Zakaj so pomembni sindikalni mediji

ZSSS svoj stik s članstvom in javnostjo vzpostavlja po različnih kanalih. Najstarejši je Delavska enotnost (DE), vse bolj pa se v duhu časa naslanjamo tudi na elektronske poti; od spletne strani, e-novic do družbenih medijev. 

DE, edini redni sindikalni časopis v Sloveniji, letos praznuje 80 let svojega izhajanja. Prva številka je izšla po sklepu ustanovne konference gibanja Delavska enotnost 7. novembra 1942 v Ljubljani. Dvajsetega novembra je bila prva številka že razmnožena in je po tajnih kanalih prišla do ljudi. Z njo so nosilci oboroženega odpora proti okupatorjem hoteli postaviti takšne temelje upora, ki bi dokazovali odločilno vlogo takrat slabo razvitega delavskega razreda. 

Po osvoboditvi izpod fašizma je že maja 1945 DE postala glasilo Enotne sindikalne zveze delavcev in nameščencev Slovenije. Od leta 1997 pa je glasilo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, največje sindikalne centrale na Slovenskem.

Dolgo časa je bila DE tednik, zadnja leta pa izide letno 22 rednih in osem tematskih številk.

Dolga leta je bil snovalec komuniciranja v ZSSS naš dolgoletni sodelavec, zdaj aktivist upokojenskega sindikata Pavle Vrhovec, ki še danes ni le pričevalec zgodovine, ampak na osnovi svojih bogatih izkušenj razmišlja tudi o prihodnosti. Vprašali smo ga, kako odgovarja na vprašanje o pomenu sindikalnih medijev. 

Njegov odgovor objavljamo v nadaljevanju. 

Mojca Matoz

Na delavski strani

Vsak sindikat mora imeti sistem rednega komuniciranja s svojimi člani, ne glede na to, kje so ti zaposleni. V demokratični organizaciji, kar mora sindikat prvenstveno biti, imajo člani ter članice pravico do obveščenosti in morajo vedeti, kaj sindikat počne v njihovem imenu. Nobena akcija ali kampanja ne more biti uspešna brez vpetosti članstva v celoten proces. Nobena politična sprememba se ne more kakovostno razviti in podpreti, če je člani ter članice ne razumejo in se z njo ne strinjajo. In za vsako pomembno, uspešno delo, ki ga opravi sindikat ali njegovi aktivisti, je treba poskrbeti, da so člani o tem obveščeni. Če sindikat želi obdržati svoje člane in pritegniti nove, mora redno sporočati, kaj počne in kakšni so uspehi njegovega delovanja. 

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je že pred prenovo leta 1990, ob kadrovsko močni ekipi informativne službe, imela razvit dober sistem informiranja članstva. Informativna služba Zveze sindikatov Slovenije (ZSS) je izdajala tako imenovane Zelene in Rdeče informacije. Prve so bile namenjene organizatorjem obveščanja v organizacijah združenega dela (OZD), teh je bilo v Sloveniji konec osemdesetih let prek 600, druge pa informiranju medobčinskih, mestnih in občinskih svetov ZSS. Oboje informacije so prejemnikom poročale o dogajanju v organih republiškega sveta ZSS in sindikatih dejavnosti. Šlo je torej za sistem informiranja od zgoraj navzdol, pri čemer so organizatorji obveščanja v OZD lahko informacije uporabili za lastno informiranje, če pa so presodili, da so zanimive za članstvo, so jih objavili v tovarniških glasilih. Vsebino Rdečih informacij pa so funkcionarji medobčinskih, mestnih in občinskih svetov uporabljali za seznanjanje sekretarjev sindikatov v OZD in ustanovah. Da je šlo za dober sistem informiranja, je pokazala raziskava Metode dela Zveze sindikatov Slovenije, ki jo je za Raziskovalni center za samoupravljanje pri ZSS konec osemdesetih let prejšnjega stoletja opravil Bojan Hribar. Iz nje je razvidno, da so tedaj sekretarji osnovnih organizacij sindikatov odgovarjali, da je pisnih informacij, ki jih prejemajo, dovolj, da so ustrezne tako po pogostnosti in pravočasnosti kot tudi po vsebini. Informativna služba je vsak dan izdajala tudi Informacije o ZSS iz sredstev javnega obveščanja, dopolnjene s kratkimi pomembnimi novicami o posebnih dogodkih iz OZD in ustanov, ki jih je prejela po telefonu. 

Največja je bila vloga DE

Kljub tem informacijam pa je največjo vlogo pri informiranju imela Delavska enotnost (DE), ki je v osemdesetih letih izhajala v nakladi 40.000 izvodov. Njena vsebina ni bila namenjena samo obveščanju članstva od zgoraj navzdol, ampak je imela zelo pomembno vlogo tudi pri obveščanju v nasprotni smeri, saj je vsebovala veliko člankov s terena, kar je zagotavljala kadrovsko okrepljena ekipa novinarjev, ki je konec osemdesetih štela dva urednika ter osem novinarjev, poleg zaposlenih v drugih službah v TOZD Delavska enotnost. Pomemben del DE je bila tudi priloga »Sindikalni poročevalec«, v kateri so bili objavljeni osnutki ali predlogi dokumentov, ki jih je sprejel Republiški svet ZSS (RS ZSS). Objavljeni dokumenti so bili namenjeni javni razpravi med članstvom. Ne nazadnje je bil Sindikalni poročevalec še posebej pomemben v času prenove ZSS v ZSSS, saj je leta 1989 objavil dokument o prenovi zveze sindikatov pod naslovom Neodvisni sindikat Slovenije in o njem sprožil zelo široko javno razpravo med takratnim članstvom. Tedanja temeljna organizacija združenega dela (TOZD v okviru ČGP Delo) Delavska enotnost je poleg izdajanja časopisa DE imela tudi bogato založniško dejavnost, saj je v vseh letih delovanja izdala prek 800 knjig v zbirkah Sindikati, Aktualna tema in Družboslovje. 

Pomembno orodje obveščanja

Ko je bil TOZD Delavska enotnost leta 1989 zaradi velikih težav likvidiran, se je RS ZSS zavedal, kako pomembno orodje obveščanja je lastno glasilo, še posebej v času prenove celotne sindikalne organizacije, zato je v začetku leta 1990 sklenil ustanoviti ČZP Enotnost, ki je nadaljevala izdajanje časopisa. To je bilo zelo pomembno iz več razlogov. Konec osemdesetih let so se v naši republiki dogajale velike družbene spremembe, ustanavljale so se politične stranke, pisala se je nova ustava in podobno, zato so sindikalne aktivnosti ostajale v ozadju v glavnih medijih. V tem najbolj pomembnem času za našo sindikalno organizacijo se je ta temeljito reorganizirala, prešla na prostovoljno članstvo in pripravila sodoben program, primerljiv s sindikalnim delovanjem v zahodnoevropskih državah; DE je ostala edini medij, ki je vestno spremljal spremembe in z njimi seznanjal delavke in delavce. 

Težave pri obveščanju javnosti o aktivnostih ZSSS so se še bolj zaostrile po njenem prvem kongresu aprila 1990, ker so nam mediji očitali, da se kljub velikim spremembam v sindikalni organizaciji nismo nič spremenili, saj je ZSSS še naprej vodil stari/novi predsednik. Na novinarskih konferencah je novinarje po navadi manj zanimala tema, bolj so postavljali provokativna vprašanja o (ne)spremembah v organizaciji. Če pa so že korektno povzeli temo novinarske konference v članku, so v komentarjih napadali ZSSS in njenega predsednika. Tudi v tem obdobju, še posebej, ker je ZSSS popolnoma na novo in na prostovoljni bazi včlanjevala delavke in delavce, je DE igrala zelo pomembno vlogo obveščanja, saj je delavsko javnost edina korektno informirala o problemih, na katere je opozarjala ZSSS. Ti pa niso bili majhni, saj je Slovenija zaradi osamosvajanja izgubila večino jugoslovanskih trgov, kar je povzročilo množične stečaje podjetij, s tem pa tudi veliko rast brezposelnosti, upor delavk in delavcev z množičnimi demonstracijami, stavkami in podobno. 

Ogledalo organizacije

Podoba ZSSS v javnosti v začetku devetdesetih let je bila zaradi takšne obravnave večine medijev dokaj slaba: držal se je je sloves organizacije, ki edina ni pretrgala komunistične tradicije. Vse to se je nadaljevalo še nekaj časa po izvolitvi novega predsednika Dušana Semoliča. Slednjemu je uspelo s številnimi novinarskimi konferencami, na katerih je opozarjal na velike delavske in socialne krivice, ter z demonstracijami in še posebej s prvo splošno stavko v novi državi, v kateri je sodelovalo prek 400 tisoč delavcev, počasi spremeniti podobo ZSSS v javnosti, vsaj v osrednjih medijih. 

Tudi v devetdesetih letih, v najtežjem obdobju za ZSSS, je DE imela pomembno vlogo, saj je na primer v času poskusov zakonskega reguliranja plač namesto s kolektivnimi pogodbami izdajala posebne številke s povečano naklado, v katerih je članstvo obveščala o razlogih za demonstracije in jih animirala za sodelovanje v njih. Tudi v času lastninjenja podjetij je bila edina, ki je opozarjala na škodljive predloge lastninskih zakonov; da je ZSSS lahko seznanila širšo javnost s svojimi amandmaji na predlog lastninskih zakonov, je morala na primer krepko plačati njihovo celostransko objavo v takrat osrednjem časopisnem mediju Delu. 

Decembra 1996 se je predsedstvo sveta ZSSS ukvarjalo s problemi zaradi finančnega zloma podjetja ČZP Enotnost, ki je izdajalo Delavsko enotnost. Sklenilo je izdajanje Delavske enotnosti izločiti iz podjetja in ga prenesti v novo podjetje, ki naj bi bilo v lasti ZSSS in sindikatov dejavnosti. Takrat je bil govor o do 15 tisoč prodanih izvodih, s katerimi bi novo podjetje lahko poslovalo rentabilno. Po tritedenskem premoru je DE izšla pri svetu ZSSS. Ker za ustanovitev novega podjetja, ki naj bi izdajalo glasilo in tudi še drugo sindikalno literaturo, ni bilo dovolj interesa pri sindikatih dejavnosti, je svet ZSSS ostal izdajatelj glasila. Po stečaju ČZP Enotnost je stečajni upravitelj zaščitil blagovno znamko časopisa in skušal z njo tržiti. Da bi se izognili morebitnim zapletom, je ZSSS glasilo preimenovala v Nova Delavska enotnost. Ta je v začetku leta 1998 iz časopisne oblike prešla v revialno in na barvno tehniko. 

Po polomu bivšega izdajatelja je svet ZSSS bistveno spremenil uredniško zasnovo glasila. Usmerjena je le na vprašanja, s katerimi se ukvarjajo sindikati v ZSSS in ki pestijo članstvo. Za politiko je v časopisu le toliko mesta, kot se stranke, parlament in vladne institucije ukvarjajo s položajem delavstva in reševanjem problemov zaposlenih.

O prihodnosti DE, možnostih povečanja naklade in njeni vsebini se je velikokrat razpravljalo na najvišjih organih ZSSS in posvetih. V programu ZSSS, ki so ga delegati soglasno sprejeli na njenem petem kongresu, je bilo na primer zapisano, da bodo vsi sindikati, člani ZSSS, začeli zagotavljati DE vsem svojim članom. To pa se z izjemo enega sindikata, Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ), vse do danes ni uresničilo. Organiziran je bil tudi strokovni posvet, na katerem so med drugim sodelovali tudi univerzitetni profesorji, vendar vse to ni pripomoglo k ozaveščenju sindikatov, kako pomembno je njihovo glasilo. Obljube so bile hitro pozabljene, sprejeti sklepi se niso uresničevali. Na eni od sej predsedstva ZSSS je bilo na primer ugotovljeno, da je »v današnji poplavi rumenih medijev in medijev, ki jim kapital narekuje vsebino, DE edino glasilo z delavsko in socialno vsebino, ki na objektiven in korekten način obvešča članice in člane sindikatov, članov ZSSS. Hkrati predstavlja pomemben vir informacij za delo vseh sindikalnih zaupnikov ter za včlanjevanje delavk in delavcev v sindikate, povezane v ZSSS«. Na strokovnem posvetu pa je bil med drugim predstavljen podatek, da razen SDPZ v sindikatih ZSSS Delavske enotnosti ne bere niti tretjina sindikalnih zaupnikov, temu primerna je pa tudi njihova informiranost o delu ZSSS. Ugotovljeno je bilo tudi, da posamezni sindikati znotraj ZSSS, z izjemo SDPZ, na vseh ravneh svoje organiziranosti prejemajo v povprečju le 111 izvodov Delavske enotnosti. 

Delavska enotnost se je torej vse od prenove ZSSS soočala z upadanjem naklade in nezainteresiranostjo sindikatov – z redkimi izjemami –, da bi jo pretvorili v osnovni medij za obveščanje članic in članov sindikatov znotraj ZSSS. Bilo je nešteto poskusov, da bi dosegli ta cilj, a so ostali neuspešni. Da se sindikati ne zavedajo, kako pomembno je glasilo ZSSS pri obveščanju članstva, se je velikokrat pokazalo na predavanjih članicam in članom sindikatov o organiziranosti in metodah delovanja ZSSS;, nekateri sploh niso vedeli, da ima ZSSS lastno glasilo, in tudi ne, da ima ZSSS svojo spletno stran, poznali so samo spletno stran svojega sindikata. 

Pomemben je osebni stik

Nekateri, predvsem mlajši, stavijo na obveščanje prek interneta in družbenih omrežij. Vendar pa imajo ta veliko pomanjkljivost: ni osebnega stika med sogovornikoma. Sindikalni funkcionar ali zaupnik pošlje informacijo naslovnikom po internetu in je zadovoljen, ker je opravil svojo nalogo obveščanja članic in članov. Kaj pa potem? V spominu ostaja predstavnik irskega sindikata, ki je na mednarodni konferenci ZSSS o včlanjevanju delavcev v sindikate govoril o pomembnosti osebnega stika sindikalnega zaupnika z vsako članico ali članom: ko so sindikalni zaupniki v irskih podjetjih in ustanovah pobirali članarino še v gotovini, je vsak petek zaupnik prišel do člana po članarino in to izkoristil za pogovor z njim in o njegovih težavah. Ko so v njihovih podjetjih začele banke avtomatično trgati članarino od plače in jo nakazovati sindikatu, so zaupniki iskali način, kako ohraniti osebni stik s člani. Dogovorili so se, da informacij ali sindikalnega glasila zaupniki ne smejo pošiljati članicam in članom po internetu, ampak jim jih morajo osebno prinesti in to izkoristiti za pogovor. 

V ZSSS smo velikokrat razpravljali, katere hibe se pojavljajo v naši organiziranosti, in ugotavljali, da imamo probleme v obveščanju na relaciji sindikalni zaupnik ter posamezne članice in člani sindikatov, saj jih od slednjih le malo obiskuje spletne strani ZSSS in sindikatov, prav tako pa ne prejemajo DE. Njihov vir obveščenosti je večinoma televizija. Kot vemo, se mnenje o sindikatih večinoma ustvarja prek vodij v skupini: ko si vodja ustvari negativno sliko o sindikatu, tudi vsa skupina misli enako. Slab je tudi pretok informacij med vsemi ravnmi sindikalne organiziranosti. Problem je v pomanjkanju informacij, sindikalni zaupnik pa mora vedeti odgovore na vsa vprašanja. Tudi komunikacija med samimi člani je slaba. 

Tudi zato, ker članice in člani ne prejemajo DE, je med njimi premalo splošnega znanja o tem, kdo oziroma katera institucija v državi je za kaj odgovorna. Na splošno med ljudmi obstaja prepričanje, da bi moral sindikat biti vključen v vse in povsod, čeprav so njegove temeljne naloge izboljšanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev. Posledično ljudje pričakujejo, da bo sindikat rešil vse družbene probleme. Ker seveda to ni mogoče, se na sindikat neupravičeno gleda kot na krivca za takšne razmere oziroma se mu očita neučinkovitost in neuspešnost. Prav tako obstaja med ljudmi splošno nezaupanje: ljudje so razočarani nad sistemom, s tem pa tudi nad sindikalisti. Očitek je: nič ne naredite za delavke in delavce. V nekaterih okoljih so bila pričakovanja delavcev glede novih lastnikov precejšnja, in ker ni bilo sprememb, je kriv tudi sindikat v podjetju.

Ugodnost članstva

Pri naštevanju ugodnosti, ki jih ima vsaka članica ali član sindikata v sestavi ZSSS, bi se morali poleg brezplačnega nudenja pravne pomoči, kartice ugodnosti, zavarovanja, ugodnih kreditov pri Delavski hranilnici in podobno zgledovati po največjem italijanskem sindikatu – Generalni konfederaciji dela Italije (CGIL). Ta ima med ugodnostmi za člana napisano tudi to, da vsaka članica ali član prejema njihovo glasilo. To, da prejemaš glasilo organizacije, v katero si včlanjen, torej pomeni veliko prednost v primerjavi s tistim, ki ni njihov član. 

V sindikatih, članih ZSSS, bi se morali še kako zavedati, da je v današnji poplavi rumenih medijev in medijev, ki jim kapital narekuje vsebino, DE edino glasilo z delavsko in socialno vsebino, ki objektivno in korekno obvešča članice in člane sindikatov, članov ZSSS. Hkrati je pomemben vir informacij za delo vseh sindikalnih zaupnikov ter za včlanjevanje delavk in delavcev v sindikate, povezane v ZSSS. Zato bi se morali z vso odgovornostjo zavezati, da bodo storili vse, da bi preprečili prenehanje izhajanja najstarejšega tiskanega glasila na Slovenskem. To lahko storijo z učinkovito akcijo na vseh ravneh organiziranosti, in sicer tako, da se del članarine v sindikatih podjetij in ustanov strogo namensko določi za informiranje oziroma prejemanje sindikalnega glasila. 

Poleg izobraževanja in usposabljanja je informiranje eden najpomembnejših elementov učinkovitega delovanja ZSSS. Sindikalni zaupniki ne morejo pravočasno in korektno informirati članic in članov, če sami niso dovolj obveščeni. Učinkovito informiranje pomaga odpravljati posamezne nesporazume znotraj organizacijskih delov in pogostokrat preprečuje izstope posameznikov iz sindikata. V razmerah, ko se v družbi soočamo z vse večjim podrejanjem medijev politiki in kapitalu, je lastno sindikalno glasilo informacijsko sredstvo, ki ga potrebuje vsak član oziroma članica sindikata. Le od informiranih članic in članov lahko v ZSSS pričakujemo, da bodo tudi oni prispevali k učinkovitejšemu delu svojega sindikata in da se bodo zmeraj, ko bodo razmere to narekovale, odzvali in pridružili aktivnostim, ki jih organizira njihov sindikat. Kajti pot je obojestranska: ni pomembno samo, kaj sindikat naredi za članico ali člana, ampak tudi, kaj lahko članica ali član naredi za svoj sindikat!

Pavle Vrhovec

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki Širimo sindikalna obzorja (september 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!