Organizacija dela šepa

11. 2. 2019

Zakaj na pošti ne dobijo dovolj novih delavcev, zakaj jih je premalo in zakaj odhajajo k drugim delodajalcem?

Zakaj so nezadovoljni in navsezadnje zakaj se odkrito nagibajo k stavki, do katere bo prišlo, če pogajanja obeh reprezentativnih sindikatov z delodajalcem ne bodo uspešna? Nekaj aktivnih sindikalistov Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ), zaposlenih na Pošti Slovenije, smo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, povprašali, zaradi kakšnih težav tudi sami težje delajo.

Marko Benčina je pismonoša v urbanem okolju, v centru Ljubljane, kjer razdalje sicer niso velike, a je večja gostota naseljenosti. Ravno zaradi tega mora vsak dan raznositi več pošiljk, še posebej več priporočenih pošiljk. To pa zahteva čas, običajno ne le minuto na pošiljko, kot so predvideli tisti, ki na pošti odločajo o organizaciji dela. V čem je težava? »Imam recimo 500 strank v krogu osem, deset kilometrov, kakšen kolega, ki dela na podeželju, ima recimo 300 gospodinjstev na 60 kilometrih. S tem, da imam jaz med 100 in 150 priporočenih pošiljk, on pa recimo tam okoli 30.« Razliko pojasnijo ne le kilometri, ampak to, kaj mora pismonoša storiti, da dostavi priporočeno pošiljko. Predvsem mora dobiti podpis stranke in za to ima normirano le eno minuto dela. Normiranje je po njegovih izkušnjah napačno. Denimo, da mora priti v četrto, peto nadstropje, dvigala ni povsod, mine minuta. Potem mora stranka podpisati, kdaj gre še iskat očala, pa se ne znajde pri tem, kako podpisati na elektronsko napravo, in ji je pri tem treba pomagati, pa mine še kakšna minuta. Strankam se je treba prilagoditi. In če stranke s tem niso zadovoljne? So pritožbe in s tem posledično slabša ocena delavca. Treba se je dogovoriti, da bo delo na pošti prijazno tudi za zaposlene, potrdi Benčina. »Za to imamo naše sindikalne pogajalce, ki znajo vodstvu predstaviti problem. Kaj pa vodilni vidijo, pa je seveda druga zgodba,« naš sogovornik pojasni spopad s problemom, ki se že leta vleče v pogajanjih. Napredek v teh letih je sicer tehnološki, pismonoše so dobili telefone. A ti vedno ne delajo, kot bi bilo treba, pa so spet ob minute.

»Pogoji dela so tisto, kar želimo vsi skupaj izboljšati,« pravi Darko Buzuk, ki dela v prostranstvih Kočevja, na podeželju in na nevarnih poteh. »V Kočevju imamo veliko območje, vse tja do hrvaške meje, do Kolpe. Pozimi je snega res ogromno, na cesti je divjad.« A te so pismonoše tam vajeni, pravi, medvedi, volkovi in divjad, gozdne ceste, veliko prevoženih kilometrov so njihov vsakdan. Kje je problem? »V organizaciji dela,« odgovarja Buzuk, ki mora do kakšne stranke dnevno tudi dvakrat, trikrat. En del paketov mu namreč pripeljejo zjutraj, drugega kasneje. »Ko prideš nazaj z vožnje, te spet čaka velik kup paketov. To ubija, psihično ubija,« zatrdi naš sogovornik in za slabo organizacijo dela krivi odgovorne, ki ne sledijo povečanju prometa paketov z ljudmi in kapacitetami. To po njegovih izkušnjah odganja stranke h konkurenci, saj niso pripravljeni čakati recimo na kak del za avto še pol dneva. Vse je sicer v mejah zakona, a vendar mali obrtniki raje gredo drugam. Ljudi, ki bi delali na pošti, ni lahko dobiti. Nova generacija pravi, da za tako malo denarja tako težko ne bodo delali v vseh vremenskih razmerah, in gredo raje v firme, ki zdaj na Kočevskem odpirajo proizvodnjo, Yaskawa, Intersocks ipd., kjer je plačilo boljše, boljši so tudi pogoji dela. »Pri nas fantje iščejo priložnosti, da gredo stran. Celo za sekače v gozd. Če je slabo vreme, ti ostanejo notri, mi moramo pa vendarle na pot,« opiše Buzuk kruto realnost in doda: »Navsezadnje vsi delamo za denar.«

Frenk Plankar je sicer na toplem, saj dela v t. i. manipulaciji, a imajo tam delavci veliko drugih težav. Ena vse bolj perečih je odnos strank do zaposlenih na pošti. Na nekaterih poštah v tujini (napis, ki ga drži v rokah, je s singapurske pošte) že imajo poziv k ustreznemu obnašanju do drugih. »Zelo vesel bi bil, da bi bilo nekaj takega tudi pri nas,« pravi Plankar in omeni številne žaljivke in zmerjanja, ki so jih deležni kolegice in kolegi na okencih. Delodajalec naj po njegovem sprejme vse ukrepe, ki jih lahko, da zaščiti svoje zaposlene. Ti so preobremenjeni, zato zbolevajo, povečuje se bolniška odsotnost. Kadra je premalo, potrebno bi bilo pridobiti več mladih, pravi naš sogovornik, saj se zaveda, da tudi tehnologija hitro napreduje in se bodo storitve digitalizirale. »Umetna inteligenca bo prišla slej ko prej tudi k nam in na to se moramo pripraviti,« razmišlja in dodaja, da se manko kadra pozna tudi pri izrabi dopusta. Ta izkoristek je bil v letu 2018 majhen, v manipulaciji 73-odstoten. »Delovna mesta bodo letos urejena na novo in, upam, tudi prilagojena novemu načinu sprejema pošiljk,« še dodaja Plankar in kot piko na i omeni dežurne pošte. »Po novem so vse trgovine ob praznikih zaprte, naša dežurna pošta pa še vedno dela tri ure. Ne vem, če je to ekonomsko učinkovito, gotovo pa ni prijazno do zaposlenih. Tudi naši delavci si zaslužijo počitek in čas z družino. Saj nismo urgenca, da bi šlo za življenje.« Glede na to, da se spreminja način poslovanja, da obstajajo avtomati za plačilo položnic in nakup znamk, bi temu delodajalci lahko prisluhnili.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!