Intervju s strokovno službo za varnost in zdravje pri delu: Medicina dela naj postane javna služba in ne privatizirana dejavnost

5. 6. 2020

Lučka Böhm in Katja Gorišek sta kot Strokovna služba ZSSS za varnost in zdravje pri delu v prvi liniji boja za varna in zdravju neškodljiva delovna mesta pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. V času nevarnosti novega koronavirusa ugotavljata, da so se njuna siceršnja dolgoletna opozorila izkazala za zelo aktualna, pristojne institucije pa so zatajile. Spremembe so potrebne zlasti pri delovanju in organiziranju medicine dela.

Kaj se je dogajalo in kaj se ni dogajalo na področju varnosti in zdravja pri delu v času epidemije covida-19?

Böhm: Na zadnjem kolegiju nama je predsednica ZSSS Lidija Jerkič dala nalogo, da o tem narediva analizo, ki jo bo ZSSS predstavila ne ekonomsko-socialnem svetu in na njeni podlagi zahtevala sistemske spremembe. Zelo pomembno je namreč vedeti, kdo je opravil svojo funkcijo in kdo je odpovedal.

Kaj kažejo vajine ugotovitve?

Böhm: Najbolj smo bili vsi razočarani nad medicino dela. Ob 28. aprilu, svetovnem delu varnosti in zdravja pri delu, je naša strokovna služba opozorila na to. Ob tem dnevu običajno pogledamo dogodke za leto, ki je za nami, in ob tem pristojne pozovemo k ukrepanju, povemo, da hočemo imeti pravilnik o ugotavljanju poklicnih bolezni in podobno. To smo naredili tudi letos, a se zaradi intenzivnega dogajanja ob epidemiji nisva mogli izogniti aktualnemu dogajanju. Naredili sva tudi že analizo, kaj vse je odpovedalo v času epidemije, in trem ministrom poslali pozive.

Kakšen je bil odziv?

Böhm: Ni ga bilo. Zelo sem jezna zaradi »molka organa«, kulture na ministrstvih, da ne odgovarjajo na vprašanja. Opravka imamo s politiki, ki očitno mislijo, da je vse v redu, če ne odgovorijo.

Gorišek: Tudi sicer med letom pošljeva veliko opozoril, pobud in predlogov, a dobiva le malo odgovorov nanje. Prejšnja leta se je ministrstvo za delo ob 28. aprilu kar odzvalo, pri ministrstvu za zdravje pa je molk organa stalnica.

Böhm: Ministrstvo za zdravje ima veliko izgovorov. Recimo, da nimajo niti ene osebe, ki bi se spoznala na medicino dela. Ravno to smo izpostavili v razpravi o strategiji tako varnosti kot zdravja pri delu 2018‒2027, gre za dve stroki, ena je tehnična, druga je medicinska. In zaradi tega je prišlo v prvi triletni program izvajanja strategije, da ima ministrstvo za zdravje (v okviru direktorata za javno zdravje, op. a.) pravico do dveh delovnih mest na področju medicine dela. V proračunu je za to denar zagotovljen. Naredili niso niti razpisa.

Še vedno stoletje za vsemi – podatki niso zbrani

Čas je, da področje varnosti in zdravja pri delu pride v 21. stoletje. Če je vse že digitalizirano, bi moralo biti tudi to. Obrazec za prijavo poškodbe pri delu je recimo še v papirni obliki, zelo povedno je, da je njegovo ime ER 8, kar pomeni »evidencija rada«. Na inšpektoratu za delo imajo recimo eno osebo zaposleno izključno za to, da zbira te papirnate obrazce.

Zaradi pomanjkljivih povezav evidenc podatkov o poškodbah, bolniških ipd. naši določevalci na pristojnih ministrstvih niti ne vedo, kaj se dogaja na terenu. Edini vir informacij je letno poročilo o delu inšpektorata za delo, ki obišče letno le okoli tri odstotke delodajalcev.

Od poklicnih bolezni ni na inšpektorat prijavljena nobena, medtem pa izvedenska mnenja invalidske komisije ugotovijo letno do dvajset teh bolezni. Inštitucije med seboj niso povezane.  Uradne državne statistike na tem področju ni oziroma je popačena!

V čem je problem? Zakaj ostaja področje varnosti in zdravja pri delu politično zapostavljeno?

Böhm: Slišimo izgovore, da se preprosto nimajo časa ukvarjati še s tem, ker je tako veliko drugega dela. Ministri se ga praviloma lotevajo šele čisto na koncu mandata in zato zanj »zmanjka časa«.

Kaj je ključni problem medicine dela, ki ga je razgalila epidemija?

Böhm: To, da je medicina dela privatizirana in se je prvi teden potuhnila, nikjer jih ni bilo slišati, do njih niso prišli niti delodajalci. Navodila smo vsi dobivali od stroke z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in politikov, ne pa od medicine dela.

Treba je povedati, kako je prišlo do privatizacije tega dela medicinske stroke. Po osamosvojitvi Slovenije je narasla brezposelnost, saj je razpadel jugoslovanski trg in z njim velika sestavljena podjetja. Vsak del proizvodnje, ki je imel proizvod ali opravljal storitev, ki jo je lahko tržil, je postal samostojna pravna oseba. In to se je zgodilo tudi na področju medicine dela, ki je bila do takrat del proizvodnih obratov. Izginile so vse obratne ambulante, odpuščeni so bili bolj ko ne vsi varnostni inženirji. Ustanavljali so lastna podjetja in začeli sklepati pogodbe z delodajalci za opravljanje tovrstnih storitev. Zaradi tega je Slovenija v EU država, ki ima najmanj notranjih delodajalčevih služb za varnost in zdravje pri delu. Zgolj deset odstotkov delodajalcevima lastno službo.

In tako imamo izvajalce medicine dela, ki so zaposleni v zdravstvenih domovih, ali pa zasebnike, espeje, ki imajo kot zasebniki pogodbe z delodajalci.

Gorišek: V času epidemije sem javno že povedala, da je zasebno zdravstvo odpovedalo. Medicina dela se je preprosto potuhnila, ali so šli na dopust ali pa so zaprli svoja vrata. Dobivali smo opozorila delodajalcev, da so poskušali kontaktirati s svojim izvajalcem medicine dela in ga niso mogli dobiti.

Böhm: Predsednica ZSSS Lidija Jerkič naju je spodbudila, naj pozoveva medicino dela, naj se vendarle oglasijo in začnejo na terenu opravljati svoje delo, zlasti v množični proizvodnji, kjer je delo še vedno teklo, da se ljudje ne bodo množično okužili.

Gorišek: Tako kot je medicina dela zatajila na ravni podjetij, se je podobno dogajalo tudi na državni ravni. Inšpektorat za delo, ki je na podlagi prijav (tudi naših) želel preveriti varne in zdrave delovne pogoje v podjetjih, je imel na začetku epidemije popolnoma zvezane roke, saj sprva  od pristojnega ministrstva za zdravje in/ali NIJZ ni dobil nikakršnih strokovnih usmeritev, kaj dejansko so v teh razmerah varni in zdravi delovni pogoji. Inšpektorji za varnost in zdravje brez teh usmeritev niso mogli na teren, saj niso imeli podlage za ureditvene odločbe, ustavitev delovnega procesa. Ko so delodajalci slišali za poostrene nadzore inšpekcije, so mnogi potem zadeve uredili čez noč. Ne vem, ali so vendarle priklicali medicino dela. Vem le to, da se je takrat stroka varnosti v podjetjih (to so t. i. varnostni inženirji) intenzivno ukvarjala z vprašanji zdravja, čeprav vemo, da to ni njihovo delovno področje. Klobuk dol pred njimi. V veliko pomoč pri tem jim je bila Zbornica varnosti in zdravja pri delu, društva varnostnih inženirjev, ki so jim pošiljala informacije, kako se spopasti z nastalimi razmerami in zagotoviti zdrave delovne pogoje.

Okuženi na delu

Eno od pogostih vprašanj, zlasti ob začetku epidemije, je bilo, zakaj morajo ljudje še delati v tovarnah z ramo ob rami, medtem ko se sicer ne smejo družiti in je javni prevoz ustavljen. Nekateri sindikalisti so preprosto zahtevali zaprtje vseh tovarn. »Ljudje so se res ustrašili,« pravi Lučka Böhm, izvršna sekretarka za področje varnosti in zdravja pri delu. Zato je služba za varnost in zdravje pri delu ZSSS pristojnim zastavila vprašanje, koliko ljudi se je na delovnem mestu okužilo s covidom-19. Ministrstvo za zdravje je odgovorilo, da je bilo največ zdravstvenih in proizvodnih delavcev.

So svojo vlogo opravili sveti delavci in zaupniki za varnost in zdravje pri delu v podjetjih, kjer jih seveda imajo?

Gorišek: Nimam teh informacij. Angažirali so se predvsem sindikati, sindikalni zaupniki.

Kdaj se je medicina dela vendarle oglasila?

Böhm: Da ne bomo čisto nepravični, medicina dela se je oglasila, a z zaostankom dveh tednov. Povedati je treba, da imamo uradno in neuradno medicino dela. Uradna je razširjen kolegij medicine dela, prometa in športa, ki je strokovno telo pri ministrstvu za zdravje. To se je oglasilo nekaj dni po javnem pozivu ZSSS. Tisto, kar nas je razočaralo, je, da so podali stališče, naj specialist medicine dela odigra svojo vlogo samo, če ga delodajalec k temu pozove.

Vrniti se je treba k privatizaciji medicine dela, ki se je v zadnjih 30 letih naučila narediti samo tisto, k čemur jih delodajalec pozove. Recimo preventivne zdravstvene preglede, ne naredijo pa analize rezultatov, s katerimi bi povedali, kaj je skupni razlog obolevanja delavcev, če jih za to delodajalec posebej ne plača, pa čeprav to zapoveduje zakon o varnosti in zdravju pri delu.

Uporabni povezavi

Spletna stran Strokovne službe ZSSS za varnost in zdravje pri delu

Posebna tematska podstran na zsss.si, namenjena novemu koronavirusu: Kako se lahko zaščitimo?

Torej so izvajalci medicine dela premalo proaktivni in delajo samo po naročilu, vse drugo, tudi epidemija ni brez poziva njihova stvar?

Böhm: Tako je. Odpovedali so. Pa še to je, mi smo pričakovali, da pridejo k delodajalcu in pogledajo, kaj se dogaja na konkretnih delovnih mestih, ali so delavci dovolj narazen, ali so sanitarije in jedilnice pravilno urejene in podobno. Skratka, zdravnik bi moral priti in s svojim izostrenim očesom opaziti, kaj je narobe, in delodajalcu svetovati, kaj naj popravi. Pa tega niso delali. Na daljavo so po večini poslali neka splošna navodila in si umili roke, ljudi pa so prepustili samim sebi.

Gorišek: Tudi delodajalci so bili prepuščeni samim sebi, brez sodelovanja z medicino dela so bili bosi tudi varnostni inženirji.

Böhm: Potem pa se je dogajalo, da so delodajalci, ki niso vedeli, kaj naj storijo, preprosto ukinili malico. Delavci so ostali brez nje in malicali, kakor je kdo vedel in znal, kar je lahko bilo še bolj nevarno.

Gorišek: V eni od tovarn so recimo zaklenili garderobe. Delavci pa so se morali oblačiti na parkirišču ali v delovnih oblačilih prihajati že od doma in v njih odhajati domov, kar je pomenilo, da so potencialno ogrožali tudi svoje najbližje. Sama sem govorila z inšpektorjem za delo in se je strinjal, da je s tem tveganje še večje, tako za delavce kot za njihove domače.

Böhm: Do neke mere razumem delodajalce, ki so na začetku brez jasnih navodil in pomoči stroke medicine dela poskušali po svojih najboljših močeh narediti nekaj smiselnega. Ampak seveda nismo vsi strokovnjaki za vse. Po nekaj tednih in številnih pozivih so navodila pristojnih vendarle prišla.

Obstaja pa poleg formalnega tudi neformalno združenje medicine dela, ki pa je formiralo spletno stran z navodili in nanje se je bilo mogoče obrniti tudi z vprašanji izključno v zvezi s covidom-19. Vsaj trudili so se. 

Pooblaščena medicina dela v eni izmed slovenskih pralnic popolnoma zatajila

Eno od perečih vprašanj, na katero je naletel Sindikat obrti in podjetništva, je delo v čistilnicah in pralnicah, kjer perejo tudi perilo iz bolnišnic in zdravstvenih domov, ki je lahko okuženo z virusom. Na službo za varnost in zdravje ZSSS je sindikat poslal obupano pismo, da je v teh obratih ljudi strah okužbe, in je prosil za navodila, saj niso imeli ničesar. Mnenje so pridobili pri neformalnem združenju medicine dela in ne od pooblaščenega izvajalca medicine dela, ki ga takšen obrat mora imeti.

Papirji niso dovolj
Specialisti dela morajo na teren, na konkretna delovna mesta. Oceniti morajo, v kakšnih razmerah ljudje delajo, in delodajalcu predlagati ukrepe. Potrebna je tudi jasna evidenca in statistika dogodkov s področja varnosti in zdravja pri delu, na njeni podlagi pa na nacionalni ravni jasno izdelani ukrepi in zakonske podlage s sankcijami za njihovo neupoštevanje.

Na ravni države je potrebno okrepiti znanstveno-raziskovalno delo na področju varnosti in zdravja pri delu. Po mnenju naših sogovornic je narobe, da mora Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa pri ljubljanskem UKC za svoje delovanje pridobivati sredstva na trgu; to bi morala biti od politike in dnevnega zaslužka neodvisna institucija.

Ocene tveganja spremeniti?

Zdaj ko smo izkusili tveganje virusa, ki je biološko tveganje, tudi vsi tisti zaposleni, ki se sicer z biološkimi tveganji ne srečujemo, se poraja vprašanje, ali bi bilo treba spremeniti tudi vse naše izjave o varnosti z oceno tveganja za vsa delovna mesta, tako da bi bila ta tveganja upoštevana. Vsekakor, na revizije ocen tveganja je opozorila tudi Zbornica varnosti in zdravja pri delu. Pri tem se v polni meri pričakuje angažma specialistov medicine dela, smo izvedeli v tem pogovoru.

In vendar je Nacionalni inštitut za javno zdravje že takoj od začetka dajal nasvete. So bili ti za delavce dovolj uporabni?

Böhm: Šlo je za splošne nasvete, ki jih je bilo mogoče upoštevati, celo tržni inšpektorat, na katerega smo se obrnili, je dal informacije o primernosti zaščitnih mask … Skratka vsi drugi organi so nam dali več informacij kot medicina dela.

Kaj bi bilo treba pri medicini dela spremeniti, da se to ne bi ponovilo?

Böhm: Ob 28. aprilu smo pozvali ministra, da naredi pravno podlago za obvezno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. To bo zaposlilo izvajalce medicine dela, da bodo finančno neodvisni od tistih, ki zavarujejo, in ne od delodajalca. Zdaj so finančno odvisni od delodajalca, ki je poslovno zainteresiran, da se ne odkrivajo poklicne bolezni in poškodbe pri delu. Bojijo se odškodnin delavcev za izgubljeno zdravje.

Torej je rešitev drugačna organizacija medicine dela?

Böhm: Medicina dela naj postane javna služba in ne privatizirana dejavnost. Sami pravijo, da če na preventivnem pregledu ugotovijo sum o obstoju poklicne bolezni, delodajalec takoj prekine z njimi pogodbo. Ena prejšnjih ministric za zdravje je tako že v javno razpravo spravila dokument, na podlagi katerega bi sum poklicne bolezni ugotavljal osebni zdravnik delavca, ki je finančno neodvisen od delodajalca. Pa je, žal, za izvedbo zmanjkalo časa. To je bila zame zasilna rešitev.

Zdaj pa pridemo do vprašanja politične volje ministrov, ali so se pripravljeni lotiti takšne korenite reforme in poseči v ustaljene zadeve, ki so v prid kapitalu in ne delavcem.

Pri zdravstvenem zavarovanju imamo dve prispevni stopnji, za zdravljene poklicnih in nepoklicnih poškodb in bolezni, te ločitve pri invalidskem zavarovanju ni. Treba je iti v delitveno bilanco, določiti prispevno stopnjo za obe stopnji.

Problem je verjetno tudi v tem, da je ministrom za zdravje, ker gre za resor z največ menjavami ministrov, po navadi res zmanjkalo časa za to reformo. Ker niso dovolj dolgo ostali na svojih položajih, niso »utegnili« razmišljati bolj dolgoročno?

Böhm: Res, priznamo, veliko dela imajo ti ministri. Šele pri koncih mandata običajno nakažejo, da se bodo lotili tudi tega dela zdravstva.

Naloga ZSSS in javnosti je, da nanje pritisnemo?

Böhm: To delamo in bomo zdaj po tej krizi še bolj.

Gorišek: Zdaj je pravi čas, ker so zadeve vroče in smo se vsi lahko prepričali, kaj ne funkcionira.

Kako ohraniti javno zdravstvo?

Böhm: Vtis je, da je javno zdravstvo pokazalo svojo pravo vrednost. Za to se v ZSSS borimo in se bomo še naprej in še bolj.

Preventiva

Bistvo medicine dela je, ne le zdraviti delavca, pač pa zlasti delovna mesta. Ta je treba urediti tako, da bodo varna in za zdravje neškodljiva.

Kaj so se lahko iz te krize naučili delodajalci na področju varnosti in zdravja pri delu?

Gorišek: Kako pomembno je sodelovanje s stroko in kako narobe je, če ta ni dosegljiva. Dvigniti je treba kulturo varnosti in zdravja pri delu tako, da ne bo ta pogojena s plačilom in s tem, ali te bo inšpektor kaznoval, če česa ne boš naredil. Marsikje so maske bile na voljo takoj takrat, ko se je najavil inšpektor. A inšpektorji, kot vemo, uspejo pregledati letno le okoli tri odstotke delodajalcev, vse drugo je sivo polje, o katerem ne vemo veliko.

Böhm: Dokler se nekaj ne zgodi, vsi verjamejo, da se ne bo nič zgodilo. Ko pa se nekaj zgodi, je vsem zelo žal in bi dali vse, da bi popravili zadeve za nazaj.

Gorišek: Žal pa to, kar pravi Lučka, običajno drži le kratek čas. In čez pol leta po epidemiji bo tudi na tem področju vse v starih tirnicah, če ne bomo vztrajali pri sistemskih spremembah.

Böhm: In vendar moramo opaziti, da je bilo pri večini vse urejeno tako, da je bilo prav in da se epidemija ni še bolj razširila in zahtevala več žrtev. Treba pa je za naprej popraviti tisto, kar ni bilo prav. Prepričana sem tudi, da je kje na terenu kak medicinec dela šel na teren in pomagal delodajalcem in s tem zaščitil delavce. Nepravično je reči, da niti eden ni opravil svoje vloge.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Intervju je izšel v najnovejši, prvi junijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!