Slovenska stanovanjska revščina – in kaj imamo z njo mladi?

12. 12. 2019

Odkar je Banka Slovenije uvedla nova pravila za pridobitev potrošniškega ali stanovanjskega posojila, se ogromno govori o tem, da iskalci prvega stanovanja, v prvi vrsti mladi, zato ne bodo mogli rešiti svojega stanovanjskega vprašanja. Res je, da nova pravila delujejo diskriminatorno do tistih z nižjimi dohodki in še dodatno otežujejo dostop do stanovanj, vendar je problem nedostopnosti stanovanj obstajal že dolgo pred novimi pravili kreditiranja.

Na resne premike, kot pišemo v novi tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Mladost je norost, na stanovanjskem področju čakamo že dolgo. Pravzaprav se nobena vlada od osamosvojitve naprej ni resno posvetila stanovanjskemu vprašanju. Če bi se, tudi problema zaradi novih pravil kreditiranja ne bi bilo.

Po osamosvojitvi je prišlo do temeljne spremembe v obravnavi stanovanjske problematike. Medtem ko je bilo v jugoslovanski ustavi zapisano, da je stanovanje pravica vsakega državljana, Ustava RS v svojem 78. členu pravi le še, da »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. S tem je prišlo do temeljnega premika v obravnavi stanovanj: od osnovne pravice in nečesa, kar država mora priskrbeti, do tega, da je zdaj naloga države dostop do stanovanja samo omogočiti. Samostojna Slovenija je sprejela kratkovidno in škodljivo odločitev, da se umakne s področja stanovanjske preskrbe, medtem ko je v državni pristojnosti ohranila le še ozko področje neprofitnih in socialnih stanovanj, s katerimi naj bi poskrbeli za najšibkejše. Odločitev za umik iz stanovanjske politike se je jasno materializirala z Jazbinškovim zakonom, ki je omogočil razprodajo javnega stanovanjskega fonda, s čimer naj bi »vsi« postali lastniki, stanovanjska politika pa naj ne bi bila več potrebna. Na tak način so morda rešili stanovanjski problem ene generacije, zdaj ko prihajajo nove generacije mladih, ki bi se radi osamosvojili, pa je jasno, kako problematične so bile omenjene spremembe.

Najemništvo = neuspeh?

S tako razširjenim lastništvom je biti najemnik postal skoraj sinonim za osebni neuspeh. Najema stanovanja v samostojni Sloveniji nikoli niso obravnavali kot možnost za trajno rešitev stanovanjskega vprašanja, najpogosteje so nanj gledali zgolj kot na začasno premostitev na poti do lastništva. Tak pogled se je ohranjal skozi leta, in sicer zato, ker je slovenski najemniški trg izredno majhen, slabo reguliran in nenadzorovan. Zato se tudi mladi, ki so na njem prisiljeni iskati stanovanje, pogosto znajdejo pred samimi slabimi izbirami. Razmere na najemniškem trgu so mizerne, sploh v Ljubljani in na Obali, obenem pa je trg sam prenasičen. To omogoča najemodajalcem, da zaračunavajo (pre)visoke najemnine, da zahtevajo nenavadno visoko varščino (v višini tudi do dvanajst najemnin!) in da postavljajo diskriminatorne, včasih pa tudi absurdne pogoje za vselitev. Najemnik mora tako imeti slovensko državljanstvo, domače živali so prepovedane, stanovanja ne oddajajo mladim družinam, v stanovanju je prepovedana priprava azijske hrane in podobno. Stanovanja so najpogosteje oddana le za krajša časovna obdobja, kar pomeni, da si morajo denimo poleti nekateri najemniki najti drugo namestitev. Zaradi izogibanja plačilu davkov je ogromno najemov sklenjenih brez ustreznih pogodb in možnosti prijave prebivališča ali pa s pogodbami, ki imajo navedene nižje zneske, kot jih najemniki dejansko plačujejo. Največja slabost najemnega trga, kot je zdaj »urejen«, pa je, da ne ponuja nobene varnosti in stabilnosti. Človek ne more nikoli vedeti, kdaj se bo najemodajalec odločil za zvišanje najemnine, in si je zato ne bo mogel privoščiti, ali kdaj se bo odločil stanovanje raje oddati prek spletne platforme AirBnb. V takih pogojih ne more najema nihče obravnavati kot dobro alternativo lastništvu. Mladi najemniki pa so se zaradi rastočih cen in nestabilnih pogojev pogosto prisiljeni vrniti domov k staršem, če so si seveda »hotel mama« kdaj sploh lahko privoščili zapustiti.

Lastništvo postaja nedostopno

Vse to je še posebej problematično v času, ko je lastništvo za večino postalo nedostopno. V Sloveniji so se leta 2018 cene nepremičnin zvišale za 15,1 odstotka (največ v EU), kar je v primerjavi z evropskim povprečjem, ki za isto leto znaša 4,3 odstotka, ogromno. Obenem v Sloveniji gradimo premalo stanovanj, da bi lahko zadostili potrebam in tako znižali tudi njihovo ceno. Podatek, da je bilo le 18 odstotkov obstoječega stanovanjskega fonda zgrajenega po letu 1991, je šokanten. Kar je v izgradnji danes, so največkrat le večini nedostopna luksuzna stanovanja. Za najcenejše (!) stanovanje v novozgrajeni Vili Prule v Ljubljani bi na primer morali odšteti polnih 419 povprečnih plač, kar znese 35 let dela. Zato si danes nakup stanovanja – tudi če ni luksuzno ali novo – lahko privoščijo le še tisti mladi, ki imajo dovolj veliko zaledje in finančno podporo družine. Če imajo srečo, da so starši lastniki hiše, pogosto hišo razdelijo na dva dela in stanovanjsko vprašanje rešijo tudi na tak način.

Stanovanjska revščina ali cula

Vse več gospodinjstev je sicer preobremenjenih s stanovanjskimi stroški: ker pomagajo svojcem pri njihovih dragih najemninah ali nakupu; ker morajo servisirati stroške dragih stanovanjskih kreditov; ker se zaradi zastarelega stanovanjskega fonda znajdejo v energetski revščini; ker imajo nepremičnino, ki potrebuje temeljito prenovo in sanacijo, ki pa si je prepogosto niti ne morejo privoščiti. Z navedenim želim poudariti tudi, da je zmotno o stanovanjskem problemu govoriti le kot o problemu mladih, saj se tiče najrazličnejših družbenih skupin in generacij. Prepogosto pozabljamo, da stanovanjsko vprašanje ni le individualna ali družinska težava, pač pa družbeni problem, s katerim se moramo na tak način tudi ukvarjati. Pri tem ima seveda največjo vlogo država, ki pa je po skoraj tridesetih letih nedelovanja na področju stanovanjske politike oktobra 2019 objavila nov predlog stanovanjskega zakona.

Pristojni so kot glavni cilj novega stanovanjskega zakona pravilno opredelili povečanje deleža javnih najemnih stanovanj. Dosegli naj bi ga predvsem s tremi ukrepi: s prehodom z neprofitne na stroškovno najemnino, ki naj bi omogočala povrnitev investicije stanovanjskih skladov, z uvedbo javne najemniške službe, s katero želijo aktivirati obstoječi fond zasebnih praznih stanovanj, ki so primerna za oddajo, in s povečanjem dovoljenega zadolževanja stanovanjskih skladov do 50 odstotkov. Zakon sicer uvaja marsikateri podporni ukrep, ki bi lahko dobro učinkoval na trg, če bi odgovorni le zagotovili financiranje gradnje novih najemnih stanovanj. Ker pa tega niso in (vse kaže na to) tudi ne nameravajo storiti, zakon prinaša le občutek, da se na stanovanjskem področju nekaj premika, večjih učinkov pa ne bo imel.

Dokler ne začnemo graditi zadostnega števila javnih najemnih stanovanj, bodo cene stanovanj in najemnin še vedno rasle bistveno hitreje od plač, stanovanja pa bodo tako postajala vedno bolj nedosegljiva. S svojo pasivnostjo, nas država sili k nakupu predragih stanovanj in jemanju kreditov, ali pa k predragemu tržnemu najemu stanovanj, ki so neprimerna za bivanje. Prebivalci pa bomo za stanovanja namenili bistveno več kot 30 odstotkov svojih dohodkov, kar Združeni narodi postavljajo za prag stanovanjske revščine, edina alternativa pa bo cula na hrbtu in tujina na obzorju.

Od pravice do luksuzne dobrine

Vzdrževanje obstoječega stanja spreminja stanovanje iz osnovne človekove pravice v luksuzno dobrino, kar neizogibno vodi v številne družbene probleme ter povečevanje družbene neenakosti v državi, ki je še nedavno veljala za zelo egalitarno. Draga stanovanja v univerzitetnih mestih pomenijo na primer večji pritisk na študentske domove, ki ne uspejo zadostiti vsem potrebam. Predvidevamo lahko, da bo zato naraščalo število mladih, ki si ne bodo mogli privoščiti študirati, kar bo utrdilo položaj tistih, ki izhajajo iz premožnejših družin, ali tistih, ki imajo srečo, da živijo v Ljubljani (ali Mariboru ali Kopru) in lahko za časa študija ostanejo pri starših.

Stanovanjska kriza sicer ni nov pojav in ni specifičen le za Slovenijo. Avtorja David Madden in Peter Marcuse v knjigi In Defense of Housing (2016) opozarjata, da je sam izraz zavajajoč, saj namiguje na to, da je neprimerna ali nedostopna stanovanjska preskrba nekaj abnormalnega, nekakšen začasen odmik od delujočega sistema. Trdita namreč, da je stanovanjska kriza predvidljiv rezultat osnovnih značilnosti kapitalističnega prostorskega razvoja, znotraj katerega gradnja stanovanj ne poteka za njihovo primarno rabo – bivanje –, pač pa so stanovanja obravnavana kot blago, ki služi bogatenju zelo ozke skupine ljudi. Ta mentaliteta se je s širitvijo neoliberalne logike od osemdesetih let naprej z vmesno ekonomsko krizo in s prepletom s finančnimi trgi še poglobila, kar se že pozna tudi pri nas. Tisti, ki imajo to možnost, stanovanja praviloma bolj kot karkoli drugega vidijo kot priložnost za naložbo. Kljub temu nekaterim državam uspeva stanovanjsko preskrbo ohranjati relativno kakovostno in dostopno. Klasičen primer je Dunaj, kjer vsako leto zgradijo med osem in deset tisoč stanovanj, od katerih je približno sedem tisoč subvencioniranih. To je mogoče le zato, ker država za gradnjo vsako leto nameni od 400 do 450 milijonov evrov, čemur mesto doda še od 250 do 300 milijonov evrov. Madden in Marcuse imata prav, v obstoječem sistemu bodo zmeraj obstajale skupine, podvržene neprimernim bivanjskim pogojem ali pahnjene v stanovanjsko revščino. Edini način, kako se lahko izvlečemo iz stanovanjske krize, ki nas pesti, pa je, da tudi v Sloveniji država zavzame aktivno vlogo in namesto populističnih obljub volilcem stanovanjskim  skladom preprosto priskrbi sistemski vir financiranja za gradnjo javnih najemnih stanovanj.

Maša Hawlina

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!