Z delovnega posveta: Sindikalni izzivi platformnega gospodarstva in prihodnost dela

20. 3. 2025

Delo prek spletnih platform z vsemi svojimi odvodi in niansami ter prihajajoča evropska direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, ki naj bi izboljšala položaj več deset milijonov platformnih delavk in delavcev iz vse Evropske unije ter jim zagotovila pravni zaposlitveni status, ustrezen njihovi dejanski ureditvi dela, sta bili temi današnjega delovnega posveta ZSSS. Zbrani, predsedniki in sekretarji sindikatov, strokovni sodelavci in sodelavke, aktivisti ipd., so se strinjali, da gre za pomembno temo, mimo katere kot sindikati ne moremo, saj bo še kako definirala naše sindikalno delo v (bližnji) prihodnosti.

Na posvetu je bilo tako predstavljeno delo prek spletnih platform in razmere v Sloveniji z željo poiskati skupno stališče o tem, kako naj bi naša država implementirala omenjeno evropsko direktivo, in o tem, kako naj bi pri tem dosegli širše spremembe za zaščito prekarnih delavk in delavcev nasploh. Namen posveta je torej bil predvsem oblikovati usmeritve za implementacijo te direktive, ki bo v kratkem tudi obravnavane in predlagane v sprejem predsedstvu ZSSS.

Izhodišče za posvet bi lahko povzeli takole: kot je dobro znano, se je v zadnjem desetletju (in še malo čez) delo prek spletnih platform močno razmahnilo, z njim pa tudi atipične oziroma prekarne oblike dela – v prvi vrsti predvsem samozaposlovanje –, ki jih uporaba z delom prek spletnih platform povezane digitalne tehnologije še pospešuje. Platformna podjetja, kot so Uber, Wolt, Glovo, Fiverr, Upwork in še mnoga druga namreč uporabljajo – izkoriščajo – poslovni model, ki spreminja obstoječi svet dela in samo še spodbuja prekarizacijo.

Platformno gospodarstvo namreč temelji na digitalnih platformah, ki ne le omogočajo dostop do dela, temveč tudi določajo pogoje in cene storitev. Podjetja, kot sta Uber in Wolt, ustvarjajo prikrito delovno razmerje, pri čemer delavke in delavci – milo rečeno – nimajo zagotovljenih delavskih pravic in socialne varnosti. Spletne platforme tako delujejo kot delodajalci, a se hkrati izogibajo odgovornosti, kar vodi v netransparentne in izkoriščevalske delovne pogoje ter razmere.

Algoritemsko upravljanje

Dejstvo je, da se moramo sindikati prilagoditi novim izzivom v svetu dela in razviti oziroma vzpostaviti strategije, orodja, rešitve za zaščito delavk in delavcev, ki delujejo znotraj platformnega gospodarstva. Čeprav gre za na videz »digitalne poslovne modele«, ti neposredno vplivajo na delavke in delavce na analognih ulicah, ki se soočajo s prekarizacijo, hudim izkoriščanjem in omejenimi delavskimi, socialnimi ter drugimi pravicami.

Platformni poslovni model sicer temelji na povezovanju ponudnikov storitev z uporabniki oziroma s strankami prek različnih digitalnih aplikacij. Na prvi pogled gre za fleksibilen sistem dela, ki pa prinaša številne negativne posledice: delavci in delavke so plačani glede na opravljeno storitev, in sicer brez minimalnih (plačnih ter drugih) standardov, platforme pa s espeizacijo dela in slabim plačilom za posamične naloge pogosto nadomeščajo stabilne redne zaposlitve. Nestabilne delovne razmere potem seveda negativno vplivajo na življenjski standard in socialno varnost delavk in delavcev znotraj platformnega gospodarstva.
Eden ključnih izzivov je širjenje njegovih značilnosti tudi v bolj tradicionalne oblike dela oziroma v bolj »klasična« delovna okolja. Algoritemsko upravljanje delovnega procesa namreč vse bolj nadomešča običajne metode vodenja zaposlenih, kar zmanjšuje njihovo avtonomijo in poslabšuje delovne pogoje. Algoritemsko upravljanje tako ne vpliva le na dostavljavce in voznike, temveč spreminja svet dela na splošno.

Eden največjih izzivov za sindikate pa pri tem ostaja, kako organizirati in zastopati delavke in delavce, ki niso redno zaposleni, ki delo opravljajo na različnih lokacijah in ob različnih urah ter imajo fleksibilne delovne urnike. Pri tem pa se je treba zavedati, kot je bilo mogoče prebrati v gradivu za omenjeni posvet, platformno delo ni več obrobni pojav, saj naj bi bilo po podatkih Evropske komisije v Evropski uniji že več kot 43 milijonov ljudi vključenih v platformno delo.

Kdo so ti ljudje?

In kdo so sploh platformni delavci oziroma delavke in zakaj bi morali biti zaposleni? Delavke in delavci, ki delajo prek digitalnih platform, so raznolika skupina: mladi, delavci migranti, študenti, samozaposleni, posamezniki ter posameznice z omejenimi kvalifikacijami … Pogosto sprejmejo tovrstno delo zaradi pomanjkanja drugih možnosti ali zaradi »navidezne« fleksibilnosti, ki jo ponuja, vendar se hitro soočijo s pomanjkanjem pravic, socialne varnosti in nizkimi zaslužki. Platformna podjetja delavkam in delavcem dajejo navodila prek aplikacije, nadzirajo njihovo učinkovitost in jih prek algoritmov tudi sankcionirajo. To pomeni, da v praksi obstaja delovno razmerje, saj platforme opravljajo funkcijo delodajalca, ne da bi prevzele odgovornost do svojih delavk in delavcev, ki bi morali biti ustrezno zaposleni in s tem zaščiteni. Zaposlitev bi jim zagotovila stabilnost, socialno varnost in pravice, kot so plačan dopust, bolniška odsotnost, pokojninsko zavarovanje ter zaščita pred odpovedjo. Poleg tega bi omogočila kolektivno organiziranje in izboljšanje delovnih pogojev.

Direktiva

Kot rečeno, je bila oktobra lani sprejeta evropska direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, ki predstavlja pomembno prelomnico. Države članice EU bodo morale tako v nacionalno zakonodajo vključiti ukrepe, s pomočjo katerih bodo platformnim delavkam in delavcem zagotovljene osnovne pravice. Obenem bodo morale države sprejeti ukrepe za krepitev vloge socialnih partnerjev in uveljavljanje pravice do kolektivnih pogajanj. Direktiva med drugim uvaja predpostavko delovnega razmerja z obrnjenim dokaznim bremenom. Namesto da posamezne delavke in delavci v okviru dolgotrajnih sodnih postopkov dokazujejo, da so delavci, bodo zdaj morale spletne platforme dokazati, da ne gre za delovno razmerje. Direktiva zahteva tudi, da so spletne platforme pregledne glede orodij in praks algoritemskega upravljanja, ne glede na zaposlitveni status posameznega delavca oziroma delavke. Prav tako navaja, da morajo spletne platforme vzpostaviti kanale za medsebojno komunikacijo delavk in delavcev, ki delajo zanje. Direktiva, kot rečeno, ni pomembna le za platformne delavke in delavce, temveč za prekarke in prekarce nasploh, implementirana v slovenski nacionalni pravni red pa mora biti v dveh letih.

Kompleksen svet spletnih platform

Na posvetu, ki ga je vodil izvršni sekretar ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog Andrej Zorko, je najprej dobilo besedo več sodelavk in sodelavcev ZSSS oziroma naših sindikatov dejavnosti, ki se bolj pobliže ukvarjajo z delom prek spletnih platform. Ida Cvetko, sodelavka ZSSS v Območni organizaciji ZSSS Podravje in Koroška, je denimo podrobneje predstavila raznolik svet spletnih platform oziroma platformnega gospodarstva. Jernej Kastelic in Mojca Žerak, ki se v okviru Sindikata Mladi plus oziroma sindikata dostavljavcev, ki deluje pod njegovim okriljem, intenzivno ukvarjata z organiziranjem platformnega delavstva, sta orisala stanje na terenu. Matija Drmota, samostojni svetovalec ZSSS za pravno področje, pa se je med drugim podrobneje dotaknil same evropske direktive oziroma konteksta njenega nastanka in tega, kaj prinaša.

Ida Cvetko je izpostavila, da pri delu prek spletnih platform, ne gre samo za najbolj znane oziroma razvpite platforme, ko so Uber, Wolt, Glovo ipd., temveč tudi na primer za platforme za bolj strokovne storitve, v okviru katerih je mogoče opravljati delo, kot je programiranje, marketing ipd., modeli delovanja (in plačila) pa se razlikujejo od platforme do platforme. Pri tem pogosto prihaja do diskriminacije, ni namreč mogoče trditi, da so ljudje določenega porekla in spola tudi enako plačani. Številne ranljive skupine pa tudi nimajo enakega dostopa do digitalnih orodij kot drugi.

Jernej Kastelic je dejal, da sam platformnega dela niti ne bi poimenoval tako, saj je platforma izjemno širok pojem, temveč bi ga bilo po njegovem ustrezneje poimenovati kar »prekarno delo z algoritemskim upravljanjem«, za katerim kot lastniki platform tičijo megakorporacije (npr. Uber, Glovo, Amazon) z neomejenimi količinami denarja. Znano je tudi, da spletne platforme vseh vrst o svojem delovanju praviloma govorijo kot o tripartitnem razmerju – in ga v praksi poskušajo uveljavljati, tudi po sodni poti –, znotraj katerega nastopa delavec oziroma delavka, ki opravlja določeno storitev, platformno podjetje, ki jo posreduje, in stranka, ki storitev uporablja. Zato ne preseneča, da ima, kot je povedal Kastelic, v Sloveniji Wolt za standardno klasifikacijo dejavnosti navedeno dejavnost stikov z javnostjo, kamor spada svetovanje, usmerjanje in operativna pomoč podjetjem in drugim organizacijam, vključno z dejavnostmi lobiranja, pri stikih in komuniciranju z javnostjo.

Matija Drmota je pri že omenjenem algoritemskem upravljanju izpostavil dve pomembni zadevi. Ena je v tem, da ta algoritem ni jasen, ni znan osebi, ki je nadzorovana, saj gre praviloma za visokotehnološki proces, ki ga ni enostavno razumeti. Zraven pa obstaja možnost, da je človek iz določenih končnih odločitev enostavno izključen. To pa lahko pomeni tudi, da pride do odsotnosti človeka pri denimo odpovedi delovnega razmerja delavcu oziroma delavki, ki je lahko rezultat preproste matematične enačbe. Tovrstno »upravljanje« pa je mogoče prenesti na praktično katerokoli dejavnost.

Mojca Žerak je med drugim poudarila, kako je kljub vsemu nujno, da digitalizacijo oziroma razmah in uporabo sodobne digitalne tehnologije izkoristimo delavke in delavci tudi sebi v prid, namesto, da imajo od tega korist samo ogromne izkoriščevalske korporacije. Predsednica sindikata mladih je tudi podrobneje razložila, kako bi z vpeljavo omenjene direktive dosegli tudi zmanjšanje prekarnosti nasploh, generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc pa je izpostavil potrebo po tem, da bi delavke in delavce odvrnili predvsem od tega, da bi za platformno delo dejansko poprijeli.

Pri vsem skupaj seveda sindikalisti in sindikalistke niso mogli niti mimo vloge države. Brez konkretnih zakonskih prepovedi oziroma določene zakonske ureditve, bo v primeru kršitev na koncu vse prepuščeno delavcu, ali bo sprožil postopek pred sodiščem ali ne, pa je opozorila Maša Gregorčič iz Službe pravne pomoči ZSSS. V povezavi z dokazovanjem, da algoritem usmerja oziroma daje navodila za določeno delo, pa se je tudi neposredno vprašala, ali sploh imamo v Sloveniji nekoga, ki bi se s tem ukvarjal. Bi lahko sodišče v tem primeru sploh imenovalo izvedenca za omenjeno področje?
To je torej le nekaj vidikov razprave, boj se nadaljuje, o platformnem delu pa bomo prav gotovo kmalu spet pisali.

Gregor Inkret