Proti razkroju Slovenije! Podpiši pobudo za referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije
13. 5. 2026
V ponedeljek, 11. maja, je desna koalicija v državnem zboru izglasovala sprejem t. i. zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Ker smo v sindikalnih centralah, med drugim tudi v ZSSS, prepričani, da interventni zakon prinaša številne negativne posledice za ljudi in državo ter velika tveganja za stabilnost družbenih podsistemov, predvsem pokojninskega in zdravstvenega, smo že začeli z zbiranjem podpisov za pobudo za naknadni zakonodajni referendum o omenjenem zakonu. V prvi fazi je treba zbrati 2500 neoverjenih podpisov, ki jih zbiramo do ponedeljka, 18. maja 2026, in sicer do 10.00, ko jih bomo vse skupaj zbrali in prešteli v Domu sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani.
Zakaj smo proti?
Ker niti slučajno ne gre za razvojni zakon. To je zakon, ki jemlje skupnemu dobremu in tlakuje pot novemu varčevanju, »zategovanju pasu« oziroma novim rezom v plače, pokojnine, zdravstvo, javne storitve in socialno državo.
Podpis za naknadni zakonodajni referendum v prvi vrsti pomeni obrambo lastne plače, lastne pokojnine, dostopa do javnega zdravstva, lastne varnosti in pravic naših otrok.
Če tega zakona ne ustavimo zdaj, bomo običajni ljudje morali zapitek plačati pozneje. Seveda ga ne bodo plačali najbogatejši in najpremožnejši, ampak delavci ter delavke, upokojenci, bolniki, mlade družine, najemniki, javni sektor …
Učinki Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije
Odhodki:
640 milijonov evrov na leto manj za pokojninsko blagajno
137 milijonov evrov na leto manj za zdravstveno blagajno
300 milijonov evrov na leto manj za proračun države
Prihodki: 0 evrov
Od zakona bodo s t. i. socialno kapico, z nižjimi prispevki in davki imeli koristi le najbogatejši, običajni ljudje pa popolnoma nobene. Vsi skupaj pa bomo to plačali s slabšimi javnimi storitvami, z nižjimi pokojninami, s slabšimi upokojitvenimi pogoji in z manj storitvami v okviru javnega zdravstva.
Proti t. i. socialni kapici
Tisti, ki imajo plačo nad 7500 evri, nad tem zneskom ne bi plačevali več prispevkov, imeli pa bi vse pravice, enako kot tisti, ki prispevke plačujejo od svoje celotne plače.
T. i. socialni kapici nasprotujemo ker:
- ima od nje korit samo malce več kot 1 odstotek najbolje plačanih zaposlenih,
- več kot 98 odstotkov zaposlenih zaradi tega ukrepa ne bo imelo višjih plač,
- ker bi bili z njo delavci in delavke z nižjimi dohodki »solidarni« do najbogatejših,
- bo ena njenih posledic manj storitev v okviru javnega zdravstva.
Delavec oziroma delavka na minimalni plači bosta prispevke plačevala od vsega, kar zaslužita. Tisti z 10 tisoč, 15 tisoč ali več evri bruto plače pa bi bil nad določenim zneskom popolnoma razbremenjen. To ni pravičnost. To je privilegij. Od tega ukrepa večina ljudi ne bo imela nič. Korist bo imela predvsem ozka skupina najbolje plačanih, natančneje zgolj vrhnji 1 odstotek. Cena pa bo skupna: manj denarja za pokojnine, zdravstvo in javne storitve.
Proti prisilnemu upokojevanju
Ko bo delavec oziroma delavka izpolnil pogoje za upokojitev, mu bo pogodba o zaposlitvi samodejno prenehala veljati. Vsem delavkam in delavcem, ki že izpolnjujejo pogoje za upokojitev, pa bo pogodba o zaposlitvi prenehala veljati v enem letu po uveljavitvi zakona.
Prisilnemu upokojevanju nasprotujemo, ker:
- gre za diskriminacijo starejših delavk in delavcev,
- bo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče le, če se bo delodajalec s tem strinjal, pa še to pod njegovimi pogoji,
- gre za jasno neustavnost (ustavno sodišče je namreč podobno ureditev že dvakrat razveljavilo).
Zakon torej uvaja AVTOMATSKO prekinitev delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za upokojitev in odpira vrata temu, da bi delavcu oziroma delavki ob izpolnitvi pogojev za upokojitev delovno razmerje prenehalo, nadaljevanje dela pa bi bilo odvisno od volje delodajalca.
To pomeni, da delavec ne bi več sam odločal, ali še želi in zmore delati, temveč bi odločal delodajalec. To pa je nevarno na več ravneh, saj lahko v praksi, predvsem v javnem sektorju, pomeni čiščenje kadrov. Pa ne gre samo za starejše delavce in delavka. Gre za načelo: ali je človek delavec oziroma delavka s pravicami ali številka, ki jo lahko sistem odklopi, ko mu ne ustreza več.
Pobudo za referendum podpiši TUKAJ. Še nekaj dodatnih tehničnih navodil za zbiranje podpisov:
- vsi podpisi morajo biti zbrani na enakih obrazcih – natisnite obrazec s povezave;
- podatki morajo biti vpisani čitljivo, z velikimi tiskanimi črkami;
- v obrazcu morajo biti zahtevani podatki izpisani v celoti:
- Osebno ime (ime in priimek) kot sta navedena v osebnem dokumentu (primer: Marija Novak in ne Mici, Micka ipd.; pri osebah z dvema priimkoma morata biti navedena oba, bodite pozorni na vezaj, če je ta tudi v osebnem dokumentu);
- EMŠO – vpišite čitljive številke;
- datum podpisa mora biti vpisan takrat, ko se podpiše pobuda;
- podpis mora biti lastnoročen (fizično podpisano), pobude NI MOGOČE vlagati ali podpisovati elektronsko;
- pobudo lahko podpišejo samo volivke in volivci;
- obrazci morajo biti vloženi v ORIGINALNI obliki (NE POŠILJAJTE jih skeniranih in po elektronski pošti!). Obrazci, ki bodo poslani po faksu ali skenirani, ne bodo veljavni in jih ne bo mogoče upoštevati!;
- izpolnjene in podpisane obrazce lahko pošljete po pošti na naslov: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Dalmatinova 4, 1000 Ljubljana (oddajte najpozneje v četrtek, 14. maja 2026) ali osebno prinesete na isti naslov (oddajte na recepciji, vsak delavnik od 7.00 do 19.00)
- Podpise, kot rečeno, zbiramo do ponedeljka, 18. maja 2026, in sicer do 10.00, ko jih bomo vse skupaj zbrali in prešteli v Domu sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani.
Proti privatizaciji zdravstva
Z zakonom bi bilo ponovno uvedeno prepletanje javnega in zasebnega zdravstva, ki bo zasebnikom omogočilo dobičke, v javnem zdravstvu pa bodo nastale še daljše čakalne dobe, obenem pa manj storitev v košarici zdravstvenega zavarovanja.
Privatizaciji zdravstva nasprotujemo, ker:
- gre za jasno pot v privatizacijo zdravstva, kjer bodo do zdravstvenih storitev prišli le premožnejši,
- povzroča daljšanje čakalnih dob,
- ker bodo zasebniki opravljali storitve, ki so najbolj dobičkonosne, javno zdravstvo pa najzahtevnejše operacije in posege, vendar bo za to vedno manj sredstev.
Skupni učinek zakona je ogromen finančni udarec za blagajne socialnih zavarovanj. Zakon jemlje denar iz sistemov, od katerih smo odvisni vsi.
Po zakonu bi bil izpad za pokojninsko blagajno približno 620 milijonov evrov letno. To je denar za pokojnine. To je denar za naše prihodnje pokojnine.
Za zdravstveno blagajno je predviden izpad približno 140 milijonov evrov letno. To je denar za zdravnike, medicinske sestre, preglede, operacije, zdravila, zdravljenje in krajše čakalne dobe. Ko država oslabi javno zdravstvo, ne trpi elita. Elita si plača zasebno storitev. Trpijo običajni ljudje.
Če v sistemu zmanjka denarja, se posledice ne pokažejo takoj na papirju. Pokažejo se v življenju: daljše čakalne vrste, manj storitev, več samoplačništva, več doplačil, slabša dostopnost zdravljenja in več pritiska na zaposlene v zdravstvu.
Proti dvojnemu statusu upokojencev
Upokojenci in upokojenke bodo lahko hkrati zaposleni in prejemali polno pokojnino.
Dvojnemu statusu upokojencev nasprotujemo, ker:
- mora biti upokojitev dostojna in pokojnine takšne, da upokojenci in upokojenke ne bodo primorani delati za preživetje,
- ureditev vodi v izčrpavanje pokojninske blagajne, v slabše pokojnine in slabše upokojitvene pogoje.
Proti zniževanju prispevkov za samostojne podjetnike
Razširja se možnost opravljanja dela prek normiranega espeja
Normiranci v primerjavi z običajnimi espeji in v primerjavi z zaposlenimi plačajo bistveno manj prispevkov za socialno varnost. Normiranec z dohodki v višini povprečne plače, ki plačuje prispevke po najnižji osnovi – takih je 80 odstotkov –, plača za cca 65 odstotkov manj prispevkov, kot če bi bil zaposlen.
Zniževanju prispevkov za samostojne podjetnike nasprotujemo, ker:
- na tak način nastaja več prekarnih oblik dela in navideznih zaposlitev,
- ker normiranci plačujejo za cca 65 odstotkov nižje prispevke kot zaposleni, koristijo pa večino pravic,
- bo zaradi manj prilivov v socialne blagajne manj pravic iz zdravstva in pokojninskega zavarovanja.
Zakon torej posega tudi v sistem prispevkov za samozaposlene, kmete in normirane podjetnike. Na prvi pogled se sliši všečno: manj prispevkov, manj obremenitev. Toda vprašanje je: kdo bo potem plačal za pokojnine, bolniške, zdravstvo in socialno varnost?
Če se prispevki znižujejo brez jasnega nadomestila, nastane luknja. In ko nastane luknja v pokojninski ali zdravstveni blagajni, država običajno naredi eno od treh stvari: zniža pravice, podaljša čakalne dobe ali pritisne na zaposlene. To ni pomoč običajnim ljudem, če se hkrati ruši sistem, od katerega so ti isti ljudje odvisni, ko bodo bolni, stari ali brez dela.
Zato je še posebej nevarno spodbujanje modelov dela, kjer delavec oziroma delavka nista več zaposlena, ampak potisnjena v samozaposlitev. To pomeni manj dopusta, manj varnosti, manj bolniške zaščite, manj pravic in lažjo prekinitev sodelovanja. To ni razvoj. To je prekarizacija!
Nižji DDV na hrano – lepo zveni, a ljudje lahko ostanejo brez koristi!
Znižanje DDV-ja na osnovna živila je pesek v oči potrošnikom. Zakon predvideva znižanje DDV na določena osnovna živila. To zveni dobro. Vendar zakon ne zagotavlja, da se bodo cene na policah res znižale. Če ni učinkovitega nadzora nad cenami, lahko razliko poberejo trgovci. Kupec pa na blagajni ne občuti skoraj nič.
Zato je treba povedati pošteno: nižji DDV sam po sebi še ne pomeni nižje cene kruha, mleka, mesa ali olja. Lahko pomeni samo višje dobičke za trgovca.
Če bi država res želela pomagati ljudem, bi morala zagotoviti, da se znižanje davka neposredno pozna pri končni ceni. Tega zagotovila v zakonu ni.
Nižji davek na najemnine – več za lastnike, nobenih zagotovil za najemnike
V resnici gre za nižjo obdavčitev lastnikov premoženja. Zakon znižuje obdavčitev oddajanja premoženja v najem. Tudi to zveni kot ukrep za stanovanjski trg. Toda zakon nikjer ne določa, da mora lastnik zaradi nižjega davka znižati najemnino. To pomeni, da lahko lastniku ostane več, najemnik pa še vedno plačuje enako ali celo višjo najemnino.
Mladi, družine, študenti in vsi, ki živijo v najemu, iz tega naslova nimajo nobenega zagotovila. Če država zniža davek lastniku, brez obveznosti znižanja najemnine, je to darilo lastnikom, ne pomoč najemnikom.
Povzeto po Konfederaciji sindikatov javnega sektorja Slovenije
Nalagam ...