To vrzel moramo kot družba nemudoma zapreti – Javni poziv ZSSS in sindikata upokojencev za dolgotrajno oskrbo na domu

27. 3. 2026

ZSSS in Sindikat upokojencev Slovenije (Sus) pozivata slovenske občine kot koncedente oziroma pogodbene partnerje za opravljanje dolgotrajne oskrbe na domu, naj v skladu z Zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) nemudoma preverijo izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu oziroma delovanje javne mreže dolgotrajne oskrbe na domu.

Dolgotrajna oskrba na domu ni zgolj zakonska obveznost, temveč ključna storitev za dostojno življenje ljudi, ki potrebujejo pomoč. Namen sistema je jasen: omogočiti ljudem, da čim dalj ostanejo v domačem okolju. Občine pozivamo, da kot koncedenti oziroma pogodbeni partnerji od svojih izvajalcev zahtevajo takojšnje izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu, da bodo občani in občanke, ki pomoč potrebujejo, lahko čim dlje ostali v domačem okolju.

ZSSS in sindikat upokojencev sta že na začetku lanskega leta ter z različnimi posveti opozarjala, da morajo lokalne skupnosti odgovorno pristopiti k izvajanju zakonskih obveznosti na področju dolgotrajne oskrbe.

Temeljni cilj sistema dolgotrajne oskrbe je razvoj storitev v skupnosti, ki bo vsem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, omogočila čim dlje ostati v domačem okolju, če to želijo. Od julija 2025 med drugim tudi delavke ter delavci in upokojenci ter upokojenke plačujemo prispevek za dolgotrajno in od 1. 12. lani smo načeloma upravičeni tudi do pravice do dolgotrajne oskrbe na domu, in sicer iz tega obveznega zavarovanja. Sredstva zanjo so torej zagotovljena, vendar pa ugotavljamo, da žal ostajajo neizkoriščena.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ima na seznamu 117 izvajalcev dolgotrajne oskrbe in ponudnikov e-oskrbe. Po registru Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) pa so vse občine (razen ene) ustanovile javni zavod za opravljanje dolgotrajne oskrbe na domu ali podelile koncesijo ali z javnim zavodom, katerega ustanovitelj je Republika Slovenija ali druga občina, ter z izvajalci sklenile pogodbeno razmerje. Finančno poročilo ZZZS za januar in februar 2026 pa kaže, da je bilo od načrtovanih 19.982.194,80 evra sredstev za dolgotrajno oskrbo na domu porabljenih zgolj 104.270,18 evra ali 0,52 odstotka. Za storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti na domu pa je bilo od načrtovanih 5.848.901,46 evra porabljenih zgolj 69.550,48 evra ali 1,19 odstotka.

Ti podatki nam jasno pokažejo, da se dolgotrajna oskrba na domu v praksi skoraj ne izvaja. Po poročilu ZZZS je bilo med 1. 12. 2025 do 28. 02. 2026 na novo priznanih zgolj 235 osebnih načrtov za dolgotrajno oskrbo na domu in 1148 osebnih načrtov za denarni prejemek.

Treba je opozoriti tudi, da občine izvajajo dvotirni sistem zagotavljanja pomoči na domu, tako po zakonu o socialnem varstvu kot po ZDOsk-1. Dejstvo je, da so v večini občin izvajalci pomoči na domu in izvajalci dolgotrajne oskrbe na domu iste pravne osebe, vendar pa pravica do pomoči družini na domu ni enaka pravici do DO na domu.

Pomoč družini na domu po zakonu o socialnem varstvu pa ne vključuje zdravstvene nege in jo mora uporabnik sofinancirati, kljub temu da hkrati plačuje obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Prav tako postaja pomoč družini na domu vse manj dosegljiva, saj od 1. 12. 2025 dalje ni več mogoče uveljavljati pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Zpiz-2), s katero si je pomagala sofinancirati storitve marsikatera družina.

Za dolgotrajno oskrbo na domu pa v skladu z ZDOsk-1 ni treba doplačevati. Vendar pa postopki za pridobitev denarnega prejemka za dolgotrajno oskrbo po ZDosk-1 trajajo več mesecev, kar je nesprejemljivo, saj uporabniki potrebujejo takojšnjo pomoč. Nedopustno je, da ljudje kljub plačevanju prispevka za dolgotrajno oskrbo do storitev do katerih so upravičeni ne morejo pravočasno dostopati.

Ugotavljamo, da izvajalci in občine dajejo prednost zagotavljanju pomoči po zakonu o socialnem varstvu in ne po ZDOsk-1, čeprav je to v nasprotju z interesi občanov oziroma uporabnikov, ki že več kot pol leta plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo.

Zato občine pozivamo, da:

• zagotovijo dejansko izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu,
• od izvajalcev zahtevajo aktivno izvajanje storitev,
• ter delujejo v korist občanov in občank, ki pomoč nujno potrebujejo.

Gre namreč za izvajanje zakona in za zaupanje ljudi v sistem, ki so ga začeli financirati. Tako pa imamo sedaj situacijo, da ljudje že plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo, vendar storitev v praksi pogosto ne dobijo. Prepričani smo, da moramo to vrzel kot družba nemudoma zapreti.