranju oziroma o tem, na katerem področju naj bo vzpostavljena blagajna, iz katere bi financirali sistem dolgotrajne oskrbe.«
Majda Hrženjak: »O dolgotrajni oskrbi pogosto govorimo kot o spolno nevtralnem pojavu in na spolno nevtralen način. Podobno, kot smo pred leti govorili o revščini starejših in je bilo potrebnih kar precej let javnega opozarjanja o tem, da ima revščina starejših v veliki meri ženski obraz. Tudi dolgotrajna oskrba ga ima. To je pomembno zato, ker nereševanje problema dolgotrajne oskrbe poslabšuje položaj žensk in povečuje neenakost spolov […] V Sloveniji je približno 20 odstotkov starostnikov in starostnic, starejših od 65 let, med njimi je 69 odstotkov žensk. Ta številka naraste na 73 odstotkov v populaciji starejših od 80 let. Ženske imajo daljšo življenjsko dobo za približno pet let. Potem ko poskrbijo za otroke, vnuke, starše, stare starše, partnerje ipd., pogosto ostanejo same v enočlanskem gospodinjstvu, in sicer z zelo nizko pokojnino […] Dolgotrajna oskrba je tudi pravi laboratorij različnih prekarnih, hibridnih in polformalnih oblik dela, ki obstajajo zato, da bi s čim manjšimi stroški dobili čim več dela in čim več časa skrbstvenih delavk. Gre namreč za delovno intenzivno panogo, v kateri delo poteka 24 ur na dan in 365 dni v letu.«
Biserka Marolt Meden: »Največji problem pri dolgotrajni oskrbi je to, da je nimamo oziroma da zakon sprejemamo že 20 let, in to kljub temu, da imamo na tem področju veliko znanja, ki pa je bilo očitno pri tistih, ki so pripravljali zakone, premalo sprejeto. Ugotavljam, da tisti, ki bi morali o dolgotrajni oskrbi vedeti zelo veliko, o tem vedo zelo malo […] Izvirni greh za to, da zakona še nimamo, je v nesoglasju, kako zagotoviti denar iz proračuna, saj ga bomo ob vseh drugih virih morali zagotoviti tudi iz tega naslova. Starejši oziroma uporabniki dolgotrajne oskrbe, ki so lahko tudi mlajši, praviloma niso nikakršna in nikogaršnja prioriteta. Danes, ko se soočamo z zaostrenimi demografskimi gibanji, pa nam vsem teče voda v grlo. Zato bo na področju dolgotrajne oskrbe treba narediti korenite premike.«
Lučka Böhm: »Iz letošnje revizije Računskega sodišča izhaja, da država v zadnjih desetih letih ni zgradila niti enega novega doma za starejše. Spodbujala pa je javno zasebna partnerstva, v okviru katerih so nastale edine nove postelje institucionalnega varstva. Tam so storitve 28 odstotkov dražje kot v javnem sektorju, na leto pa se obrne 11 milijonov evrov dobička, ki ni porabljen za storitve oskrbovancev, temveč ostane v žepih lastnikov […] Računsko sodišče je ocenilo, da je politika v zadnjih desetih letih neustrezno načrtovala sistem dolgotrajne oskrbe, da ni izvajala ustreznih ukrepov in uresničevala ciljev […] Ena ugotovitev omenjene institucije pravi tudi, da nihče ne ve, koliko je pravzaprav ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo […] Od leta 2006 je stališče ZSSS, da naj dolgotrajna oskrba postane del socialne države, urejen z zakonom in z vzdržnim, solidarnostnim načinom financiranja […] Žal smo kot družba na začetku in ne na koncu zgodbe o dolgotrajni oskrbi, s katero se moramo še zelo resno soočiti.«

Ob mednarodnem dnevu žensk želimo vsem delavkam enake možnosti in priložnosti pri poklicnem delu ter v zasebnem življenju.

ZSSS

Vse fotografije Matej Klarič

Share