S porumenelih strani

Osemdeseto obletnico Delavske enotnosti smo v tem letu izkoristili tako za pogled naprej kot tudi nazaj. Zgodovina je namreč še kako dobra učiteljica, če smo le odprtega duha in se pustimo poučiti.

Tako brskamo po porumenelih straneh našega časopisa, iščemo vzporednice z današnjim časom in na kratko popisujemo različne in razne utrinke ter poudarke iz bogate delavske, sindikalne zgodovine, kot jo je popisala Delavska enotnost. Predstavljamo izbor.

Razvoj delavskih časopisov II.

Industrializacija je slovenske dežele dosegla razmeroma pozno. Konec 19. stoletja je bilo na Slovenskem v industriji in obrti zaposlenih okoli pet tisoč delavcev. Do začetka 2. svetovne vojne pa je ta številka narasla na petino vsega delovno aktivnega prebivalstva ali kar 20 tisoč delavcev. Tako so bili ustvarjeni pogoji za izdajanje različnih delavskih časopisov, revij in drugih publikacij.

V Ljubljani, Trstu, Zagrebu in na Dunaju je v letih 1893‒1898 izhajalo socialdemokratsko glasilo Delavec, s podnaslovom List za interese slovenskega delavskega ljudstva, nato Glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtniških delavcev. Izhajalo je od enkrat do štirikrat mesečno. V letih 1914‒1941 je Delavec v Ljubljani izhajal kot glasilo delavskega strokovnega sindikalnega gibanja. Od oktobra 1924 do septembra 1925 je izhajal tudi v Mariboru, najprej kot tednik, potem pa enkrat mesečno. Med uredniki sta bila znana delavska voditelja Franc Sever in Ivan Tokan.

Delavska fronta je izhajala v letih 1936‒1937 kot glasilo profašističnega sindikata Zveza združenih delavcev, ustanovljenega 1935. Kot tednik je izhajala v Mariboru in bila izrazito protikomunistično usmerjena. Nasprotovala je prav vsaki akciji za enotnost delavstva – tudi prizadevanjem za ljudsko fronto. V letih 1937‒1941 se je glasilo preimenovalo v Slovenski delavec.

Kot glasilo slovenske in jugoslovanske socialne demokracije je v Ljubljani in Mariboru izhajala Delavska politika. Najprej kot dnevnik, od leta 1937 pa trikrat tedensko. Imelo je pomembno vlogo pri utrjevanju položaja delavskega razreda v severni Sloveniji in delovanju delavskih izobraževalnih društev. Prvi urednik je bil Rudolf Golouh, znameniti delavski voditelj.

Kot glasilo krščansko-socialistične Jugoslovanske strokovne zveze je v letih 1928‒1941 izhajala Delavska pravica, ki je nastala s preimenovanjem Pravice. V mezdnih bojih se je dosledno zavzemala za delavsko enotnost z marksistično usmeritvijo, ustanovitev slovenske ljudske fronte in v boju zoper nazadnjaško vodstvo SLS odločno branila krščansko-socialistično delavsko stališče. Njen urednik je bil Tone Fajfar.

Kot uradno glasilo Komunistične stranke Slovenije (KPS) je v letih 1935‒1936 izhajal Delavski obzornik za industrijsko delavstvo. Zavzemal se je za akcijsko enotnost slovenskega delavstva in objavljal številne dopise iz delovnih kolektivov. V letu 1937 je kot glasilo KPS začel izhajati Delavski list za strokovna, gospodarska, kulturna in politična vprašanja. Najprej je izhajal kot štirinajstdnevnik, nato pa mesečnik, kraljeva oblast ga je prepovedala decembra 1937. Odgovorni urednik obeh je bil Franc Leskošek.

Po tem kratkem in nepopolnem pregledu lahko z gotovostjo trdimo, da je sedanja Delavska enotnost logična in kontinuirana naslednica desetih predhodnih delavskih časopisov z naslovom Delavski.

Miha Poredoš,
Delavska enotnost, 22. 12. 2022

Razvoj delavskih časopisov I.

Pred kratkim smo slovesno praznovali 80-letnico izhajanja Delavske enotnosti, trenutno edinega delavskega časopisa v Sloveniji. A če se ozremo skozi zadnjih 150 let, kaj kmalu ugotovimo, da je bilo na Slovenskem in v zamejstvu polno delavskih časopisov. Na dogodku ob petdesetletnici Delavske enotnosti je imel Zdravko Troha predavanje o genealogiji delavskih časopisov.

V začetku slovenskega narodnega prebujanja slovenstvo ni imelo osrednjega delavskega glasila, ampak so ta tiskali za potrebe pokrajin, raznih delavskih strank, organizacij in gibanj. Tudi njihovo življenje je bilo kratko, saj so jih oblasti večkrat prepovedale. Prvi slovenski časopis se je pojavil šele v času razsvetljenstva. To so bile Lublanske novice (1797‒1800), ki jih je oblikoval Valentin Vodnik, prvi slovenski časnikar. Pod uredništvom Janeza Bleiweisa je v letih 1843‒1902 izhajal drugi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice. Zasnovane so bile kot tedenski strokovni časopis in bile po razširjenosti in vlogi v slovenskem narodnokulturnem in političnem življenju skoraj 60 let osrednji časopis. V njem so sodelovali ugledni časnikarji vseh vrst in politični možje tistega časa. Kmetijske in rokodelske novice so se širile tudi med nastajajoči proletariat, zlasti pa rokodelce in obrtnike.  Med drugim so zagovarjale narodno in socialno samobitnost (zlasti po revolucionarnem letu 1848), pravico do uporabe slovenskega jezika v javnosti, posebej v uradih in šolah, razvoj lastne slovenske kulture in ozemeljsko združitev Slovencev z znano parolo »Zedinjena Slovenija«.

Takšne so bile prav gotovo narodni in kulturni vzorec za nove časnike, kot sta Slovenija (1848‒1850) v izdaji Slovenskega društva, Zgodnja Danica in še nekateri drugi. Razvoj industrije je pospeševal rast slovenskega nacionalnega kapitala, prodor liberalnih nazorov, krepitev meščanskega sloja in delavstva. Nosilci novih idej so postali mladoslovenski izobraženci s Franom Levstikom na čelu. V Popotovanju od Litije do Čateža je kritično ošvrknil delovanje staroslovencev in zavrnil njihovo kompromisarstvo ter politično in kulturno delovanje. Levstik je v časopisu Naprej (ki je tudi že delavsko obarvan) 1863 odločno zavrnil potujčevanje in oportunizem. Kmalu za tem je napisal zanimivo pismo prvemu delavskemu izobraževalnemu  društvu tiskarjev, ustanovljenemu februarja 1868 v Ljubljani in v drugi polovici istega leta v Mariboru. To štejemo tudi za začetke organiziranega delavskega gibanja na Slovenskem.

V času Frana Levstika in po njem se je politično življenje na Slovenskem razdelilo na klerikalni in liberalni tabor. Delavci pa so snovali svoje razredne organizacije za zagotavljanje osnovnih socialnih, kulturnih in političnih pravic. Konec 19. stoletja je bilo na Slovenskem v industriji in obrti že več kot sto tisoč zaposlenih. Sredi petdesetih let 19. stoletja so začeli ustanavljati društva rokodelskih pomočnikov v Mariboru, Celju, Celovcu in Ljubljani. Tako so bili ustvarjeni pogoji za izdajanje raznih časopisov, revij in drugih publikacij. Delavski voditelji so že od prvih začetkov organiziranja največjo pozornost in skrb namenili svojim časopisom, izobraževanju in usposabljanju delavstva. Zato ni čudno, da je bil pogosto drugi mož v vodstvu stranke urednik časopisa ali pa odgovoren za vzgojno in izobraževalno delo.

Miha Poredoš,
Delavska enotnost, 8. 12. 2022

Revija za vsakega člana in članico

Tokrat smo prebrskali Delavsko enotnost iz leta 1998, ki se od let pred tem razlikuje v formatu. Do takrat je namreč izhajala kot časopis, kar pomeni, da je bila večjega formata in tiskana na časopisnem papirju, od tega leta naprej pa je revija, torej manjšega formata in  natisnjena na bolj belih listih.

S spremembo formata je takratno uredništvo, v. d. urednika je bil Franček Kavčič (na karikaturi iz leta 2002, ko je glasilo praznovalo 60. obletnico), bralce seznanilo na prvi strani prve številke in jih pozvalo k pripombam in sodelovanju.

Sprememba je bila povezana s tem, da je od konca leta 1997 Delavska enotnost začela izhajati pri ZSSS. Pred tem je bila Delavska enotnost samostojna založba, nekaj časa tudi povezana v Časopisno-založniško podjetje (ČZP) Delo. Potem je Delavska enotnost izhajala v podjetju v ČZP Enotnost in nato jo je precej časa izdajala posebna služba pri nekdanji Zvezi sindikatov Slovenije (ZSS).

Ohranitev časopisa kot glasila ZSSS je pomenila tudi spremembo uredniške politike. Ta je bila po besedah Frančka Kavčiča usmerjena zlasti v obveščanje sindikalnih zaupnikov, ki naj bi bili s pomočjo glasila čim bolj vpeti v dogajanje v Svobodnih sindikatih in prek svojega glasila poznali sindikalno politiko in dogajanje na vseh ravneh sindikalnega gibanja, tudi v podjetjih in zavodih.

Ob 60-letnici Delavske enotnosti je Franček Kavčič na njenih straneh opozoril na še en problem, ki se ga v ZSSS še danes nismo ustrezno lotili, to je naklada našega časopisa. Ta je po eni strani tolikšna, da je ne prejmejo niti vsi sindikalni zaupniki, po drugi strani pa jo prejema le del članstva, čeprav je bilo idej o tem, da bi jo prejemali vsi člani in članice vseh dejavnosti, ki se združujejo v ZSSS, ne tako dolgo nazaj že več. »Vendar je vsakič ostalo le pri besedah,« je v 41. številki Delavske enotnosti iz leta 2002 zapisal Franček Kavčič in ZSSS pozval h kakšnemu zavezujočemu sklepu v to smer.

Mojca Matoz,
Delavska enotnost, 24. 11. 2022

Delavke in delavci s hrbtenico

Zadnja številka Delavske enotnosti iz leta 1987 je med drugim prinesla nekaj razprave o tem, kam pluje družba in v katero smer delavske pravice. Vključevala je tudi razmisleke o vlogi in položaju sindikata ter sindikalistk in sindikalistov.

O tem, v kakšen precepu so bili sindikati (predvsem njegovi izpostavljeni vodje) med željami delavcev, ki želijo predvsem višje plače, in razmerami v gospodarstvu, govori članek o delavcih (in delavkah) s hrbtenico, ki ga je napisal takratni urednik Delavske enotnosti Franček Kavčič.

Negotova prihodnost je bila takrat (upravičeno!) v zraku. Vrstile so se stavke, stavkajoči pa svojega (upravičenega!) gneva niso obračali le proti direktorjem, ampak kdaj tudi proti sindikalnim vodjem, saj je bilo to že takrat varneje in bolj priročno. Pojavljati pa so se začeli tudi že prvi vzporedni »neodvisni« sindikati in s tem zametki sindikalnega pluralizma, ki je kasneje naredil sindikalnemu gibanju tudi veliko škode, predvsem zaradi razdrobljenosti in egoizma. Sindikalni liderji so vsak na svojem vrtičku namreč gojili poleg borbenosti tudi zamere.

»Premalo pozornosti namenjamo javnosti dela sindikalnih aktivistov,« je za takratno Delavsko enotnost povedal sindikalist Železarne Jesenice Edi Kavčič. Avgust Ciuha iz sozda Iskra Ljubljana pa je opozoril, da se sindikalistom v podjetjih lahko zaradi aktivizma po koncu njihovega mandata zgodi marsikaj, saj so odvisni od delodajalca. Zavzel se je za sindikalno neodvisnost in dovolj članarine, s katero bi te aktiviste v času mandata tudi plačali.

Z naslovom »Prepričan sem, da zmoremo!« je takratni predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Miha Ravnik ob veliki inflaciji in krizi v družbi namenil nekaj spodbudnih besed za začetek novega leta, ki je, kot vemo sedaj, bilo eno burnih na marsikaterem področju. Pošteno in odkrito je priznal, da si morajo sindikati z dobrim in učinkovitim delom izboriti večji ugled in zaupanje delavk in delavcev, saj so jih ti v letu, ki je minevalo, pogosto kritizirali, zahtevali večjo udarnost. Je pa ta kritika po njegovem mnenju pogosto izhajala iz nerazumevanja vloge sindikata v družbi. In da mora biti, je tudi priznal, sindikalni boj tudi politični boj, saj so takrat bili sindikati še družbenopolitične organizacije.

Omenjeni zapisi tistega časa kažejo, da je bil sindikalni aktivizem vedno težak, sindikalisti pa tudi v prejšnjem režimu med kladivom in nakovalom članstva in direktorjev. Zaščita sindikalnih zaupnikov je bila že takrat aktualna tema in je tudi še danes.

Mojca Matoz,
Delavska enotnost, 10. 11. 2022

»Boj za« in gibanje proti »kazino kapitalizmu«

Tale objava še ni ravno porumenela, saj je stara le 11 let, opominja pa na to, kako kapitalistični pohlep uničuje družbeno tkivo in kako družbena neenakost vzbudi ljudski revolt.

Delavska enotnost je 20. oktobra 2011 objavila zapis, kako je val protestov iz finančnega popka Wall Streeta zaradi finančne krize, ki jo je povzročil pohlep, pljusknil na vse celine, tudi na ulice v Sloveniji. Protesti so bili vikend pred tem v Ljubljani, Mariboru in Kopru, aktivistke in aktivisti pa so v Ljubljani vztrajali še dolgo zatem. Na ploščadi pred Ljubljansko borzo, katere napis so spremenili v »boj za«, so namreč ne le prirejali vsebinsko bogata srečanja, ampak so tam nekaj tednov v mrazu taborili podnevi in ponoči.

Globalno gibanje, imenovano 15o, je aktivno podprla tudi ZSSS. V omenjeni številki Delavske enotnosti je izšel tudi zapis takratnega predsednika ZSSS Dušana Semoliča, v katerem je poudaril, da se je proti vedno bolj razširjenemu zaposlovanju v negotovih oblikah dela, naraščajočim neenakostim, nepravični porazdelitvi dohodka, pohlepnemu bogatenju posameznikov, zmanjševanju delavskih in človekovih pravic, ki jih povzroča »kazino kapitalizem«, mogoče upreti le skupaj, z delavskim in družbenim gibanjem povsod po svetu.

Skupaj z Evropsko konfederacijo sindikatov smo takrat zahtevali »rešitve za ljudi, ne le za banke« in s tem konec varčevalnih ukrepov, ki so za ljudi prinesli škodljive posledice. V tem smo, lahko rečemo, celo delno uspeli, saj sedanje krize na evropskem parketu pa tudi v posameznih državah ne rešujejo več (v tolikšni meri) s stiskanjem, ampak s pomočjo na več ravneh. Ali je ta pravično in prav razporejena, je seveda drugo vprašanje.

Nauk zgodbe upora 99 odstotkov proti odstotku najbogatejših pa kaže tudi, da bo treba storiti v tem boju še veliko več. Razkorak med revnimi in bogatimi se namreč še povečuje, tudi sedanjo energetsko in prehrambno krizo in vojno v Ukrajini kapital (in z njim politika) še vedno brezsramno izkorišča za svoje »hazardiranje« in mastne zaslužke.

Nismo bili uspešni v boju za pravičnejšo porazdelitev bogastva prek davkov. Boj proti davčnim oazam mora biti globalen. Usklajevanje davčne politike EU ni takšno, kot bi moralo biti. Tudi davčno obremenjevanje finančnih transakcij, ki je bila velika zahteva tistega časa, je še vedno tabu. Treba pa je v zvezi s protesti iz leta 2011 povedati še nekaj: niso bili nasilni, prvič niso imeli formalnega organizatorja, policisti pa so korektno odigrali svojo vlogo varuhov. Kako drugače, kot se je dogajalo ne tako dolgo nazaj s petkovimi kolesarskimi, sredinimi proticepilskimi in drugimi protesti v naši prestolnici.

Nismo še tam, kjer bi morali biti, zato je skupen boj še vedno potreben.

Mojca Matoz,
Delavska enotnost, 20. 10. 2022

Živeti z inflacijo

Prva številka Delavske enotnosti iz leta 1985 prinaša veliko sindikalno skrb za ekonomsko-socialni položaj delavstva, povečanje življenjskih stroškov. Inflacija konec osemdesetih let je bila v našem prostoru tolikšna, da so se mnogi »morali znajti«.

To so storili bodisi tako, da so svoje težko prislužene dinarje, takoj ko so jih prejeli, zamenjali za trdnejšo valuto, najraje nemško marko, in potem počasi čez mesec te marke pretapljali nazaj v dinarje. Drugi so že takoj tisti dan, ko so dobili plačo ali pokojnino, nakupili kar največ zalog hrane in si tako zagotovili, da jim je ni »pojedlo« stalno zviševanje cen.

Inflacija tudi letos rase. Še zdaleč ne tako, kot je v osemdesetih letih, a vendar zažira tudi v naše osnovne življenjske košarice, saj ji plače in pokojnine realno ne sledijo. Tudi zdaj se vsak znajde po svoje. Eni tako, da lovijo po različnih trgovinah popuste, drugi opravljajo še kakšno delo zraven, tretji si postavljajo prioritete in s svojih nakupovalnih seznamov črtajo kaj manj nujnega, a nekateri nimajo več druge možnosti kot vložiti prošnjo za pomoč socialni državi ali iti do katere od humanitarnih organizacij.

Zvezni sindikati so leta 1985 oblast opozorili, da inflacija (dražilo se je vse, še najbolj problematične so bile podražitve elektrike, vode, nafte, mesa, mleka, komunalnih storitev ipd.) ni skladna z dogovorjeno politiko in da pomeni »neposredni napad na delavski standard«, pomeni pa tudi »težave pri vodenju socialne politike«. Sindikat je bil zaskrbljen in je pripravljal akcije, beremo v Delavski enotnosti, ki je januarja 1985 objavila tudi strip o strahu delavstva pred zimo; ta je bila tudi takrat polna negotovosti, kot se zdi letošnja. Vprašanje, ali bomo jedli ali se ogrevali, sploh ne bi smelo biti zastavljeno v državi, ki ji pravimo, da je socialna. Niti takrat, niti danes.

Mojca Matoz,
Delavska enotnost, 22. 9. 2022

Drugi enajsti september

Za mnoge bo besedna zveza »enajsti september« za vedno povezana z zgodnjejesenskim torkovim popoldnevom leta 2001, ko smo, prilepljeni na televizijske zaslone, mrzlično pogledovali prek luže, kjer je devetnajst članov teroristične skupine Al Kaida ugrabilo štiri ameriška potniška letala in z njimi izvedlo več usklajenih napadov.

Toda omenjena fraza nosi več pomenov, povezanih tudi z dogodki v Južni Ameriki približno 30 let prej. 11. septembra 1973 so namreč sile generala Augusta Pinocheta v Čilu, potem ko je vojska po večurnem bombardiranju in spopadih vdrla v predsedniško palačo, v državnem udaru strmoglavile levo vlado Salvadorja Allendeja, demokratično izvoljenega socialističnega predsednika. Ta se je v času svojega predsedovanja lotil številnih progresivnih reform, državni udar pa je na oblast pripeljal zloglasnega generala Pinocheta, ki je Čilu vladal dolgih ter grozljivih sedemnajst let in državo zaznamoval še za precej več časa. Bil je krut diktator in zločinec, ki je dal ubiti več kot tri tisoč političnih nasprotnikov, na grozovit način je dal mučiti deset tisoč ljudi, medtem ko jih je skoraj milijon moralo zapustiti državo. V drugi polovici sedemdesetih let je začel privatizacijo vseh državnih podjetij, vključno z zdravstvenimi ter izobraževalnimi ustanovami in pokojninskimi skladi – obenem je pa tudi prepovedal sindikate in znižal plače. Leta 1980 je z volilno prevaro dosegel sprejetje nove ustave, s katero si je podelil vse mogoče pristojnosti. V prvi polovici osemdesetih pa je državo zaradi njegove politike pretresala huda ekonomska kriza, ki je povzročila veliko brezposelnost.

»Državni udar vojaške hunte v Čilu pomeni vrhunec že dalj časa trajajoče politične krize v tej južnoameriški državi, kjer je predsednik Allende skupaj s partijami ljudske fronte in levice želel izvesti temeljne družbene reforme, ki bi pripeljale Čile na pot večje neodvisnosti od velikih multinacionalnih družb, ki so z eksploatacijo čilskega bakra in kositra odvzemala ljudstvu velik del narodnega bogastva. Armada kot sorazmerno najbolje organizirana subjektivna sila je leta 1970 z rezervo sprejela izvolitev Allendeja za predsednika vlade. Kljub temu pa so predstavniki armade sodelovali v vladi, kar je sprejemal tudi Allende sam […] Čim bolj pa so postajale družbene reforme aktualne (agrarna reforma, nacionalizacija rudnikov bakra), tem bolj se je čutil odpor armadnega vrha […] V zadnjih dveh mesecih so bile številne tovarne okupirane dan in noč in stranke ljudske fronte so razglasile: ‘Ali se izognemo državljanski vojni, ali pa jo bomo dobili!’ Revolucionarno vrenje v duhu te parole je presekal vojaški udar sredi tega tedna,« je 15. septembra 1973 poročala Delavska enotnost. Dober mesec pozneje, 20. oktobra, pa je že posredovala novico, da je vojaška hunta prepovedala sindikate oziroma največjo čilsko sindikalno zvezo CUT, ki je bila eden glavnih Allendejevih zaveznikov. Vest so zaključili z informacijo, da je čilska vlada že objavila tudi program zategovanja pasu in se odločila na stežaj odpreti vrata tujemu kapitalu.

Gregor Inkret,
Delavska enotnost, 8. 9. 2022

Dopust je političen

Tudi dopusti so lahko vzrok za skaljene odnose, je julija 1977 v zapisu z naslovom »Kuhanje dopustov« v Delavski enotnosti zapisala psihologinja Azra Kristančič, ki je ugotavljala, da z dopusti povsod ne gre gladko, saj marsikje prihaja do težav pri njihovem načrtovanju, največji konflikti pa nastajajo pri prekrivanju dopustov in pri zamenjavi prostih dni, ko je težko uskladiti različne želje in interese. Vse to naj bi bilo poleti pred petinštiridesetimi leti problematično zlasti tam, kjer niso imeli ali niso mogli imeti kolektivnih počitnic.

Danes bi orisane razmere, ko je lahko dopust razlog za skaljene odnose med sodelavkami in sodelavci, pa tudi širše, lahko povezali z aktualnim pomanjkanjem delavk in delavcev v različnih panogah, ki pogosto pripelje tudi do tega, da človek ne more izkoristiti dopusta v taki obliki, kot bi ga želel. Seveda pa plačan letni dopust ostaja ena najpomembnejših delavskih pridobitev, ki pa je ne moremo razumeti izven širšega družbenega konteksta. Plačan dopust je rezultat dolgotrajnih delavskih bojev, v okviru katerih so si delavke in delavci po omejitvi delavnika na osem ur in po »iznajdbi« prostih vikendov izborili še plačane počitnice. Korenine tega boja med drugim segajo tudi v Francijo, kjer so se po poročilih zgodovinarjev še poleti 1936 na Azurni obali gospe iz visoke aristokratske družbe v strahu spraševale, ali tovarniški delavci, ki so bili ravno na poti v »njihove« turistične resorte – dva tedna plačanih počitnic jim je zagotovila takratna socialistična vlada –, sploh znajo uporabljati nož in vilice. A pri boju za plačan dopust je bila vedno pomembna tudi demokratizacija družbe in nasploh človekovega prostega časa – ni šlo samo za pravico do dopusta ali vprašanje, kako dolg naj bo, temveč tudi za to, da je delavstvo vzpostavilo in zgradilo prostore – hotele, kampe, plaže, klube itd. –, v katerih ga je lahko preživljalo.

Plačan dopust je še danes v prvi vrsti delavsko vprašanje. Številni prekarni delavci in delavke si ga denimo ne morejo privoščiti – zagotavlja ga namreč pogodba o zaposlitvi, brez katere v svetu dela garajo številni. Obenem svoj letni dopust oziroma poletni oddih pogosto enačimo z množičnim turizmom, ki temelji na izmučeni in podplačani delovni sili, ki gara ob petkih in svetkih. Prav tako ni vedno samoumevno, da bo delodajalec spoštoval delavčevo pravico, na podlagi katere se ta, ko je na dopustu, ni dolžan odzvati na klice ali sporočila, povezana z opravljanjem dela.
Vprašanje, kako lahko izkoristimo letni dopust – ali pa ga ne moremo –, je potemtakem tudi vprašanje o tem, kako delamo, v kakšni državi in družbi živimo, kako delujejo sindikati, kakšna zakonodaja velja in podobno. Kakorkoli obračamo, je torej dopust nekaj neizogibno političnega.

Gregor Inkret,
Delavska enotnost, 21. 7. 2022

»Raj« po meri Ceausesca

Eden najbolj dramatičnih dogodkov preteklega stoletja se je zgodil decembra 1989. Takrat so v Romuniji namreč ubili dolgoletnega romunskega voditelja Nikolaja Ceausescuja in njegovo ženo Eleno. Avgusta tistega leta so o njem kritično pisali tudi v Delavski enotnosti.

Ludvik Škoberne je v članku opozoril na nezadovoljstvo v državi: »To je že tolikšno, da je Romunija edina evropska država, v kateri ljudi pesti lakota. In večje kot je pomanjkanje, bolj megalomanski so načrti voditelja romunske države in partije. Zamisel, ki v svetovni skupnosti zelo odmeva, predvideva, da bodo kakih 8000 romunskih vasi zravnali z zemljo in zgradili okoli 500 ‘agroindustrijskih središč’, v katera bodo preselili prebivalce iz porušenih vasi.« Tako je pisal o oblastnikovih načrtih in dodal, da ni dvomov, da lahko verjamemo v resnost namer takrat 70-letnega samodržca. Podobno je namreč že naredil v Bukarešti, kjer si je zgradil megalomansko vladno palačo. Kot je dodal Škoberne, se je vse to dogajalo v državi, kjer je vladala revščina, ki si jo težko zamislimo. Omenil je pomanjkanje elektrike, prazne trgovine, neogrevana stanovanja pozimi … Preroško se je še vprašal: »Kako je mogoče, da ljudje prenašajo vse to?« In dodal, da oblast zelo budno spremlja dejanske razmere.
Že leto pred tem je prišlo do prvih nemirov, ki so nato konec leta 1989 prinesli nenadno odstranitev diktatorja. Nekaj dni pred usmrtitvijo je Ceausescu kljub nemirom, zaradi katerih je policija streljala v demonstrante, odpotoval v Iran, kjer je kupil dragocene preproge za svojo palačo. Po vrnitvi je nagovoril množico, ki ga je izžvižgala. Voditelj, ki je bil navajen samo kimanja in poveličevanja, se je začudeno obrnil k ženi in vprašal, kaj vse to pomeni. Nato so vanj začeli metati še kamenje, kar je bilo dovolj, da sta se podala v beg. Nato ju je ustavila »patrola oboroženega ljudstva«, ki ju je aretirala. Na božič naslednji dan se je že začelo sojenje. V nervoznem ozračju, kjer med kričanjem nista mogla verjeti, kaj se jima dogaja, sta zanikala vse obtožbe. Toda pomoči ni bilo več, spoznana sta bila za kriva. Čeprav bi morala umreti drug za drugim, so jima izpolnili zadnjo željo, da sta bila ubita skupaj.

Praktično vsa medijska poročila so v tistem času za dogajanje krivila samodržca in njegov zgrešeni socialistični eksperiment. Toda danes lahko s kritično distanco na dogajanje pogledamo tudi nekoliko drugače. Tako kot Jugoslaviji in številnim drugim (tudi kapitalističnim) državam je v tistem obdobju tudi Romuniji Mednarodni denarni sklad vsilil varčevalne ukrepe. Prav spomladi 1989 pa je država uspela za ceno izjemnega človeškega trpljenja odplačati vse svoje zunanje dolgove. In tistega leta je prišlo do revolucije. Da prebivalci Romunije tudi po vstopu v EU ne morejo biti zadovoljni, kaže podatek, da se jih je več kot 4,5 milijona po revoluciji izselilo iz države. Po raziskavi iz leta 2015 več kot polovica ljudi trdi, da je bilo življenje v socializmu boljše. Šokanten pa je podatek, da bi Ceausescu na volitvah po tej raziskavi dobil kar 40 odstotkov glasov. Na mestu je torej vprašanje, zakaj v »raju EU« ljudje tam še vedno živijo tako slabo. To pa ustvarja plodna tla tudi za vzpon nacionalizmov in skrajne desnice.

Matej Klarič,
Delavska enotnost, 7. 7. 2022

Kradeš? Kje pa!! Privatiziram!

14. junija 1991, nekaj dni pred razglasitvijo samostojne demokratične republike Slovenije, je bila v Delavski enotnosti objavljena karikatura s tem sporočilom. Že takrat so njeni novinarji opozarjali, da vlada ne reagira na sporne posle pri privatizaciji. Kot je opozoril dr. Vitodrag Pukl, postopki omogočajo kriminalno prisvajanje premoženja, kar s seboj prinaša negativne posledice za vse gospodarstvo: »Tako npr. umetno znižujejo vrednost podjetij in lastninijo na čudne načine. Spravijo podjetje v stečaj, zdrave dele obdržijo, odprejo 300 delovnih mest, kar naj bi bil velik prispevek. Na cesto pa vržejo 500 delavcev,« je med drugim zapisal.

Lastninsko preoblikovanje podjetij se je že tedaj izkazalo za izjemno pereče. Tudi v takratni vladi so potekali spori glede »primernega« načina privatizacije. Takratni predsednik vlade Lojze Peterle si je želel hitro, množično privatizacijo s šok terapijo, podpredsednik vlade in minister za gospodarstvo Jože Mencinger pa je temu nasprotoval in na koncu zaradi nesoglasij odstopil. V parlamentu je bila sicer nato sprejeta kompromisna rešitev. Ker so spori glede ustreznega zakona o privatizaciji trajali toliko časa, je vmes že potekala »divja privatizacija«, v okviru katere so nekateri izkoristili luknje v zakonodaji. Najpomembnejši sta bili predvsem dve obliki družbenega oškodovanja: prvo so predstavljala tako imenovana by-pass oziroma vzporedna podjetja, drugo pa oškodovanja, ki so se nanašala na dopolnjen zakon o podjetjih iz leta 1990, prek katerega so lastninili družbena podjetja. Prek vzporednih podjetij so družbeno lastnino prenašali na premoženjske sklade, ki so polnili žepe ustanoviteljev teh podjetij. Tovrstnih privatizacijskih zgodb tudi pozneje ni zmanjkalo. Ob zadnji krizi so pod narekom evropskih institucij na sporen način pod ceno prodali številna preostala naša podjetja. In sicer tudi zato, ker se je v javnosti prijela neoliberalna mantra, da je država slab gospodar in da lastništvo pravzaprav ni pomembno, ker da nacionalni interes ne obstaja. Danes smo, ker nimamo več svojega nacionalnega prevoznika, tako ostali brez dobrih letalskih povezav, ob napovedani prehranski krizi pa nam bo težave povzročalo tudi to, da največja trgovska podjetja in proizvajalci hrane in pijače niso več v domači lasti. Ob vsem tem ne čudi, kot je pred časom opozoril sociolog in profesor Srečo Dragoš, da se je po osamosvojitvi premoženje najbogatejšega odstotka pred obdavčitvijo povečalo za 95 odstotkov, premoženje spodnje polovice pa zmanjšalo za 18 odstotkov.

Matej Klarič,
Delavska enotnost, 23. 6. 2022

Koga bo sklestila toča?

V Delavski enotnosti z začetka avgusta 1982 so v članku s pomenljivim naslovom »Toča klesti naivne« pisali o neobstoju ustrezne obrambe pred točo v Sloveniji. Dobre štiri mesece pred tem, 1. aprila, pa se je v znanem ameriškem naftnem podjetju Exxon zgodilo nekaj prelomnega.

V podjetju so izdali zaupno poročilo o izpustih ogljikovega dioksida in učinku tople grede. Povzetek je dobilo na mizo tudi vodstvo, zaključek pa je bil jasen: uporaba fosilnih goriv in izsekavanje gozdov prispevata k zvečanju količine ogljikovega dioksida v ozračju. Zapisali so, da naj za segrevanje Zemljinega ozračja sicer še ne bi bilo trdnih dokazov, da pa bi to lahko bilo opazno od leta 1995 naprej. Ocenili so, da bi lahko šlo za nepovraten proces, ki pa bi ga bilo mogoče omejiti z zmanjšanjem uporabe fosilnih goriv. Exxonovi strokovnjaki so zaključili še, da bi se temperature do leta 2100 lahko zvišale za od tri do šest stopinj Celzija glede na predindustrijsko dobo.

Omenjeni dokument je dokaz, da so Exxon in tudi druga tovrstna podjetja že zgodaj vedela, kako množična uporaba njihovih proizvodov vpliva na podnebne spremembe. Seveda pa se v Exxonu na ta dognanja niso odzvali s konkretnimi koraki, temveč so v letih, ki so sledila, namenili več deset milijonov dolarjev za različne informacijske kampanje, s katerimi so na razne načine širili dvom o podnebnih spremembah.
Vsega tega v uredništvu Delavske enotnosti na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja niso mogli vedeti, članek o neobstoju obrambe pred točo pa se danes bere skorajda simpatično naivno. »Vse kaže, da je šele toča s svojimi katastrofalnimi posledicami ob koncu junija prepričala nejeverne Tomaže, da se narave ne da krotiti z dolgoveznim leporečjem […] Zdaj je na dlani, da je še tako slab sistem obrambe pred točo boljši kot nič […] Katastrofalna toča konec junija, ki je začela padati na Gorenjskem in končala nad Sotlo, oklestila hmelj v Savinjski dolini, potolkla vinograde na Bizeljskem, je končno spet spodbudila razprave,« lahko med drugim prebiramo. Ne bomo sodili, kaj vse smo (ali pa česa nismo) na področju obrambe pred točo do sedaj storili, temveč opozarjamo na dejstvo, da se je okoljska kriza, ki jo povzročajo podnebne spremembe, od leta 1982 stopnjevala v tako brutalno, daljnosežno in vseobsegajočo, da se njenim posledicam nobena tehnična obramba pravzaprav sploh ne more več zoperstaviti. Neurja z močno točo pa so danes tako ali tako stalnica naših vročih poletnih tednov.

Približno štirideset let po objavi Exxonovega zaupnega poročila in omenjenega članka, ki sugerira, da je vprašanje preprečevanja škode, ki jo povzroča toča, tehnične narave, podnebne spremembe zanesljivo, korak za korakom, spreminjajo okolje, naravo in družbo, kot smo jo poznali, ter v prvi vrsti ogrožajo prav delavke in delavce. Če ne bomo pravočasno ukrepali in jih z ustreznim ravnanjem vsaj zamejili, časa pa nimamo več veliko, bo toča tako ali drugače sklestila vse nas.

Gregor Inkret,
Delavska enotnost, 9. 6. 2022

Moj dedek – udarnik

Ne zgodi se ravno vsak dan, da človek v Delavski enotnosti zagleda svojega dedka. To je kratka zgodba o uspehih delovnega kolektiva Tovarne pohištva v Celju oziroma zabeležka o prav posebnem udarniku.

Maj ni samo mesec, ko delavke in delavci praznujemo svoj praznik, je tudi mesec, ko se je leta 1945 v Evropi uradno končala druga svetovna vojna. Po njej je bil svet porušen in uničen, zato ga je bilo treba obnoviti oziroma zgraditi na novo. V okviru povojne obnove so v Sloveniji, kot pravijo zgodovinarji, najprej začeli obnavljati prometne poti in večje industrijske obrate, hkrati pa so gradili tudi nove industrijske, prometne in energetske objekte, ki naj bi znova zagnali industrializacijo. Glavnina obnovitvenih del je bila, kot je znano, opravljena s pomočjo delovne mobilizacije prebivalstva, v prvi vrsti s prostovoljnim in udarniškim delom zaposlenih delavk in delavcev ter običajnih ljudi, pozornost pa je nova država namenila tudi obnovitvi industrijske proizvodnje. Delavska enotnost z 12. maja 1950 je tako polna zgodb o uspešnih industrijskih »podvigih«: o izpolnjenih polletnih planih, o požrtvovalnih delavcih, ki tekmujejo za večjo storilnost, o garaških uspehih delovnih kolektivov, o različnih udarnikih in njihovih preseženih normah … V oči mi pade zapis o »velikih uspehih delovnega kolektiva Tovarne pohištva v Celju« – govora je o njihovi odlični delovni disciplini, o planu dela za leto 1949, ki so ga izboljšali za 10 odstotkov, pa tudi o njihovi izvenplanski proizvodnji, o proglašenih novih osmih udarnikih, o njihovem brigadnem načinu dela, o težkih razmerah v strojni delavnici, kjer so delavci izpostavljeni neznosnemu prahu, pa o sodelavcu, invalidu brez desne noge, ki so ga sprva zaposlili kot vratarja, a je nato pokazal veliko zanimanje za mizarska dela.

Klasičen zapis tistega časa, si mislim, ko me presune: z majhne črno-bele slike iz članka me namreč gleda – France Inkret. Tako je bilo ime mojemu dedku – po očetovi strani –, med drugim tudi mizarju, doma iz Celja, ki je umrl nekaj let prej, preden sem se rodil. Ker tudi očeta ni več, da bi ga povprašal po njem, se najprej pozanimam pri širšem sorodstvu. Indici dobijo potrditev – res gre za našega dedka, ki se ga tisti, ki so ga poznali, spominjajo kot blagega, milega, tihega moža, vselej s svojim mizarskim kladivcem v roki, a daleč od podobe kakšnega znanega, silnega, »vsemogočnega« udarnika. Hecno, pomislim pozneje, kaj bi o vsem skupaj dejal oče – njegov sin –, če bi bil še živ? In ali je dedek takrat maja 1950 sploh vedel, da je kot udarnik pristal v časopisu? Da se bosta na porumeneli strani Delavske enotnosti približno 72 let po tem, ko je bila natisnjena, »srečala« vnuk in dedek, ki se nista nikoli poznala, seveda ni mogel vedeti nihče … Kaj takega si lahko izmisli samo – življenje.

Gregor Inkret,
Delavska enotnost, 26. 5. 2022

Ko vstane Primorska

Pred petdesetimi leti so v Opatjem selu na Krasu prvič pripravili prvomajsko srečanje, ki je postalo eno najbolj množičnih v zahodnem delu Slovenije. Del tradicije organiziranja je bila tudi takratna Zveza sindikatov Slovenije oziroma njen novogoriški občinski svet, pozneje pa desetletja ZSSS oziroma njena območna organizacija.

Delavska enotnost je konec aprila 1972 vabila na prvo prvomajsko srečanje v Opatjem selu, nekaj let pozneje pa tudi na Socerb in Predmejo, kjer pa srečanja nikoli niso bila tako množična in niso ohranila takšne tradicije kot v tej kraški vasici. Ta premore tudi primeren prostor in leta 1982 se je na njem zbralo kar 15 tisoč obiskovalcev.

Vsi, ki smo se kot novinarji udeleževali prvomajskih srečanj v Opatjem selu, smo videli, kako pomemben je ta dogodek za udeležence. Internacionala in Vstala Primorska sta bili vedno sprejeti stoje in s petjem, ljudje so se opravili slovesneje, si nadeli nageljne, borčevske, pionirske, sindikalne in druge oznake, vedno je bil slavnostni govornik kdo iz sindikalnih vrst, manjkal ni niti kulturni program, godba na pihala, mažoretke … Skratka, proslava je bila takšna, kot je treba, kljub temu da več let ni manjkalo niti hrane in pijače, se ni sprevrgla v veselico, ampak ostala prijetno druženje.

Z govorniškega mesta so odmevale aktualne teme, od tradicionalnih, kot so plače, kršenje delavskih pravic, krize vseh vrst, izkoriščanje, osemurni delovnik, do lokalno obarvanih, kot je bil recimo stečaj novogoriške Mesne industrije Primorske. Da je to nekdaj cvetoče primorsko mesnopredelovalno podjetje pokopal pohlep, je leta 2009 opozoril slavnostni govornik, tedaj izvršni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec, in povzel takratne krizne razmere, nakazal nekatere izhode iz krize ter sindikalne zahteve naslovil na politike in gospodarstvenike. Poudaril je, da kriza ni le finančna in gospodarska, ampak tudi moralna, je takrat poročala Delavska enotnost. »Sprememba sistema je razvila takšen egoizem, da je ta prevelik celo za kapitalizem! Včasih je bilo pomembno tisto, kar je bilo dobro za nas vse, danes je pomembno le to, kar je dobro za posameznika,« je dejal Vrhovec in dodal, da so nekateri lastniki kapitala in delodajalci pri nas napačno razumeli krizo »kot priložnost« za  množično odpuščanje delavk in delavcev, zapiranje tovarn in nadaljnje bogatenje. Po njegovih besedah mora kriza biti priložnost, »da v naši družbi dosežemo nov družbeni dogovor o pravičnejši porazdelitvi bogastva in o tem, kakšno naj bo naše življenje v prihodnosti.« Zatrdil je, da za zapiranje nekaterih podjetij in s tem povezano naraščajočo brezposelnost takrat kriza ni imela nobene zveze: krivda za to je na nesposobnih menedžerjih in lastnikih. »Nekdaj dobra in cvetoča podjetja, kot so Industrija usnja Vrhnika, Labod, Mesna industrija Primorske in druga, so trden dokaz za to,« je poudaril in se zavzel za krepitev socialnega dialoga, drugačne vrednote in družbeno odgovornost podjetij.

Te besede so kljub nizki brezposelnosti aktualne še danes. Praznovanje v Opatjem selu pa je bilo letos priložnost, da so se sprehodili čez spomine na nekaj manj kot 50 veličastnih prvomajskih predstav. Ponovno so se tako po nekajletnem premoru poklonili delu in opozorili na nesorazmerje med delom in kapitalom, na neenakost v družbi in na pomen socialne države.

Mojca Matoz,
Delavska enotnost, 12. 5. 2022