Agenture za proizvodnjo delovne sile

1. 3. 2019

»Zasebne agencije niso le gospodarska podjetja, temveč ključni institucionalni dejavniki pri deregulaciji trga dela … preizkušajo meje budnosti sindikatov, tolerance javnosti in učinkovitosti nadzornih in sodnih organov, izrabljajo pravne nedorečenosti za povečevanje izkoriščanja delovne sile in premikajo meje delovnopravne regulacije v smer večje prekarizacije,« je v zaključku svojega članka Agencijski delavci, zapisala raziskovalka dr. Maja Breznik.

Članek, na katerega se naslanjamo v novi, februarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, v kateri pišemo o agencijskem delu, o zgodovinskem razvoju »posredovalnic dela«, o agencijah, ki kot delodajalci zagotavljajo delo delavcev drugemu uporabniku, in so sodobno utelešenje takega tristranskega posredništva, o razvoju tovrstnih agencij po drugi svetovni vojni, o legalizaciji agencijskega dela v Sloveniji in o dejanskem položaju slovenskih agencijskih delavcev, ugotovljenem s  terensko raziskavo, je Maja Breznik, raziskovalka, ki deluje tudi na Mirovnem inštitutu, objavila v zborniku z naslovom (Ne)dostojno delo: Prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji. Ta obširni, celoviti in v mnogočem prelomni zbornik člankov o učinkih sočasnih procesov prekarizacije in globalizacije na položaj prebivalstva in delavstva na Slovenskem, ki ga je lani objavila ljubljanska fakulteta za družbene vede, sta uredila Miroslav Stanojević in Sašo Furlan. Zbornik prinaša pa tudi zaključke treh raziskovalnih projektov ter kritiko delitvene ekonomije in zakonske ureditve sodobnega sveta dela v Sloveniji.

Slovenija sicer velja za okolje, ki je agencijske delavce izenačilo z delavci, neposredno zaposlenimi pri podjetju – uporabniku, in pri nas, vsaj od leta 2013 naprej, velja dokaj strogo varstvo agencijskih delavcev. Agencija in uporabnik morata pri plači in nadomestilih, varnosti in zdravju pri delu, delovnem času ter odmorih in počitkih agencijskih delavcev upoštevati kolektivne pogodbe in vse splošne akte uporabnika. Omogočena je možnost »zgolj numerične fleksibilizacije z najemanjem agencijskih delavcev«, poudarja raziskovalka, z načelom prepovedi sinhronizacije (prenehanje potrebe po agencijskem delu pri uporabniku ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi agencijskega delavca) pa smo ustvarili poseben trg prožne varnosti. Vendar  ureditev, da agencija sama nadomešča izpad prihodkov zaradi manjše potrebe po »njenih« delavcih, po ugotovitvah raziskovalke ni zaživela, kakor je predvideno, agencija in uporabnik pa imata nemalo možnosti ceno agencijskega dela spraviti pod »tržno ceno delovne sile«.

Posredovanje kot kapitalistična stalnica in posebna gospodarska dejavnost

Čeprav je delež agencijskih delavcev med vsemi zaposlenimi v Sloveniji približno skladen s takim razmerjem na ravni Evrope, pa Maja Breznik poudarja »spektakularno rast« števila agencijskih delavcev pri nas v zadnjih treh desetletjih. Vzporedno s tem se giblje tudi število samih agencij z nekolikšnim upadom po sprejetju nekoliko strožje zakonodaje leta 2013. Z manjšim zastojem leta 2009 pa raste tudi njihov skupni prihodek.

Vendar statistično-ekonomski kazalci »ne povedo nič o strukturni vlogi zasebnih agencij«, ki »niso samo gospodarska podjetja, temveč so ključni institucionalni dejavniki pri preoblikovanju trga dela«. Analize z drugih delov sveta, na katere se opira Maja Breznik, so pokazale, da agencije svoj multiplikacijski strukturni učinek dosežejo z agresivnimi kampanjami in sodnimi spori, usmerjenimi k dereguliranju trga dela in zniževanju delavskih pravic, ter spremembo pojmovanja delavcev kot največjega bogastva v delavce kot največji strošek, ki od menedžmenta, predanega uspešnosti, zahteva »odpuščanje, nadomeščanje rednih delavcev s podizvajalci in zunanjimi delavci, zniževanje plač in napade na sindikate«.

Vendar pa »tristransko delovno razmerje ni nov pojav, temveč je povezano s temelji kapitalizma, ki je z množico svobodnih delavcev na trgih dela hkrati navrgel tudi množico posrednikov«, tako so agencije nastale konec 19. stoletja in se v razvitih zahodnih družbah razvile po drugi svetovni vojni.

Dejavnost posredovanja delovne sile ima svojo klasifikacijo dejavnosti (N78.2) in je zaradi teže povišana v gospodarski sektor, ki proizvaja »zelo posebno blago – delovno silo«. Vendar pa je tristransko zaposlitveno razmerje »staro vsaj toliko kot kapitalizem«, poudarja raziskovalka, v zori katerega so se ljudje »rešili starih (suženjskih, fevdalnih) vezi odvisnosti« in postali »svobodni v dvojnem smislu: svobodni pri razpolaganju s svojo delovno silo in hkrati brez vsega, kar je potrebno za udejstvovanje te delovne sile«. Torej so imeli s kapitalizmom osvobojeni ljudje v lasti le eno reč, svojo delovno silo kot posebno blago, ki lahko ustvari več vrednosti, kot je potrebuje za preživetje. Del te novoustvarjene vrednosti se po Marxovem učenju »pretvori v mezde, del pa v presežno vrednost za lastnika produkcijskih sredstev«.

Različne oblike izkoriščanja

To ustvarjanje  delavcev (oziroma produkcija in reprodukcija mezdnih delavcev) v kapitalizmu je bilo v preteklosti nekoliko v drugem planu, vendar pa je posredništvo med kupcem in prodajalcem delovne sile tudi zgodovinsko gledano v nekaterih panogah celo prevladujoča oblika zagotavljanja dela(vcev). Imenovali so ga npr. sistem notranjih pogodbenikov (inside contractors v angleškem jeziku), sistem podizvajalcev, v Veliki Britaniji 19. stoletja so posrednike v kmetijstvu imenovali gangmaster, v rudarstvu butty, prisotni pa so bili tudi v tekstilni proizvodnji, v papirništvu, orodjarstvu in železarstvu, lončarstvu in gradbeništvu. V ZDA so jih uporabljali tudi v tehnološko razvitih industrijah, na Japonskem pa sistema oyakata (gospodarja delavcev v japonskem jeziku) niso uporabljali samo v tekstilni industriji.

Padrone, eno najbolj brutalnih oblik izkoriščanja migrantskih delavcev, in njihov spremljajoči sistem truck, v katerem so morali z dolgom napol zasužnjeni delavci nujne potrebščine kupovati pri njih za oderuško ceno, so v ZDA prepovedali konec 19. stoletja. Zatem pa so se pri njih začele pospešeno širiti agencije, katerim so delavci morali plačevati, če so dobili delo, te pa so jih v navezi z delodajalci tudi brez objektivne potrebe odpuščale, da bi zaslužile več le z vsakokratno provizijo.

Mednarodni pogled

Po drugi svetovni vojni so ZDA nekoliko zaostrile svojo zakonodajo.  Z nekaj več regulacije je agencije ves čas ohranjala tudi Velika Britanija. V teh državah so se (po številu delavcev in umiku omejitev) agencije razvile konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Drugod po Evropi je v duhu tega, da »delo ni blago«, veljalo, da morajo države ustanoviti javne monopolne agencije za zaposlovanje, kar je pri nas zavod za zaposlovanje. Sredi šestdesetih let so zasebne agencije nato legalizirale liberalne Nizozemska,  Danska, Nemčija (kjer so zaradi posebne kolektivne pogodbe dejavnosti plače agencijskih delavcev za več kot tretjino nižje) in Francija, pa tudi Švica, Japonska. Drugi val legalizacije agencij je sledil konec osemdesetih let, ko so jih legalizirale Avstrija, Belgija in Portugalska. Švedska in Norveška, kjer so celotno 20. stoletje agencije izredno strogo obravnavali, so jim pustili dihati ob koncu tisočletja. Leta 1997 pa jih je z novo konvencijo št. 181 o zasebnih zaposlovalnih agencijah in z umikom konvencije št. 96 o zasebnih zaposlovalnih agencijah, ki zaračunavajo provizijo, priznala tudi Mednarodna organizacija dela. Direktiva 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela je v EU odstranila še zadnje večje ovire za poslovanje agencij.

Menedžerji vodilnih svetovnih agencij sicer priznavajo, poudarja Maja Breznik, da na trge najpogosteje prodirajo skupaj s strankami, saj jim npr. multinacionalke, ko se selijo ali odpirajo podjetja v drugih državah, ponudijo sodelovanje, četudi agencije tam hkrati odprejo svoje podružnice.

V EU so po deregulaciji v prvem desetletju tega stoletja obveljale nekatere izjeme, ki so se navzele kar imen držav članic, ki so jih zagovarjale: tako npr. poznamo nemško izjemo, ki daje socialnim partnerjem možnost določanja slabših pogojev za agencijske delavce (kot pravi Maja Breznik, velja v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem); angleško izjemo, po kateri lahko države določijo prehodno obdobje, v katerem agencijski delavec ni deležen enake obravnave (v Angliji celo 12 tednov); švedsko izjemo, da za agencijske delavce z redno zaposlitvijo lahko veljajo slabši pogoji (kar uporabljajo na Švedskem in Irskem).

Legalizacija agencijskega dela v Sloveniji

Prvo »mehčanje« delovnopravne zakonodaje v Sloveniji je prinesel zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) leta 1991, s katerim so želeli po vzpostavitvi »tržnega gospodarstva« blažiti »posledice delovanja trga« na področju zaposlovanja. Ta zakon je  ukinil monopol zavoda za zaposlovanje, zasebne agencije pa so takrat smele posredovati samo zaposlitve, ne pa tudi delavce. Za to so morale dobiti koncesijo, posredovati pa so smele  zaposlitve le za določene skupine delavcev (s področja menedžmenta, umetnosti, računalništva, kemije, družboslovja, jezikoslovja, športa …), pa tudi »delovno angažiranje brez sklenitve delovnega razmerja« in študentsko delo.

Vladne spremembe ZZZPB leta 1998 so se že odkrito zavzemale za »dinamična in fleksibilna delovna mesta«, agencijam pa je zakon najprej razširil pristojnost za posredovanje zaposlitev za vse skupine delavcev, posrednikom pa celo namenil nagrado za uspešno posredovanje. Nato  je vlada vložila še amandmaje, od katerih je eden predvideval uzakonitev »posredovanja in zagotavljanja delovne sile« zasebnih agencij – proti tej sistemski novosti je takrat protestirala ZSSS, a je bila pri napadu na to sistemsko novost neuspešna. Nato je zakon o delovnih razmerjih (ZDR) leta 2002 določil še osnovne pogoje za zaposlovanje agencijskih delavcev.

Družbena in gospodarska praksa je potem pokazala, kako problematično in luknjičasto ureditev so naše državne institucije vzpostavile. Tako je prišlo, tudi na zahtevo sindikalne strani, pri čemer je prednjačila ZSSS, do treh valov noveliranja ureditve. Leta 2006 je ZZZPB predvidel obvezo vpisa v register, prepovedal zaračunavanje agencijskih storitev delavcem in agencije obvezal k rednemu poročanju ministrstvu.

Štafeto prevzame ZUTD

Leta 2010 je zakonsko štafeto za urejanje tega področja sveta dela prevzel znameniti zakon o urejanju trga dela in zaostril pogoje poslovanja agencij, jim prepovedal onemogočati delavce, ki se želijo prezaposliti, in dvignil sankcije za kršitve ureditve, zlasti t. i. neregistriranim agencijam. Ob takratnem prenosu direktive EU v naše okolje so bile agencijam  omogočene tudi druge gospodarske dejavnosti, kar se v zadnjem času izkazuje za eno slabih točk ureditve.

Leta 2011 je prišlo do stavke pristaniških delavcev v Luki Koper, ob kateri je bilo izpostavljeno »surovo izkoriščanje zunanjih pristaniških delavcev«, vendar  zakonske spremembe, spočete takrat, položaja zanje niso izboljšale. Leta 2013  je ZDR-1 omejil število agencijskih delavcev na 25 odstotkov vseh delavcev uporabnika, toda omejitev ne velja za agencijske delavce, zaposlene za nedoločen čas, za uporabnike manjše delodajalce in za izjeme po kolektivnih pogodbah. Hkrati je ukinil omejitev agencijskega dela pri uporabniku na eno leto (nadomestil jo je z omejitvijo zaposlovanja za določen čas na dve leti) in kot novost vpeljal izenačitev agencijskih delavcev z neposredno zaposlenimi delavci glede višine plačila za delo in nadomestil, zdravja pri delu, delovnega časa, odmorov in počitkov ter upoštevanja kolektivne pogodbe in splošnih aktov. Za spoštovanje teh pravic je bila določena subsidiarna odgovornost uporabnika, agencijski delavci pa med čakanjem na delo prejemajo nadomestilo v višini najmanj 70 odstotkov minimalne plače ali 80 odstotkov povprečja plače v zadnjih treh mesecih, če so bili zaposleni za določen čas. ZUTD pa je še istega leta  z bančno garancijo 30 tisoč evrov še zaostril pogoje poslovanja agencij, povečal globe ter omogočil zaustavitev poslovanja agenciji, ki je v letu dni najmanj dvakrat pravnomočno ugotovljeno kršila pravice delavcev.

Zakonodaja z luknjami, ki jih znajo izkoristiti

Spremembe ureditve leta 2013 so ustvarile »luknjo« pri zaposlitvah za nedoločen čas za manj kakor eno leto, ki je postala »stroškovno« privlačna za agencije, opozarja raziskovalka Maja Breznik. Takrat se je s pravico do odpravnine okrepilo varstvo zaposlenih za določen čas, do katere pa zaposleni za nedoločen čas niso upravičeni, če delajo manj kakor eno leto.

Tako se agencijskemu delavcu, zaposlenemu za nedoločen čas, vendar za manj kot eno leto, utegne zgoditi, da zaradi nespoštovanja zakonodaje od agencije ne dobi nadomestila za čakanje na delo, ob odpovedi delovnega razmerja ne dobi odpravnine, prav tako ne nadomestila za brezposelnost, če je zaposlen za prekratek čas.

Terenska raziskava o izenačenosti agencijskih delavcev

Raziskovalka Maja Breznik je s terensko raziskavo v prvi polovici leta 2016, med katero je opravila poglobljene polstrukturirane intervjuje z osmimi agencijskimi delavci in delavkami (preiskala pa je tudi kopijo dokumentacije delavke, ki ni hotela osebno odgovarjati) ter tremi predstavniki socialnih partnerjev, preverila položaj agencijskih delavcev pri nas. Zaposleni so bili pri osmih različnih registriranih agencijah, štiri med njimi so iz skupine največjih (samo ena od njih ni bila multinacionalka). Intervjuvanci so delali v osmih podjetjih, od teh jih je bilo šest velikih in dve srednje veliki. Večina podjetij je bila iz predelovalne dejavnosti (avtomobilske, kovinske, elektro in živilske industrije ter proizvodnje gradbenih materialov), eno iz trgovske, eno iz prometno-skladiščne in eno iz komunikacijske dejavnosti. Pri stikih z intervjuvanci so Maji Breznik pomagali sodelavci ZSSS, sindikatov dejavnosti, povezanih v ZSSS, in takratne Svetovalnice za migrante, zdaj Delavske svetovalnice.

Raziskovalka Maja Breznik. Foto M. B.

Naša pravna ureditev agencijskim delavcem priznava dokaj ugoden položaj in pravno varstvo, vendar pa je treba s proučitvijo dejanskega položaja preveriti, ali so izenačeni tudi v praksi oziroma ali primerjalno gledano ugodnejša zakonodaja v Sloveniji odpravlja »presežno izkoriščanje« agencijskih delavcev in delavk.

Raziskovalka je izhajala iz stališča, da delavci agencijsko delo sprejmejo, ker nimajo zaposlitve ali druge možnosti oziroma so ujeti v nizko kvalificirano, slabo plačano zaposlitev. Podobno je večina slovenskih intervjuvancev odgovorila, da niso imeli izbire, da jim je bilo agencijsko delo izhod iz brezposelnosti, dva migrantska delavca pa sta po tej poti dobila prvo zaposlitev pri nas. »Štiri delavce je uporabnik sam izbral in jih, potem ko so opravili preskus, poslal na agencijo, da sklenejo pogodbo o zaposlitvi, ali pa so šele pri podpisu pogodbe izvedeli, da pogodbo podpisujejo z agencijo, ne s podjetjem. Vsi bi se takoj zaposlili pri uporabniku,« je zapisala raziskovalka. Hkrati so štirje opravljali isto delo pri istem podjetju že vrsto let, a niso dobili priložnosti za neposredno zaposlitev, prav tako nihče od osmerice ni bil deležen dodatnega usposabljanja.

Kljub prepovedi sinhronizacije  ta agencijskih delavcev ne ščiti pred odpuščanjem, ko uporabnik zanje nima več dela, zakonske obveznosti o nadomestilu čakanja na delo v višini 70 odstotkov minimalne plače pa po zatrjevanju raziskovalke prav tako ne spoštuje nobena agencija.

Kratkotrajna zaposlitev (celo za nedoločen čas) ima torej za delavce lahko značilnosti nekajmesečnega izčrpavanja, sploh glede na še eno čudaštvo naše zakonodaje, ki omogoča npr. samo nočno delo. Maja Breznik poroča, da so agencijski delavci v nekem podjetju delali samo ponoči, medtem ko ta režim ni veljal za neposredno zaposlene, njihovo delo pa je bilo posebej intenzivno, odmori tako rekoč niso obstajali, posebej zahteven je bil tudi prevoz na delo v organizaciji agencije.

Preverjanje izenačenosti agencijskih in pri uporabniku neposredno zaposlenih delavcev ter procesov izenačevanja pravic omenjenih dveh skupin delavcev nas »pripelje do sindikatov v podjetju in njihovega odnosa do agencijskih delavcev«. Naletela je na sindikat, ki agencijskim delavcem ni dovolil včlanitve, »vendar pa od menedžmenta zahteva popolno izenačitev agencijskih delavcev pri vseh drugih pravicah«, razen pri pravici ohranitve zaposlitve. A ne glede na to je tak sindikat dosegel, da je podjetje prekinilo pogodbe z agencijami, ki tega niso upoštevale. Agencijski delavci pa se obračajo nanj in doslej mu je vedno uspelo doseči odpravo pomanjkljivosti.

Naslednja pomembna točka spodkopavanja položaja in enakopravnosti delavcev je omejevanje svobode pogodbenega razmerja in pravice do stavke: »Vse pogodbe o zaposlitvi, ki so nam jih dali intervjuvanci, imajo določilo, da mora delavec ali delavka, ki ‘neupravičeno izostane z dela pri uporabniku, povrniti škodo v višini sorazmernega dela svoje bruto plače z vsemi dajatvami delodajalca za vsak dan neupravičenega izostanka do odjave delavca iz obveznih zavarovanj’. Agencije se s tem zavarujejo pred tveganjem, da delavec ne pride na delo, delavec pa zgubi možnost edinega učinkovitega upora, da bojkotira delo,« je zapisala, hkrati pa jim s tem krni temeljno svobodo – pravico do stavke. Ker so agencijski delavci nemalokrat delavci migranti, je pomembno spoštovanje prepovedi zaračunavanja agencijskih storitev delavcem – raziskovalka je v eni od pogodb našla člen, ki agencijam daje pravico do povračila stroškov za stroške pridobitve začasnega delovnega dovoljenja za delo.

Plača kot poslovna skrivnost

Maja Breznik je bila neprijetno presenečena nad nepripravljenostjo ljudi, da bi sodelovali celo pri anonimnih intervjujih. »Toda njihov strah nikakor ni prazen: pogodba o zaposlitvi, ki jo je pokazal intervjuvanec, ima člen, da je podatek o njegovi plači poslovna skrivnost. Kršitev se lahko kaznuje z zneskom treh bruto plač, tudi ko je delovno razmerje že prekinjeno. Če bi povedal, kakšno plačo ima, bi potemtakem izdal poslovno skrivnost. Agencija, ki ima ta člen v pogodbi o zaposlitvi, zaposluje kar tretjino vseh agencijskih delavcev v Sloveniji,« je zapisala.

Namesto zaključka …

Delavci pogosto menijo, da imajo varno zaposlitev, kar si zagotavljajo z nadpovprečno delavnostjo, prezentizmom, nezavzemanjem zase in za (svoje) pravice ter z neopozarjanjem na nepravilnosti in nezakonitosti. Maja Breznik – to ne velja samo za agencijske delavce, lahko dodamo.

V Sloveniji je sestava plačila za delo zelo zapletena, sama plača pa odvisna od mnogih dejavnikov, ne nazadnje tudi od delovnega časa in delovnih pogojev – nočno delo smo že omenili, naslednja pomembna točka je prekomerno delo, njegovo prikazovanje v evidencah in plačilni listi ter samo plačilo, na višino izplačila pa vpliva tudi dohodnina in njena akontacija, za plačilo katere v prvi vrsti skrbi delodajalec. Če k temu dodamo še plačilo nadomestil za prehrano in prevoz, dodatkov, regresa, prostih dni, dopusta in bolniške odsotnosti, potem je jasno, kakšen manevrski prostor za manipuliranje »svojih« delavcev ima na voljo delodajalec, pa najsi bo neposredni zaposlovalec ali celo agencija, da o neregistriranih (torej nelegalnih oziroma nezakonitih) posrednikih ne izgubljamo besed. Na to pa lahko cepimo še možnost zaposlovanja za določen čas in delovni čas, krajši od običajnega, morebitno delodajalčevo zagotavljanje bivališča »svojim« delavcem – mera podrejenosti, neenakosti, izkoriščanja je hitro zvrhano polna.

Že samo dvostransko delovno razmerje, polno materialnih in nematerialnih koristi, daje številne možnosti za dogovore pod mizo in s figo v žepu; ko pa vanj stopi še tretja stran in ga spremeni v tristranskega, potem je zavedanje o zapletenosti sveta dela in prepletenosti življenja vseh, o ujetosti in o znanju za mogoče rešitve prelomnega pomena. In k temu je s svojim besedilom o agencijskih delavcih pomembno prispevala Maja Breznik.

Mirsad Begić

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Objavljeno besedilo je daljša in razširjena verzija članka, ki je bil pod enakim naslovom objavljen v tematski številki Delavske enotnosti o agencijskem delu (februar 2019).

Share