Trideset let delovanja ZSSS v sliki in besedi (2. del)

8. 4. 2020

ZSSS v teh dneh obeležuje tridesetletnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti smo v sliki in besedi pripravili pregled nekaterih dogodkov iz naše bogate zgodovine. Včeraj smo objavili prvi del, danes pa je na vrsti drugi. Vabljeni k branju!

Gospodarska zbornica Slovenija (GZS) je leta 2004 že dalj časa blokirala pogajanja o spremembi tarifnih delov kolektivnih pogodb dejavnosti, in sicer z izgovorom, da se je treba začeti pogajati tudi o spremembah vsebinskega dela pogodb. Ker delodajalcev k pogajanjem ni prisilila niti uspešno izvedena splošna opozorilna stavka industrijskih sindikatov, se je 3. aprila na ljubljanske ulice zgrnilo okoli 15.000 članic in članov ne samo industrijskih sindikatov, temveč tudi z njimi solidarnih članic in članov storitvenih sindikatov in sindikatov javnega sektorja iz sestave ZSSS. Demonstracije so potekale pod geslom »Dovolj nam je! Zahtevamo višje plače!«.

 

Na začetku leta 2005 je ZSSS in tudi druge evropske sindikalne organizacije razburil predlog direktive, znane kot Bolkensteinova direktiva. Ta je vsebovala načelo države izvora, po katerem bi za delavce, ki bi opravljali storitve v drugi državi, veljala delovna in socialna zakonodaja države, iz katere prihajajo. Sindikati so takoj ocenili, da bi šlo, če bi bila direktiva sprejeta, za socialni damping. Zato je Evropska konfederacija sindikatov 19. marca, tik pred pomladanskim zasedanjem Evropskega sveta, v Bruslju organizirala vseevropske demonstracije. Udeležilo se jih okoli 80.000 sindikalistk in sindikalistov iz 25 članic EU, med njimi tudi 160 članov ZSSS, ki v Bruselj potovali z avtobusi.

 

Nova vlada, ki je bila izvoljena po oktobrskih volitvah leta 2004 in jo je vodil premier Janez Janša, je v prvem polletju ustanovila vladni strateški svet za gospodarski razvoj. Konec maja je njegov vodja Mićo Mrkaić napovedal, da bo strateški svet za gospodarski razvoj vladi predlagal uvedbo enotne 20-odstotne davčne stopnje, vendar šele po prevzemu evra. Najava je temeljila na navdušenju nad uvedbo enotne davčne stopnje na Slovaškem, kjer sta bila aprila na študijskem obisku Mrkaić in ekonomist Jože P. Damijan. V vodstvu ZSSS so takoj ocenili posledice, ki bi jih imela uvedba enotne davčne stopnje za našo državo. S slovaškimi sindikalnimi kolegi so se dogovorili za hitro srečanje v Bratislavi, da bi pridobili več informacij. Seveda je delegacija ZSSS dobila na Slovaškem od sindikalnih kolegov povsem drugačno sliko, kot so jo predstavili vladni ekonomisti. Ta je pokazala na veliko socialno razslojevanje in družbeno neenakost slovaške družbe. ZSSS je še posebej nasprotovala uvedbi enotne davčne stopnje, saj bi zelo prizadela delavke in delavce z najnižjimi in tudi povprečnimi plačami. Njena uvedba bi namreč povzročila podražitev hrane, drugih nujnih življenjskih artiklov in nekaterih storitev za 11,5 odstotka. Predsednike štirih reprezentativnih sindikalnih central je v drugi polovici novembra sprejel tudi predsednik države Janez Drnovšek. Seznanili so ga s socialnimi posledicami morebitnih vladnih reform. Drnovšek jim je dejal, da se socialne razlike v državi ne smejo povečevati, in povedal, da je njegovo stališče do sindikalnega protesta pozitivno, saj je takšno delovanje legitimna pravica sindikatov.

 

Ker je vlada vztrajala pri programu reform, se je ZSSS odločila, da bo 26. novembra 2005 v Ljubljani organizira demonstracije z geslom »Za ohranitev socialne države Slovenije«. Sindikalnih demonstracij, ki so bile do takrat največje v samostojni Sloveniji, se je kljub izredno močnemu sneženju udeležilo okoli 40.000 demonstrantov. Jasno je postalo, da je enotna davčna stopnja odšla na smetišče zgodovine.

 

Leta 2007 je ZSSS uvedla novo priznanje, poimenovano roža mogota. Podeljujejo ga ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, in sicer za dosežek leta na področju enakih možnosti žensk in moških. Prva dobitnica priznanja (kipec je delo akademskega kiparja Dušana Tršarja) je bila Lidija Jerkič. Prejela ga je za pogum v letu 2006, držo in voditeljske sposobnosti pri vzpostavljanju enotnosti v največjem sindikatu dejavnosti v Sloveniji – Sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI). Pozneje je na predsedniškem mestu v ZSSS Lidija Jerkič zamenjala prav dolgoletnega predsednika Dušana Semoliča.

 

Predsednik ZSSS Dušan Semolič se je 8. marca 2007 kot član posebne delegacije Evropske konfederacije sindikatov udeležil tripartitnega socialnega vrha v Bruslju. Sodelujoče – predstavnike Evropske komisije, predsednike vlad in predstavnike evropskih delodajalskih organizacij – je med drugim opozoril na širjenje dela za določen čas ter drugih negotovih oblik dela v Sloveniji in celotni Evropski uniji, kar vpliva na kakovost življenja predvsem mladih ljudi, velike negativne posledice pa imajo takšne oblike dela tudi za pokojninske sisteme.

 

17. novembra 2007 se je na demonstracijah v Ljubljani zbralo več kot 70.000 članov in članic sindikatov iz vse Slovenije. Te demonstracije, doslej najbolj množične v samostojni Sloveniji, je ZSSS organizirala skupaj s petimi sindikalnimi konfederacijami, ki so združevale delavce v zasebnem sektorju, ter Zvezo društev upokojencev Slovenije in Študentsko organizacijo Slovenije. Delavske in medgeneracijske demonstracije, ki so potekale pod geslom »Skupaj za večje plače«, so bile organizirane zaradi delodajalskega zavračanja sindikalnih zahtev na pogajanjih. Sindikati so zahtevali, da je treba osnovne plače delavk in delavcev usklajevati z rastjo življenjskih stroškov ter delom rasti produktivnosti na ravni posameznih dejavnosti.

 

Na prvi novinarski konferenci v letu 2009 je predsednik ZSSS Dušan Semolič v razmerah, ki so spominjale na aktualno stanje ob epidemiji novega koronavirusa, poudaril, da finančna in gospodarska kriza ne sme biti izgovor za krčenje delavski pravic. V ospredje bi morala stopiti solidarnost in večja blaginja za vse ljudi, ne le elite, je dejal. Vlada je konec leta 2008 pripravila predlog zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, ki naj bi podjetjem, ki so se znašla v težavah zaradi pomanjkanja naročil, pomagal prebroditi krizo in preprečil odpuščanje delavcev. ZSSS je vseskozi zagovarjala stališče, da morajo biti državne subvencije namenjene subvencioniranju plač delavk in delavcev, ne pa da jih dobijo lastniki kapitala. Ker je bil po predlogu zakona denar namenjen delodajalcem in kapitalu, je ZSSS pripravila amandmaje, s katerimi bi bil zakon jasnejši in bi bolj obvaroval delavske plače. ZSSS je tudi po seji Ekonomsko-socialnega sveta skušala vplivati na politiko, še posebej na vlado, vendar pri tem ni bila uspešna. Zato se je 14. januarja, ko je državni zbor razpravljal o predlogu zakona, zbralo pred parlamentom okoli 200 članov in članic ZSSS ter s tem poslance opozorilo, naj nastopijo proti predlaganemu zakonu. Vendar ti niso upoštevali amandmajev ZSSS in so tako izglasovali predlagani zakon.

 

Gospodarska kriza, posledica finančne krize in tudi nesposobnost posameznih menedžerjev ter gospodrastvenikov, se je leta 2009 pokazala v mnogih, tudi nekdaj zelo uspešnih podjetjih. Vrstili so se delavski protesti, stavke in stečaji. Na novinarski konferenci 1. oktobra je predsednik ZSSS Dušan Semolič napovedal, da bo ZSSS od vlade zahtevala zvišanje minimalne plače na najmanj 600 evrov neto, obvezno delitev tretjine ustvarjenega dobička med delavstvo, dohodninsko obremenitev najbolj in razbremenitev najmanj plačanih ter znižanje razmerja med najvišjimi in najnižjimi plačami. 15. oktobra je predsednik ZSSS Dušan Semolič na novinarski konferenci povedal, da bo ZSSS v Ljubljani novembra organizirala velike demonstracije. Z njimi je nato izrazila nestrinjanje s predlagano pokojninsko reformo in zahtevala dvig minimalne plače. V soboto, 28. novembra, se je na Prešernovem trgu v Ljubljani pod geslom »Za dostojne plače in varno starost« zbralo 30.000 protestnikov, članov in članic sindikatov, študentov in upokojencev.

 

Leta 2011 je ZSSS v sodelovanju z nekaterimi drugimi sorodnimi organizacijami sodelovala pri boju proti spremembam pokojninskega sistem in proti zakonu o malem delu. Pokojninska sprememba je predvidevala 43 let pokojninske dobe ali 65 let starosti, ZSSS pa je vztrajala pri stališču, da je 40 let vplačevanja prispevkov dovolj, ne glede na doseženo starost. Sindikalne centrale so zbrale dovolj razpisov za izvedbo referenduma, na katerem je ob 40-odstotni udeležbi za zakon glasovalo 27,95 odstotka volivcev, proti pa 72,05 odstotka. Skupaj s Študentsko organizacijo Slovenije je ZSSS uspešno zbrala tudi podpise proti zakonu o malemu delu. Referendum je potekal 10. aprila 2011, udeležba je bila 33-odstotna, za je glasovalo 19,33 odstotka volivcev, proti pa 80,07 odstotka.

 

Vlada je konec marca 2012 pripravila izhodišča za uravnoteženje javnih financ in jih poslala socialnim partnerjem. V njih je bilo med drugim predvideno, da v okviru praznovanja praznika dela 2. maj ne bi bil več dela prost dan. Po ostrem nasprotovanju in grožnjah z referendumom je ZSSS, ki je takrat edina od slovenskih sindikalnih organizacij nasprotovala omenjenemu predlogu, uspelo preprečiti vladino namero. 11. maja je državni zbor potrdil zakon o uravnoteženju javnih financ, v okviru katerega je 2. maj ostal dela prost dan.

 

Eden večjih uspehov ZSSS v letu 2015 je bila sprememba definicije minimalne plače. Po desetletjih opozoril o neprimerni definiciji minimalne plače je ZSSS v zakonodajni postopek uspelo vložiti zahtevo o spremembah zakona o minimalni plači, za kar je bilo treba zbrati 5000 overjenih podpisov. ZSSS jih je skupaj z drugimi sindikalnimi centralami v petih dneh zbrala več kot 11 tisoč. Državni zbor je nato 24. novembra soglasno, brez glasu proti, sprejel spremembe zakona, in sicer tako, da so bili iz minimalne plače po novem izločeni dodatki za nočno, nedeljsko in praznično delo.

 

V Cankarjevem domu v Ljubljani je 4. oktobra 2017 potekal 8. kongres ZSSS. Delegati najmočnejše in najbolj množične sindikalne centrale v Sloveniji so sprejeli poročilo o delu ZSSS od leta 2013 do 2017, program ZSSS za naslednje mandatno obdobje in resolucije kongresa. Na tajnih volitvah pa so za predsednico ZSSS so izvolili Lidijo Jerkič, ki je nasledila dolgoletnega predsednika Dušana Semoliča.

 

5. decembra 2018 je ZSSS – po grožnjah delodajalcev, da bodo prekinili socialni dialog in odpovedali kolektivne pogodbe – skupaj s konfederacijo sindikatov Pergam organizirala protestni shod pred poslopji delodajalskih organizacij na Dimičevi ulici v Ljubljani pod geslom »Skupaj za višje plače!«.

 

V drugi polovici leta 2019 je bila aktualna načrtovana ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Skupaj s civilno družbo, različnimi nevladnimi organizacijami in drugimi sindikati je proti ukinitvi omenjenega dodatka nastopila tudi ZSSS. Ukinitev bi namreč najbolj prizadela prav najrevnejše in najranljivejše v naši družbi, skratka tiste, ki že zdaj živijo na robu ali pod pragom tveganja revščine. Predsedstvo ZSSS pa je jeseni sprejelo pomemben dokument z naslovom Sindikati in podnebne spremembe, s katerim je med drugim uradno podprlp socialno smiselne, premišljene ter na pravičnosti utemeljene ukrepe boja proti podnebnim spremembam in okoljski krizi, pa prizadevanja mladih, ki se borijo za pravičnejši in okolju prijaznejši svet za vse, ter izrazila podporo aktivnim mladim in gibanju Mladi za podnebno pravičnost. Obenem je ZSSS podprla (in se ga aktivno udeležila) tudi podnebni štrajk, ki je septembra potekal v Ljubljani (na fotografiji).

 

Začetek letošnjega leta je ZSSS posvetila predvsem seznanjanju delavk in delavcev s pravilnimi izračuni minimalne plače po novi zakonodaji. Izkazalo se je namreč, da tudi številni še vedno niso dovolj seznanjeni s tematiko, kar delodajalcem pušča odprte roke za različno izkoriščanje. Januarja 2020 so se na Dolenjskem z vodstvom ZSSS srečali sindikalni zaupniki in zaupnice (na fotografiji).

 

Vir besedila in fotografij: 20 let Zveze svobodnih sindikatov v sliki in besedi, 2010, avtor Pavle Vrhovec, in arhiv Delavske enotnosti

Share